Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Terminalske mreže in oddaljena obdelava
- Nekaj vrst terminalov CDC, IBM, DEC, Univac
- Zgodnji primeri oddaljenih povezav
- Stanje telefonskega omrežja
- Razvoj digitalnega omrežja s paketnim prenosom
- Prva javna omrežja in protokol X-25
- Prva raziskovalna omrežja in protokol TCP/IP
- Protokola DECnet in IBM SNA
- Javno omrežje za prenos podatkov JUPAK
V tokratni objavi pišemo o terminalskih omrežjih in konceptu oddaljene obdelave podatkov, ki se je na začetku sedemdesetih uveljavil tudi pri nas. Predstavljamo stanje našega telefonskega omrežja v tem času, nekaj prvih zanimivih primerov oddaljenih povezav in tipično terminalsko opremo, ki se je v tem času uporabljala. Nato obravnavamo še pojav prvih sodobnih medmrežnih konceptov in poskusov, ter skupni projekt COST-11 oziroma EIN(European informatics network), ki naj bi v skupno omrežje povezal več evropskih raziskovalnih omrežij in pri katerem je že od začetka sedemdesetih teoretično sodelovala tudi ekipa iz IJS. Potem ko so se v Evropi razvila javna digitalna omrežja za prenos podatkov na osnovi protokola X-25, se je v začetku osemdesetih tudi pri nas začela izgradnja vsejugoslovanskega javnega omrežja za prenos podatkov JUPAK.
Koncept regionalne mreže in oddaljenega dostopa
Terminalske mreže so se v začetku sedemdesetih začele uveljavljati tudi pri nas. Poleg RRC so leta 1971 v Ljubljanski banki, v SDK in na Jugoslovanskih železnicah začeli uvajati terminalske povezave in oddaljeno obdelavo. Tak način naj bi v teoriji ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovat v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena, omogočali pa so tudi zahtevnejše obdelave.
Za terminalske povezave so se večinoma uporabljali tako imenovani pasivni terminal, ki so omogočali le posredovanje zajetih podatkov centralni enoti prek telefonske linije, ter povraten sprejem in izpis obdelanih podatkov na tiskalniku. Aktivni terminali so po drugi strani omogočali tudi interaktivno delo in samostojno urejanje in pripravo podatkov, večinoma pa so bili opremljeni tudi z zasloni. Z določenimi prilagoditvami so se kot aktivni terminali lahko uporabljali tudi samostojni, običajno mini računalniki, na primer IBM 1130, HP 2100, DEC PDP-11 in drugi.
Ob vseh ugodnostih velikega sistema kot je bil Cyber 72, je vzbujala domišljijo predvsem ideja, da bi ta služil kot nekakšno jedro prihodnje sklenjene računalniške mreže v državi. Predstava te računalniške mreže oziroma informacijskega sistema je v tem času temeljila na konceptu zvezdaste razporeditve, ki bi morda vključevala tudi nekaj drugih večjih računalnikov povezanih s hitrimi linijami za prenos podatkov, in številnih nanje priključenih malih računalnikov ali terminalov za dostop do njihovih zmogljivosti in večjih baz podatkov, ki bi jih ti lahko hranili. Sčasoma se je pokazalo, da je za uspešen koncept takšne enotne računalniške mreže in oddaljene obdelave v praksi potrebna izpolnitev več pogojev. Združljiva komunikacijska oprema, razvita komunikacijska infrastuktura in primerna računalniška kultura pri uporabnikih. (71/48, 71/65, 72/30, 73/04, 73/07, 73/29, 73/46, 75/02, 77/67, W/20b, WIKI/53, WIKI/54)
$> V muzeju razstavljamo primerke teleprinterjev IBM in DEC.
Teleprinterji in video terminali
Povezave na računalnike, tako lokalne kot oddaljene, so v šestdesetih potekale kar prek teleprinterjev. Operater je prek teleprinterja običajno posredoval računalniku podatke in program v obliki luknjanjega traku, računalnik pa je nazaj na teleprinter posredoval rezultate, ki jih je ta izpisal ali naluknjal. V drugi polovici šestdesetih se je nato izrazito okrepil razvoj terminalnih naprav z zaslonom, tipkovnico in printerjem. Te naprave so še vedno predvsem podpirale posredovanje vnaprej pripravljenih programov in podatkov, ter prejemanje in tiskanje rezultatov, postopno pa so omogočale tudi vse bolj interaktivno delo.
Na stari način je bilo potrebno čakati na posredovane rezultate preden je programer lahko preveril pravilnost programa in popravil morebitne napake. Na interaktivni način pa je bilo že mogoče spremljati morebitne napake v izvajanju in preizkušati predvidene popravke. Prek pametnih oziroma aktivnih terminalov je bilo mogoče podatke in rezultate tudi urejati preden so se ti natisnili ali naluknjali. Zaradi potrebe po optimalni izkoriščenosti računalniškega časa, se je interaktivni sistem oddaljene obdelave lahko uveljavil šele z uvedbo večuporabniških operacijskih sistemov konec šestdesetih. (W/20b, WIKI/54)
CDC 700 in IBM 2250, IBM 3270
Pri nas je bilo v sedemdesetih v uporabi nekaj različnih vrst terminalov podjetij CDC, IBM, DEC in UNIVAC. Nameščenih pa je bilo tudi nekaj posebnih naprav, ki niso bile prvenstveno namenjene oddaljenim povezavam. Na računalnik CDC 6400 je bilo povezanih prvih 9 terminalov v državi. Njegov naslednik CDC Cyber 72 pa je omogočal še veliko večje število povezav prek različnih lokalnih, telefonskih in satelitskih modemov. Tako je bilo nanj do leta 1976 povezanih že 30 različnih terminalov, vzpostavljena pa je bila tudi povezava s Sarajevom in Zagrebom. Za povezave na velike računalnike CDC so se uporabljali terminali iz serije CDC 700 ali njihovi kloni. Na voljo so bili teleprinterski terminali CDC 712, terminali z zaslonom CDC 711 in 713, ter kartični terminali CDC 733. Med partnerji centra so jih imeli največ predvsem deležniki Univerze v Ljubljani. Povezanih pa je bilo tudi več drugih mini računalnikov na primer IBM 1130 na FE in FS, pa HP 2100 na Onkološkem inštitutu in še nekaj drugih.
Na večjih sistemih IBM 370, ki so jih imeli v Ljubljanski banki, v Meblo Nova Gorica, Železarni Ravne in drugje so se pravtako lahko uporabljali terminali, običajno zaslonski terminali IBM 3270 ali starejši terminali IBM 2250. Tudi za IBM sisteme so bili na voljo različni kartični in tračni terminali, pasivni in aktivni. IBM je ponujal tudi terminalske vmesnike za računalnike IBM 370, ki so lahko istočasno krmilili do 20 zaslonskih terminalov IBM 3270 in skupni tiskalnik. (71/14, 73/14, 73/32, 73/46, 75/02, 75/12, 75/23, 75/41, W/10u, W/10v, WIKI/56)
$> V muzeju hranimo primerek zaslonskega terminala iz serije IBM 3270, ki se je običajno uporabljal z računalniki IBM/370.
UNIVAC UNISCOPE-100 in DEC VT-52, VT-100
V sedemdesetih so se na nekaterih računalnikih UNIVAC pri nas uporabljali še njihovi terminali UNISCOPE-100. Vsekakor so jih imeli v računskem centru LTH Škofja Loka in VEKŠ Maribor, verjetno pa jih je imel tudi kakšen izmed njujnih partnerjev. UNISCOPE-100 je bil prvi iz serije Univac-ovih terminalov, ki so jih začeli proizvajati po letu 1969. Ti terminali so delovali na način, da se je programiralo funkcijo posameznih namenskih polj zaslona, kamor so se potem vnašali podatki. Terminal je nato računalniku posredoval paket podatkov celotnega zaslona, ko je bil ta izpolnjen.
S prihodom DEC mini računalnikov so se pri nas v drugi polovici sedemdesetih začeli uporabljali tudi terminali DEC VT-52 in njihovi nasledniki DEC VT-100. Ti so v poznih sedemdesetih postali najbolj popularni in vplivni zaslonski terminali, ki so omogočali povezavo kar prek standardnih vmesnikov. Tudi v podjetju Kopa so leta 1978 začeli sestavljati terminale VT-52 in VT-100 pod imenom Kopa 700 in Kopa 1000. Ti so se običajno uporabljali v povezavi z deltinimi mini računalniki vse do sredine osemdesetih(več o tem pa v prihodnjih objavah).(73/38, 77/16, W/10t, W/10w, WIKI/58)
Problemi oddaljene obdelave
Oddaljene povezave na računalnik Cyber 72 so bile menda rentabilne le v ožji okolice Ljubljane in predvsem za znanstvene obdelave, ki so običajno zahtevale veliko procesiranja in manj prenašanja podatkov. Za to je bilo predvsem krivo stanje našega telefonskega omrežja, ki je bilo eno izmed najbolj zastarelih in nerazvejanih v Evropi. Prenos podatkov je bil počasen, nezanesljiv in drag. To pa je povzročalo še posebej velike težave pri tedanjem načinu programiranja in izvajanja obdelav.
Po drugi strani je uspešno vzpostavljanje povezav, še bolj pa prepletenih mrež onemogočala nezdružjivost komunikacijske in programske opreme. Povezave so bile v tem času omejene na dve napravi, bodisi na terminal in računalnik, bodisi na dva računalnika. In celo te so pogosto zahtevale prilagoditve pri strojni in programski opremi. Poskusi medmrežnih povezav so v tem času praviloma propadli. (71/14, 71/48, 71/65, 72/02, 72/31, 72/33, 73/04, 73/39, 77/16, WIKI/55)
.jpg)
$> V muzeju si lahko ogledate terminal VT-100, ki so ga pod imenom Kopa 1000 sestavljali v našem podjetju Kopa.
Primeri oddaljenih povezav
V začetku sedemdesetih je bilo večkrat prikazano, da so povezave na daljše razdalje izvedljive, vendar so bile še vedno vse omejene na povezavo dveh naprav. Zanimiv je bil na primer prikaz uporabnosti terminalske povezave, ki so ga izvedli v okviru mednarodnega medicinskega seminarja v Plitvicah. To je bil leta 1971 prvi poskus te vrste v Jugoslaviji. Prek terminala so takrat dostopali do medicinske baze podatkov na računalniku v Washingtonu.
O ustreznosti svetovnega komunikacijskega sistema in možnostih njegove uporabe za tvorjenje mrež in pretok informacij se je dosti razpravljalo tudi jeseni na kongresu IFIP 1971. IBM je takrat demonstriral povezavo z Ohiom v ZDA, angleški ICL pa povezavo z Budimpešto prek najetega telefonskega voda. Vzpostavljena je bila tudi povezava z računalnikom Cyber 72, ki so ga ravno takrat namestili na bolonjski univerzi.
Tudi na FE Fakulteti za elektrotehniko so leta 1976 prikazali zanimivo povezavo dveh računalnikov na mednarodni razdalji. Računalnik PDP 11/40 so takrat povezali z računalnikom DEC System 10 v Ženevi in z njim interaktivno komunicirali. Prikaz je bil del priprav za postavitev večjega računalniškega sistema v okviru RCU. Za prenos podatkov je bilo v tem času pri nas mogoče uporabljati telegrafsko (50-200b/s) in telefonsko omrežje (1200-2400b/s), obstajala pa je tudi možnost najema širokopasovnih vodov (do 48Kb/s). Storjen je bil določen napredek pri razvoju telefonskega omrežja, a še vedno ne zadosten za kvalitetne in zanesljive oddaljene povezave. (71/01c, 75/24, 75/28, 76/28)
Stanje telefonskega omrežja v šestdesetih
Do sredine šestdesetih je bila mreža javnih telefonskih central pri nas izredno slabo razpredena in je omogočala le majhno število telefonskih priključkov. Naše omrežje je bilo v tem času, razen albanskega, menda najbolj zastarelo in nerazvito v Evropi. Šele med leti 1964-1967 se je po vsej Jugoslaviji začelo graditi omrežje central, še najbolj intenzivno pa ravno v Sloveniji med leti 1966 in 1968. Pri nas je bilo položenih okrog 160 km kablov, nabolj pomemben med njimi podaljšek koaksialnega kabla Beograd-Zagreb-Ljubljana na relaciji Ljubljana-Celje-Maribor-Avstrija. S tem je bila postopno omogočena vključitev štajerske omrežne skupine in tranzitna povezava Evrope z Bližnjim vzhodom.
Ob koncu leta 1966 naj bi imeli v Jugoslaviji 462.000 priključkov, le 1,9 priključkov na 100 prebivalcev, svetovno povprečje pa je bilo v tem času 5,6 in evropsko že 9,2 priključka na 100 prebivalcev. Samo v Milanu so imeli dvakrat toliko priključkov kot celotna Jugoslavija. Švedska na primer je imela že 44, Anglija 18 in Avstrija 13 priključkov na 100 prebivalcev. Pri nas sta imela Beograd 6,7 in Ljubljana 5 priključkov, medtem pa so jih imeli v Stockholmu 72 in Zurichu 61 na 100 prebivalcev. (66/17, 66/18)
Modernizacija omrežja 1968-1975
Po izvedbi modernizacije so bile v letu 1968 uvedene medkrajevne telefonske povezave že v 350 krajih po Jugoslaviji, od tega v 156 krajih v Sloveniji. Od 76 omrežnih skupin v Jugoslaviji je bilo vključenih že 62, 6 od 9 v Sloveniji. Po novem investicijskem načrtu je ljubljansko omrežje do leta 1970 dobilo še 12.000 novih telefonskih priključkov, od tega le tisoč kraji v okolici. Veliko premalo, glede na dejstvo, da je bilo že 1967 v Ljubljani podanih 10.000 prošenj za telefonski priključek. Ob zaključku del je imela Ljubljana 8 priključkov na 100 prebivalcev, vsa pomembnejša mesta v Evropi pa so imela že v letu 1967 povprečje okrog 25.
Leta 1973 je bila v Mostah vključena tudi prva elektronska telefonska centrala v Jugoslaviji. Iskra je takrat sklenila več pogodb z jugoslovanskimi PTT za dobavo takšnih central. Sprejet je bil nov investicijski načrt za povečanje ljubljanskega omrežja po katerem je bilo do leta 1975 zgrajenih še dodatnih 30.000 priključkov. S tem naj bi se povprečje dvignilo na 17 priključkov na 100 prebivalcev. (67/28, 68/23, 68/24, 68/25, 70/43, 70/44, 71/60, 71/61, 71/62, 71/63, 73/36)
$> V muzeju hranimo tudi releje telefonskih central.
Javna omrežja in protokol X-25
Ko se je v Evropi in Združenih državah v drugi polovici šestdesetih začel razvijati prenos podatkov sta tako kot pri nas obstajala le telefonsko in telegrafsko omrežje. Povezovanje v omrežja je predstavljalo problem na več nivojih. Kakšno infrastrukturo uporabit, kakšen način prenosa oziroma povezave in kakšno obliko podatkov. Ena izmed takrat predlaganih rešitev je bil paketni prenos podatkov prek prilagojenih javnih telekomunikacijskih omrežij po predpisanem skupnem protokolu. Ta bi omogočil komunikacijo in prenos podatkov med napravami prek skupnega omrežja, obenem pa skrbel za pravilen in varen prenos podatkov. Sledilo je obdobje polemik in bojev za prevlado na področju komunikacijskih standardov, obdobje tako imenovanih protokolnih vojn. Sredi sedemdesetih se je kot standard v javnih omrežjih postopno uveljavil protokol X-25.
Številna telekomunikacijska podjetja po Evropi so v prvi polovici sedemdesetih začela z razvojem specializiranih digitalnih omrežij s paketnim prenosom. Razlika med temi in običajnimi telefonskimi omrežji je bila pravzaprav le v strojni opremi central in v napravah za prenos. Prva taka omrežja so nastala po letu 1972 v Španiji (RETD), Franciji (Transpac) in Angliji (EPSS), pa tudi v ZDA(Telenet). S pojavom prvih javnih omrežij za prenos podatkov so v združenju telekomunikacijskih podjetij začeli razvijati protokol X-25, ki je bil pisan na kožo komercialni uporabi in ga leta 1976 sprejeli kot skupni standard za povezave v javnih omrežjih. S tem so takrat omogočili medsebojno povezovanje na mednarodnem nivoju.
Prenos paketov v omrežju X-25 poteka prek vnaprej vzpostavljenih povezav od naprave do naprave, podobno kot pri telefonskih povezavah. Pozitivna stran je, da so paketi enostavni, saj ne potrebujejo dodatnih usmerjevalnih informacij, povezava pa se vzpostavi samo enkrat. Negativna stran je, da je razvoj storitev, ki bi v omrežju ustvarjale pretok podatkov, še sredi osemdesetih zelo zaostajal, omejena pa je bila tudi hitrost prenosa in problematična počasnost vzpostavljanja začetne povezave. (P73/05, WIKI/53, WIKI/55)
Raziskovalna omrežja in protokol TCP/IP
V raziskovalnih omrežjih se je po drugi strani uveljavil protokol TCP/IP. Ta je nastal na osnovi ameriških, francoskih in angleških raziskovalnih omrežij in temelji na večplastni strukturi povezav, ki so jo kasneje prevzeli tudi drugi protokoli vključno z X-25. Tu povezava poteka s pomočjo povezovalnega protokola TCP, ki skrbi za ustvarjanje, pošiljanje in sprejemanje paketov pri končnih napravah in usmerjevalnega protokola IP, ki skrbi za identifikacijo naprav znotraj omrežja in uravnava prenos paketov prek poljubnih fizičnih povezav in vozlišč. Prednost je predvsem v fleksibilnosti, heterogenosti, ekonomičnosti in hitrosti prenosa.
Do razvoja prvega eksperimentalnega paketnega omrežja je prišlo v Angliji (NPL) že leta 1968. Do leta 1970 je bilo njihovo omrežje realizirano s hitrostjo 768KB/s. V Franciji je leta 1971 nastal projekt CYCLADES, ki je z uporabljenimi koncepti močno vplival na razvoj protokola TCP/IP in je do leta 1973 prikazal paketni prenos podatkov med tremi napravami s posredovanjem usmerjevalnika. Leta 1971 se je začel tudi skupni znanstveno-raziskovalni projekt COST-11, oziroma EIN (European informatics network), projekt za razvoj koncepta medmrežnih povezav, ki naj bi s skupnimi protokoli in novo infrastrukturo povezal raziskovalna omrežja v Angliji, Franciji, Italiji, Švici in na Norveškem. Pri projektu so teoretično sodelovali tudi naši raziskovalci, med njimi ekipa iz IJS s predstavnikoma dr.Edom Pirkmajerjem in dr.Tomažem Kalinom. Razvijali so paleto različnih prenosnih protokolov, ki naj bi jih uporabili v omrežju in koncept vzpostavitve omrežja.
Prva medmrežna povezava v Evropi je bila vzpostavljena med angleškim NPL in francoskim Cylcades leta 1976. Omrežje NPL je v tem času povezovalo 14 računalnikov in 75 terminalov s hitrostjo prenosa do 1.5MB/s. Že nekaj let prej je bila vzpostavljena tudi povezava med angleškim NPL in ameriškim ARPANET. Ameriški ARPANET je do leta 1975 povezoval že 61 računalnikov, vendar je tam še vedno vladala velika raznolikost v komunikacijski opremi. Kot vozlišča omrežja so se uveljavili predvsem DEC-ovi PDP-10 z operacijskim sistemom TELEX in PDP-11 s takrat novim UNIX operacijskim sistemom. V Evropi so leta 1977 pognali tudi testni sistem Švedske, Norveške in Finske s tremi stikalnimi vozlišči, med katerimi je potekal prenos s hitrostjo 72Kb/s. (81/21, IDPR/03, IDPR/04, P73/05, WIKI/53, WIKI/55)
DECnet in IBM SNA
Proizvajalci računalniške opreme so v sedemdesetih pravtako razvili nekaj svojih protokolov in si poskušali odrezati kos pogače. IBM je predstavil svoj SNA(Systems network architecture) in DEC svoj DECnet. Ti protokoli so se v sedemdesetih ob pomanjkanju odprtih nekomercialnih omrežij močno uveljavili v zasebnih omrežjih IBM in DEC uporabnikov. Po nekaterih ocenah je bil konec sedemdesetih IBM SNA v ZDA kumulativno vsaj dvakrat večji od omrežja ARPANET.
Pri nas je eno izmed prvih medmrežij nastalo okrog leta 1984 ravno na osnovi protokola DECnet. Takrat so se prek obstoječih telefonskih linij povezali IJS, RCUM, Narodna banka in še nekaj drugih podjetij. Omrežje se je imenovalo SLON(Slovenija on-line) in je služilo predvsem kot raziskovalno omrežje, povezave pa so bile možne le med uporabniki mrežne opreme DEC. Z vzpostavitvijo javnega omrežja JUPAK leta 1986 se je omrežje SLON menda hitro razširilo, saj je bilo DECnet možno izvajati tudi nad protokolom X-25. (77/67c, IDPR/03)
Prevlada protokola X-25 v osemdesetih
Potem ko je bil leta 1976 protokol X-25 sprejet kot prvi mednarodni standard, je omogočil mednarodni pretok podatkov in spodbudil proizvajalce k razvoju združljive strojne opreme. V Evropi je bil X-25 zaradi podpore politike, upravljalcev javnih omrežij in proizvajalcev računalniške opreme močno prisoten vse do konca osemdesetih. Konkurenčni raziskovalni projekti so bili pod velikim pritiskom in so jih menda pogosto zavirali. Francoski CYCLADES na primer je bil ukinjen, projekt EIN pa se je v začetku osemdesetih moral preusmerit v koncept omrežja na osnovi X-25, v raziskave njegovih možnih aplikacij in raziskave protokolov v okviru modela OSI. Razvoj TCP/IP je bil v veliki meri prenesen v ZDA, kjer je v kombinaciji z operacijskim sistemom Unix postal standard v omrežju ARPANET in omrežjih ameriškega obrambnega sistema. Do začetka osemdesetih je večje število evropskih držav prilagodilo komunikacijski sistem digitalnemu prenosu. S postopnim povezovanjem javnih, komercialnih in drugih omrežij na osnovi X-25 pa je v osemdesetih nastalo prvo globalno omrežje. (88/01, 77/67c, IDPR/03, W/20b, WIKI/55)
Javno omrežje za prenos podatkov JUPAK
Kot drugje po svetu, je tudi pri nas v sedemdesetih za nadaljni razvoj in povezovanje večjih centrov postajala vse bolj potrebna izgradnja dobro razvejanega in hitrega javnega omrežja prilagojenega prenosu podatkov. Tako kot razvoj na drugih tehnoloških področjih, pa je v Jugoslaviji zaostajal tudi razvoj komunikacijskega omrežja. Brez javnega omrežja za prenos podatkov so vse manj gospodarna postajala tudi vsa vlaganja v opremo. Prva resna razmišljanja o omrežju prilagojenem za digitalni prenos podatkov so se pri nas začela leta 1974. Takrat je bila pri komisiji za računalništvo in informatiko ustanovljena delovna skupina za računalniške komunikacije, ki je objavila študijo Računalniško omrežje SRS in leta 1974 in 1976 opravila anketi o komunikacijskih potrebah gospodarstva. Ocene o prihodnjem razvoju potreb v gospodarstvu so bile sprva zelo optimistične, nato veliko nižje in bolj realistične. Leta 1979 je posebna skupina za proučitev problematike javnega omrežja potrdila nujnost in upravičenost njegove izgradnje.
Do začetka osemdesetih je bilo računalniško omrežje v državi sestavljeno iz omrežij v okviru RRC, Zavoda za statistiko v povezavi z občinami in drugo upravo, ter omrežja RCU v okviru Univerze v Ljubljani. Povezave med njimi niso bile povsem kompatibilne. Predvidena je bila razširitev terminalskih mrež SDK, Ljubljanske banke, elektrogospodarstva, meteorološke mreže in podobno. Izgradnja javnega omrežja za prenos podatkov po protokolu X-25 je bila tako opredeljena v okviru družbenega plana 1981-85, kot nosilec pa je bil določen PTT. Medtem ko se je drugje po Jugoslaviji izgradnje nekoliko zavlekla, je pri nas omrežje začelo poskusno delovati že leta 1986 in sicer s hitrostmi na naročniških vodih od 300 do 48.000 bitov/s. Sestavljeno je bilo iz vozlišča in omrežnega krmilnega centra v Ljubljani, s koncentratorji v večjih središčih. Vozlišče v Ljubljani je bilo z drugimi jugoslovanskimi vozlišči povezano z dvema 64Kbit/s vodoma, koncentratorji pa so bili na vozlišče vezani s po enim vodom hitrosti 9,6Kbit/s. Poleg povezav po protoklu X-25 je bilo omogočenih tudi nekaj dodatnih priključkov za nekompatibilne povezave.
Takšna konfiguracija slovenskega omrežja je ostala nespremenjena do devetdesetih in je nudila osnovo za razvoj prvih medmrežij in vzpostavitev povezave z medmrežji v evropskem prostoru(več o tem pa kdaj drugič). (77/67c, 83/51, 84/99, 84/104, 85/29, 88/01)
.. zbral in sestavil Miha Urh
Sledi
V naslednji objavi lahko preberete nekaj o prihodu prvih računalnikov tretje generacije k nam in o tehnologiji monolitnih integriranih vezij (MOS), ki je z napredujočo miniaturizacijo v sedemdesetih postala osnova za tretjo elektronsko revolucijo. Pri nas so se leta 1971 najprej pojavili računalniki IBM System 3 in nekaj drugih manjših računalnikov tretje generacije. Leta 1972 pa so po otoplitvi trgovinskih odnosov z ZDA prišli tudi prvi računalnik IBM 370. Podrobno pišemo tudi o začetku uvajanja računalnikov in avtomatske obdelave podatkov v našem zdravstvu. Preberete lahko o prvih projektih kot je bila na primer avtomatska obdelava receptov in organizaciji prvega skupnega računalniškega centra v zdravstvu.
Viri
66/17 : Iskra (1966, letnik 5, številka 3) (LINK) | 66/18 : Iskra (1966, letnik 5, številka 17) (LINK) | 67/28 : Iskra (1967, letnik 6, številka 44) (LINK) | 68/23 : Iskra (1968, letnik 7, številka 3) (LINK) | 68/24 : Iskra (1968, letnik 7, številka 4) (LINK) | 68/25 : Iskra (1968, letnik 7, številka 10) (LINK) | 70/43 : Delo (23.06.1970, letnik 12, številka 168) (LINK) | 70/44 : Iskra (13.06.1970, letnik 9, številka 22) (LINK) | 71/01c : Delo (25.08.1971, letnik 13, številka 230) in Delo (26.08.1971, letnik 13, številka 231) (LINK,LINK) | 71/13 : Delo (26.06.1971, letnik 13, številka 171) (LINK) | 71/14 : Delo (22.06.1971, letnik 13, številka 167) (LINK) | 71/48 : Delo (25.10.1971, letnik 13, številka 291) (LINK) | 71/60 : Iskra (06.02.1971, letnik 10, številka 5) (LINK) | 71/61 : Iskra (25.9.1971, letnik 10, številka 37) (LINK) | 71/62 : Iskra (16.10.1971, letnik 10, številka 40) (LINK) | 71/63 : Iskra (23.10.1971, letnik 10, številka 41) (LINK) | 71/65 : Delo (06.11.1971, letnik 13, številka 302) (LINK) | 72/02 : Delo (08.08.1972, letnik 14, številka 214) (LINK) | 72/30 : Delo (10.07.1972, letnik 14, številka 186) (LINK) | 72/31 : Delo (11.07.1972, letnik 14, številka 187) (LINK) | 72/33 : Delo (08.08.1972, letnik 14, številka 214) (LINK) | 73/04 : Sobotna priloga (17.11.1973, letnik 15, številka 313) (LINK) | 73/07 : Obvestila (1973, letnik 6, številka 1) in Viharnik (1973, letnik 6, številka 3) (LINK,LINK) | 73/14 : Delo (05.01.1973, letnik 15, številka 3) (LINK) | 73/29 : Delo (17.10.1973, letnik 15, številka 283) in Delo (30.10.1973, letnik 15, številka 296) (LINK,LINK) | 73/32 : Delo (11.12.1973, letnik 15, številka 334) (LINK) | 73/36 : Delo (15.06.1973, letnik 15, številka 161) (LINK) | 73/39 : Delo (27.10.1973, letnik 15, številka 293) (LINK) | 73/46 : Informativni fužinar (1973, letnik 10, številka 3) (LINK) | 75/02 : Tekstilec (1975, letnik 18, številka 4) (LINK) | 75/12 : Naš čas (14.03.1975, letnik 11, številka 10) (LINK) | 75/23 : Delo (19.03.1975, letnik 17, številka 65) (LINK) | 75/24 : Delo (11.04.1975, letnik 17, številka 85) (LINK) | 75/28 : Delo (13.06.1975, letnik 17, številka 137 in Delo (14.06.1975, letnik 17, številka 138) (LINK,LINK) | 75/41 : Delo (13.12.1975, letnik 18, številka 289) (LINK) | 76/28 : Delo (22.05.1976, letnik 18, številka 118) (LINK) | 77/16 : Katedra (1977, letnik 16, številka 10) (LINK) | 77/67c : Informatica (1977, letnik 1, številka 3) (LINK) | 81/21 : Delo (02.03.1981, letnik 23, številka 49) (LINK) | 83/51 : Sobotna priloga (24.12.1983, letnik 25, številka 297) (LINK,LINK) | 84/99 : Delo (09.11.1984, letnik 26, številka 262) (LINK) | 84/104 : Delo (16.11.1984, letnik 26, številka 268) (LINK,LINK) | 85/29 : Delo (05.03.1985, letnik 27, številka 53 (LINK,LINK) | 88/01 : Delo (20.04.1988, letnik 30, številka 93) (LINK) | SDK/01 : Služba Družbenega Knjigovodstva SDK Zgodovina (LINK) | IDPR/03 Zbornik 14.mednarodne multikonference Informacijska družba | IDPR/04: Uporabna informatika (2018, letnik 26, številka 3) (LINK) P73/05 : Ivan Bratko, Iztok Lajovic, Silvin M.Leskovar.. – Računalništvo v gospodarskih organizacijah | W/10t : Uniscope terminals, Uniscope 100 (LINK,LINK) | W/10u : CDC 700 terminals, CDC-713, CDC-731 (LINK,LINK,LINK) | W/10v : IBM 2250 display unit, IBM 2260 display unit manual, Introduction to the IBM 3270 (LINK,LINK,LINK) | W/10w : DEC VT-52 users guide, DEC VT-100 users guide (LINK,LINK) | W/20b : Creatures of thought-The backbone (LINK) | WIKI/53 : Telecommunications, Computer network, Communication protocol, Node | WIKI/54 : Remote job entry, IBM remote batch terminals, Computer terminal, Teleprinter | WIKI/55 : Packet switched networks, Internet protocol, Local area network | WIKI/56 : IBM 2250, IBM 2260, IBM 3270, IBM 2741 | WIKI/57 : DEC VT-52, DEC VT-100, PDP 1 peripherals | WIKI/58 : Inforex 1300, CCL Key-edit, Uniscope terminals | WIKI/58 : Protocol wars, Internet protocol suite, Virtual circuit, History of the internet