Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Monolitna integrirana vezja in IBM MST
- Računalniki tretje generacije
- Prvi računalniki IBM System 3
- Drugi mini računalniki tretje generacije
- Prvi računalniki IBM/370
- Jugoslovanske železnice, Ljubljanska banka, Astra
- Uvajanje računalništva v zdravstvu in Zdravstveni dom Celje
- IBMI Inštitut za biomedicinsko informatiko
- IBM 370/138 v RZS Ljubljana
Nadaljujemo s predstavitvijo burnega dogajanje v letih med 1971 in 1976. V tokratni objavi dajemo poudarek družbeno pomembnemu projektu uvajanja računalništva v našem zdravstvu. Podrobno pa obravnavamo tudi prihod prvih računalnikov tretje generacije k nam in tehnologijo monolitnih integriranih vezij (MOS), ki je z napredujočo miniaturizacijo v naslednjih letih postala osnova za tretjo elektronsko revolucijo. Pri nas so se leta 1971 najprej pojavili računalniki IBM System 3 in nekaj drugih manjših računalnikov tretje generacije, leta 1972 pa že prvi večji računalniki IBM/370. Prvega v Jugoslaviji so namestili na Jugoslovanskih železnicah, pri nas pa v Ljubljanski banki(bivši KBH), v ljubljanski podružnici SDK in v veleblagovnici Astra.
Tretja generacija računalnikov in čipi
Leta 1971 so tudi k nam prišli prvi računalniki tretje generacije. Ti so se v drugih bolj razvitih državah začeli pojavljati že v letih 1967/68. Tehnologija monolitnih integriranih vezij oziroma čipov je na tej točki namreč dosegla raven razvoja, ko je prodrla v splošno uporabo.
Monolitno integrirano vezje, bolj poznano pod imenom čip, je pomanjšano elektronsko vezje izdelano na skupnem polprevodniškem substratu. Za izdelavo čipa se običajno po tehnologiji MOS(Metal oxide semiconductor) na silikonskem substratu po različnih postopkih formirajo številni aktivni in pasivni elementi, ki so med seboj povezani z ustreznimi prevodnimi potmi. V tovarni na umetno ustvarjene čiste rezine silicijevih kristalov najprej pri visoki temperaturi spravijo oksid, nato pa z jedkanjem, difuzijo in naparjanjem kovine skozi vrsto mask, ki jih je potrebno skrbno načrtovati, izoblikujejo integrirana vezja, ki jih nazadnje razlomijo na delce. Od tod tudi ime čip (chip-delec, košček, odkrušek..)
Vedno bolj množična in napredna proizvodnja čipov je v naslednjih letih izredno pocenila računalniške sisteme, razširila njihovo uporabo in s tem radikalno spremenila smer razvoja računalništva. (66/11, 67/23, 75/19, WIKI/17, WIKI/23, WIKI/49)
$> V muzeju hranimo najrazličnejše primerke računalniških integriranih vezij/čipov.
SSI > MSI > LSI
Z napredkom tehnologij, ki se uporabljajo pri izdelavi MOS integriranih vezij so postajali posamezni elementi vedno manjši in finejši. Če so na začetku šestdesetih čipi na določeni površini vsebovali le od nekaj posameznih tranzistorjev pa do nekaj deset tranzistorjev, so do začetka sedemdesetih ti vsebovali na isti površini že več tisoč tranzistorjev in drugih elektronskih elementov.
Glede na stopnjo miniaturizacije so se integrirana vezja tako začela deliti na različne stopnje sistemske integracije od SSI(Small scale integration) z manj kot 100 elementi in MSI(Medium scale integration) z nekaj 100 do 1.000 elementi, do LSI(Large scale integration) vezij, ki so vsebovala v začetku sedemdesetih let že okrog 4.000 tranzistorjev na enem samem čipu.
Še največji uspeh so sprva požela monolitna spominska vezja, ki so bila v tem času vedno cenejša in so z veliko naglico rastla v kapaciteti, predvsem po zaslugi japonskih proizvajalcev. Pojavila so se tudi različna logična monolitna vezja, na primer vezja MST, iz katerih so bili zgrajeni novi IBM sistemi, ali pa vezja LSI-11 iz katerih so bili zgrajeni nekateri DEC-ovi mini računalniki PDP-11. Ti sicer niso bili DEC-ovi prvi računalniki tretje generacije. Pred njimi so namreč že leta 1967 na trg prišli eni izmed prvih in nabolj uspešnih računalnikov tretje generacije, mini računalniki PDP-8, ki pa so bili za razliko od njihovih mlajših bratov zgrajeni še na osnovi MSI vezij s srednjo sistemsko integracijo. PDP-8 so že leta 1971 kupili tudi v našem Zavodu za statistiko.
Do leta 1974 so monolitna spominska vezja vključevala že skoraj 10.000 tranzistorjev, približno toliko pa so jih vključevali tudi prvi resnično uspešni 8-bitni mikroprocesorji Intel 8080, Motorola 6800, Zilog Z-80 in MoS 6502, ki so se pravtako pojavili v tem času. (WIKI/49, WIKI/50)
IBM monolitna logična vezja MST
IBM MST(Monolithic system technology) integrirana logična vezja so leta 1969 prinesla nadgradnjo modularne tehnologije SLT hibridnih vezij na keramični podlagi. Novi MST moduli so bili prav tako kot moduli SLT veliki približno kvadratni centimeter in so na zunaj izgledali zelo podobno, vendar pa so diskretne tranzistorje in diode v notranjosti zamenjala monolitna integrirana vezja, čipi.
Sprva je vsak MST modul vseboval po 6 integriranih vezij in je bil po kapaciteti približno primerljiv z eno SLT kartico, kasneje pa so moduli vsebovali že do 40 vezij. Poleg miniaturizacije (od 1:10 do 1:40 v kasnejših različicah) je tehnologija prinesla tudi veliko večjo zanesljivost, vzdržljivost in nižjo proizvodno ceno. (WIKI/50)
$> V muzeju hranimo nekaj sestavnih delov računalnika IBM System 3, ki so zgrajeni iz zgodnjih modulov IBM MST.
IBM System 3
Prvič je IBM uporabil svoje nove MST module v sistemu IBM System 3, ki je na tržišče prišel leta 1969, pri nas pa se je pojavil leta 1971. To je bil poceni mini računalnik, ki naj bi nadomestil IBM sisteme 1400 in 360/20, namenjen pa je bil predvsem bolj enostavnim obdelavam podatkov po klasičnem sistemu luknjanih kartic. System 3 je imel sicer minimalne spominske kapacitete in zato ni omogočal večjih obdelav, lahko pa se je pohvalil s podporo za programiranje v najnovejši različici takrat priljubljenega programskega jezika RPG.
Takšne sisteme so pri nas v letih 1971/72 nabavili v MERX Celje, Induplati Jarše, Titan in Stol Kamnik, ter v Tovarni dušika Ruše. Imeli so jih tudi v Chemo Ljubljana in verjetno v Računskem centru Intertrade. V letu 1973 so jih namestili tudi v Alpina Žiri, Dekorativa Ravne, Delamaris Izola pa na več mestih v Ljubljani, v Iliriji, Agrotehniki, IMP in verjetno še kje. V REK Velenje so ga namestili leta 1974. Do leta 1975 je imelo pri nas računalnike IBM System 3 vsaj 17 podjetij, od tega 11 v ljubljanski in kamniški regiji.
Oblikovali so združenje, da bi dosegli večjo izkoriščenost računalnikov in hitrejšo in kakovostnejšo obdelavo. S povezovanjem so znižali stroške s skupnimi nakupi materiala, skupnim prevzemanjem zunanjih naročil in strokovnim sodelovanjem, kar je prispevalo k poenotenju aplikacij. V primeru okvare je najbližji član lahko nudil pomoč, izmenjevali pa so si tudi strokovne kadre. Takšna sodelovanja je podpirala tudi Gospodarska zbornica.
Tako v Kamniku kot v Celju so si sicer prizadevali, da bi vzpostavili skupni center z večjim računalnikom, vendar neuspešno. V celjskem MERX-u so kljub pomanjkljivemu kadru in relativno majhni kapaciteti računalnikov IBM 3 obdelovali podatke tudi za druga podjetja, za Socialno zavarovanje kmetov in Rudarski šolski center v Velenju. Na računalniku so poleg običajnih administrativnih obdelav izvajali tudi določena dela v zvezi s planom in analizo, zanimali pa so se tudi za uvedbo najnovejšega sistem elektronskih blagajn v njihovih trgovinah.
V kamniških podjetjih Stol in Titan so se nekaj časa dogovarjali o skupnem nakupu novega računalnika, a so se nazadnje odločili za samostojen nakup dveh računalnikov IBM 3/10. Tudi v Alpini Žiri so se v letu 1972 po začetnem uvajanju v računskem centru LTH v Škofji Loki odločili za prehod na lasten računalnik IBM 3. (71/35, 72/09, 72/13, 72/16, 73/10, 74/05, 74/22, 75/03, 75/38, RII/01, W/10n, WIKI/51)
$> V muzeju hranimo nekaj delov računalnika IBM System 3 iz sedemdesetih.
Svila, IBI, Predilnica.. Philips P350
Med prvimi računalniki treje generacije pri nas so bili tudi Philips-ovi računalniki serije P350. To so bili majhni pisarniški/birojski VRC sistemi s tipkovnicami, podobni sistemom Nixdorf 820. Bili so zelo poceni in prilagodljivi in so ponujali več od konkurence v tem času, zato so bili med najbolj razširjenimi malimi računalniki v Nemčiji in drugod po zahodni Evropi. Za razliko od Nixdorf 820 so se programi tu vnašali prek čitalnika kartic. Računalniki so imeli priložene pakete standardnih programov, mogoče pa jih je bilo tudi po želji programirati v simboličnem strojnem jeziku za znanstvene namene.
Pri nas so imeli tak sistem P359 v letih 1971/72 v Svili Maribor, IBI Kranj in Predilnici in tkalnici Tržič. Tu so najprej obdelovali podatke s prodajnega področja. Vodili so poslovanje skladišča in prodajo, izvajali fakturiranje in različna redna in občasna poročila ipd. Načrtovali pa so tudi obdelavo tehnoloških podatkov v okviru spremljanja in planiranja proizvodnje. (RII/01, 72/21)
$> V muzeju razstavljamo podoben birojski računalnik evropske izdelave Friden 6010.
Beti Metlika.. Honeywell G118
V Beti Metlika so leta 1972 dobili mini računalnik nove generacije Honeywell G118. Ta je bil takrat prvi v Beli krajini. V prvem letu so poskusno opravljali le del poslovanja, fakturiranje, knjiženje izdelkov in obdelavo naročil, pa prodajno statistiko. V Beti so se zavedali, da se lahko dodatna vrednost računalnika pokaže predvsem v planiranju, zato je bil cilj v več fazah zajeti vse podatke, ki bi jim omogočali redno spremljanje stanja v skladiščih in optimizacijo v planiranju proizvodnje. (72/03, 72/17, 72/40, 74/16, 74/47, RII/01)
IBM 370
Leta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija večjih računalnikov IBM/370. Sprva so bili ti še blizu predhodnikom iz serije IBM/360, kasneje pa so se vedno bolj oddaljevali z uvedbo novih tehnologij. Povratna združljivost s sistemi IBM/360 je uporabnikom omogočala lažji prehod. Povečanje zmogljivosti je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so bila uporabljena za vse centralne procesne opreacije, spominske kapacitete pa so bile v kasnejših modelih pravtako realizirane že v obliki monolitnih integriranih vezij velikosti le 3 milimetre. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši v primerjavi s pomnilniki na principu magnetnega jedra, ki so se uporabljali pred tem.
Prvi model IBM 370/135 je v letu 1971 ponujal konfiguracije od 96 do 240KB, kasnejši modeli v sredini sedemdesetih pa so ponujali že konfiguracije do 1MB. Medpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli 360, je v novi seriji postal običajen. Ta je lahko hranil večje količine podatkov za hiter direkten dostop, kar je močno pospešilo procesiranje podatkov. Povečala se je tudi kapaciteta sistemskih kanalov, ki služijo za prenos podatkov med spominom in drugimi sistemskimi enotami.
Ena izmed izrazitih primerjalnih prednosti IBM sistemov pred drugimi sistemi v tem času pa so bile vedno bolj dostopne, hitrejše in večje IBM diskovne enote s kapaciteto tudi po več sto megabajtov. Pozen vstop v polje monolitnih integriranih vezij so v IBM na račun svoje že uveljavljene poslovne in servisne podlage zelo hitro nadoknadil. (W/10o, W/10p, WIKI/51, WIKI/60)
$> V muzeju hranimo tudi nekaj primerkov IBM teleprinterjev.
Jugoslovanske železnice in Ljubljanska banka – IBM 370/145 + terminali
V šestdesetih so pri nas veljale omejitve glede zmogljivosti računalniške opreme za uvoz, zato sta bila edina večja sistema IBM 360/50 v Zveznem zavodu za statistiko in CDC 3300 v našem RRC. Leta 1971 so se po otoplitvi trgovinskih odnosov z ZDA te omejitve sprostile in so v Jugoslovanskih železnicah kot prvi v Jugoslaviji dobili novi sistem IBM 370/145.
Ta naj bi celotno jugoslovansko železniško omrežje povezal z drugimi evropskimi omrežji v enoten evropski sistem za rezervacijo voznih kart. Po načrtu naj bi se v prihodnjih letih vsa železniška podjetja vključila v sistem uporabe elektronskih računalnikov. Podatke, ki so zanimivi za vsa podjetja bi obdelovali v Skupnosti jugoslovanskih železnic, druge podatke pa vsako železniško podjetje posebej. IBM 370/145, ki so ga namestili Januarja 1972 je bil takrat največji računalnik v Jugoslaviji.
V Sloveniji so prvi takšen sistem kupili še istega leta v Ljubljanski banki (bivši KBH). Nadgradili so tudi svoj starejši računalnik IBM 360/40 in v vseh ljubljanskih poslovalnicah uvedli nove terminale s hitrim prenosom podatkov. Ostale poslovalnice po Sloveniji na tej točki še vedno niso imele dovolj organizirane obravnave podatkov niti niso bile dovolj hitre obstoječe telefonske povezave.
V tem času je tudi Jugobanka začela uvajati terminalske povezave v vseh republiških središčih, v sodelovanju s PTT pa so delali tudi na izgradnji novih telefonskih linij. V Ljubljanski banki so z novim sistemom izdajo naloga iz pet minut zmanjšali na le nekaj sekund, za izplačilo pa je bilo tako potrebnih le dobrih 30 sekund. V naslednjih letih se je obseg transakcij v Ljubljanski banki še naprej izredno povečeval, tako da sta oba sistema obratovala s polno kapaciteto, dokler ni v drugi polovici sedemdesetih let začelo prihajati do rednih okvar in zamikov pri procesiranju bančnih podatkov. (69/24, 70/26, 71/14, 72/53, 77/18, 77/48, 78/11, 79/19)
Astra – IBM 370/135
Med prvimi so poleg Ljubljanske banke leta 1972 dobili sisteme IBM/370 tudi v veleblagovnici Astra Ljubljana in v glavnih podružnicah SDK po Jugoslaviji, vključno z ljubljansko.
V ljubljanski Astri so najprej že v letu 1969 načrtovali nakup sistema IBM 360/40, vendar so se nato odločili za najem novejšega sistema IBM 370/135. Tega so dobili konec leta 1972, pred tem pa so dve leti podatke obdelovali v drugih podjetjih. Z novim računalnikom so vodili celotno blagovno poslovanje verige, prek Inštituta za javno upravo pa so dobili tudi nalogo, da za 33 slovenskih občin, večinoma iz področja Štajerske in Dolenjske, izračunajo prispevek za starostno zavarovanje kmetov. Dogovarjali so se tudi za druge naloge v okviru obdelav v javni upravi. Tudi v Zdravstvenem domu Celje so takrat začeli uporabljati Astrin računalnik za razširitev svojih obdelav. (73/30, SDK/01)
Zdravstveni dom Celje
Celovit informacijski sistem, ki naj bi omogočil računalniško obdelavo vseh relevantnih področij od fakturiranja do finančne in zdravstvene statistike so tu začeli uvajati že v letu 1971. Uvedbo je narekovalo tako izrazito povečanje količine podatkov ob združitvi številnih manjših enot v regionalni zdravstveni dom, kot tudi siceršnje finančne težave zavoda v tem času.
Uvedba računalniške obdelave je zahtevala številne tehnološke in organizacijske spremembe. Oblikovan je bil enoten evidenčni list ter še nekaj drugih obrazcev za vnašanje podatkov. V tem času so imeli v Zdravstvenem domu le stroje za vnos podatkov, za obdelavo pa so do leta 1972 uporabljali računalnik v EMO Celje. Po prehodu na Astrin računalnik je Zdravstveni dom Celje leta 1972 kot prvi v Sloveniji začel obdelovati finančne in zdravstveno statistične podatke, ki so izvirali iz ambulantne dejavnosti, do leta 1974 pa so obdelave zajele že vse vrste storitev in zdravstvene statistike. (72/13, SDMI/02)
$> V muzeju hranimo tudi nekaj sestavnih delov perifernih enot računalnikov IBM/370 iz tega časa.
Nekaj zgodnjih projektov v zdravstvu
Avtomatska obdelava podatkov se je v našem zdravstvu sicer pojavila že v prvi polovici šestdesetih, ko je Zavod za zdravstveno varstvo začel obdelovati nekatere statistične podatke. Med prvimi primeri računalniško podprtih projektov je bila obdelava mesečnih pokojnin. Komunalni zavod za socialno zavarovanje Maribor je to na primer izvajal v TAM-u od leta 1965 naprej. Mesečno so takrat obdelali kar 34.000 pokojnin. Nastale so tudi prve evidence izvajalcev zdravstvene dejavnosti, njihovih storitev, stroškov in izdatkov. Vzpostavljeni so bili območni registri zavezancev za zdravstvene prispevke in podobno.
Večji projekt obdelave prispevkov obrtnikov je pilotno izvajal tudi KZSZ(kasneje RZS) Ljubljana v letu 1970 na računalniku IBM 360/20 v ŽTP Ljubljana. S pomočjo računalnika so mesečno izdajali položnice s predpisanimi prispevki, izvajali kontrolo vplačil in knjiženje. Do leta 1973 so na ta način servisirali že okrog 57.000 zavezancev v 18 občinah.
1971 so začeli v RZS Ljubljana uvajati tudi matično evidenco zavarovancev in upokojencev, na računalniško obdelavo pa so prenesli še izračune vseh novih pokojnin. Ob izpolnitvi pogojev je zavarovanec predložil samo zahtevek, izračun pokojninske osnove in pokojnine pa je nato opravil računalnik. Leta 1972 so vključili še prispevke podjetij, podobno obdelavo pa so takrat izvajali tudi v kranjski in v celjski izpostavi.
Računalniški tehnologiji je bila zdravstvena politika takrat na splošno naklonjena. Na IKN Inštitutu za klinično nevrofiziologijo so že leta 1969 kupili procesni računalnik HP 2114 za raziskovalne namene. Klinična bolnica v Ljubljani je že leta 1971 pristopila k obdelavi v RRC in izvajala statistične raziskave na računalniku. Ljubljanska Ginekološka klinika pa je imela menda tudi svoj lasten majhen računalnik, ki so ga uporabljali predvsem za izstavljanje računov. Z obdelavo podatkov o pacientih so leta 1975 začele še bolnišnice v Celju, v Mariboru in v Slovenj Gradcu. (71/21, 71/56, 72/12, 72/26, 72/48, 72/49, 72/55, 74/27, 74/30, 76/17, SDMI/01/, SDMI/02)
Projekt avtomatske obdelave receptov
Predvsem je šlo v vseh teh primerih iz začetka sedemdesetih za posamične rešitve večinoma povezane z racionalizacijo in izboljševanjem poslovanja, manjkale pa so rešitve, ki bi delovale v smeri zdravstvenega sistema kot celote. Prvi velik projekt izveden na državni ravni je bila avtomatska obdelava receptov. Ta je temeljil na sistemu optičnega odčitavanja receptov.
Projekt se je prav tako izvajal pod okriljem RZS Regionalne zdravstvene skupnosti Ljubljana, takrat na računalniku IBM 360/40 v Intertrade računalniškem centru. Izdelali so nove obrazce za recepte, oblikovali ključne baze podatkov in izdelali ustrezen program za optični čitalec. V celoti je projekt zaživel v letih 1974/75 in se izkazal za uspešnega, kljub temu da so se pojavljale kritike zdravstvenih uslužbencev, da imajo s pravilnim izpolnjevanjem novih receptov preveč dela. (71/21, 71/56, 72/26, 74/27, 75/32, 76/17, SDMI/01, SDMI/02)
IBMI Inštitut za biomedicinsko informatiko
Leta 1973 je bil v okviru Medicinske fakultete v Ljubljani ustanovljen tudi Inštitut za biomedicinsko informatiko in leta 1976 nameščen prvi kartični terminal z vrstičnim tiskalnikom in dvema luknjalnikoma za oddaljeno povezavo na Cyber 72 v RRC. S pomočjo opreme so začeli oblikovati različne računalniške programe in predvsem nacionalno bibliografsko zbirko Biomedicina Slovenica. Zamudno delo prek terminala je takrat sicer omejilo obseg zapisov v zbirki le na najpomembnejše podatke. V šolskem letu 1976/77 se je na Medicinski fakulteti začel izvajati tudi program ’Biomedicinska informatika’, ki je vključeval področja povezana z računalništvom, na primer temelje biostatistike ter temelje znanstvenega informiranja in komuniciranja. (IBMI/01)
RZS Ljubljana – IBM 370/138
V tem času je bil pri RZS Ljubljana nameščen tudi prvi večji računalnik v zdravstvu IBM 370/138. Potem, ko se je invalidsko in pokojninsko zavarovanje v skladu z zakonom izločilo od zdravstvenega zavarovanja, naj bi se novo oblikovani SPIZ preselil v nove prostore, kjer naj bi namestili tudi že prej naročeni računalnik in organizirali skupni računalniški center za deležnike v zdravstvu. Gradnja poslovne stavbe se je takrat zavlekla, zato so leta 1974 začasno namestili računalnik v prostorih RZS Ljubljana. Tu je deloval kar štiri leta. V tem času so pri RZS Ljubljana ravno začeli izvajati projekt avtomatske obdelave receptov. V obdelavo so na novem računalniku vključili tudi vse podatke obračunanih prispevkov znotraj regionalne skupnosti in leta 1974 že izdelali zaključne bilančne podatke. Po letu 1977 so poleg ljubljanske postopno tudi druge RZS po državi začele z obdelavo poslovnih podatkov. Proti koncu sedemdesetih pa se je postopno začela oblikovati ideja enotnega zdravstvenega informacijskega sistema(ZIS). (75/32, 76/17, 77/07, SDMI/01, SDMI/02)
.. zbral in sestavil Miha Urh
Sledi
V naslednji objavi bomo nadaljevali z obravnavo prvih računalnikov IBM/370 pri nas. Podrobno bomo pisali o zaostritvi gospodarske situacije v državi in spremembi politike, ki je tudi v računalništvu narekovala varčevanje, racionalizacijo in združevanje. Uvedene so bile carine in uvozne omejitve, spodbujalo pa se je predvsem ustanavljanje in povezovanje v skupne, lokalne računalniške centre. Obravnavali bomo najvidnejše primere takšnih skupnih centrov in nekaj drugih novih namestitev do leta 1976.
Viri
66/11 : Iskra (1966, letnik 5, številka 19) (LINK) | 67/23 : Sobotna priloga (01.04.1967, letnik 9, številka 88) (LINK) | 69/02 : Katedra (1969, letnik 8, številka 8) (LINK) | 69/24 : Delo (08.03.1969, letnik 11, številka 65) (LINK) | 70/26 : Delo (28.08.1970, letnik 12, številka 233) (LINK) | 71/12 : Delo (23.09.1971, letnik 13, številka 259) (LINK) | 71/14 : Delo (22.06.1971, letnik 13, številka 167) (LINK) | 71/21 : Delo – življenje (1971, letnik 10, številka 10) (LINK) | 71/35 : Delo (17.07.1971, letnik 13, številka 191) (LINK) | 71/56 : Delo (27.02.1971, letnik 13, številka 55) (LINK) | 72/03 : Dolenjski list (23.11.1972, letnik 23, številka 47) (LINK) | 72/09 : Delo – življenje (1972, letnik 11, številka 12) (LINK) | 72/12 : Dolenjski list (28.11.1972, letnik 23, številka 48) (LINK) | 72/13 : Novi tednik(26.10.1972, letnik 26, številka 43) (LINK) | 72/17 : Vezilo (15.10.1972, letnik 8, številka 5) (LINK) | 72/21 : Tržiški tekstilec (1972, letnik 13, številka 12) (LINK) | 72/26 : Delo (18.06.1972, letnik 14, številka 164) (LINK) | 72/40 : Delo (06.12.1972, letnik 14, številka 331) (LINK) | 72/48 : Delo (25.08.1972, letnik 14, številka 231) (LINK) | 72/49 : Delo (11.01.1972, letnik 14, številka 8) (LINK) | 72/53 : Delo (22.01.1972, letnik 14, številka 19) in Delo (18.02.1972, letnik 14, številka 46) (LINK,LINK) | 72/55 : Delo (11.01.1972, letnik 14, številka 8) (LINK) | 73/10 : Naša komuna (20.12.1973, letnik 9, številka 12) (LINK) | 73/30 : Delo (30.10.1973, letnik 15, številka 296) (LINK) | 74/05 : Rudar (14.06.1974, letnik 8, številka 5/6) (LINK) | 74/16 : Vezilo (22.10.1974, letnik 10, številka 10) (LINK) | 74/22 : Naš glas (1974, letnik 16, številka 4) (LINK) | 74/27 : Delo (20.03.1974, letnik 16, številka 66) (LINK) | 74/30 : Delo (22.05.1974, letnik 16, številka 118) (LINK) | 74/34 : Delo (02.07.1974, letnik 16, številka 153) in Delo (10.07.1974, letnik 16, številka 159) (LINK,LINK) | 74/47 : Delo (21.11.1974, letnik 16, številka 272) (LINK) | 75/03 : Kamniški občan (1975, številka 4) (LINK) | 75/19 : Sobotna priloga (08.02.1975, letnik 17, številka 32) (LINK) | 75/32 : Delo (10.10.1975, letnik 18, številka 237) (LINK) | 75/38 : Delo (07.10.1975, letnik 18, številka 234) (LINK) | 76/17 : Delo (04.03.1976, letnik 18, številka 53) (LINK) | 77/07 : Skupščinski poročevalec (28.09.1977, letnik 2, številka 6) (LINK) | 77/48 : Delo (22.12.1977, letnik 20, številka 295) (LINK) | 78/11 : Delo (18.01.1978, letnik 20, številka 13) in Delo (19.01.1978, letnik 20, številka 14) (LINK,LINK) | 79/19 : Delo (25.07.1979, letnik 21, številka 171) (LINK) | RII/01 : Razvoj informacijske infrastrukture v letih 1960-1991 z primeri iz slovenske tekstilne industrije (LINK) | SDMI/01,02,03 : Štefan Adamič, Leo Ciglenečki, Ema Dornik, Ivan Eržen, Jože Gašperšič, Marjan Premik, Franc Košir, Brane Leskošek, Tomaž Marčun, Andrej Orel.. – Slovensko društvo za medicinsko informatiko 2.del (LINK) | SDK/01 : Služba Družbenega Knjigovodstva SDK Zgodovina (LINK) | W/10n : IBM System 3 8,10,12,15 Components reference manual (LINK,LINK) | W/10o : IBM 370 Reference guide, IBM 370/135, IBM 370/145 (LINK,LINK,LINK,LINK) | W/10p : IBM VM/370 Introduction, Introduction to microprograming, IBM Grey books (LINK,LINK,LINK) | WIKI/17 : Transistor, MOSFET, Solid state electronics | WIKI/23 : Integrated circuit, Hybrid integrated circuits, Thick-film technology | WIKI/49 : Integrated circuit, MOSFET, List of early third generation computers | WIKI/50 : MST Monolithic System Technology, PDP-8, PDP-11 | WIKI/51 : IBM System 3, IBM 370 | WIKI/60 : IBM 370, Semiconductor memory, UNIVAC 90