Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Uvajanje računalništva v javni upravi
- Primer novogoriške in ljubljanskih občin
- Modernizacija statistično-informacijskega sistema
- DEC PDP-8 in CCL Key-edit v Zavodu za statistiko
- Selitev RRC in superračunalnik CDC Cyber 72
- Razvoj terminalskega omrežja
- Modernizacija informacijskega sistema SDK
- IBM 370/135 in Singer System 10
- Računalniška statistika leta 1972
Tokrat obravnavamo začetke računalništva in avtomatske obdelave podatkov v javni upravi, od prvih posameznih projektov po občinah in v nekaterih državnih organih, do modernizacije statistično-informacijskega sistem, ki ga je ob pomoči OECD izvajal Zavod za statistiko in poskusov modernizacije informacijskega sistema in načina dela v SDK. Posebej podrobno se bomo ustavili pri zelo pomembni in odmevni namestitvi velikega računalnika CDC Cyber 72 v novem RRC in razvoju terminalske mreže v državi. Do leta 1976 je imel center že 16 partnerjev, na računalnik pa je bilo prek različnih povezav priključenih 30 oddaljenih terminalov.
Perspektiva družbenega informacijskega sistema
Ideje o uporabi elektronskih računalnikov v javni upravi so se tudi pri nas pojavljale že na začetku šestdesetih, vendar pa se je o širšem uvajanju bolj konkretno začelo razpravljati šele v poznih šestdesetih, še posebej pa ob ustanovitvi RRC in namestitvi prvih velikih računalnikov v državi. Takrat je prevladovalo mnenje, da manjši računalniki in razdrobljena obdelava po enotah v javni upravi nimajo prihodnosti. V okviru modernizacije javne uprave naj bi izdelali model celovite in enotne obdelave za vso državno in občinsko upravo. Idealno bi uporabljali elektronsko obdelavo za register prebivalstva in katastra z vsemi pripadajočimi evidencami, pri finančnih in davčnih službah, pri problematiki gradbeništva in urbanizma, pa seveda v dokumentacijski službi. Za tak enoten informacijski sistem, ki bi predstavljal temelj za prihodnji razvoj administracije, bi bile v tistem času primerne in potrebne le večje računalniške kapacitete.
Uvedba takšne avtomatske obdelave podatkov pa v tem času še ni bila združljiva z obstoječo organizacijo zbiranja podatkov v javni upravi, zato so bile najprej potrebne korenite spremembe utečenega sistema. Razmere so bile menda zelo kaotične in so zahtevale veliko število zaposlenih za ročno zbiranje in obdelavo vrste nepovezanih podatkov. Poleg zastarele organizacije v javni upravi in pomanjkanja opreme pa je problematična točka ostala še vedno tudi vzgoja kadra, ki bi bil potreben za vzpostavitev takšnega sistema. Ocenjevalo se je, da bi morala biti po zgledu razvitih držav kar polovica sredstev sicer namenjenih za računalnike in drugo opremo preusmerjena v resne pripravljalne študije in izšolanje kadra. Po oceni Raziskovalne skupnosti pa je bilo na republiškem nivoju do leta 1974 v kadre vloženih manj sredstev, kot je stal en sam povprečen elektronski računalnik. Na tej točki naj bi rabili vsaj 800 izšolanih ljudi v republiških in občinskih organih oziroma tečaje za polovico vseh javnih uslužbencev. (68/12, 68/13, 68/14, 69/07, 69/31, 72/27, 72/41, 73/15, 73/31, 73/39, 75/18, 76/12, 76/13, 76/14, 76/16, 77/48)
Nekaj zgodnjih projektov v javni upravi
Storitve RRC sta med deležniki obče uprave konec šestdesetih menda koristili le ljubljanska in mariborska občina. Izvajale so se tudi obdelave osebnih dohodkov za državne organe in seveda vse obdelave Zavoda za statistiko in nekaterih drugih državnih ustanov. Drugih večjih projektov enotne obdelave na področju javne uprave takrat v RRC še ni bilo. Zavod za statistiko je v šestdesetih večkrat organiziral dejavnosti za spodbujanje uvajanja obdelave podatkov in organizacijo skupnih centrov po državi. Pravtako je za širjenje računalniške kulture in tečaje skrbel RRC oziroma IJS, kot njegov upravljavec.
Na družbenih področjih se je obdelava podatkov uvajala predvsem z željo po izboljšanju poslovanja javnih zavodov. V začetku sedemdesetih se je na primer poskušalo izboljšati administracijo v zdravstvu(o tem v eni izmed naslednjih objav) in v šolah. V letu 1970 se je začela uvajati obdelava osebnih dohodkov v srednjih šolah, ob pomoči Zavoda za statistiko pa so želeli obdelavo razširiti tudi na vse ostale finančne posle šol in jo uvesti še v vse osnovne in visoke šole.
V okviru občinske administracije pa je novogoriška občina leta 1969 prva v državi začela pilotni projekt uvajanja celovite obdelave podatkov in razvoja ustreznih računalniških programov po zgledu zahodno-nemških občin. Poleg odmere davkov na osebne dohodke, prispevkov iz dohodkov kmetijskih pridelovalcev in splošnega davčnega knjigovodstva, so oblikovali tudi programe za register občanov in odmero prispevkov od mestnega zemljišča. Obdelavo so od leta 1969 izvajali na računalniku IBM 360/25 v Meblo, leto kasneje pa so isti sistem obdelave in programe začele uporabljati še primorske občine na računalniku IBM 360/20 v koprskem Tomosu. Sledile so še nekatere druge slovenske občine. Občinske uprave so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zaostajale za gospodarskimi družbami, zato so v tem času poskušali s pomočjo računalnikov v lokalnih gospodarskih družbah ujeti zamujeno. (68/12, 68/13, 68/14, 69/07, 69/31, 72/27, 72/41, 73/15, 73/31, 77/19)
$> V muzeju hranimo primerek zaslonskega terminala IBM 3278 iz začetka osemdesedetih.
Primer uvajanje obdelave v ljubljanskih občinah
Na področju modernizacije in opremljenosti so bili leta 1970 tudi upravni organi ljubljanskih občin v zaostanku za drugimi večjimi mesti v Jugoslaviji. Pospešeno so začeli uvajati strojno obdelavo raznih podatkov in opravil, ki so bili v pristojnosti upravnih organov občin in mesta. Ljubljanske občine so najprej ustanovile službo za organizacijo, metodologijo in tehniko upravnega poslovanja v okviru uprave RSNZ, ki je delovala pri skupščini mestne občine. Svoje obdelave so izvajali na njihovem računalniku IBM 360/25 in do leta 1975 postopno razvili celovit koncept poslovanja na področju komunalno informativnega sistema, avtomatske obdelave različnih prispevkov in davkov za področje vseh ljubljanskih občin, vodenja evidenc s področja registra prebivalstva in družinske kartoteke, volilnega imenika, sezname ulic in naselij Ljubljane in podobno.
Spremljanje in obdelava teh podatkov je v nekaj letih prerasla okvire računalnika na RSNZ, zato je bila potrebna nova organizacija te službe in nabava lastne opreme. Leta 1976 je bil tako ustanovljen Zavod za avtomatsko obdelavo podatkov v Trnovem in v okviru novega Razvojnega zavoda mesta Ljubljana združen z drugimi ustreznimi zavodi na področju Ljubljane. (70/39, 71/12, 71/21, 71/26, 71/32, 71/36, 71/39, 71/49, 76/24, 76/48, 76/49)
Nekaj primerov drugih občin
Tudi v občini Domžale se je od začetka sedemdesetih izvajal pilotni projekt celovite obdelave podatkov v javni upravi, ki ga je financiral Izvršni svet SRS. Tu naj bi v naslednjih letih nabavili tudi svoj lasten manjši računalnik, vendar so se kot kaže nato rajši odločili za uporabo računalnika IBM 3 v bližnjem Induplati Jarše. Leta 1974 so začeli uvajati avtomatsko obdelavo podatkov v davčno upravo. Celotno odmero od kmetijstva in stavb so prenesli na računalnik, ravno tako pa vodenje davčnega knjigovodstva za te odmere. Leta 1976 so kupili aktivni terminal in prenesli obdelavo na takrat novo nameščen računalnik DEC PDP-11/45 pri Geodetskem zavodu SRS.
Tudi skupščina občine Maribor je že leta 1971 kupila svoj manjši sistem Nixdorf, lokalnim podjetjem, VEKŠ in ECM pa so se priključili pri ustanovitvi večjega skupnega centra. Novi center za obdelavo podatkov s sistemom IBM 370/135 in ekipo, ki so jo pripravljali več let, je bil realiziran leta 1973. Skupščina občine Kranj je pravtako začela v letu 1973 obdelovati podatke na novem računalniku IBM 370/135 v Savi, skupščina občine Celje pa na računalniku IBM 370/135 v ljubljanski Astri, kjer so prek Inštituta za javno upravo izvajali tudi nekatere druge obdelave za občine po državi. Vsi ti primeri kažejo na to, da so v začetku sedemdesetih na nivoju občin po celi državi začeli uvajati računalništvo in avtomatsko obdelavo podatkov, pogosto v sodelovanju s tistimi lokalnimi podjetji, ki so že imela nameščene računalnike(o teh računalnikih pa bomo povedali še kaj več v naslednjih objavah). (70/39, 71/12, 71/21, 71/26, 71/32, 71/36, 71/39, 71/49, 75/44, 77/14)
.jpg)
Modernizacija statistično-informacijskega sistema
Zavod za statistiko, kot glavni razvojni element na tem področju, je ob pomoči izvedencev OECD več let nekako neopazno izvajal projekt celovite izpopolnitve in modernizacije statistično-informacijskega sistema, ki naj bi predstavljal enega izmed temeljev nove računalniško podprte javne uprave pri nas in v celotni Jugoslaviji. Pri tem večletnem projektu je šlo v prvi vrsti za uskladitev, poenotenje in racionalizacijo samega koncepta zbiranja podatkov v upravi, po drugi strani pa za formiranje in odpravo razlik med tremi osnovnimi med seboj povezanimi registri: Registrom prebivalstva, registrom organizacij in njihovih enot, ter registrom teritorialnih enot. Slednja sta takrat v Jugoslaviji obstajala že 15 let, register prebivalstva pa je obstajal le v Sloveniji in to že 21 let.
Nadalje je bil cilj projekta formiranje banke podatkov, ki bi med drugim zajela več in bolj smiselno povezanih podatkov kot jih je dotedaj Statistični letopis. Vendar Zavod za statistiko v tem času ni imel na razpolago primernega lastnega računalnika, niti ni imel ustreznega sistemskega delež v RRC. Zavod se je od leta 1968 zanašal na storitve v okviru RRC, stanje njihove lastne računalniške opreme pa je bilo v začetku sedemdesetih let zelo slabo, saj so še vedno uporabljali elektronski računski stroj UNIVAC 1004 iz leta 1964. Ob izvedbi novega popisa prebivalstva leta 1971 so zato kupili mini računalnik DEC PDP-8, en izmed prvih računalnikov tretje generacije pri nas, iz Anglije pa uvozili poseben sistem dvanajstih vnosnih terminalov CCL Key-edit, ki so omogočali direktno vnašanje podatkov na magnetne trakove prek tipkovnice.
Podatki popisa vnešeni na magnetne trakove in delno luknjane kartice so bili obdelani naslednje leto na novem velikem računalniku Republiškega računskega centra CDC Cyber 72. (71/13, 71/30, 72/27, 73/37, 74/38, 75/18, 76/12, 76/13, 76/25a, 77/26)
$> V muzeju razstavljamo tudi del enega izmed računalnikov DEC PDP-11.
Selitev RRC in CDC Cyber 72/24 + terminali
Računalnik CDC Cyber 72 je prispel v Ljubljano Maja 1972 in je bil nameščen v čisto nove prostore RRC, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani na Jadranski ulici poleg IJS. To je bil takrat največji računalnik v Jugoslaviji in v širšem vzhodnem območju Evrope. Že čez nekaj mesecev ga je sicer prehitel računalnik UNIVAC 1006 v Železarni Sisak, leta 1973 pa še večji UNIVAC 1110 na Univerzi v Zagrebu. Cyber 72 se je ponašal z večnivojsko spominsko hierarhijo in možnostjo hkratnega procesiranja večjega števila programov. To je bil najmanjši sistem iz serije še najbolj podoben predhodniku CDC 6600 in je omogočal spominske konfiguracije 32-132KB. Uporabljal je CDC-jev operacijski sistem Scope s široko izbiro osnovnih programov, podpiral pa je programiranje v vrsti višjih jezikih Fortran, Cobol, Algol, Basic, Apt in drugih. RRC je bil v tem času tudi član uporabniške skupine European Control Data Users Group in skupine VIM(6000), zato so imeli na razpolago ogromno dodatnih programov.
Ljubljanski Cyber 72 je bil sestavljen iz dveh centralnih enot, imel je 12 vhodno-izhodnih kanalov in 10 ločenih zunanjih procesorjev namenjenih operacijam vhodno-izhodnih naprav. Te so vključevale vse od konzole, tiskalnika in različnih terminalskih krmilnikov, ki so omogočali serijske, modemske in satelitske povezave. Sem pa so spadali tudi sistemi diskov (teh so imeli že v začetku kar 10), magnetnih trakov in luknjanih kartic. Sistem je omogočal tudi nadgradnje centralne enote. Tak računalnik je tehtal približno 5 ton in je porabil več deset kW električne energije. S svojimi kapacitetami je računalnik lahko služil za nekaj velikih podjetij, javnih zavodov, znanstvenih inštitutov, za fakultete v Ljubljani in celo vrsto drugih manjših javnih porabnikov. Ustanoviteljem RRC se je že v letih 1970/71 pridružilo devet partnerjev v naslednjih letih pa še trije. Do leta 1979 je imel RRC že 28 partnerjev.
Pričakovanja so bila ob namestitvi velika, tako za novi center kot za računalnik Cyber 72. Nova pridobitev naj bi z vsestransko uporabnostjo in terminalskimi povezavami približala računalništvo širšemu krogu uporabnikov, omogočila naj bi modernizacijo zdravstva, šolstva in javne uprave, nudila znanosti možnost za reševanje bolj kompleksnih problemov, odprla prostor s povezavami v druge jugoslovanske in bližnje evropske računalniške centre, ter tvorila nekakšno jedro prihodnjega sklenjenega računalniškega sistema v državi(o tem pa več v naslednji objavi). Potrebe partnerjev so bile vse večje. Nekateri, kot na primer Zavod za statistiko in Univerza v Ljubljani, pa so kljub velikemu računalniku še vedno trpeli pomanjkanje. (72/01a, 72/01b, 72/14, 72/27, 72/30, 72/31, 72/42, 72/47, 72/56, 73/14, 75/12, 75/22)
Dejavnost RRC do leta 1976
Pred nakupom je obstajalo nekaj dvomov o smotrnosti naložbe, vendar pa je bil po prvem letu delovanja računalnik v rednem obratovalnem času že 80% izkoriščen. Deloval je v dveh izmenah in dnevno opravil do 1000 poslov, od tega kar polovico prek terminalskih povezav. Priključenih je bilo že 14 kartično-printerskih terminalov, med njimi tudi zelo oddaljena terminala v Zagrebu in Sarajevu. Leta 1974 sta se priključila še DZS in Narodna banka. Računalnik je bil do leta 1975 polno zaseden in preobremenjen, zato so ga večkrat nadgradili in povečali zmogljivosti za 50% ter omogočili interaktivno delo. Z novo različico operacijskega sistema so tega leta lahko začeli uporabljati tudi nove diskovne enote. RRC je imel v tem času skupno že 12 partnerjev, ki so uporabljali 24 terminalov zato so v RRC uvedli še tretjo izmeno.
Računalnik je bil nepogrešljiv za številne raziskovalce in študente različnih smeri, predvsem matematičnih in tehničnih. V centru so leta 1975 začeli sodelovanje in izmenjavo konkretnih programskih rešitev z Univerzo v Bologni, kjer so imeli takrat nameščene že tri velike CDC računalnike. Poskušali so vzpostaviti tudi oddaljeno povezavo prek tržaške univerze. Večina terminalov pa je bila do leta 1975 nameščena v Ljubljani, na fakultetah in inštitutih. Tudi na IJS so dobili lasten terminal za povezavo na računalnik, ki so ga menda uporabljali zaposleni z vseh oddelkov.
Praktične aplikacije računalnika so bile vse širše, v centru pa je bilo organiziranih tudi precej izobraževalnih dejavnosti. Poleg skrbi za nemoteno delovanje in razširitev obdelav pri partnerjih, so sodelavci iz skupine za uporabno matematiko IJS organizirali različne tečaje. Tečaje so običajno organizirali pri strankah in so bili prilagojeni njihovim potrebam. Uporabniki so bili menda večinoma pomanjkljivo izobraženi, redka izjema so bili le ljudje, ki jim je računalništvo predstavljal nekakšen konjiček in so že dalj časa delali na tem področju. Organizirali so uvodni tečaj in tečaj za COBOL in FORTRAN. Tečaji so menda potekali 2-3 krat letno. Med leti 1972-74 se je uvodnega tečaja udeležilo 389, tečaja COBOL 240 in tečaja FORTRAN 157 ljudi, od tega kar 59 sodelavcev IJS. Leta 1974 so v skupini za uporabno matematiko sestavili tudi univerzalen statistični programski paket STATJOB za računalnik Cyber 72 na podlagi podobnega programa iz Wisconsina. Dodelili so skupino petih ljudi, ki so statistični jezik stalno vzdrževali in dopolnjevali.
Če je računalnik izpolnil pričakovanja v smislu izkoriščenosti, pa v tem času še vedno niso bili izpolnjeni pogoji za tvorjenje celovitega in uporabnega državnega omrežja. Vzpostavljenih je bilo sicer nekaj povezav po državi in posamezne mednarodne povezave, sicer pa je bilo terminalsko omrežje RRC še vedno bolj kot ne zaprto samo vase. Računalnik ni zadoščal za vzpostavitev modernizirane baze podatkov, ki jo je razvijal Zavod za Statistiko, Univerza v Ljubljani je bila z dostopom nezadovoljna, do terminalskih povezav zdravstvenih domov pa tudi ni prišlo. V vseh teh primerih gre kot kaže predvsem za prevelika pričakovanja glede na dejanske možnosti tistega časa.
Po večkratni nadgraditvi je leta 1975 že vse bolj postajala smiselna zamenjava, zato so leta 1976 v RRC naročili nov računalnik tretje generacije CDC Cyber 172, ki je bil za tretjino zmogljivejši kljub temu, da je imel štiri krat manjšo centralno enoto. Oba računalnika sta nato skupaj obratovala v centru do začetka osemdesetih. (71/48, 73/02, 73/04, 73/18, 74/11, 74/13, 74/25, 74/26, 74/40, 75/08, 75/12, 75/22, 75/24)
.jpg)
Modernizacija informacijskega sistema SDK
Leta 1972 je prišlo tudi do širše modernizacije SDK v celotni Jugoslaviji, v okviru katere so bili kupljeni računalnik IBM 370/145 za centralo v Beogradu in poleg ljubljanskega še računalniki IBM 370/135 za centrale v Sarajevu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Zagrebu in Skopju. Z nadgradnjo so poskušali zagotoviti tekoč plačilni promet v državi in učinkovito informiranje na vseh nivojih sistema.
V ljubljanski centrali so takrat dobili sistem IBM 370/135, en izmed prvih v državi, z dodatnimi diskovnimi in tračnimi enotami, čitalniki kartic in dvema tiskalnikoma. V kranjski, celjski in mariborski podružnici pa so takrat namestili manjše sisteme SINGER System 10. Obdelava na podlagi enotnega sistema in po principu oddaljenih terminalskih povezav se je postopno začela izvajati v vseh podružnicah, vendar pa je bil sistem menda nedosleden in napake pogoste, še vedno pa je zahteval tudi paralelni ročni sistem, kar je povzročalo velike težave. Uvedba računalnikov na tej točki ni prinesla želenih rezultatov, kar je v naslednjih letih narekovalo še radikalnejšo spremembo tehnologije dela in nakup nove interaktivne računalniške opreme po letu 1977. (71/66, SDK/01)
Singer System 10
Singerjevi System 10, ki so jih v sedemdesetih namestil v več SDK poslovalnicah, so bili edinstveni mali poslovni računalniki. Kot en izmed predhodnikov kasnejših trgovinskih POS terminalov, je bil System 10 v prvi vrsti razvit kot sistem za povezavo več blagajn, ažurno zbiranje podatkov o prodajah in stanju zalog na enem mestu. Deloval je na osnovi decimalnega sistema, kot prvi pa je omogočal tudi nekakšno primitivno obliko virtualizacije po kateri so bila sistemska sredstva lahko deljena na več neodvisnih enot računalnika. Do deset naprav od blagajn in terminalov, do printerjev, luknjalnikov/čitalnikov kartic in podobno, je na ta način lahko neodvisno in istočasno uporabljalo skupne zmogljivosti računalnika. Računalnik je imel samo 10KB pomnilnika, ki je razdeljen med 10 naprav tako dopuščal do 1000 ukazov na enoto. Računalnik je bil na trgu dobro sprejet, tudi v Jugoslaviji, njegovo izdelavo in razvoj pa je leta 1976 prevzel angleški ICL(International computers limited). (WIKI/52)
Uvajanje na druga področja javne uprave
Družba si je v vseh časih želela uprave, ki bi bila učinkovitejša, hitrejša, preglednejša, bolj enostavna in naj bi v prvi vrsti seveda koristila občanom/državljanom, zato je bilo uvajanje elektronskih računalnikov v vsa javna, družbena področja, vsekakor logično in smiselno. Še posebej pa se je ta pogled skladal s samoupravnimi principi takratne družbene ureditve pri nas, ki je v teoriji predvideval zelo razvit sistem družbenih upravnih mehanizmov načrtovanih v korist ljudi.
Modernizacija statistično-informacijskega sistema, bančnega in davčnega sistema, pa komunikacijskega PTT in transportnega sistema, vzpostavitev močnega centra v Ljubljani in predstavljeni primeri občin kažejo, da se je do leta 1973 že in vedno bolj zbudila zavest o prednosti in koristi celovite in moderne obdelave podatkov in njenega izvajanja po enotnih projektih in programih v celotni državi. Vse več je bilo tudi prizadevanj, da bi se v obdelavo zajela celovita paleta komunalnih storitev in javnih servisov. Elektronska obdelava se je začela uvajati v vedno več državnih inštitucij, na primer v Carino, Inšpekcijo, JLA, Geodetsko upravo, pravosodje, knjižnice, itd. (70/18, 70/34, 70/35, 71/26, 71/50, 71/53, 72/41, 73/15, 73/17, 75/05, 76/21, 76/35, 76/36, 77/27, 77/45)
Statistika 1972
Leta 1972 naj bi bilo v Jugoslaviji že okrog 400 računalnikov, od tega skoraj 200 podjetja IBM, sledila pa sta Univac s 40 in Honeywell-Bull s 30 računalniki. Po analizi opravljeni za FE v letu 1972 je bilo v Jugoslaviji 373, v Sloveniji pa 105 računalnikov, od tega 82 IBM, 4 CDC in 19 drugih. Imeli naj bi približno 70 malih poslovnih/birojskih sistemov. Po drugih podatkih, ki so upoštevali dejansko zmogljivost računalnikov naj bi imeli do Septembra 1972 v Sloveniji 87 v Jugoslaviji pa 328 pogojnih računalnikov. V Sloveniji je bilo tako v tem času združenih več kot četrtino vseh računalniških zmogljivosti.
Kadrovski primanjkljaj pa je bil že na kritični ravni. Praktično čez noč bi morali vzgojiti 1500 strokovnjakov, v celotni Jugoslaviji pa kar 5000, medtem pa so se v Sloveniji šele 1972/73 začeli prvi resni a še vedno majhni premiki v izobraževalnem sistemu, od katerih ni bilo mogoče v kratkem času pričakovati zadovoljive produkcije kvalitetnih kadrov. Večina obstoječih kadrov je bila pri nas še vedno izšolanih predvsem s strani Intertrade zastopništva za IBM in RRC/IJS, nekateri pa so bili samouki.
Računalniki so se pri nas še vedno uporabljali predvsem kot sredstva za množično predelavo knjigovodskih podatkov, za statistične in matematične izračune. Večji informacijski sistemi, kot je bil ta v javni upravi, so se šele začeli oblikovati, njihov razvoj pa je zaviralo mnogo različnih dejavnikov. Uvajanje procesnega računalništva je bilo še na začetku. Povrhu pa je bil pogosto tudi očitek, da je bila večina računalnikov kupljena bolj iz prestiža kot pa zaradi dejanske uporabe. Morda je šlo pogosto za nekoliko naivno in zmotno prepričanje, da bodo nakupi računalnikov sami po sebi prinesli nekakšne čudežne spremembe. Vsi ti dejavniki so v naslednjih letih sprožili izrazit nadzor nad nadaljnim razvojem računalništva v državi, ta pa je imel tako pozitivne kot izrazite negativne posledice. (71/02, 72/33, 73/04, 73/39, 77/49, P73/05)
.. zbral in sestavil Miha Urh
Sledi
V naslednji objavi se bomo še za trenutek ustavili pri računalniških omrežjih in konceptu oddaljene obdelave podatkov. Regionalna terminalska omrežja so se pri nas začela oblikovati v začetku sedemdesetih. Predstavili bomo stanje našega telefonskega omrežja v tem času, nekaj prvih primerov oddaljenih povezav, pa tipično terminalsko opremo, ki se je v tem času uporabljala in projekt izgradnje javnega omrežja za prenos podatkov JUPAK. Obravnavali pa bomo tudi pojav prvih sodobnih medmrežnih konceptov in poskusov v svetu in skupni projekt COST-11 oziroma EIN(European informatics network) za njihov razvoj v Evropi, pri katerem je v sedemdesetih teoretično sodelovala tudi ekipa iz IJS.
Viri
68/12 : Delo (14.12.1968, letnik 10, številka 340) (LINK) | 68/13 : Delo (17.12.1968, letnik 10, številka 343) (LINK) | 68/14 : Delo (18.10.1968, letnik 10, številka 286) (LINK) | 69/07 : Delo (06.02.1969, letnik 11, številka 35) (LINK) | 69/31 : Delo (05.11.1969, letnik 11, številka 303) (LINK) | 70/18 : Delo (11.07.1970, letnik 12, številka 185) (LINK) | 70/34 : Delo (06.06.1970, letnik 12, številka 151) (LINK) | 70/35 : Delo (24.08.1970, letnik 12, številka 229) (LINK) | 70/39 : Naša skupnost (1970, letnik 11, številka 5) (LINK) | 71/02 : Delo (16.11.1971, letnik 13, številka 312) (LINK) | 71/12 : Delo (23.09.1971, letnik 13, številka 259) (LINK) | 71/13 : Delo (26.06.1971, letnik 13, številka 171) (LINK) | 71/21 : Delo – življenje (1971, letnik 10, številka 10) (LINK) | 71/26 : Delo (14.03.1971, letnik 13, številka 70) (LINK) | 71/30 : Tednik (21.01.1971, letnik 24, številka 3) (LINK) | 71/32 : Delo (06.05.1971, letnik 13, številka 120) (LINK) | 71/36 : Delo (28.07.1971, letnik 13, številka 202) (LINK) | 71/39 : Delo (19.06.1971, letnik 13, številka 164) (LINK) | 71/48 : Delo (25.10.1971, letnik 13, številka 291) (LINK) | 71/49 : Delo (05.11.1971, letnik 13, številka 301) (LINK) | 71/50 : Delo (26.12.1971, letnik 13, številka 349) (LINK) | 71/53 : Tedenska tribuna (08.12.1971, letnik 19, številka 49) (LINK) | 71/66 : Delo (13.07.1971, letnik 13, številka 187) (LINK) | 72/01a : Delo (04.05.1972, letnik 14, številka 118) (LINK,LINK) | 72/01b : Delo (10.06.1972, letnik 14, številka 156) (LINK) | 72/14 : Slovenski vestnik (12.05.1972, letnik 27, številka 19) (LINK) | 72/27 : Delo (25.06.1972, letnik 14, številka 171) (LINK) | 72/30 : Delo (10.07.1972, letnik 14, številka 186) (LINK) | 72/31 : Delo (11.07.1972, letnik 14, številka 187) (LINK) | 72/33 : Delo (08.08.1972, letnik 14, številka 214) (LINK) | 72/41 : Knjižnica (1972, letnik 16, številka 1/4) (LINK) | 72/42 : IJS Novice 1972, št.7 (LINK) | 72/47 : Delo (11.07.1972, letnik 14, številka 187) (LINK) | 72/56 : Naša komuna (26.06.1972, letnik 8, številka 7/8) (LINK) | 73/02 : IJS Novice 1973, št.5 (LINK) | 73/04 : Sobotna priloga (17.11.1973, letnik 15, številka 313) (LINK) | 73/14 : Delo (05.01.1973, letnik 15, številka 3) (LINK) | 73/15 : Delo (08.02.1973, letnik 15, številka 37) in Knjižnica 17/1973 (LINK,LINK) | 73/17 : Delo (18.04.1973, letnik 15, številka 106) (LINK) | 73/18 : Sobotna priloga (21.04.1973, letnik 15, številka 109) (LINK) | 73/31 : Delo (23.11.1973, letnik 15, številka 319) (LINK) | 73/37 : Delo (22.11.1973, letnik 15, številka 318) (LINK) | 73/38 : Delo (16.03.1973, letnik 15, številka 73) (LINK,LINK) | 73/39 : Delo (27.10.1973, letnik 15, številka 293) (LINK) | 74/11 : Preseki (1974, letnik 6, številka 1) (LINK) | 74/13 : Anthropos (1974, letnik 6, številka 1/4) (LINK) | 74/25 : Delo (25.01.1974, letnik 16, številka 20) (LINK) | 74/26 : Delo (08.03.1974, letnik 16, številka 56) (LINK) | 74/38 : Sobotna priloga (24.08.1974, letnik 16, številka 197) (LINK) | 74/40 : Delo (04.09.1974, letnik 16, številka 206) (LINK) | 75/05 : Knjižnica (1975, letnik 19, številka 1/4) (LINK) | 75/08 : Dolenjski list (13.03.1975, letnik 26, številka 11) in Naša komuna (03.03.1975, letnik 11, številka 3) in Glas (01.04.1975, letnik 28, številka 25) (LINK,LINK,LINK) | 75/12 : Naš čas (14.03.1975, letnik 11, številka 10) (LINK) | 75/18 : Delo (07.02.1975, letnik 17, številka 31) (LINK) | 75/22 : Delo (12.03.1975, letnik 17, številka 59) (LINK) | 75/24 : Delo (11.04.1975, letnik 17, številka 85) (LINK) | 75/44 : Občinski poročevalec (20.02.1975, letnik 14, številka 3) (LINK) | 76/12 : Delo (06.01.1976, letnik 18, številka 3) (LINK) | 76/13 : Delo (09.01.1976, letnik 18, številka 6) (LINK) | 76/14 : Delo (31.01.1976, letnik 18, številka 25) (LINK) | 76/16 : Delo (05.02.1976, letnik 18, številka 29) (LINK) | 76/21 : Delo (27.03.1976, letnik 18, številka 73) (LINK) | 76/24 : Delo (20.04.1976, letnik 18, številka 93) (LINK) | 76/25a : Delo (23.04.1976, letnik 18, številka 96) (LINK) | 76/35 : Delo (28.08.1976, letnik 18, številka 201) (LINK) | 76/36 : Delo (16.09.1976, letnik 18, številka 217) (LINK) | 76/48 : Gradivo za 15. sejo zborov skupščine občine Ljubljana Center (LINK) | 76/49 : Uradni list SRS (04.03.1976, letnik 31, številka 5) (LINK) | 77/14 : Občinski poročevalec(30.04.1977, letnik 16, številka 7) (LINK) | 77/19 : Delo (16.02.1977, letnik 19, številka 38) (LINK) | 77/26 : Delo (27.05.1977, letnik 19, številka 121) (LINK) | 77/27 : Delo (11.06.1977, letnik 19, številka 134) (LINK) | 77/45 : Sobotna priloga (03.12.1977, letnik 20, številka 279) (LINK) | 77/48 : Delo (22.12.1977, letnik 20, številka 295) (LINK) | 77/49 : Delo (28.12.1977, letnik 20, številka 300) (LINK) | SDK/01 : Služba Družbenega Knjigovodstva SDK Zgodovina (LINK) | P73/05 : Ivan Bratko, Iztok Lajovic, Silvin M.Leskovar.. – Računalništvo v gospodarskih organizacijah | WIKI/52 : Singer System 10, Dave Brooks S-10