Slovenci nekaj damo na literaturo: na datum pesnikove smrti imamo državni praznik in v vojni so celo borbene enote poimenovali po pesnikih. Imena književnikov, kot so Prešeren, Cankar, Trubar, Pahor… so po prepoznavnosti pred imeni najbolj poznanih politikov in drugih domačih osebnosti.[1] Zaradi izkušnje, da je Slovenčeva ljubezen do leposlovja bolj deklarativne, praznične narave, v Slovenčevem vsakdanjiku pa literatura nima kake vidne vloge, nas mika reči kaj ciničnega na račun mita o literarnem značaju Slovencev, češ Slovenci imajo literaturo le na jeziku, Prešernov praznik pa za izgovor, da lahko »v njegov spomin« zvrnejo še eno šilce žganja in se prek takega spominjanja počutijo kulturne.
Potem pa pomislimo na posledice svoje demitizacijske vneme in roka, ki je že zavihtela kritični bič nad sprenevedavim literarnokulturnim slovenstvom, se nenadoma ustavi v zamahu. Ker kaj pa nam ostane, če zbrcamo slovensko literaturo in kulturo z njunega dvomljivega prestola? Končno sta tudi Prešeren in Cankar hudo obupavala nad rojaki, a vendar vztrajala pri pisanju zanje. Tudi če je slovensko povzdigovanje literature na vrh kulturnega parnasa zgolj deklarativne narave, vendarle nekaj premakne v zavesti in glej, rodi sled sence nečesa, čemur bi lahko rekli kulturna dojemljivost in občutljivost.
Ni se Slovencem v zgodovini slabo iztekla stava na kulturo, utemeljeno v jeziku in literaturi. Trubar in Dalmatin sta prevedla biblijo v slovenščino (slovenščina je bila leta 1584 med krščanskimi jeziki enajsti, ki mu je uspel ta podvig), v 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev, in Prešeren je s Krstom pri Savici leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino. Konec 20. stoletja so se narodi rangirali po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981; slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«, nedavno smo celo trmastega Appla prisilili govoriti slovensko.
Že nekaj časa so indikatorji nacionalne kulturne razvitosti digitalne narave: kulturno preživetje narodov je odvisno od tega, v kolikšni meri so digitalno opremljeni: ali imajo v svojem jeziku enciklopedijo, slovarje, prevajalnike, knjižnico itd.
Nikakor ni vseeno, katera vrsta slovenščine nas reprezentira v mednarodni primerjavi. Ko se je leta 1994 z internetom pojavil slovenski portal Matkurja, so njegovi uredniki želeli vse informacije o slovenstvu predstaviti skozi pripoved Butalci Frana Milčinskega. Načrt se sicer ni uresničil, je bila pa zbirka slovenske literarne klasike pomembno poglavje te prve slovenske spletne izložbe, ob potici in vinu seveda. Naravnost fascinantno je, kako se na vsaki civilizacijski stopnički, na vsaki kontrolni točki kulturnega tekmovanja, zlasti pa v prelomnih in usodnih zgodovinskih trenutkih vedno znova pojavi literarna slovenščina kot ultimativni dokument upravičenosti unikatne slovenske kulturne eksistence.
Dve odkritji iz zadnjega časa potrjujeta vtis, da tudi v času računalniške kulture ne moremo brez leposlovja in da se nove tehnologije pri nas legitimirajo prav z literaturo. Leta 2021 sem ob ogledu omar z zbirko 12.000 pesmi 2437 avtorjev iz obdobja narodnoosvobodilnega boja med letoma 1941 in 1945, ki so jih v 1970. in 1980. letih zbrali študentje profesorja Borisa Paternuja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, presenečen našel štiri škatle računalniških iztisov avtorskega kataloga te zbirke na perforiranih listih, datiranih z letnicama 1980 in 1981. Kljub številnim poizvedbam ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je naročil digitalizacijo kataloga v času, ko med humanisti sploh še ni bilo zavesti o uporabni vrednosti računalnikov; očitno je nekdo od računalničarjev Republiškega računalniškega centra (RRC) na svojo roko uveljavljal slovenski kulturni princip, da se nič velikega (RRC je veljal za enega večjih računalniških sistemov v Evropi in največjega na Balkanu) ne sme dogajati brez slovenske književnosti.
Še nekaj let zgodnejši (iz leta 1977) dokument slovenske določenosti z literaturo je nemški slavist Peter Scherber, ki je v računalnik vtipkal Prešernove Poezije ter napravil njihov konkordančni slovar. Slovenski računalniški muzej je Petra Scherberja umestil med pionirje računalniške slovenščine. Pionir je bil tudi v mednarodnem merilu, saj italijanski jezuit Roberto Busa, ki ga navajajo kot začetnika računalniške jezikoslovne in literarnovedne besedilne analize, ni bil nič zgodnejši. Scherber je muzeju v znak zahvale poklonil odrezek perforiranega traku, ki je tedaj služil računalniku za hrambo; šele pozneje so trakove nadomestile luknjane kartice in še pozneje magnetni trakovi, diskete, diski, ključki itd. Mojstri v muzeju so dešifrirali zapis na traku in izkazalo se je, da gre za besedili Prešernovih pesmi Prva ljubezen in Slovo od mladosti.[2] Ne bomo špekulirali o morebitni naključni simboliki izrezka (Slovo od mladosti je povrhu zadnji odkriti Prešernov rokopis),[3] dovolj je že zavest, da pri menda najstarejšem ohranjenem zapisu te vrste v računalniški slovenščini ne gre za kako vsakdanje sporočilo, kot so npr. vremenske napovedi, osmrtnice, reklame, recepti ipd., ampak za poezijo prvega med slovenskimi pesniki!
Opombe
- Miran Hladnik: Jurčič in sodobniki: Kulturomična miniatura, 2021.
- Marko Štamcar: Prešeren na luknjanih trakovih. Računalniški muzej 26. 11. 2023.
- Miran Hladnik idr.: Nova prešerniana. Slavistična revija 64/3 (2016).