Prvi mikroračunalniki v Sloveniji: Zgodnji poslovni mikroračunalniki

V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili mikroračunalniški revoluciji. Spremljamo pojav prvih mikroračunalnikov pri nas in razvoj domače mikroračunalniške proizvodnje. Obravnavamo različne razvojne stopnje in vidike mikroračunalništva, njegov vpliv na razvoj osebnega računalništva, splošne povezljivosti in računalniške kulture v družbi.

Mikroračunalnike so proizvajalci v drugi polovici sedemdesetih opremili s tolmači za programski jezik BASIC, zanje pa so razvili tudi programsko opremo za poslovne obdelave in avtomatizacijo pisarniških opravil. Pravih operacijskih sistemov še niso poganjali. Nato so leta 1977 na trg prišli še prvi mikroračunalniki namenjeni množični zasebni in poslovni uporabi. Označujemo jih kot mikroračunalnike druge generacije ali pa kot prve hišne računalnike. Prvi domači mikroračunalnik opremljen za poslovno uporabo je bil Iskradata 1680. Tipičen mikroračunalnik druge generacije Dialog pa so na začetku osemdesetih za Gorenje razvili na Fakulteti za elektrotehniko. K nam so takrat uvozili tudi prve tuje mikroračunalnike te vrste.

Mikroračunalniki druge generacije

Prvi mikroračunalniki so od uporabnikov zahtevali nekaj več splošnega znanja o elektroniki, računalništvu in programiranju. Za običajne poslovne in zasebne uporabnike ti zato še niso bili primerni. Uporabljali so jih predvsem na profesionalnih znanstvenih in procesnih področjih, delno pa med bolj naprednimi ljubiteljskimi uporabniki. S prilagojeno programsko opremo in potrošniško usmerjeno zasnovo mikroračunalnikov druge generacije so proizvajalci poskušali prodreti še na nišna področja poslovne, pisarniške in celo domače uporabe. Proizvajalci zasebni uporabi sprva niso posvečali posebne pozornosti. Priložnost za množično prodajo so zlasti videli v napravah primernih za poslovno uporabo v manjših in srednje velikih podjetjih.

Mikroračunalniki druge generacije so večinoma temeljili na novejših 8-bitnih mikroprocesorjih kot sta MOS Technology 6502 iz leta 1975 in izredno popularni Zilog Z-80 iz leta 1976. Uporabljali so lahko do 64 KB delovnega pomnilnika (RAM), kot primarne podatkovne nosilce pa predvsem bralne pomnilnike (ROM) na katerih so hranili programsko opremo. Uporabniki so imeli možnost dodatnih kasetnih ali novih velikih disketnih pogonov, nanje pa so pogosto lahko priključili kar navaden televizor. Tudi s programskim jezikom BASIC so se občutno približali manj izkušenim uporabnikom. Glavni dejavniki za njihov uspeh so bili še ugodna cena, splošna dostopnost in serijska dodatna oprema kot so tiskalniki, kasetniki in modemi.

Tipični primeri zgodnjih poslovnih mikroračunalnikov so: Apple II, Commodore PET, Tandy TRS-80, Atari 400/800

Motorola 6800 in zasnova Iskradata 1680

Mikroračunalnik Iskradata 1680 so pri nas začeli razvijati leta 1976. Tik pred pojavom te nove vrste potrošniških naprav primernih za poslovno uporabo. Sprva je bil zasnovan kot procesni in laboratorijski mikroračunalnik bliže mikroračunalnikom prve generacije kot sta SWTPC 6800 in Altair 680 iz leta 1975. Šele konec sedemdesetih so računalnik opremili s tolmačem za programski jezik BASIC in poslovno programsko opremo. Podobno je v tem času z raznoliko programsko opremo za poslovno, pisarniško in zasebno uporabo mikroračunalnike prve generacije nadgradila že večina proizvajalcev.

Od ameriškega partnerja American microsystems incorporated (AMI) so v Iskri sredi sedemdesetih pridobili pravice za uporabo 8-bitnega mikroprocesorja Motorola 6800 in osnovne programske opreme zanj. V AMI so ga, tako kot še nekaj drugih podjetij, kot pogodbeni izvajalci v tem času izdelovali za Motorolo. Mikroprocesor je bil zasnovan po zgledu logičnega ustroja izredno popularnih miniračunalnikov DEC PDP-11. V primerjavi z drugimi dostopnimi mikroprocesorji je ponujal nekaj tehničnih prednosti, na primer bolj enostavno napajanje in dobro izdelano razvojno okolje. Mikroprocesor je bil izredno uspešen kot vgradna upravljalna naprava.

Mikroračunalnik Iskradata 1680

Iskradata 1680 je bil izdelan podobno kot računalnik Inštituta Jožef Stefan Mikro M. Na glavnem tiskanem vezju je poleg mikroprocesorja vseboval do 48 KB delovnega pomnilnika (RAM) in 16 standardnih vodil za vmesnike. Pomnilniki so bili na voljo v različnih velikostih od 1 KB do 16 KB. Priložili so vmesnike za serijsko in paralelno povezavo, osnovni modem s hitrostjo 300 Bd, analogno-digitalne in obratne pretvornike, časovnik za tekoče vodenje procesov in modul za neposreden pristop perifernih enot do pomnilnika (DMA ali Direct Memory Access).

V Iskri so nudili prazne vmesnike na katerih so napredni uporabniki lahko po meri izdelali lastne rešitve za upravljanje procesov. Računalnik je običajno vključeval še zaslon s tipkovnico in disketno enoto. Nanj so uporabniki lahko priključili tudi teleprinter, kasetno enoto ali tiskalnik. Periferne enote so v Iskri izdelovali v okviru licenčnega proizvodnega programa miniračunalnikov CDC Cyber 18.

Poganjal je lahko predelavo preprostega operacijskega sistema iz diskete (IskraDOS) podjetja AMI z datotečnim sistemom, urejevalnikom besedila, zbirnikom in razhroščevalnikom. Programsko opremo je hranil na bralnem pomnilniku (ROM) velikosti 16 KB. Računalnik je bil običajno nameščen v horizontalno orientiranem namiznem ohišju velikosti 43,5 x 34 cm in višine 22 cm. Vse glavne sestavne dele razen mikroprocesorja so izdelali v Iskri sami.

Pri razvoju računalnika so sodelovali Marko Rogač, Žarko Mirosavljev, Božidar Ropret, Andrej Uratnik, Dušan Kodak, Anton Železnikar in drugi. Leta 1978 so v angleški reviji Computer Science računalnik razglasili celo za prvi mikroračunalnik razvit v socialističnih državah.

Iskradata 1680 kot procesni računalnik

Računalnik so izdelali v več različicah. Kot najbolj enostaven procesni računalnik so ga začeli serijsko proizvajati že leta 1978 v Iskrini novi tovarni računalnikov na Laborah. Zanj so v sodelovanju z uporabniki v zbirniku običajno izdelali tudi programsko opremo prilagojeno upravljanemu procesu. Različica je omogočala povsem poljubno strojno komfiguracijo in namestitev v različne tipe ohišji glede na potrebe delovnega okolja. Poudarek je bil na zmogljivostih za spremljanje in generiranje velikega števila vhodnih in izhodnih signalov.

Kot procesni in razvojni laboratorijski računalnik z dodatnim vmesnikom za upravljanje in nadzorno ploščo s stikali in indikatorji za lažje razvijanje in testiranje programske opreme je bil prvič na voljo leta 1979. Različica je omogočala uporabnikom, da so lahko praktično spremljali vsebine pomnilniških in procesorskih registrov, neposredno in pogojno posegali v izvajanje programa, izvajali program po korakih in podobno.

Vmesnik za priklop bralnega pomnilnika je imel lahko po zgledu nekaterih drugih zgodnjih mikroračunalnikov priročno nameščen na sprednji strani ohišja. S priloženim programatorjem so uporabniki lahko na bralne pomnilnike zapisali lastno programsko opremo in jo tako enostavno vključili v računalnik. Obe procesni različici, preprosta in laboratorijska, sta bili tudi najbolj razširjeni različici računalnika. Do konca leta 1980 so v Iskri izdelali in namestili vsaj 64 naprav.

Primeri procesne uporabe

Kot preprost procesni računalnik so ga na primer uporabili v podjetju Plama za vodenje galvanske linije. Nadziral je premikanje izdelkov po liniji in njihovo spuščanje v izbrano kemikalijo. Več so jih vgradili tudi v nov računalniško vodeni sistem semaforjev v Ljubljani, konec sedemdesetih najprej na Celovški cesti. Skupaj z alfanumeričnimi prikazovalniki in Iskrino telekomunikacijsko opremo je bil celo vključen v sklop Datasaab sistemov za kontrolo zračnega prometa, ki so jih prodajali na jugoslovanskem in tujih trgih. Datasaab sisteme je uporabljala tudi jugoslovanska kontrolna služba.

V Iskrini tovarni kondenzatorjev v Semiču so računalnik uporabili za krmiljenje navijalnega robota, ki so ga sami skonstruirali in izdelali za avtomatizacijo proizvodne linije v tovarni. Računalnik je upravljal celoten proces in krmilil vse operacije robota, ter skrbel za kontrolo napak in obveščanje operaterja. V pomnilniku je hranil podatke za navijanje vseh vrst zvitkov.

Kot procesni računalnik za avtomatizacijo dela v laboratoriju so računalnik Iskradata 1680 že konec sedemdesetih uporabljali na Univerzah v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu in v številnih laboratorijih Iskrinih tovarn, kjer so jih namestili tudi po več hkrati. Na Fakulteti za elektrotehniko so svoj laboratorijski Iskradata 1680 uporabljali vse do devetdesetih, ker so zanj razvili veliko lastnih uporabnih programskih rešitev. V Laboratoriju za projektiranje informacijskih sistemov na mariborski Višji tehniški šoli pa so za Iskro razvijali programsko oprema za uporabo Iskradata 1680 v tehniški praksi. Kot dodaten upravljalnik merilne inštrumentacije so ga konec sedemdesetih namestili tudi v Nuklearni elektrarni Krško.

Iskradata 1680 na športnih dogodkih

Kot krmilnik sistema za prikazovanje rezlutatov so ga prvič uporabili tudi v Planici. Sistem za zajemanje, seštevanje in prikazovanje rezultatov so v Planici prvič predstavili že leta 1974. Izdelali so ga strokovnjaki ljubljanske Fakultete za elektrotehniko. Vsak sodnik je imel svojo tipkovnico za vnašanje ocene. zaslon za prikaz vnešenega podatka in tiskalnik za tiskanje na protokolni trak. Že od začetka so si prizadevali za avtomatičen prenos teh podatkov in obdelavo z računalnikom, vendar prej tega niso uspeli uresničiti.

Leta 1980 so računalniško upravljanje sistema prvič izvedli s pomočjo mikroračunalnika Iskradata 1680. Računalnik je komuniciral z njihovim elektronskim sistemom v sodniškem stolpu. Od njega je prejemal podatke, izračunaval točke in posredoval rezultate nazaj v sodniški stolp. Rezultate so to zimo z njim računali tudi na smučarskem teku v Dupljah, naslednje leto pa na smučarskem maratonu v Trnovem.

Iskradata 1680 kot šolski računalnik

Leta 1979 je bila na voljo tudi preprosta izobraževalana različica računalnika UMRS-1 z minimalno strojno konfiguracijo. Gre za koncept mikroprocesorske razvojne plošče (Development board), ki je bil že dobro poznan in uveljavljen. Na trgu so bile v tem času na voljo razvojne plošče za vse vrste mikroprocesorjev. Običajno so jih ponujali kar njihovi proizvajalci. Za mikroprocesor Motorola 6800 je podjetje na primer ponujalo razvojno ploščo MEK6800D2, ki je vsebovala razširjen vmesnik za priključitev vhodo-izhodnih naprav in priložen preprost zagonski operacijski sistem na bralnem pomnilniku.

Na tiskanem vezju je imela tipična razvojna plošča nameščen mikroprocesor in najbolj nujna podporna vezja. Zelo malo je bilo poudarka na uporabniških vmesnikih, glavni in bralni pomnilnik pa sta bila običajno omejena na manj kot 1 KB. Takšna je bila tudi zgradba razvojne plošče UMRS-1. Imel je še preprosto številčno tipkovnico in segmentirani LED prikazovalnik. Uporabljali so jo lahko za preizkušanje zelo kratkih in nezahtevnih programov, za osnovno seznanitev uporabnika z mikroračunalniško tehniko in seznanitev z uporabljenim mikroprocesorjem. Prednost te različice je bila predvsem nizka cena.

Iskradata 1680 kot poslovni računalnik

Iskradata 1680 so nato do leta 1980 po zgledu mikroračunalnikov druge generacije kot prvi v Jugoslaviji opremili še za poslovno uporabo. Ekipa je za ta dosežek takrat prejela tudi nagrado Sklada Borisa Kidriča. Kot poslovni računalnik je lahko nastopal pri zajemanju in urejanju podatkov v pisarni ali pri vodenju skladišča. Tako kot procesni različici je poganjal predelavo preprostega operacijskega sistema iz diskete (IskraDOS) podjetja AMI z datotečnim sistemom, urejevalnikom besedila, zbirnikom in razhroščevalnikom. Dodali pa so mu še doma razvit tolmač poslovno usmerjene različice programskega jezika BASIC.

V Iskri so nato zanj razvili še nekaj namenske programske opreme za najbolj razširjene poslovne obdelave. Uporabniki so v tem času ugotavljali, da računalnik za resne poslovne obdelave sicer nima dovolj pomnilnika. Cena in programska oprema pa sta bili tako kot pri ostalih domačih poslovnih mikroračunalnikih nekonkurenčni v primerjavi s cenejšimi in boljše opremljenimi tujimi napravami. Po združitvi s podjetjem Delta leta 1982 so računalnik večinoma prenehali proizvajati, dokončno pa so leta 1984 opustili tudi vzdrževanje naprav pri uporabnikih.

Mikroračunalnik Dialog

Tipičen mikroračunalnik druge generacije so nekje leta 1981 (morda načrti že 1980, vendar ne prej) začeli razvijati v Laboratoriju za mikroračunalnike na Fakulteti za elektrotehniko. Laboratorij, ki se je nato preimenoval v Laboratorij za računalniške strukture in sisteme, je vodil prof.dr. Jernej Virant. Razvoj mikroračunalnika Dialog je finančno podpiralo podjetje Gorenje, za ekipo v laboratoriju pa so prek podjetja uvažali tudi težko dostopna mikrovezja. V Gorenju so najprej želeli izdelati manjšo serijo okrog 50 računalnikov za lastne potrebe, nato pa šele večjo serijo za prodajo na trgu. Strokovnjaki fakultete so kot zgled pri zasnovi računalnika uporabili takrat zelo uspešen mikroračunalnik Tandy TRS-80.

Uporabili so popularen 8-bitni mikroprocesor Zilog Z80A s taktom 4 Mhz in 64 KB delovnega pomnilnika (RAM). Računalnik je omogočal priključitev običajnega televizorja in dodatnega kasetnega pogona za zagon programske opreme in shranjevanje podatkov. Po zgledu drugih cenenih hišnih računalnikov so ga zasnovali brez pravega operacijskega sistema. Programsko opremo zanj so v laboratoriju razvijali sami v zbirnem jeziku, namestili pa so jo na vgrajen bralni pomnilnik (ROM) velikosti 16 KB. Zanj so izdelali tolmač z lastno različico programskega jezika BASIC, ki so ga imenovali FEBASIC. Tolmač je poleg izvajalnika ukazov vseboval še enostaven urejevalnik besedila, ter programska paketa za izvajanje osnovnih vhodno-izhodnih in aritmetičnih operacij.

Usoda zgodnjih poslovnih mikroračunalnikov

Projekt Dialog je bil nato leta 1982 v luči sodelovanja z Iskra Delta pri skupnem računalniškem programu začasno prekinjen. Ta prva različica računalnika je bila kasneje poznana kot hišni Dialog ali Dialog H. Leta 1984 so jo ob novih priložnostih na trgu poskušali obuditi, vendar se je zopet izkazalo, da kljub zaščiti domače proizvodnje računalnik ni konkurenčen v primerjavi s cenejšimi in boljše opremljenimi tujimi. Predvideno proizvodnjo 500 naprav so jeseni tega leta zato ponovno opustili, v naslednjih letih pa so izdelali le omejeno količino v novem ohišju in pod novim nazivom Dialog 20H.

Razvoj mikroračunalnika Dialog so leta 1984 na fakulteti preusmerili k bolj zmogljivim poslovnim mikroračunalnikom, ki so že uporabljali nove disketne ali diskovne enote in so lahko poganjali prave operacijske sisteme kot je CP/M. Ta trend je med dražjimi poslovnimi 8-bitniki na začetku osemdesetih postal nekakšen neuraden standard, ki so mu sledili skoraj vsi uveljavljeni proizvajalci, tudi domači. Tip zgodnjih poslovnih 8-bitnikov je obenem po zaslugi presenetljivega množinega prodora med zasebne uporabnike prerastel v nov razred cenenih hišnih mikroračunalnikov.

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Več o tem

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Zreli poslovni mikroračunalniki

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Hišni mikroračunalniki

Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Vgradni mikroračunalniki

Prejšnji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Procesni mikroračunalniki

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Osebni mikroračunalniki

Nekaj virov

Informatica (1977, letnik 1, številka 3) (LINK) | Informatica (1978, letnik 2, številka 2) (LINK) | Informatica (1978, letnik 2, številka 4) (LINK) | Delo (30.09.1978, letnik 20, številka 227) (LINK) | Delo (27.10.1978, letnik 20, številka 250) (LINK) | Delo (5.11.1978, letnik 20, številka 274) (LINK) | Glas (03.10.1978, letnik 31, številka 76) (LINK) | Glas (06.10.1978, letnik 31, številka 77) (LINK) | Sobotna priloga (11.11.1978, letnik 20, številka 262) (LINK) | Tednik (02.10.1979, letnik 32, številka 78) (LINK) | Tednik (31.07.1979, letnik 32, številka 58,59) (LINK) | Delo (03.05.1980, letnik 22, številka 103) (LINK) | Delo (24.03.1980, letnik 22, številka 69) (LINK) | Dolenjski list (21.10.1982, letnik 33, številka 42) (LINK) | Hmeljar (oktober 1983, letnik 37, številka 4) (LINK) | Delo (12.03.1985, letnik 27, številka 59) (LINK)

Slovenska računalniška dediščina: Pogovor Dušan Kodek (LINK) | Pogovor Štefan Urankar (LINK) | Pogovor Nikolaj Zimic (LINK) | | Pregled Iskradata 1680 (LINK) | Pregled Dialog (LINK) | Github repozitorij za Iskradata 1680 (LINK)

Wikipedia: Zilog Z80 | MOS 6502 | SWTPC 6800 | Apple II | Commodore PET | Tandy TRS-80

Naslovna slika: Računalnik Tandy TRS-80. Iz zbirke National Museum of American History. slika prilagojena. (CC Public domain) (LINK)