Nekaj časa nazaj smo se prijavili na razpis…
Nanj smo postali pozorni, ker je bi namenjen majhnim muzejem in osredotočen na razvoj prototipnih – pilotskih projektov, ki bi jih (v primeru, da bi se izkazali za uspešne) kasneje prispevali v skupno bazo znanja širše evropske muzejske mreže. Sprejeti muzeji bi se udeležili digitalnega inkubatorskega programa v dveh fazah, kar bi jim omogočilo prenos novo pridobljenega znanja in vpogledov v izvedbo pilotskih projektov med samim potekom programa. Nikdar prej nismo bili tako navdušeni nad nekim razpisom! Tu smo se poistovetili tako z misijo kot strukturo in osredotočenostjo na proces, ne samo rezultate.
Staknili smo glave in pripravli ne enega, temveč tri predloge za pilotske projekte, vsakega s strani enega oddelka ter njihove prijave spisali z več zanosa in predanosti kot upanja na izbor. Predvsem zato, ker smo čutli, da so točno taki projekti tisto, kar potrebujemo v letu 2022. Potrebovali smo globji premislek o vseh zametkih digitalnih dejavnosti, ki so na novo vzklile med pandemijo, in način kako negovati delo, ki je pokazalo znatne pozitivne vplive na celotno organizacijo, ne da bi bila to njegova eksplicitna funkcija. V primeru, da bi nas sprejeli, bi program za nas naredil točno to. Ne samo, da bi lahko delali na pilotskih projektih, za katere smo trdno verjeli, da bi jih lahko uporabljale tudi druge organizacije, ki se soočajo s podobnimi digitalnimi eksistencialnimi izzivi, temveč, da bi lahko delali na projektih obkroženi s sebi podobnimi ljudmi, s katerimi bi se lahko povezali in si izmenjevali dobre prakse, se pogovarjali o dnevnih in strateških izzivih in spoznavali različne organizacijske kulture. Obnem pa bi dobili dostop do velikanske mentoske mreže, ki bi povečala našo sposobnost razumevanja muzejske krajine in razlilčnih nivojev digitalne ekspertize.
In zakaj bi Računalniški muzej potreboval izobraževanje o “digitalnem”, me vprašate? Ker vemo, česa ne vemo… pa tudi, ker bi radi potrdili, da nekaj vendarle vemo. Kljub našim 18 letom delovanja, smo organizacijsko mlada inštitucija. Imamo pa dodano sposobnost razumevanja vrednosti mentorske podpore dela, ker sami nudimo mentorsko oporo drugim. In potem je tu še dodana vrednost odmika od prenatrpanega vsakdana za določeno količino v naprej odmerjenega časa, ki (čeprav ga je težko ubraniti pred bolj nujnimi takojšnjimi obveznostmi) omogoči ponovno osredotočenje na res pomemembne organizacijsko-strateške vidike.
Dodatno pa smo se navdušili nad možnostjo, da bi svoje pilotne projekte peljali skozi strukturiran program, kar znatno izboljša hitrost izvedbe projekta in njeno učinkovitost. Nič ne spodbudi ekipe bolje kot dobra vrstniška skupina, ki ti daje tempo. Mreža novih mednarodnih stikov pa posamezniku vedno prinese še dodaten zagon.
Ampak bolj pomembno: zakaj pišem o tem? Ker so nas povabili k sodelovanju in ker je izbrani projekt pisal mene za vodjo. Torej smo tu, stopamo v digitalni muzejski inkubator in držimo pesti, da bo to izkušnja na nivoju Tech-Stars! Začnemo jutri. Obljubim, da bom preveč osredotočena na vsebino, da bi med programom zasipala muzejske družabne medije, bom pa po naboljših močeh poročala kako nam bo šlo.
Več o DOORS tukaj.