Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Elektronika in vakuumske elektronke
- Analogni in digitalni računalniki
- Analogni računalnik M-1 na IJS Ljubljana
- Prva generacija elektronskih računalnikov
- Elektronska obdelava podatkov in programiranje
- IBM 705 na Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu
- Digitalni računalnik CER-10 na IBK Vinča
- Digitalni 256-kanalni analizator na IRB Zagreb
V tokratni objavi obravnavamo tehnologijo prve generacije elektronskih računalnikov in značilne spremembe, ki so jih ti prinesli v obdelavo podatkov. Spominjamo se tudi prvega velikega elektronskega računalnika v Jugoslaviji, IBM 705, ki je bil leta 1960 nameščen v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu. Takrat edinega elektronskega računalnika v državi, so se posluževale tudi naše ustanove. Izdelave lastnega digitalnega elektronskega računalnika CER-10 pa se je leta 1956 lotila tudi ekipa strokovnjakov v Beogradu. Izgradnja je bila pretežno zaključena leta 1960. Do leta 1959 pa so tudi na hrvaškem Inštitutu Ruđer Bošković izdelali prvi digitalni računalnik za uporabo v nuklearni fiziki. Spominjamo se še posebnega elektronskega analognega računalnika M-1, ki so ga zgradili na našem Nuklearnem inštitutu Jožef Stefan leta 1958. Tega sicer ni mogoče primerjati z običajnimi digitalnimi računalniki, vsekakor pa predstavlja pomembno obdobje prvih korakov računalniške stroke v Sloveniji.
Elektronika
Razvoj elektronskih računalnikov je imel v tem času sicer že dvajsetletno zgodovino, vendar je naš prostor zgodnja razvojna stopnja prve generacije računalnikov skoraj popolnoma obšla. Pogoji za razvoj teh elektronskih računalnikov so nastali v začetku dvajsetega stoletja z odkritjem elektronov in nekaterih njihovih osnovnih zakonitosti. Do začetka štiridesetih let je elektronika kot nova veja znanosti doživela nesluten razcvet. Nastala je vrsta elektronskih elementov, ki so lahko na različne načine vplivali na tok elektronov in lastnosti njihovega polja. Med aktivnimi elektronskimi elementi so najprej nastali žarnicam podobni elementi imenovani vakuumske elektronke. Elektronke so delovale kot usmerniki in ojačevalniki toka elektronov. Osnovni pasivni elementi pa so bili različne vrste upornikov, kondenzatorjev, pretvornikov in stikal.
Elektronika sicer temelji na vključevanju teh osnovnih elektronskih elementov v zaporedja z željenim učinkom/funkcijo, ki jih imenujemo tudi elektronska vezja oziroma zveze. Razvoj elektronike in osnovnih elektronskih elementov je postopno omogočil tudi prehod od elektromehanskih naprav značilnih za industrijsko revolucijo iz konca devetnajstega stoletja k elektronskim napravam, ki so vse bolj lahko delovale brez kakršnihkoli premikajočih delov(Solid state). Za nastanek prvih računalnikov je posebej pomemben razvoj triodnih in pentodnih vakuumskih elektronk in posebnih logičnih vezij. (63/04, WIKI/08, W/10m, W/20a)
Analogni računalnik
V petdesetih so bili še precej razširjeni analogni računalniki, s povečevanjem zmogljivosti digitalnih računalnikov in zmanjševanjem njihove cene, pa so postali vse manj zanimivi. Razen za posebne namene, so digitalni računalniki skoraj povsem izpodrinili analogne, izraz elektronski računalnik pa je postal sinonim za digitalni elektronski računalnik. Analogna strojna oprema ni bila zelo prilagodljiva in povsem natančna, vse probleme pa je bilo veliko lažje in boljše rešiti na digitalnih elektronskih računalnikih, ki so v tem času doživeli izjemen razvoj.
Analogni računalnik je tip računalnika, ki računa z analognimi oziroma zveznimi podatki. Matematične operacije izvaja s fizikalnimi količinami kot so električna napetost, upornost in podobno. Te količine se v tovrstnem sistemu določijo s pomočjo preciznih potenciometrov, ki predstavljajo ustrezne vhodne podatke reševanega problema. Analogni računalniki so bili sestavljeni iz vezij zgrajenih z operacijskimi ojačevalniki, kondenzatorskimi uporniki in generatorji s fiksno funkcijo. Ta vezja so omogočala izvajanje osnovnih aritmetičnih operacij kot so seštevanje, množenje in deljenje, inverzijo, eksponentizacijo in logaritmizacijo. Običajno so bili analogni računalniki specializirani za reševanje posebnih problemov, kot je na primer reševanje diferencialnih enačb. (WIKI/09, W/15)
$> Del računalnika IJS M-1 je razstavljen v avli Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani.
Nuklearni inštitut Jožef Stefan.. analogni računalnik M-1
Do leta 1958 so tudi v našem Nuklearnem inštitutu Jožef Stefan že zgradili svoj elektronski analogni računalnik imenovan M-1, prvo napravo te vrste v Sloveniji. To je bil enosmerni analogni računalnik, ki je lahko reševal enačbe s konstantnimi in spremenljivimi koeficienti, njegova uporaba pa je bila večinoma omejena na linearne differencialne enačbe. Za razvoj računalnika je bil odgovoren prof.dr. France Bremšak, ki je v petdesetih vodil raziskovalno dejavnost oddelka za elektrotehniko IJS usmerjenega predvsem v izdelavo elektronskih merilnih naprav. Prav nuklearna fizika je namreč narekovala izpopolnitev merilnih, regulacijskih in računskih naprav, ki so služile pri študiju in konstrukciji reaktorjev.
V tem času polje računalništva pri nas še ni bilo razvito. Z njim se je ukvarjalo le nekaj ljudi na oddelku za šibki tok Fakultete za elektrotehniko in nekaj ljudi na oddelku za elektrotehniko IJS. Tu je bil nekaj časa v letih 1958/59 zaposlen tudi Anton Suhadolc, ki je takrat sestavil raziskovalno poročilo ‘Pregled tipov diferencialnih enačb, ki se dajo rešiti z analognim računskim strojem NIJS’. Prva publikacija, ki je v Slovenijo prinesla nekaj več informacij in znanja o računalnikih pa je bila predvsem knjiga Franceta Križaniča ‘Elektronski aritmetični računalniki’ objavljena v zbirki Sigma pri IMFM leta 1960.
M-1 je bil sestavljen iz elektronskih komponent, in sicer iz 44 operacijskih ojačevalnikov od katerih je bilo 28 integratorjev in 16 seštevalnikov oziroma inverterjev, pa še iz 32 potenciometrov za nastavljanje koeficientov in začetnih pogojev. Rezultate je računalnik zapisoval v obliki krivulj na širokem traku. Služil je Matematičnemu centru SRS, ki je v tem času prevzemal reševanje matematičnega dela konkretnih tehničnih problemov za zunanje naročnike iz industrije in ustanov, zlasti s področja projektiranja v elektrotehniki, strojništvu, letalstvu, gradbeništvu, nuklearni tehniki in kemiji. (58/01, 59/02, 59/03, IJS/02, IJS/04, P59/01, P60/01)
$> Knjigo Franceta Križaniča in vrsto drugih hranimo v knjižnici muzeja.
Digitalni računalniki in binarni/dvojiški sistem
Digitalni računalniki za razliko od analognih številke in podatke predstavljajo s skupino impulzov/sunkov oziroma stopenj. Po digitalnem principu so sicer delovali že mehanični računalniki, saj so številke v stroju določali tako, da so se zobata kolesa obrnila za določeno število zob/stopenj. Moderni elektronski digitalni računalniki pa zelo podobno spremenijo številke v serije električnih impulzov. Ker imajo elementi elektronike le dve jasno ločeni delovni stanji/stopnji, da po elementu tok teče ali ne teče, pa je pri teh lažje določiti števila po dvojiškem/binarnem številskem sistemu. Velika večina digitalnih elektronskih računalnikov je zato temeljila na dvojiškem sistemu ali pa na dvojiško predstavljenem decimalnem sistemu(BCD). (63/02, WIKI/10, P60/01)
Vakuumske elektronke
Prvi aktivni elektronski sestavni del, ki je v začetku stoletja omogočil izrazito izboljšavo radijske in telefonske tehnologije, ter razvoj novih tehnologij kot je televizija, so bile triodne vakuumske elektronke. V času druge svetovne vojne so na osnovi vakuumskih elektronk na več mestih začeli razvijati tudi elektronske računalnike prve generacije. Prvo mesto zaseda računalnik ENIAC, ki je nastal že leta 1945 v ZDA. Obdobje računalnikov prve generacije se je končalo nekje leta 1958, ko so na trg prišli prvi tranzistorski računalniki, vendar so nekateri med njimi ostali v uporabi celo do sedemdesetih.
Vakuumske triode so običajno sestavljene iz dveh nasprotno orientiranih elektrod in krmilne mreže, ki so skupaj nameščene v vakuumski stekleni bučki. Njihova osnovna funkcija je ojačevanje in uravnavanje električnega toka. Elektronka deluje po načelu termične emisije elektronov, ki jo na katodi povzroča žarilna nitka. Prosti elektroni nato po naravni zakonitosti prehajajo k anodi in s tem vzpostavljajo električni tok. V triodah krmilna mreža postavljena med katodo in anodo uravnava pretok elektronov v skladu z napetostjo vhodnega signala in na ta način deluje kot neke vrste ventil.
Zaradi neugodnih učinkov neprestanega segrevanja in ohlajanja so bile vakuumske elektronke precej kvarljive in so imele kratko življenjsko dobo. Potrebno jih je bilo redno pregledovati in menjati. Odkrivanje pokvarjene elektronke je bilo tudi zelo zahtevno. Pred uporabo so se morale ogreti na delovno temperaturo, poleg tega pa so bile precej velike in so za delovanje potrebovale veliko električne energije, zato so bili veliki, težki in potratni tudi računalniki prve generacije. Te izrazite pomanjkljivosti elektronk so že v sredini štiridesetih vodile k intenzivnemu razvoju boljše alternative(o tem pa več v eni izmed naslednjih objav).(63/02, W/20a, WIKI/11)
$> V muzeju razstavljamo primere vakuumskih elektronk in drugih elektronskih računalniških delov.
Računalniki 1. generacije
Medtem ko so se pri nas do leta 1966 skoraj izključno uporabljali računski stroji, v veliki večini znamke IBM, so jih drugje(govorimo pravzaprav le o ZDA) v petdesetih že nadomeščali elektronski računalniki prve generacije. Prvi komercialni računalniki izdelani iz vakuumskih elektronk so se sicer na trgu pojavili šele v začetku petdesetih, med njimi najbolj poznan leta 1952 Univac 1, prvi poslovni računalnik za splošo rabo, ki so jih izdelali 46 in IBM 701, prvi komercialni znanstveni računalnik, ki so jih izdelali 19. Najbolj uspešen in razširjen računalnik te generacije je bil verjetno IBM 650, ki je prišel na trg leta 1953 in je bil dotedaj najbolj dostopen in prodajan računalnik v nakladi okrog 2000 enot. Kmalu za njim sta sledila revolucionarni znanstveni računalnik IBM 704 in računalnik IBM 705 namenjen za poslovno uporabo, v računalniku IBM 305 RAMAC pa je bil leta 1956 prvič uporabljen magnetni disk. Po letu 1959 so se še hitreje kot računalniki prve generacije razširili novi tranzistorski računalniki druge generacije. (62/10, 63/02, 65/12, 65/17, WIKI/12, W/10c)
Elektronska obdelava.. sprememba v mediju
Elektronski računalniki so v obdelavo podatkov vnesli izrazite izboljšave. Od večtisočkratnega povečanja hitrosti računanja in obdelave, pa do kompleksnosti obdelav, ki na računskih strojih sploh niso bile možne. Sam sistem luknjanih kartic se je sicer kot medij za zajemanje in prenašanje kar uspešno ohranil vse do sedemdesetih, kljub temu, da so elektronski računalnik že od samega začetka v petdesetih uvajali nove bolj praktične načine zapisa podatkov in nove bolj učinkovite metode njihovega prenosa.
Alternativa luknjanim karticam so bili različni magnetni mediji od trakov in diskov do mešanih medijev za vidno evidenco. Ti so kombinirali magnetni zapis z vidnim zapisom, ki je omogočal direktno odčitavanje in preverjanje informacije brez uporabe računalnika ali kakega drugega stroja. Prek novih konceptov kot so tipkovnice, konzole, terminali in podobno se je vedno bolj krepila nesporedna interakcija med uporabnikom in računalnikom, povečevala pa se je tudi moč uporabnika in njegov nadzor nad tem kaj točno in na kakšen način računalnik počne. Računalniki so postopno postajali vedno bolj univerzalni. (65/17, 65/18, WIKI/13, W/10)
Programiranje.. sprememba v metodi obdelave
Druga prednost elektronske obdelave, ki je izrazite spremembe prinesla predvsem v šestdesetih in s pojavom tranzistorskih računalnikov druge generacije, pa je bilo programiranje in še posebej višji programski jeziki kot so Fortran-jezik za znanstveno računanje, Cobol-jezik za poslovno uporabo in Algol-jezik za delo z algoritmi. Ti so računalnike približali uporabnikom do te mere, da jih je bilo prvič mogoče uporabljati brez večjega elektro-inženirskega znanja in brez podrobnega poznavanja strojne opreme računalnika(več o tem pa v sledečih objavah).
Sprostitev pomnilniških omejitev računskih strojev je odprla obdelavi neslutene razsežnosti. S konceptom navideznega pomnilnika pa so se kot podaljšek glavnega pomnilnika začeli uporabljati tudi zunanji magnetni mediji. Prišlo je tudi do razvoja prvih operacijskih sistemov, ki so še dodatno olajšali in razširili uporabo računalnikov. Nova metoda obdelave je omogočala tudi izmenjavo programske opreme in uporabo vnaprej napisanih podrutin/programov. Oblikovale so se skupine uporabnikov in vse večje zbirke vnaprej napisanih programov. Povečan prenos znanja je nadaljni razvoj metod še pospešil in občutno zmanjšal ponavljajoče vlaganje truda v reševanje istega problema. (65/18, 66/03b, WIKI/14, W/09, W/10)
$> V muzeju si lahko ogledate tudi stare programe na luknjanih karticah in vrsto zgodnjih magnetnih medijev.
Stanje računalništva v Jugoslaviji in v svetu
Računalništvo je v drugi polovici petdesetih v Evropi, še posebej pa v Sloveniji, še vedno močno zaostajalo. Leta 1957 je imelo računske stroje le pet industrijskih podjetij v Jugoslaviji, od teh štiri v Sloveniji in Fabrika Kablova Svetozarevo v Srbiji. Do leta 1960 je v celotni Jugoslaviji uvedlo računske stroje šele 14 podjetij in ustanov, sredi leta 1961 pa je bilo vseh naprav šele 25, od tega dva elektronska računalnika. V Evropi je bilo konec leta 1961 nameščenih okoli 1500, ob koncu leta 1963 pa okoli 4000 različnih naprav za obdelavo podatkov. Leta 1964 je bilo v Jugoslaviji novo naročenih že 22 naprav, največ dotedaj, še vedno pa smo bili med zadnjimi v Evropi. Za primerjavo so imeli v Italiji konec leta 1963 nameščenih že 600 naprav.
V Sloveniji nas je popolnoma obšla tudi cela generacija elektronskih računalnikov. Tudi v širšem jugoslovanskem prostoru sta bili edini izjemi do leta 1961 računalnik prve generacije IBM 705 v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu in lasten elektronski računalnik CER-10, ki so ga razvijali na Inštitutu Boris Kidrič na beograjski univerzi v letih 1955-1960. Do leta 1967 je število uporabnikov moderne računske tehnike v Jugoslaviji naraslo že na približno 100, vendar so bile razen redkih izjem še vedno skoraj vse naprave v uporabi klasični računski stroji. V Združenih državah je bilo po drugi strani do sredine petdesetih že okrog 100 pravih elektronskih računalnikov in na tisoče računskih strojev. (57/01, 60/02, 61/01, 64/10, 65/12)
Zvezni zavod za statistiko, Beograd.. IBM 705
Prvi elektronski digitalni računalnik v Jugoslaviji je bil IBM 705, ki so ga Junija 1960 namestili v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu. Med glavnimi pobudniki nakupa tega računalnika je bil direktor Zavoda za statistiko v Sloveniji Dolfe Vogelnik. Računalnika IBM 705 so se posluževale tudi naše ustanove. Na njem sta podatke občasno obdelovala naš Zavod za statistiko in evidenco in ljubljanska podružnica Narodne banke, za znanstvene izračune pa sta ga koristila tudi Nuklearni inštitut Jožef Stefan in Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko. Prva pomembna naloga po namestitvi računalnika je bilo urejanje podatkov popisa kmetijstva. Za njim je sledila še večja obdelava podatkov popisa prebivalstva v celotni Jugoslaviji, ki je bil izveden spomladi leta 1961.
Ob namestitvi je bil računalnik IBM 705 (Data processing machine) po zmogljivosti šesti računalnik v Evropi in edini večji elektronski računalnik v Jugoslaviji pred letom 1968. Za zahteven transport iz ZDA so se mesece pogajali z različnimi letalskimi družbami. IBM 705 je bil sicer načrtovan kot računalnik za poslovno uporabo, v Jugoslaviji pa je bil menda prvič uporabljen na področju čiste statistike. Njegova centralna procesna enota je bila sestavljena iz 1700 vakuumskih elektronk in 20.000 enot hitrega pomnilnika z magnetnimi jedri(primerljivo z 2,5 KB), tehtala pa je kar 16 ton. Periferne enote so vključevale nadzorni pult, bralnik luknjanih kartic, vrstični tiskalnik, enote magnetnih trakov in vsaj eno enoto z magnetnim bobnom. En magnetni boben je obsegal 60.000 enot(primerljivo z 7.5KB). Skupno dvajset enot računalnika je bilo razporejenih po celotnem prostoru 230 kvadratnih metrov velikega računskega centra v Beogradu, v sredini pa je bil nadzorni pult. Temperaturo in vlažnost v prostoru so stalno nadzirale klimatske naprave, saj je računalnik optimalno deloval le pri okrog 20 stopinjah s 40-60% vlago, v prostoru pa je morala biti zagotovljena tudi minimalna količina prašnih delcev.
Za najbolj zahtevno delo z računalnikom so v Parizu usposobili 5 strokovnjakov, v centru pa je bilo skupno zaposlenih vsaj 75 ljudi. Ti so nosili veliko odgovornost za uspešno obratovanje zelo potratnega centra. Elektronski računalnik je sicer izrazito povečal produktivnost statistike. Za delo, na primer množenje ali deljenje, ki ga je računalnik IBM 705 lahko opravil v eni minuti, bi uradnik na ročni način z običajnim kalkulatorjem pri 7 urnem delovniku potreboval 7 mesecev. Obdelavo podatkov splošnega popisa prebivalstva je tako iz pet ali več let lahko skrajšal na manj kot eno leto. Za shranjevanje podatkov so gore papirja in luknjanih kartic tudi prvič zamenjali z veliko bolj praktičnimi magnetnimi trakovi. (59/06, 60/04, 60/05, 60/06, 60/08, 61/04, 61/07, 65/12, 67/08, IDPR/01, W/10d)
Inštitut Boris Kidrič, Beograd.. CER-10
V tem času je ekipa strokovnjakov na beograjski univerzi pod vodstvom Rajka Tomovića in Tihomirja Aleksića zaključila tudi večletno izdelavo prvega prototipa elektronskega računalnika CER-10 (Cifarski elektronski računar). Raziskovalno delo na področju računalništva so začeli na Inštitutu Borisa Kidriča potem ko je k nam prišla vest o izdelavi prvih elektronskih računalnikov v ZDA, Angliji in Sovjetski zvezi. Prvi analogni računalnik so izdelali na inštitutu že leta 1949, prvega elektronskega analognega leta 1952. Oba so takrat uporabili tako na Zavodu za statistiko kot na Letalskem in Vojnotehničnem inštitutu. Leta 1951 so z željo po reševanju zahtevnih izračunov na področju jedrske fizike že začeli z načrtovanjem prvega eksperimentalnega digitalnega računalnika.
Izdelavo računalnika je močno podpirala vojska, uporabiti pa so ga želeli tudi pri reševanju težjih matematičnih, znanstvenih, industrijskih problemov na civilnih področjih. Na projektu CER-10 je delala 70 članska ekipa strokovnjakov in leta 1960 je bil računalnik že v zaključni fazi. Nato so razvoj računalnika leta 1961 prenesli na Inštitutu Mihajlo Pupin v Beogradu kjer so računalnik še razširili in izdelali posebno statistično enoto z nazivom S-2. Načrtoval so izdelavo vsaj dveh enakih računalnikov, nadejali pa so se celo serijske izdelave CER-10, vendar je nazadnje ostalo le pri prvem. Razlogi za to niso povsem jasni, delno pa naj bi na to vplival prav prenos razvoja v zaključni fazi in oblikovanje nove ekipe za nadaljni razvoj računalnika.
Centralna procesna enota CER-10 je bila dolga 6 metrov in visoka 2 metra. Izdelana je bila iz kombinacije 1750 Philipsovih vakuumskih elektronk, 1500 germanijevih tranzistorjev(statistična enota S2) in 14.000 diod. Računalnik je imel 120.000 enot hitrega pomnilnika z magnetnimi jedri, pravtako Philipsove izdelave (primerljivo s približno 15 KB). Kot vhodno napravo je lahko uporabljal foto-električni bralnik luknjanega traku Ferranti ali teleprinter Siemens T-100. CER-10 je bil 31-bitni računalnik, ki je operiral po 24 osnovnih programskih navodilih in se je uporabljal za reševanje različnih znanstvenih, matematičnih in kriptoloških problemov.
Najprej so CER-10 uporabljali v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve(SKNE), nato pa je bil od leta 1963 do 1967 nameščen v stavbi jugoslovanske tiskovne agencije TANJUG. Za računalnik so v začetku šestdesetih razvijali celo orodja za avtomatično prevajanje besedil v srbohrvaščino. Navdušenje nad dosežkom beograjskih znanstvenikov je bilo veliko, pred tem so v Evropi lastne digitalne elektronske računalnike namreč izdelali le v petih državah. Danes je del računalnika z dokumentacijo razstavljen v Muzeju znanosti in tehnike v Beogradu. (59/01, 60/12, 60/13, 61/04, 67/08, CER/01, IDPR/01, WIKI/15)
Inštitut Ruđer Bošković, Zagreb.. 256-kanalni analizator
Na hrvaškem IRB Inštitutu Ruđer Bošković je tudi prof.Branko Souček leta 1955 začel razvijati prvi digitalni računalnik izdelan iz vakuumskih diod. Napravo je imenoval 256-kanalni analizator, prvi uporabni prototip pa je bil izdelan že leta 1958. To sicer ni bil univerzalni računalnik. 16-bitni analizator je bil namenjen večkanalnemu merjenju sevanja, na podatkih pa je lahko opravljal 12 osnovnih operacij. Na inštitutu so ga uporabljali za znanstvene raziskave v nuklearni fiziki. Za hranjenje podatkov zajetih prek merilnikov sevanja je uporabljal doma izdelan pomnilnik z magnetnimi jedri. Prototip so nato še nadgradili in prilagodili za delo v realnem času. To je bila takrat ena izmed prvih naprav te vrste v svetu, zato je projekt pritegnil tudi precej pozornosti v mednarodni znanstveni skupnosti. (CER/01, WIKI/15)
.. zbral in sestavil Miha Urh
Sledi
V naslednji objavi lahko preberete nekaj več o razvoju sodobnih programskih metod in konceptov, ki so se pojavili prav s prvimi splošno dostopnimi elektronskimi računalniki na principu vakuumskih elektronk kot je bil IBM 705. Najprej bomo obravnavali kaj pravzaprav je elektronski računalnik in kako deluje, nato pa še na kakšne načine so se ti prvi računalniki programirali. Za tem bomo, preden se vrnemo k obravnavi prvih računalnikov pri nas, posvetili še eno objavo zelo pomembnemu razvoju programskih jezikov, ki so v veliki meri omogočili, da je računalnik postal vse to kar je danes.
Viri
57/01 : Jeseniški Železar 1957 006 (LINK) | 58/01 : Slovenski poročevalec (01.11.1958, letnik 19, številka 258) (LINK) | 59/01 : Delo (04.09.1959, letnik 1, številka 124) (LINK) | 59/02 : Delo (21.10.1959, letnik 1, številka 171) (LINK) | 59/03 : Glas Gorenjske (19.10.1959, letnik 12, številka 82) (LINK) | 59/06 : Delo (29.09.1959, letnik 1, številka 149) (LINK) | 60/02 : Glas Gorenjske (07.05.1960, letnik 13, številka 54) (LINK) | 60/04 : Primorski dnevnik (20.07.1960, letnik 16, številka 4636 (LINK) | 60/05 : Ptujski tednik(08.07.1960, letnik 13, številka 27) (LINK) | 60/06 : Tedenska tribuna (12.10.1960, letnik 8, številka 41) (LINK) | 60/08 : Delo (21.09.1960, letnik 2, številka 259) (LINK) | 60/12 : Delo (18.09.1960, letnik 2, številka 256)(LINK) | 60/13 : Delo (23.10.1960, letnik 2, številka 291)(LINK) | 61/01 : Zasavski tednik (26.10.1961, letnik 14, številka 44) (LINK) | 61/04 : Delo (29.12.1973, letnik 15, številka 352) (LINK ) | 61/07 : Delo (29.07.1961, letnik 3, številka 205) (LINK) | 62/10 : Delo (01.07.1962, letnik 4, številka 179) (LINK) | 63/02 : Delo (20.12.1963, letnik 5, številka 347) (LINK) | 63/04 : Zasavski tednik (21.02.1963, letnik 16, številka 9) (LINK) | 64/10 : Delo (26.06.1964, letnik 5, številka 173) (LINK) | 65/12 : Iskra (1965, letnik 4, številka 37) (LINK) | 65/17 : Iskra (1965, letnik 4, številka 43) (LINK) | 65/18 : Iskra (1965, letnik 4, številka 45) (LINK) | 66/03a/b : Iskra (1966, letnik 5, številka 5) (LINK) | 67/08 : Sobotna priloga (11.11.1967, letnik 9, številka 307) (LINK) | CER/01 : Marko Miljković : CER Computers as Weapons of Mass Disruption(LINK) | FE/01 : Zgodovina Fakultete za Elektrotehniko (LINK) | IJS/02 : IJS Novice 143, 2009 (LINK) | IJS/04 : IJS Oddelek za sisteme in vodenje + Izpis za France Bremšak iz Leksikon.si (LINK,LINK) | IDPR/01 : Zbornik 24. mednarodne multikonference INFORMACIJSKA DRUZBA (LINK) | P59/01 : Anton Suhadolc – Pregled tipov diferencialnih enačb, ki se dajo rešiti z analognim računskim strojem NIJS | P60/01 : France Križanič – Elektronski aritmetični računalniki | W/09 : Bit by bit (LINK) | W/10 : Bitsavers (LINK) | W/10c : IBM 704, IBM 650, Univac 1 | W/10d : IBM 705, IBM 705 prospekt | W/15 : Analog computer museum (LINK) | W/10m : CDC Digital electronics student manual (LINK) | W/20a : Creatures of thought-The switch (LINK) | WIKI/08 : Electronics & Electronic circuits, Vacuum tube | WIKI/09 : Analog computer | WIKI/10 : Digital computer, Digital signal, Digital data, Digital electronics, Binary data | WIKI/11 : Vacuum tube, ENIAC | WIKI/12 : Vacuum-tube computers, History of computing hardware, IBM 701, UNIVAC 1, IBM 650, IBM 704 | WIKI/13 : Data processing, Punched card, Digital media, Computer data storage | WIKI/14 : Programing language, Fortran, Cobol, Algol | WIKI/15 : History of computer hardware in Yugoslavia, CER-10, CER Computers, Branko Souček