Prvi računalniki v Sloveniji, 9. del – prvi procesni računalniki

Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.

Pregled vsebine:

• Avtomatizacija in procesno računalništvo
• Projekti v elektroenergetiki in telekomunikacijah
• Laboratorij LAKOS na Fakulteti za strojništvo..
• IBM 1130, IBM System 7 in Aritma MEDA 41T
• Projekt za razvoj in optimizacijo obdelovalnih sistemov
• Uvajanje procesnih računalnikov v Železarni Ravne in Iskri
• Oddelek za računalništvo IJS.. CDC 1700
• Laboratorij za analogno-hibridno računanje.. EAI-580
• Laboratorij LAOP na Visoki tehniški šoli..
• IBM 1130 in Olivetti P6060

V tokratni objavi se bomo ustavili pri avtomatizaciji, ki se je po zaslugi elektronike in procesnih računalnikov konec šestdesetih začela uveljavljati na vseh področjih. Leta 1969 naj bi bilo po svetu v vodenje industrijskih procesov vključenih že okrog 3000 procesnih računalnikov, uporaba pa je v prvi polovici sedemdesetih skokovito naraščala. Po podatkih iz leta 1972 naj bi samo metalurške tehnološke procese vodilo že preko 1000 procesnih računalnikov. Pri nas se je procesno računalništvo najprej začelo razvijati na podlagi mini računalnikov različnih proizvajalcev, njihovo uporabo pa so v veliki meri spodbujali in omogočali v laboratoriju LAKOS na ljubljanski Fakulteti za strojništvo in v laboratoriju LAOP na mariborski VTŠ Visoki tehniški šoli. Velik doprinos k razvoju avtomatizacije so prispevali tudi na FE in več oddelkih IJS, kjer so v drugi polovici sedemdesetih že začeli razvijati rešitve utemeljene na novih mikroračunalnikih. Prvi procesni računalniki so bili v začetku sedemdesetih vključeni v vodenje električnega in telefonskega omrežja, v proizvodnji pa eni izmed prvih leta 1974 v Iskri in leta 1976 v Železarni Ravne.

Stanje procesnega računalništva

Avtomatizirani sistemi so se začeli pojavljati že v petdesetih. Novi procesni sistemi iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih pa so bili za razliko od starejših avtomatiziranih sistemov zgrajeni veliko bolj modularno in jih je bilo mogoče programirati, saj so temeljili na računalnikih, predvsem mini računalnikih tretje generacije. Po tej zaslugi so se lahko dinamično prilagajali vsem spremembam proizvodnega procesa, v katerem so se uporabljali. V prvi polovici sedemdesetih je uporaba narasla za več kot dvanajstkrat, razvoj pa je šel v smer vse bolj prožnih in cenejših sistemov postopno utemeljenih že na mikroprocesorski tehnologiji četrte generacije. Ti so se na podlagi izrazitih prednosti lahko začeli uporabljati tudi na prej nedosegljivih področjih. 

Procesni računalniki so se v proizvodnji sicer najpogosteje uporabljali v povezavi z različnimi elektronsko krmiljenimi obdelovalnimi stroji. Tu je šlo za numerično kontrolo(NC in CNC) vseh vrst produkcijskih linij in orodij kot so stružnice, svedri, žage, brusilniki, brizgalniki in podobno. Takšne računalniško krmiljene proizvodne linije so bile običajno sestavljene iz prilagodljive platforme in gibljivega delovnega orodja. Pogosto pa je procesni računalnik krmilil tudi delovanje drugih postopkov in procesov v proizvodnji kot so na primer izgorevanje, elektroliza ali navigacija. Nadzoroval je tudi kompleksne telekomunikacijske in elektroenergetske sisteme.

Z izrednim razvojem računalnikov in njihovih grafičnih zmogljivosti so se že v sedemdesetih postopno razvila področja kot je računalniško podprto načrtovanje(CAD) in proizvodnja(CAM). Procesno računalništvo se je močno uveljavilo v metalurgiji in kovinsko predelovalni industriji, v kemični predelavi, pa v letalstvu, pomorstvu, avtomobilski in vesoljski industriji. Izreden vpliv so imeli tudi v dejavnostih, kjer je bila potrebna velika natančnost, na primer v medicini in v proizvodnji mikroelektronike. (75/46, WIKI/63)

Iskra ZZA, elektroenergetika in telekomunikacije

Še posebej pomembni so bili procesni računalniki pri vodenju in upravljanju energetskih naprav. S prihranki in optimizacijo so omogočili večjo konkurenčnost domačih podjetij in prinesli tudi delno rešitev energetske krize sedemdesetih. Iskra je, kot vodilno podjetje za izvedbo procesnih sistemov v Jugoslaviji, začela uvajati njihovo uporabo prek oddelka za obdelavo podatkov na njenem ZZA Zavodu za avtomatizacijo.

Ker ni bilo pričakovati večje serijske proizvodnje teh sistemov, so se odločili, da bodo po zgledu iz tujine kot del lastnih sistemov uporabili kar mini računalnike tujih proizvajalcev, predvsem iz serije DEC PDP. Ti so bili zelo prilagodljivi, dostopni, enostavni za programiranje in torej idealni za takšno uporabo. Zelo se je razširila predvsem linija PDP-11, ki jo mnogi označujejo kot najuspešnejšo serijo računalnikov v zgodovini. Zastopništvo zanje je pri nas leta 1974 pridobilo podjetje Elektrotehna.

Na osnovi PDP-8/L in PDP-11 so v Iskri razvili univerzalen sistem za kontrolo manjših in srednjih procesov, predvidoma v elektroenergetiki, naftni industriji, prometu in drugi industriji. Za večje procese so uporabili PDP-15, mini računalnik CDC 1700 ali IBM System 7. Takšne procesne sisteme so do leta 1972 uvedli že po celotni Jugoslaviji, pri nas pa v Elektro Ljubljana, Maribor, Celje in Kranj.

Drugo pomembno področje za uvajanje procesnih računalnikov so bile telekomunikacije. Pri nas je Iskra leta 1973 zgradila prvo elektronsko telefonsko centralo v Mostah, ki sta jo takrat upravljala dva belgijska procesna računalnika ITT-1600 posebej izdelana za ta namen. Do leta 1975 je bilo v Jugoslaviji zgrajenih še 13 takšnih central. Drugje, kjer so se sredi sedemdesetih že začela razvijati omrežja, so bili mini računalniki na primer uporabljeni pri upravljanju prenosa podatkov, kot zgodnji usmerniki in strežniki(bolj podrobno o teh temah pa kdaj drugič). (70/43, 70/44, 72/45, 73/36)

Laboratorij LAKOS na FS Ljubljana

V LAKOS Laboratoriju za tehnično kibernetiko, obdelovalne sisteme in računalniško tehnologijo na FS Fakulteti za strojništvo so se z razvojem upravljalnih in krmilnih sistemov ukvarjali od sredine šestdesetih. Raziskovalno skupino laboratorija je takrat vodil dr.Janez Peklenik, ki je po izrednih uspehih v tujini postal redni član in kasneje predsednik skupine CIRP in se je v šestdesetih posvetil predvsem avtomatizaciji obdelovalnih sistemov in tehnični kibernetiki. Nekateri sodelavci skupine LAKOS so bili: dr.Polde Leskovar, dr.Franc Rothl, dr.Zoran Seljak, ing.Drago Kelšin, ing.Peter Lobe, ing.Alojz Založnik.

Raziskovalna skupina je začela tesno sodelovati z industrijo in nekaterimi drugimi inštitucijami v državi na področju avtomatizacije in optimizacije tehnoloških postopkov v proizvodnji. Na konkretnih praktičnih primerih iz posameznih podjetij so raziskovalci poiskali najboljše in najcenejše načine za izvajanje tehnoloških postopkov, potem pa pripravljali nazorne seminarje na katerih so tudi drugim tehnologom in strokovnjakom predstavili rezultate in recepte za izboljšanje proizvodnje.

Poleg aplikativnih raziskav so v skupini izvajali tudi teoretične raziskave in predvsem vzgajali bodočo generacijo strokovnjakov, ki naj bi spremenila stanje v domači industriji in jo približala tehnološkemu nivoju razvitih držav. Velik del te modernizacije pa je temeljil prav na uvajanju računalništva in računalniško krmiljenih obdelovalnih strojev(CNC). (66/23, 69/45, 70/55, 70/56, 73/25b, 73/53)

Začetne raziskave LAKOS

Skupina LAKOS je bila med najbolj inovacijsko usmerjenimi raziskovalnimi skupinami v slovenskem prostoru. Z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi in mnogimi svetovnimi raziskovalnimi laboratoriji so sodelovali tudi v organizaciji za raziskave na področju tehnološkega strojništva CIRP. Za prenovo in izboljšanje proizvodnje v domačih podjetjih so raziskovalci morali opraviti mnogo kvalitetnega in zahtevnega dela. Med prvimi večjimi projekti je bila raziskava obdelovalnosti domačih materialov, saj je bil to velik problem v kovinskih in elektrotehničnih obratih pri nas.

Nato so glede na strukturo domače industrije preučevali kako proizvodnjo najboljše organizirati in avtomatizirati, katere obdelovalne sisteme uvesti in kako jih uporabiti. Leta 1970 je bil predlagan štiriletni makroprojekt za natančno izvedbo teh raziskav v sodelovanju s podjetji. Z napredkom računalniške tehnike je takrat tudi že postalo jasno, da je večino zadanih ciljev mogoče v največji meri doseči ravno z uvajanjem procesnega računalništva in standardiziranih tehnoloških baz podatkov. Na Fakulteti so si zato v začetku sedemdesetih začeli prizadevati za nakup lastnih procesnih računalnikov in druge računalniške opreme, ki je bila primerna za upravljanje proizvodnje v podjetjih. (70/56, 71/72, 71/73, 73/25a, 73/25b)

Računalniški center na FS.. IBM 1130

FS Fakulteta za strojništvo je leta 1972 dobila prvi računalnik IBM 1130, ki je pripomogel k celi vrsti raziskovalnih nalog neposredno povezanih z industrijo. Računalnik je bil posebej prilagojen za krmiljenje in upravljanje procesov, vključeval pa je tudi enoti za luknjane kartice in trakove, risalnik in tiskalnik. Začeli so razvijati splošno dostopno knjižnico programov in uvajati njegovo uporabo v študij. V enem letu se je dela z računalnikom in programiranja izučilo že 45 sodelavcev fakultete in podiplomskih študentov, veliko večino računalniškega časa pa so uporabili doktoranti za delo na raziskovalnih nalogah.

S pomočjo računalnika so lahko na podlagi podatkov pridobljenih s sistematičnimi raziskavami začeli ustvarjati bazo podatkov, ki je predstavljala temelj za uvajanje računalniško upravljane proizvodnje v naših podjetjih. Njihov računalniški center je v prvi vrsti služil raziskovalnemu in razvojnemu delu v okviru študijskih programov, pa izvajanju eksperimentov posameznih laboratorijev in direktnemu krmiljenju obdelovalnih strojev, ter pedagoškemu in administrativnemu delu. Računalnik je bil oddaljeno povezan tudi na veliki računalnik CDC Cyber 72, ki je bil takrat nameščen v RRC. (73/35, 73/54)

$> V muzeju hranimo nekaj sestavnih delov iz tega časa, tudi takšne kot jih je uporabljal IBM 1130.

IBM System 7 in Aritma MEDA 41T

Do Julija 1972 so v računskem centru fakultete namestili še kompatibilni procesni računalnik IBM System 7, za reševanje posebnih bolj zahtevnih nalog pa sistem analognih iteracijskih računalnikov MEDA 41T. IBM System 7 je zabeležene analogne in digitalne vrednosti posredoval naprej na računalnik IBM 1130, kjer so se ti hranili in obdelovali. Tu so tudi sestavljali programe za procesni računalnik, večinoma v višjih jezikih Fortran, Algol in Basic ali pa v zbirnem jeziku.

To je bil v tem času običajen postopek, ker so bili procesni računalniki predvsem prilagojeni za izvajanje programa in njegovo prilagajanje v realnem času glede na parametre procesa, ki so jih beležili prek mnogih vhodnih kanalov. Možnih je bilo več načinov računalniškega vodenja. Pri najprimitivnejšem sistemu je bil računalnik uporabljen le kot zbiralec podatkov, pri najpopolnejšem sistemu, pa je računalnik dejansko sproti vodil in kontroliral celoten proces oziroma vse posamezne tehnološke faze.

Sistem analognih računalnikov Aritma MEDA 41T je bil sestavljen iz treh medsbojno povezanih enot, ki so lahko obratovale v več različnih načinih pri reševanju posameznih ali skupnega problema. Enoti A in B sta bili izdelani v tranzistorski tehniki, enota C pa v tehniki integriranih vezij. Vsaka izmed enot je bila grajena modularno in je omogočala prilagajanje glede na reševani problem. Enota C je imela za razliko od ostalih dveh tudi vzporedni digitalni logični del in je bila zato lahko uporabljena kot logični simulator. Kot izhodne enote je sistem poleg vgrajenega kazalčnega inštrumenta z več območji in digitalnega inštrumenta vključeval še oscilograf in registrirni inštrument z možnostjo zvezne in točkovne registracije. (73/08b, 73/35)

$> V muzeju si lahko od blizu ogledate modul C računalnika Aritma MEDA 41T, ki smo ga dobili iz laboratorija LAKOS.

Makroprojekt za razvoj in optimizacijo obdelovalnih sistemov v proizvodnji

Oprema kupljena v laboratoriju LAKOS je bila ključna za izvedbo štiriletnega makroprojekta za razvoj in optimizacijo obdelovalnih sistemov v proizvodnji, ki je potekal od 1972-1976. Projekt si je prizadeval, da bi približali proizvodno tehnologijo in način dela domačih podjetij tistim v bolj razvitih državah. Skupina se je za izvedbo makroprojekta povezala z 12 podjetji kovinsko-predelovalne in elektro industrije pri nas. Sodelovali so: Gorenje, Impol, Ikos, Mariborska livarna, LTH, TAM, Železarni Ravne in Jesenice, Litostroj, Tomos, TŽV in Iskra.

V podjetjih so bile ustanovljene delovne skupine, ki so sodelovale pri reševanju konkretnih nalog. Raziskave so pokazale, da je osnovi pogoj za nadaljni razvoj računalniškega načrtovanja in krmiljenja proizvodnje oblikovanje baz geometričnih in tehnoloških podatkov. V okviru uvodnih raziskav so razvili postopke in metode za oblikovanje teh baz podatkov in optimizacijo njihovega hranjenja na mikrofilmu. Za posamezna podjetja so bili izdelani specifični sistemi za klasifikacijo podatkov, v laboratoriju pa so organizirali tudi servis za izdelavo mikrofilma, ki so se ga sodelujoča podjetja lahko posluževala. (71/72, 71/73, 73/55)

Rezultati makroprojekta

S sistematično izdelavo tehnoloških informacij so v podjetjih že ustvarili bistvene prihranke na določenih področjih, bili pa so predvsem ustvarjeni pogoji za nadaljno avtomatizacijo in optimizacijo proizvodnje, ter začetek opremljanja. Tehnična opremljenost sodelujočih podjetij je bila različna. Večina je že imeli elektronski računalnik ali pa so se ga posluževali v drugih podjetjih, vendar so jih uporabljali izključno za administrativne namene. Do sredine sedemdesetih so s pomočjo skupine ponekod že postopno začeli uvajati krmilne sisteme, ki so jih v naslednji fazi povezali s procesnimi računalniki.

Druga naloga raziskav je bila začetna vzgoja kadrov v podjetjih, na katerih je lahko temeljil nadaljni razvoj in realizacija dognanj. Projekt je bil zelo ambiciozen, vendar pa so bila za to v podjetjih potrebna tudi vlaganja, ki pa niso bila takoj in povsod mogoča. Uvajanje računalnikov pa so v tem času močno zavirale tudi uvozne omejitve, ki so marsikje premaknile razvoj za nekaj let ali celo desetletje. Tu bomo omenili delno avtomatizacijo proizvodnje elektronskih telefonskih central s procesnim računalnikom DEC PDP-8e v Iskri in uvajanje sistema procesnih računalnikov DEC PDP-11 za vodenje obločnih peči v jeklarni in upravljanje električne energije v Železarni Ravne. (71/73, 72/58, 73/55)

$> V muzeju razstavljamo vnosno napravo DECwriter in procesno enoto računalnika DEC PDP-11/44.

Vodenje elektro obločne peči in kemijske analize jekla v Železarni ravne.. DEC PDP-11

V Železarni Ravne so leta 1976 kot prvi med metalurškimi obrati pri nas namestili sistem procesnih računalnikov DEC PDP-11. Osrednji procesni računalnik DEC PDP-11/40 je vodil taljenje po optimalni praktično potrjeni poti s tem da je uravnaval moč peči preko industrijskih vmesnikov in servo motorjev. Julija 1977 se je že v obeh jeklarnah na štirih obločnih pečeh pričela njegova praktična uporaba. Dva procesna računalnika PDP-11/05 v kemijskem laboratoriju železarne sta obenem skrbela za hiter in točen izračun kemijske sestave vzorcev jekla, uporabljali pa so jih tudi pri raziskavah novih vrst jekla. Namestili so še tretji procesni računalnik PDP 11/40 za kontrolo in vodenje porabe razpoložljive električne energije, s čimer so dosegli njeno enakomernejšo in varčnejšo uporabo.

V razmeroma kratkem času se je pokazala učinkovitost uporabe procesnih sistemov. Doseženo je bilo znatno znižanje materialnih stroškov, povečana pa enakomernost končne kemijske sestave jekla in znižan odstotek kemijsko zgrešenih šarž. Na njihov procesni računalnik se je leta 1981 prek telefonske linije povezala tudi Železarna Štore. (73/08a, 73/08b, 73/09a, 73/09b, 78/31, 78/32, 86/01)

Avtomatizacija ožičenja elektronskih telefonskih central v Iskri.. DEC PDP-8e

Tudi v Iskri so v začetku sedemdesetih ugotovili, da je čas za izboljšavo tehnologije pri izdelavi telefonskih central. Potem ko so leta 1971 pridobili licenco za izdelavo elektronskih telefonskih central Metacont 10C, je bil predviden nov način spajanja žic po metodi ovijanja. Nova metoda je v primerjavi z lotanjem že sama po sebi prinesla do 35% prihranek časa, vendar pa so bile zaradi izredno velikega števila kontaktov in njihove kompleksne razporeditve napake pri obeh metodah zelo pogoste. To je pomenilo dolgotrajno preizkušanje in iskanje napak.

Za rešitev tega problema so se po tujih zgledih odločili za avtomatizacijo postopka ožičenja in razvoj krmilnega sistema na podlagi mini računalnika DEC PDP-8e. Ta je prek vmesnika premikal koračne motorje pozicionirne naprave, obenem pa signaliziral operaterju v primeru, da je bilo potrebno njegovo posredovanje. Program je prek tabele z zaporedjem vezav, koordinat, pomikov in drugih parametrov avtomatsko krmilil postopek celotnega ožičenja. Programiranje je potekalo večinoma v višjem jeziku Algol in zbirnem jeziku. Program je upošteval tudi morebitne motnje v postopku in prikazoval sprotni potek izvajanja na diagramu. Prvi prototip se je začel uporabljati že leta 1974. Hkrati je lahko upravljal štiri postopke za avtomatično ožičevanje, napake, ki so v preteklosti predstavljale izredno velik problem, pa je menda v celoti odpravil. (74/61, 76/57, 77/68)

IJS in Laboratorij za analogno-hibridno računanje FE.. CDC 1700 in EAI-580

V tem času so na Oddelku za računalništvo IJS za Iskro razvili tudi posebno napravo za avtomatizirano preizkušanje vezij oziroma mikromodulov vgrajenih v teh istih elektronskih centralah Metacont 10c. Tudi tu gre za avtomatizacijo s pomočjo procesnega računalnika. Krmiljenje testne naprave so realizirali na mini računalnik CDC 1700, ki se je pogosto uporabljal v procesnem računalništvu. Na IJS so imeli v tem času dva, njihov oddelek za avtomate in biokibernetiko pa se je z avtomatizacijo, regulacijo in simulacijo procesov ukvarjal tudi v navezavi z Laboratorijem za analogno-hibridno računanje in avtomatsko regulacijo FE Fakultete za elektrotehniko, kjer je vodilni strokovnjak za analogno računalništvo pri nas dr.Fance Bremšak združil ekipi iz fakultete in IJS.

Skupina je pokrivala področje računalniškega vodenja, modeliranja in simulacije, področje avtomatizacije dinamičnih procesov in sistemov, pa tudi druga interdisciplinarna področja, ki so posegala na netehniška področja. V sodelovanju FE in IJS so laboratorij že konec šestdesetih opremili s takrat najnovejšim analognim hibridnim računalnikom EAI-580, ki je bil po delovanju in modularnem ustroju podoben sistemu Artima MEDA 41T. Uporabljali so ga za preučevanje temeljev analogne tehnike, analognih računalniških metod in postopkov. Razvijali so postopke za regulacijo, optimizacijo in identifikacijo avtomatskih sistemov in preučevali simulacijo različnih sistemov, na primer simulacijo problemov v telekomunikacijskih in elektroenergetskih sistemih. (71/65, 74/07b, 74/50)

Nekaj projektov avtomatizacije… HP 2100, sistem JANUS III in prvi procesni mikroračunalniki

Na oddelku za avtomate in biokibernetiko IJS so v drugi polovici sedemdesetih realizirali kopico projektov v industriji, takrat med prvimi v državi že na podlagi mikroračunalniških sistemov, ki so jih celo sami zgradili(o tem bomo podrobno poročali pri obravnavi domače proizvodnje po novem letu). Avtomatizirali so na primer upravljanje betonarne za podjetje Gradis, pa vodenje cementarnih mlinov v cementarni podjetja Salonit Anhovo, avtomatizirali pa so tudi proizvodni obrat za biosintezo v Krki in vodenje dvigal za podjetje IMP.

Tudi oddelek za jedrsko elektroniko IJS je sodeloval pri uvajanju avtomatizacije. Na podlagi mini računalnika HP 2100A so na primer leta 1977 v sodelovanju z Onkološkim inštitutom zgradili sistem JANUS III za uporabo v jedrski medicini. Razvili so modularni vmesnik, ki je omogočal povezavo diagnostičnih naprav z računalnikom in programski paket zgrajen na osnovi operacijskega sistema DOS III, ki je vseboval okrog 50 med seboj kompatibilnih programov za hranjenje, aktivacijo in prenos merskih podatkov, za njihovo korekcijo in obdelavo ter predstavitev. Sistem so na Onkološkem inštitutu uspešno uporabljali pri raziskovalnem delu, oddaljeno pa je bil povezan tudi na računalnik Cyber 72 v RRC.

Procesni računalnik iz serije HP 2100 so prvi pri nas kupili na IKN Inštitutu za klinično nevrofiziologijo že leta 1969. To je bil verjetno prvi procesni računalnik in obenem prvi računalnik tretje generacije pri nas. Tudi tu so takrat z njim razvili vrsto podobnih merilnih sistemov, ki so jih uporabljali predvsem pri raziskovalnem delu. (77/71, 77/74, 78/36, IMS/01)

LAOP na VTŠ Maribor.. IBM 1130 in Olivetti P6060

Na mariborski VTŠ Visoki tehniški šoli pa so sredi sedemdesetih v sklopu LAOP Laboratorija za avtomatizacijo in optimiranje proizvodnje začeli izvajati podobne raziskave kot v laboratoriju LAKOS. Zanje so interes pokazala lokalna podjetja, ki so raziskave tudi financirala, med njimi TAM, Mariborska livarna, Elektrokovina, Strojna in Primat, pa AGIS iz Ptuja, Unior iz Zreč in obrat Gorenja v Muti. Leta 1975 so v laboratoriju kupili opremo za numerično krmiljenje in edinstven mini računalnik Olivetti P6060, uporabljali pa so tudi mini računalnik IBM 1130, ki je bil že leta 1969 nameščen na VTŠ. Olivetti P6060 je na izgled nekoliko spominjal na mikro računalnik, vendar je bil njegov procesor izdelan še v tehnologiji tretje generacije in na dveh tiskanih vezjih. To je bil leta 1975 prvi računalnik z vgrajenim standardnim disketnim pogonom.

V laboratoriju so preučevali tako računalniško kot ročno krmiljenje obdelovalnih strojev, ter poskušali najti vmesno pot, kjer bi brez investicije v drago programsko opremo za popolno avtomatizacijo lahko uporabljali manjši računalnik kot podporo pri ročnem krmiljenju. Za takšno krmiljenje so tako kot v ljubljanski skupini morali najprej izoblikovati bazo tehničnih podatkov obdelovancev, orodij in podobno. Nato so preučevali različne programske pakete namenjene programiranju krmilnih naprav, ki so jih v tem času nudili že proizvajalci računalniške opreme. Ti programi so menda obvladovali le bolj osnovne prijeme, zato so takrat v LAOP razvili lasten programski paket Krixy, s katerim je bilo možno načrtovati poljubne kompleksne krivulje.

Usposobili so po dva programerja, operaterja strojev in vzdrževalca opreme. Izdelali so tudi določeno literaturo, ki je služila tehnologom pri uvajanju v podjetjih in organizirali tečaje zanje. Strokovnjakom iz sodelujočih podjetij so pomagali poiskati področja v proizvodnji, kjer bi lahko začeli uvajati računalniško tehniko in računalniško krmiljene obdelovalne stroje. Izdelali so programe, poiskali primerna orodja in preizkusili postopek na opremi v laboratoriju. Ekipa iz VTŠ je nato le še koordinirala prenos postopkov v podjetja. Do leta 1978 so za sodelujoča podjetja izšolali 15 operaterjev, 12 organizatorjev in 12 programerjev, šest izmed osmih sodelujočih podjetij pa je že začelo postopke za uvajanje v proizvodnjo. (76/08, 77/69, 78/34, 79/35)

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Sledi

V naslednji objavi bomo obravnavali začetke uvajanja računalništva in avtomatske obdelave podatkov v javni upravi, od prvih posameznih projektov po občinah in v nekaterih državnih organih, do modernizacije statistično-informacijskega sistem, ki ga je ob pomoči OECD izvajal Zavod za statistiko in modernizacije računalniškega sistema in načina dela v SDK. Posebej podrobno se bomo ustavili pri zelo pomembni in odmevni namestitvi velikega računalnika CDC Cyber 72 v novih prostorih RRC in oblikovanju vedno večje terminalske mreže v državi. Do leta 1976 je imel center že 16 partnerjev, na računalnik pa je bilo prek različnih povezav povezanih 30 oddaljenih terminalov.

Viri

66/23 : Delo (15.04.1966, letnik 7, številka 102)(LINK)| 69/45 : Delo (14.11.1969, letnik 11, številka 312) (LINK) | 70/43 : Delo (23.06.1970, letnik 12, številka 168) (LINK) | 70/44 : Iskra (13.06.1970, letnik 9, številka 22) (LINK) | 70/55 : Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1970, številka 21) (LINK) | 70/56 : Delo (14.11.1970, letnik 12, številka 311) (LINK) | 71/65 : Delo (06.11.1971, letnik 13, številka 302) (LINK) | 71/72 : Strojniški vestnik (1971, letnik 17, številka 1) (LINK) | 71/73 : Strojniški vestnik (1971, letnik 17, številka 6) (LINK) | 72/45 : Iskra (07.10.1972, letnik 11, številka 37)(LINK) | 72/58 : Strojniški vestnik (1972, letnik 18, številka 1) (LINK) | 73/08a : Železarski zbornik (1973, letnik 7, številka 2) (LINK) | 73/08b : Železarski zbornik (1973, letnik 7, številka 4) (LINK) | 73/09a : Informativni fužinar (1973, letnik 10, številka 9) (LINK) | 73/09b : Informativni fužinar (1973, letnik 10, številka 11) (LINK) | 73/25a : Delo (26.08.1973, letnik 15, številka 231) (LINK) | 73/25b : Sobotna priloga (06.10.1973, letnik 15, številka 272) (LINK) | 73/35 : Strojniški vestnik (1973, letnik 19, številka 6) (LINK) | 73/36 : Delo (15.06.1973, letnik 15, številka 161) (LINK) | 73/53 : Delo (17.02.1973, letnik 15, številka 46) (LINK) | 73/54 : Sobotna priloga (13.01.1973, letnik 15, številka 11) (LINK) | 73/55 : Strojniški vestnik (1973, letnik 19, številka 4/5) (LINK) | 74/07a : IJS Novice 1974, št.1 (LINK) | 74/07b : IJS Novice 1974, št.2 (LINK) | 74/50 : Delo (18.06.1974, letnik 16, številka 141) (LINK) | 74/61 : Strojniški vestnik (1974, letnik 20, številka 5) (LINK) | 75/46 : Sobotna priloga (08.03.1975, letnik 17, številka 56) (LINK) | 75/47 : Sobotna priloga (11.10.1975, letnik 18, številka 238) (LINK) | 76/08 : Katedra (1976, letnik 15, številka 1) (LINK) | 76/57 : Strojniški vestnik (1976, letnik 22, številka 1/2) (LINK) | 77/68 : Strojniški vestnik (1977, letnik 23, številka 7/8) (LINK) | 77/69 : Strojniški vestnik (1977, letnik 23, številka 5/6) (LINK) | 78/31 : Koroški fužinar (25.01.1978, letnik 28, številka 1) (LINK) | 78/32 : Informativni fužinar (29.12.1978, letnik 15, številka 24) (LINK) | 78/34 : Strojniški vestnik (1978, letnik 23, številka 5/6) (LINK) | 79/35 : Strojniški vestnik (1979, letnik 25, številka 11/12) (LINK) | 86/01 : Železarski zbornik (1986, letnik 20, številka 4) (LINK) | WIKI/63 : Automation, Numerical control, CAD/CAM