V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili mikroračunalniški revoluciji. Spremljamo pojav prvih mikroračunalnikov pri nas in razvoj domače mikroračunalniške proizvodnje. Obravnavamo različne razvojne stopnje in vidike mikroračunalništva, njegov vpliv na razvoj osebnega računalništva, splošne povezljivosti in računalniške kulture v družbi.
Najdražji znanstveni mikroračunalniki so nastali s postopnim stapljanjem bolj naprednih miniračunalniških in mikroračunalniških značilnosti. K njihovi visoki ceni so pripomogli najbolj napredni in kvalitetni sestavni deli, še posebej pa nadpovprečne pomnilne, grafične in omrežne zmogljivosti. Pogosto jih označujemo kot znanstvene delovne postaje. Edinstven primer in začetek domačega razvoja v tej smeri predstavlja družina Iskradata 80/100 iz začetka osemdesetih. Tipičen domači znanstveni mikroračunalnik Triglav pa so v podjetju Iskra Delta predstavili leta 1985. V tem času so k nam začeli uvažati tudi prve tuje naprave te vrste.
Znanstveni miniračunalniki
Razvoj bolj zmogljivih znanstvenih delovnih postaj (Workstation) je tesno povezan z razvojem miniračunalnikov. Pred pojavom mikroračunalnikov so miniračunalniki orali ledino na področju osebnega in porazdeljenega računalništva, na področju napredne grafične in omrežne uporabe. V sedemdesetih so zelo uspešno osvojili področje akademskih in znanstveno-raziskovalnih uporabnikov. Še posebej pomembni so postali na tehničnih področjih, kjer so prevzemali pobudo na področju tekočega dela, grafičnega načrtovanja in podobno. Posegli so celo na tradicionalna področja velikih osrednjih računalnikov in z njimi vse bolj bili boj za prevlado.
Razvoj znanstvenih mikroračunalnikov je še zlasti vezan na posebno vrsto namiznih miniračunalnikov. Častno mesto med tovrstnimi napravami zaseda miniračunalnik Xerox Alto. Kot zgodnji prototip delovne postaje za napredne in še neuveljavljene tehnologije (krajevno omrežje, grafični uporabniški vmesnik), je predstavil značilnosti, ki so kasneje postale bistvene za znanstvene mikroračunalnike. Na začetku osemdesetih mu je sledil namizni miniračunalnik Xerox Star, prva prosto dostopna naprava te vrste in neposredni predhodnik znanstvenih mikroračunalnikov. Oba pa sta močno vplivala tudi na grafične mikroračunalnike za splošno uporabo (Apple Lisa, Macintosh, Atari 520ST).
.jpg)
Grafične in omrežne zmogljivosti
Z razvojem interaktivnih grafičnih pripomočkov za računalniško načrtovanje (CAD) so prvi nekje konec šestdesetih začeli v podjetju IBM. V sedemdesetih so s pomočjo zmogljivih grafičnih terminalov (na primer Tektronix 4000) na tem področju vse bolj prevzemali pobudo miniračunalniki. Temu so bili še bolj kos novi 32-bitni super-miniračunalniki DEC VAX. Računalniška grafika v tekočem delovnem okolju se je z njihovo pomočjo uveljavila na področjih kot so načrtovanje tiskanih in integriranih vezij, strojno in prostorsko načrtovanje, ustvarjanja podob in posebnih učinkov in podobno. Programska oprema te vrste je bila zelo draga in zahtevna. V omejenem obsegu so področje osvojili 16-bitni mikroračunalniki.
Porazdeljena obdelava značilna za miniračunalnike je v sedemdesetih postala bolj ekonomična kot oddaljena obdelava značilna za povsem centralizirana terminalska omrežja. Tehnologija krajevnih omrežij je omogočila tvorbo praktičnih porazdeljenih omrežij s številnimi neodvisnimi osebnimi delovnimi postajami. Do začetka osemdesetih je koncept pridobil širšo podporo in vse večjo praktično uporabnost. Hitra krajevna omrežja so omogočila razvoj prvih omrežnih storitev pred razmahom obširnih omrežij. Najbolj so se razširila med miniračunalniki in super-miniračunalniki, nato pa tudi med novimi znanstvenimi mikroračunalniki.
Znanstveni mikroračunalniki
V prvi polovici osemdesetih so novi 16-bitni mikroprocesorji že omogočili uporabo več kot 512 KB delovnega pomnilnika (RAM). Posamezna pomnilniška vezja so takrat dosegla velikost 64 KB, izrazito pa je padala tudi njihova cena. Dostopne so postale tudi diskovne enote z velikostjo več deset MB, omrežna in grafična oprema primerna za mikroračunalnike in podobno. Istočasen preboj na vseh teh področjih je privedel do prvih mikroračunalnikov že dovolj zmogljivih za uporabo na tehničnih in znanstvenih področjih. Najprej so uporabljali predvsem mikroprocesorje Motorola 68000, ki so že vključevali nekaj 32-bitnih značilnosti. Poganjali so različice operacijskega sistema Unix.
Novi znanstveni mikroračunalniki so po zmogljivostih, še posebej pa po ceni, hitro dohiteli in nato presegli miniračunalnike. Razmerje med velikostjo in ceno pomnilniških vezij se je v le nekaj letih povečalo za večdesetkrat. Cena 16-bitnih mikroprocesorjev je do sredine osemdesetih padla kar za desetkrat. Cena naprednih delovnih postaj se je postopno približala magični meji deset tisoč dolarjev in je bila tako bistveno nižja od primerljivih miniračunalnikov. Znanstvenim mikroračunalnikom Sun in Apollo je sledila zelo uspešna serija HP 9000 in napredne naprave serije SGI Iris, Xerox Daybreak in podobno. Tem pa so nato že hitro sledile prve po zmogljivosti še bolj primerne 32-bitne naprave.
.jpg)
Družina mikroračunalnikov Iskradata 80/100
Z razvojem v smeri delovnih postaj s poudarkom na povezljivosti, prilagodljivosti in grafiki so v osemdesetih najprej začeli v Iskra Računalniki. Njihov Iskradata 80 predstavlja edinstven primer spajanja mini in mikroračunalniških značilnosti, vendar pa so njegove zmogljivosti usmerili predvsem v področje poslovne in pisarniške uporabe. Nova centralna enota Iskradata 100 z 16-bitnim mikroprocesorjem Motorola 68000 pa je služila le razvoju programske in strojne opreme za 16-bitne naprave. Projekta nista bila nikoli zares zaključena in so ju leta 1982 opustili, a predstavljata prvi korak v smeri bolj zmogljivih znanstvenih mikroračunalnikov, ki so jo nato velikopotezno uresničili v podjetju Iskra Delta s projektom Triglav.
Znanstveni mikroračunalnik Triglav
V Iskra Delta so se za razvoj znanstvenega mikroračunalnika oziroma delovne postaje odločili leta 1984. Z novo napravo so želeli zapolniti vrzel med 8-bitnimi poslovnimi mikroračunalniki Partner in bolj zmogljivimi mini in super-miniračunalniki iz njihove ponudbe. Podobo in trženje novega mikroračunalnika so skrbno načrtovali. Za izvirno in nagrajeno ergonomsko oblikovanje računalnika je poskrbelo podjetje Studio Mak iz Kopra. Po skoraj dveh letih razvoja so Triglav Maja 1985 najprej predstavili na dunajskem sejmu IFABO. S pomočjo novega mednarodnega podjetja Iskra Delta Computers (IDC) so namreč še posebej želeli z njim uspeti na zahodno-evropskih trgih.
Kmalu za tem so Triglav predstavili tudi na domačem sejmu v Cankarjevem domu, a manjši in bolj reven domači trg je bil za trženje te naprave sprva manj pomememben. Še istega leta je Triglav odigral tudi vidno vlogo v flimu ’Poletje v školjki’. Prve mikroračunalnike Triglav so na domačem trgu ponudili šele leta 1987. Triglav je vsekakor najbolj izviren in zmogljiv domači mikroračunalnik in predstavlja vrhunec domače proizvodnje. Razvojna ekipa je zanj prejela tudi nagrado Sklada Borisa Kidriča. Sodelovali so: Margo Rogač, Damijan Hafner, Marko Kovačevič, Dušan Zalar, Milan Male, Marjan Bohnec, Draga Westersbach, Kristl Ogris, Bogdan Kejžar, Aleksander Hadži in Andrej Leskovar.
Zasnova mikroračunalnika Triglav
Znanstveni mikroračunalnik Triglav so v podjetju zasnovali po zgledu tipičnih naprav te vrste kot sta Sun Workstation in HP 9000. Kot glavni povezovalni del računalnika so uporabili odprta sistemska vodila Versa module eurocard (VME), ki so jih v Motoroli razvili z namenom, da bi še dodatno podprli zmogljivosti svojih novih mikroprocesorjev Motorola 68000. Za računalnik so v Iskra Delta razvili vse plošče, od glavnih procesorskih in pomnilniških, do grafičnih, komunikacijskih in vhodno-izhodnih krmilnikov. Na trgu pa je bilo za dotično vodilo dostopnih še veliko drugih združljivih plošč proizvajalcev iz druge roke. Še posebej ugodna je bila uporaba vodila zato, ker je omogočala nadgradnjo na novejše 32-bitne mikroprocesorje.
Za Triglav so razvili tri različne procesorske plošče (od tod tudi ime računalnika). Vsako posebej so izdelale ločene razvojne ekipe. Osnovna različica je temeljila na mikroprocesorju Motorola 68010 s taktom 10 Mhz. Dodali so dinamični delovni pomnilnik (DRAM) velikosti 256 KB, krmilnik za pomnilniško upravljanje, koprocesor in časovnik. Plošča je vsebovala še dve serijski in eno paralelno povezavo. Na bralni pomnilnik (EPROM) velikosti 128 KB so namestili v zbirniku izdelane zagonske in diagnostične programe. Poleg različice operacijskega sistema Unix (Uniplus) je s to ploščo lahko računalnik poganjal še CP/M-86, UCSD-Pascal ali pa Microware OS-9 za področje avtomatizacije in vodenja procesov. Zasnova je sorodna delovnim postajam Sun 2.
Združljivost mikroračunalnika Triglav
Druga različica je omogočala najprej delno, kasneje pa popolno združljivost z računalniki IBM PC. Temeljila je na mikroprocesorju Intel 286 s taktom 8 Mhz in vgrajenim pomnilniškim upravljanjem. Dodali so dinamični delovni pomnilnik (DRAM) velikosti 128, 256 ali 512 KB, koprocesor in časovnik. Plošča je vsebovala še dve serijski povezavi. Na bralni pomnilnik (EPROM) velikosti 64 KB so namestili v zbirniku izdelane zagonske in diagnostične programe. Poleg različice operacijskega sistema Unix (Xenix) je s to ploščo lahko računalnik poganjal še CP/M-86. Od leta 1988, ko so omogočili priključitev PC-združljivih grafičnih krmilnikov (EGA), je lahko poganjal tudi operacijski sistem MS-DOS.
Tretja različica je omogočala združljivost z mini in super-miniračunalniki DEC in njihovimi domačimi različicami Delta. Temeljila je na mikroprocesorju DEC J-11/AC s taktom 15 Mhz in vgrajenim pomnilniškim upravljanjem. Dodali so še dinamični delovni pomnilnik (DRAM) velikosti 128 ali 512 MB. Plošča je vsebovala še po eno serijsko in paralelno povezavo. Na zamenljive bralne pomnilnike (EPROM) velikosti 16 KB so namestili zagonske programe za zagon iz magnetnega traku, diska ali diskete. Poleg različice operacijskega sistema DEC RSX-11/M (Delta/M) je s to ploščo računalnik lahko poganjal tudi DEC RT-11 za področje avtomatizacije in vodenja procesov.
Druge značilnosti mikroračunalnika Triglav
Razširitvena vodila na vseh treh procesorskih ploščah so omogočala hkratno uporabo več procesorjev. Za vse različice so z dodatnimi pomnilniškimi ploščami lahko razširili delovni pomnilnik do velikosti 4 MB, kasneje pa celo do velikosti 16 MB. Plošča s krmilniki za diskovne in disketne enote je omogočala priključitev največ dveh diskovnih in štirih 5.25-palčnih disketnih ali malih (Microstreamer) tračnih enot. Velikost diskovnih enot je bila v tem času že 40 do 300 MB. Plošča s komunikacijskimi krmilniki je nudila dodatnih 6 serijskih povezav za priključitev terminalov ali druge periferne opreme, vsebovala pa je tudi krmilnik za krajevno omrežje (LAN) s hitrostjo prenosa do 1 MB/s.
Osnovni grafični krmilnik je omogočal mešanje grafične in alfanumerične slike. Alfanumerični del je temeljil na krmilnikih iz serije Signetics, ki so omogočala prikaz 80 × 30 znakov na zaslonu in upravljanje z miško in tipkovnico. Samostojno delovanje so omogočili z dodatnim mikrokrmilnikom Motorola 6803 in delovnim pomnilnikom (RAM) velikosti 16 KB. Na bralni pomnilnik (EPROM) velikosti 16 KB so namestili navodila za prikaz znakov in programsko opremo za oponašanje terminalov DEC VT-52 in VT-100.
Grafični del je temeljil na grafični procesni enoti NEC 7220 z lastnim pomnilnikom velikosti 256 KB. To je bila prva in do druge polovice osemdesetih tudi najbolj razširjena tovrstna naprava. Posluževali so se je številni zgodnji proizvajalci grafičnih kartic za znanstvene in osebne mikroračunalnike, pa tudi proizvajalci grafičnih terminalov kot je Tektronix 4107. Grafična procesna enota NEC 7220 je omogočal prikaz 640 x 480 točk na zaslonu. Poleg točk pa je lahko risala tudi vektorje, pravokotnike in kroge, izpolnjevala polja z različnimi vzorci in hkrati prikazovala 16 barv izbranih iz palete 256 barv. Podpirala je razširjene programe Graphical kernel system, Color graphic language in PLOT 10.
Prilagoditve mikroračunalnika Triglav
Tržili so ga kot večuporabniški poslovni sistem, grafično delovno postajo za projektiranje, omrežno delovno postajo ali delovno postajo za vodenje proizvodnje, ter procesni računalnik za avtomatizacijo in robotizacijo. Računalnik je lahko hkrati uporabljalo do največ osem uporabnikov. Običajno so ga namestili v danes že ikonično ergonomsko namizno ohišje. Nanj pa so nato postavili terminal Paka 3100 z enakim ličnim oblikovanjem in zunanjo tipkovnico Cherry. Z enakim oblikovanjem so v tem času prenovili podobo celotne serije mikroračunalnikov in terminalov.
V podjetju so poleg osnovne namizne nudili tudi industrijsko različico v robustnem lahko prenosljivem ohišju z ročaji in ločenim zaslonom, ali pa različico v pokončnem ohišju širine 50 cm po zgledu delovnih postaj in super-miniračunalnikov DEC VAX. Za posebno terensko, prenosno različico Triglav Piccolo so prejeli celo nagrado Gospodarske zbornice za najboljše oblikovanje industrijskega izdelka. Tu so uporabili manjše stolpasto ohišje s posebej zgoščenim oblikovanjem, omogočali pa so tudi napajanje s 24-voltnim akumulatorjem. Napredni uporabniki in proizvajalci iz druge roke (OEM) so lahko prosto dobili tudi posamezne plošče računalnika.
Popis Zavoda za statistiko je pokazal, da je bilo konec leta 1988 pri nas v 33 podjetjih in ustanovah nameščenih 55 mikroračunalnikov Triglav, od tega vsaj 7 večprocesorskih.
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Grafični mikroračunalniki
Prejšnji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Osebni mikroračunalniki
Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Potrošniški mikroračunalniki
Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Miniračunalniki
Nekaj virov
Naslovna slika: Delovna postaja Sun Workstation. Iz zbirke National Museum of American History. slika prilagojena. (CC Public domain) (LINK)
[…] Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Znanstveni mikroračunalniki […]