Prvi mikroračunalniki v Sloveniji: Potrošniški mikroračunalniki

V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili mikroračunalniški revoluciji. Spremljamo pojav prvih mikroračunalnikov pri nas in razvoj domače mikroračunalniške proizvodnje. Obravnavamo različne razvojne stopnje in vidike mikroračunalništva, njegov vpliv na razvoj osebnega računalništva, splošne povezljivosti in računalniške kulture v družbi.

Leta 1977 so na trg prišli prvi potrošniški mikroračunalniki namenjeni množični uporabi. Do konca sedemdesetih so jih z novo programsko opremo iz igrač za zasebne uporabnike pretvorili v prve zares uporabne in uspešne poslovne mikroračunalnike. Utemeljili so pristope značilne za večino mikroračunalnikov do leta 1983. Označujemo jih kot mikroračunalnike druge generacije ali pa kot prve hišne mikroračunalnike. Tipičen mikroračunalnik druge generacije Dialog so za Gorenje leta 1981 razvili na Fakulteti za elektrotehniko. K nam pa so takrat uvozili tudi prve tuje mikroračunalnike te vrste. Najbolj razširjeni so bili pri nas mikroračunalniki Apple II in združljive domače različice.

Prvi množični mikroračunalniki

S prilagojeno programsko opremo in potrošniško usmerjeno zasnovo mikroračunalnikov druge generacije so proizvajalci poskušali bolj množično prodreti na širši krog uporabnikov in področij. Osnovne različice teh novih mikroračunalnikov z omejenimi zmogljivostmi pa sprva še niso izpolnjevale pogojev za bolj resno uporabo. Še posebej cenene naprave, ki so poleg vsega slovele po nezanesljivosti. Te so zadovoljile predvsem zasebne ljubiteljske uporabnike. Proizvajalci so pri zasnovi naprav upoštevali različne pristope, ki so se že uspešno izkazali pri mikroračunalnikih prve generacije. Ustrezno so prilagodili tudi tržne prijeme. Prvi so tovrsten potrošniški mikroračunalnik PET predstavili v podjetju Commodore, sledila pa sta revolucionarna Tandy TRS-80 in Apple II.

Kljub razmahu ljubiteljstva je bil zasebni računalniški trg v tem času še razmeroma majhen in nerazvit. Prodor na bolj zahtevni področji poslovne in pisarniške uporabe pa sta omogočili šele nadgradnja strojne opreme in pojav primerne programske opreme. Bistven dejavnik je tu predstavljala postopna pocenitve osnovnih delov kot so mikroprocesorji, mikrokrmilniki, disketniki. Proizvajalci so ob predstavitvi prvih mikroračunalnikov druge generarcij ocenili, da bi lahko na trgu prodali nekaj tisoč naprav letno. Povpraševanje pa je kljub vsem pomanjkljivostim prvih modelov preseglo vsa pričakovanja. Do začetka osemdesetih so se mikroračunalniki že uspešno tržno uveljavili, izpolnjeni pa so bili vsi potrebni pogoji za resnično množično mikroračunalniško industrijo.

Zgodnji poslovni mikroračunalnik Commodore PET. Sandra Fauconnier na Wikimedia. (CC BY 4.0)

Mikroračunalniki druge generacije

Mikroračunalniki druge generacije so temeljili na novejših 8-bitnih mikroprocesorjih kot sta MOS Technology 6502 iz leta 1975 in Zilog Z-80 iz leta 1976. Prvi je še posebej močno vplival na razmah mikroračunalništva z izrazitim zniževanjem cen, drugi pa z zmogljivo zasnovo združljivo s prvim uspešnim mikroprocesorjem Intel 8080. Delovni pomnilnik (RAM) naprav je bil sprva omejen na 4 KB, z vsemi razširitvami pa običajno ni presegel 64 KB. Kot glavne podatkovne nosilce so najprej uporabljali bralne pomnilnike (ROM). Nanje so proizvajalci namestili osnovno sistemsko programsko opremo, ki je vključevala zagonski program, tolmač za programski jezik BASIC, osnovni urejevalnik besedila, zbirnik. Kot dodatne podatkovne nosilce so uporabljali preproste kasetnike.

Za prikazovanje alfanumeričnih podatkov so uporabljali priložene črnobele računalniške zaslone ali pa kar povezavo na navaden televizor. Izdelava je bila običajno cenena, zmogljivosti pa ustrezno omejene. A uporabnikom so kljub temu prvič ponudili vso najnujnejšo opremo in možnost poljubnega programiranja v razmeroma majhnem namiznem ohišju. Te osnovne lastnosti so nato postale značilne za novo vrsto še bolj zgoščenih in cenenih hišnih mikroračunalnikov. Proizvajalci so kmalu ponudili tudi prve dodatne 8-palčne disketne pogone. Ti pa so prvič zares omogočili zagon bolj uporabne in zahtevne programske opreme. Pomnilniki in disketni pogoni so se do konca sedemdesetih že bistveno pocenili, vse bolj pomembna pa je postajala tudi grafika.

Zgodnji poslovni mikroračunalnik Tandy TRS-80. Rama & Musee Bolo na Wikimedia. (CC BY-SA 2.0 FR)

Mikroračunalnika Tandy TRS-80 in Apple II

Izum cenenega množičnega mikroračunalnika običajno pripisujemo načrtovalcem podjetja Tandy. Poleti 1977 so v svojih trgovinah Radio Shack ponudili svoj revolucionarni mikroračunalnik druge generacije TRS-80. Osnovni model je uporabljal mikroprocesor Zilog Z-80 in delovni pomnilnik (RAM) velikosti 4 KB. Dodali so črnobel 12-palčni zaslon in kasetnik. Tak mikroračunalnik pa so uporabniki lahko dobili že za 600 dolarjev. Postal je prva prodajna uspešnica. Do konca leta 1978 so prodali več kot 100 tisoč naprav in osvojili skoraj dvotretinjski tržni delež. Nizka cena je za marsikoga odtehtala vse pomanjkljivosti. Njegova popularnost je spodbudila razvoj raznolike programske opreme, v podjetju pa so poskrbeli za cenene strojne razširitve in dodatno opremo.

Naslednji uspešen mikroračunalnik je za tem ponudilo podjetje Apple. Osnovni model Apple II je uporabljal mikroprocesor MOS 6502 in delovni pomnilnik (RAM) velikosti 4 KB. Dodali so še kasetnik in po zgledu igralnih konzol dve igralni palici. Grafične in zvočne zmogljivosti so bile boljše kot pri tekmecu. Zanj pa so brez zaslona uporabniki morali odšteti enkrat več kot za TRS-80 z zaslonom. Zaradi višje cene je bil sprva manj uspešen na trgu, a je nato do začetka osemdesetih postal zgled za tovrstne naprave. Ponašal se je z bolj kvalitetno izdelavo in zanesljivostjo, boljšo dodatno in programsko opremo. Do leta 1979 so prodali 65 tisoč naprav in osvojili desetino trga.

Tipična konfiguracija zgodnje različice mikroračunalnika Apple II. FozzTexx na Wikimedia. (CC BY-SA 4.0)

Razvoj poslovne programske opreme

Preboj so potrošniški mikroračunalniki dosegli nekje leta 1979 z uspešno osvojitvijo poslovnih uporabnikov. Preobrazbo mikroračunalnika v poslovno napravo je spodbudil razvoj nove uporabne programske opreme. Mikroračunalniki so končno omogočili bolj resno, uporabno delo, na primer urejanje besedil, delo z razpredelnicami in podobno. Na poslovnem področju sta pred pojavom osebnih mikroračunalnikov uspeli le dve alternativi: naprave z operacijskim sistemom CP/M in mikroračunalniki Apple II. Poskusi drugih proizvajalcev na področju programske opreme niso uspeli. Pomanjkljivost so zato števili konec sedemdesetih poskušali omiliti prav s prehodom na operacijski sistem CP/M ali uporabo razširitvenih kartic kot je Z-80 Softcard za mikroračunalnike Apple II.

Programska oprema za CP/M je slovela po uporabnosti, zanesljivosti in raznolikosti. Z njegovo uporabo so avtomatično postali uporabni tudi mikroračunalniki. Zanj je leta 1978 nastal en prvih zmogljivih urejevalnikov besedila Word Star. Računalnike Apple II pa je kmalu za tem med najbolj zaželjene poslovne naprave izstrelil program za delo z razpredelnicami VisiCalc. Do leta 1982 so prav po zaslugi poslovnih uporabnikov v podjetju prodali pol milijona novih Apple II plus. Posebej uspešno pa so se ti mikroračunalniki uveljavili tudi v izobraževalnih ustanovah. Programska oprema mikroračunalnikov se je izkazala za najbolj bistven dejavnik pri njihovem prihodnjem obstanku. To spoznanje pa so leta 1981 zelo uspešno uporabili pri novem IBM PC.

Mikroračunalniki Commodore PET, Apple IIc in Tandy TRS-80 model 2. Piergiovanna Grossi na Wikimedia. (CC BY-SA 4.0)

Mikroračunalniki Apple II pri nas

Mikroračunalniki Apple II so se prvi med tujimi napravami uveljavili v jugoslovanskem prostoru na začetku osemdesetih. Prve so uvozili nekje leta 1981, kmalu pa so že sledile domače združljive različice. Na domačem trgu je tovrstne računalnike prodajalo hrvaško podjetje Velebit. Z nekaj domače opreme so Apple II prodajali pod nazivom Tamara II. Seveda pa so tudi večino mikroračunalnikov Apple k nam uvozili šele po prelomnem letu 1983. V tujini so takrat mikroračunalnike Apple II prodajali po ceni od 1300 do 2500 dolarjev, pri nas pa nekajkrat več, celo vse do 10 tisoč dolarjev. Za dinarje so jih domači uporabniki lahko prvič dobili šele sredi leta 1986.

O razširjenosti mikroračunalnikov Apple II pri nas priča dejstvo, da so že Januarja 1983 v Ljubljani ustanovili klub uporabnikov. Zavod za tehnično izobraževanje pa je takrat začel organizirati tečaje za njihovo uporabo. Tudi nekaj slovenskih šol se je v tem času opremilo z njimi, veliko zanimanja pa so pokazali za združljive naprave. Mikroračunalniki Apple II so bili v prvi polovici osemdesetih med najbolj uspešnimi. Združljive naprave so bile razširjene povsod po svetu kljub pregonu proizvajalcev. V Jugoslaviji so bili, kot v drugih manj razvitih državah, za običajne zasebne uporabnike seveda predragi in težko dostopni. To pa velja tako za originalne kot tudi združljive naprave.

Mikroračunalnik Ivasim Ivel Z3 združljiv z Apple II. Flexman na Wikimedia. slika obrezana. (CC BY-SA 4.0)

Združljivi mikroračunalniki Ivasim Ivel

Več združljivih izvedb mikroračunalnikov Apple II so izdelali v hrvaškem podjetju Ivasim. Leta 1982 so mikroračunalnik Apple II plus z 48 KB delovnega pomnilnika (RAM) opremili z zaslonom RIZ Zagreb. Prodajali so ga pod nazivom Ivel KAG A2-100, predvsem hrvaškim šolam. Nato so v podjetju razvili še dva mikroračunalnika združljiva z Apple II. Strojna oprema mikroračunalnika Ivel Ultra iz leta 1984 je bila enaka kot pri razširjeni različici Apple II plus z 64 KB delovnega pomnilnika (RAM). Mikroračunalnik so skupaj z enim ali dvema 5,25-palčnima disketnima enotama namestili v veliko namizno ohišje po zgledu osebnih računalnikov IBM PC. Dodali pa so jugoslovansko tipkovnico in domač zaslon.

Mikroračunalnik je omogočal običajne razširitvene kartice za Apple II, na primer Softcard Z80, Language card, ipd. Strojno opremo naslednika Ivel Z3 so še nadgradili in že serijsko vključili obe razširitveni kartici. Uporabili pa so tudi razširitveno kartico z dodatnih 64 KB delovnega pomnilnika (RAM). Mikroračunalnik so namestili v podobno ohišje kot Iskra Delta Partner skupaj z barvnim zaslonom in dvema 5,25-palčnima disketnima enotama. Dodaten mikroprocesor MOS 6502 pa so vgradili še v tipkovnico po zgledu hišnih mikroračunalnikov. V skladu s smernicami tega obdobja so že vključili večje grafične in zvočne zmogljivosti. Poleg jugoslovanskih znakov so omogočili še uporabo cirilice.

Združljivi mikroračunalniki IRIS 8

Tudi v sarajevskem podjetju IRIS so izdelovali mikroračunalnike IRIS 8 združljive z Apple II. Kot upravljalne naprave so jih uporabljali v telefonskih centralah, kot osebne računalnike pa v šolah in nekaterih državnih podjetij, laboratorijih in jugoslovanski vojski. IRIS 8 so podobno kot Ivel Ultra namestili skupaj z dvema 5,25-palčnima disketnima enotama v veliko namizno ohišje po zgledu osebnih računalnikov IBM PC. Nanj so posebej priključili zaslon in tipkovnico. Kar nekaj srednjih šol v Bosni in hercegovini so opremili z večjimi krajevnimi omrežji teh mikroračunalnikov. Omrežja pa je običajno upravljal njihov PC-združljiv mikroračunalnik IRIS 16 PC. V osemedesetih so namestili več kot deset tisoč naprav.

Mikroračunalnik Gorenje Dialog 20/H brez periferne opreme. Računalniški muzej.

Mikroračunalnik Dialog H

Tipičen mikroračunalnik druge generacije po zgledu Tandy TRS-80 so nekje leta 1981 začeli razvijati v Laboratoriju za mikroračunalnike na Fakulteti za elektrotehniko. Laboratorij je vodil prof.dr.Jernej Virant. Razvoj mikroračunalnika Dialog je finančno podpiralo podjetje Gorenje, za ekipo v laboratoriju pa so prek podjetja uvažali tudi težko dostopna mikrovezja. V Gorenju so najprej želeli izdelati manjšo serijo okrog 50 računalnikov za lastne potrebe, nato pa šele večjo serijo za prodajo na trgu. Strokovnjaki fakultete so po zgledu Tandy TRS-80 uporabili popularni 8-bitni mikroprocesor Zilog Z80A s taktom 4 Mhz in običajnih 64 KB delovnega pomnilnika (RAM). Računalnik je omogočal priključitev kasetnika in običajnega televizorja.

Po zgledu hišnih računalnikov so ga zasnovali brez pravega operacijskega sistema. Programsko opremo zanj so v laboratoriju razvili sami v zbirniku, nato pa so jo namestili na vgrajen bralni pomnilnik (ROM) velikosti 16 KB. Zanj so izdelali tolmač z lastno različico programskega jezika BASIC, ki so ga imenovali FEBASIC. Tolmač je vseboval urejevalnik in izvajalnik ukazov, ter programska paketa za izvajanje osnovnih vhodno-izhodnih in aritmetičnih operacij. Ta prva različica hišnega Dialoga je bila nato leta 1982 v luči sodelovanja z Iskra Delta pri skupnem računalniškem programu začasno prekinjena. Ob novih priložnostih na trgu so jo poskušali obuditi leta 1984.

Mikroračunalnik Dialog 20/H

Kljub zaščiti domače proizvodnje pa hišni Dialog ni bil konkurenčen s cenejšimi in boljše opremljenimi tujimi. Predvideno proizvodnjo 500 naprav so jeseni 1984 ponovno opustili, v naslednjih letih pa izdelali le omejeno količino v novem ohišju z nazivom Dialog 20/H. Razvoj so takrat na fakulteti preusmerili k bolj zmogljivim poslovnim mikroračunalnikom, ki so že uporabljali nove disketne enote in so lahko poganjali prave operacijske sisteme kot je CP/M. Temu trendu so pri dražjih poslovnih 8-bitnikih na začetku osemdesetih sledili skoraj vsi uveljavljeni proizvajalci, tudi domači. Po zgledu prvih potrošniških mikroračunalnikov pa so medtem nastali še bolj ceneni hišni mikroračunalniki za zasebne uporabnike.

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Več o tem

Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Poslovni mikroračunalniki

Prejšnji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Serijski mikroračunalniki

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Hišni mikroračunalniki

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Osebni mikroračunalniki

Nekaj virov

Delo (15.01.1983, letnik 25, številka 11) (LINK) | Delo (29.09.1983, letnik 25, številka 226) (LINK) | Informatica (1984, letnik 8, številka 1) (LINK) | Sobotna priloga (04.08.1984, letnik 26, številka 180) (LINK) | Delo (12.03.1985, letnik 27, številka 59) (LINK) | Informator Gorenje (10.04.1985, letnik 19, številka 15) (LINK) | Informator Gorenje (10.07.1985, letnik 19, številka 28)(LINK) | Informator Gorenje (30.10.1985, letnik 19, številka 42) (LINK) | Sobotna priloga (02.11.1985, letnik 27, številka 255) (LINK) | Delo (17.06.1986, letnik 28, številka 140) (LINK) | Delo (06.04.1988, letnik 30, številka 81) (LINK)

Naslovna slika: Računalnik Tandy TRS-80. Iz zbirke National Museum of American History. slika prilagojena. (CC Public domain) (LINK)