V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili mikroračunalniški revoluciji. Spremljamo pojav prvih mikroračunalnikov pri nas in razvoj domače mikroračunalniške proizvodnje. Obravnavamo različne razvojne stopnje in vidike mikroračunalništva, njegov vpliv na razvoj osebnega računalništva, splošne povezljivosti in računalniške kulture v družbi.
V podjetju DEC, kjer so običajno poskrbeli za inovativne in originalne rešitve, so svoj novi mikroračunalniški program gradili s kombinacijo obstoječih zgledov. Hkrati so z mikroprocesorsko tehnologijo posodobili tudi svoje klasične miniračunalnike PDP-11. Dejavnost podjetja je seveda močno vplivala na domače razvijalce mikroračunalnikov. Po uspešnem zagonu terminalske proizvodnje so na začetku osemdesetih izvedbe mikroprocesorskih miniračunalnikov DEC MicroPDP-11 začeli izdelovati v podjetju Kopa. Pomagali so jim sodelavci Inštituta Jožef Stefan, ki so s 16-bitnim mikroprocesorjem podjetja DEC leta 1984 izdelali tudi svoj lasten mikroračunalnik PMP-11.
Mikroprocesne enote DEC
Svoje prve mikroprocesne enote so v podjetju DEC začeli razvijati že v zgodnjih sedemdesetih skupaj s podjetjem Western Digital. V tehnologiji obsežnih integriranih vezij (MOS LSI) so želeli izdelati procesno enoto enakovredno njihovim klasičnim 16-bitnim procesnim enotam PDP-11. Prvi 16-bitni mikroprocesorji izdelani na več integriranih vezjih so nastali nekje sredi sedemdesetih. Med njimi je bil tudi mikroprocesor MCP-1600 ali LSI-11, ki so ga uporabili v prvem mikroprocesorskem miniračunalniku DEC PDP-11/03. Za tem so do konca sedemdesetih v podjetju že v celoti sami izdelali mikroprocesor DEC F-11 ali LSI-11/23, ki je na treh integriranih vezjih posnel ustroj procesne enote PDP-11/34 (Delta 340). Mikroprocesno enoto LSI-11/23 so najprej uporabili v miniračunalniku PDP-11/24 (Delta 400).
Na začetku osemdesetih so nato izdelali še bolj zmogljiv 16-bitni mikroprocesor DEC J-11 ali LSI-11/73, ki je na dveh integriranih vezjih posnel ustroj njihove največje klasične procesne enote PDP-11/70. V osemdesetih so v podjetju z njim izdelali nekaj zadnjih miniračunalnikov serije PDP-11, na primer PDP-11/84 in /94. Zamenjavo klasične procesne enote z mikroprocesno enoto LSI-11/73 so za miniračunalnik Delta 800 nekaj časa načrtovali tudi v podjetju Iskra Delta, vendar projekt ni bil uresničen. Mikroprocesne enote pa so v podjetju DEC večinoma uporabljali v novi seriji mikroprocesorskih miniračunalnikov MicroPDP-11.
Mikroprocesorski miniračunalniki
Svojo serijo miniračunalnikov PDP-11 so v sedemdesetih večkrat prenovili. Eno izmed najbolj bistvenih novosti predstavljajo prav nove mikroprocesne enote. S tehnologijo so lahko prvič zagotovili vse bistvene zmogljivosti svojih miniračunalnikov na eni sami plošči. Obenem so povečali njihovo zanesljivost in zmanjšali njihovo ceno, uporabnikom pa ponudili napravo popolnoma združljivo s programsko opremo klasičnih miniračunalnikov PDP-11. K pomanjšanju in zgostitvi strojne opreme in razvoju v smeri mikroračunalnikov pa so bistveno pripomogla tudi nova sistemska vodila Q-bus. S pomočjo mikroprocesnih enot na eni plošči in zmanjšanih sistemskih vodil so konec sedemdesetih izdelali novo serijo MicroPDP-11.
Namesto velikih perifernih enot značilnih za miniračunalnike, so tu lahko uporabili tudi manjše disketne in diskovne enote značilne za mikroračunalnike. Prek Q-bus vodil so lahko dodali še štiri pomnilniške vmesnike in dva krmilnika za periferne naprave. Ti računalniki pa so bili še vedno bolj zajetni in dražji kot običajni mikroračunalniki. Pogosto so jih celo namestili v velika ohišja tipična za klasične miniračunalnike. Tudi njihova uporaba je sledila že uveljavljenim področjem in pristopom. Od mikroračunalnikov jih pogosto razločujemo kot mikroprocesorske miniračunalnike, vendar ločnica ni vedno jasna ali upravičena. Domači proizvajalci so te naprave običajno tržili kot mikroračunalnike.
Mikroprocesorski miniračunalniki: DEC PDP-11/03, /23, /23+ ali MicroPDP-11/23, /73, /53, /83 in /93.
.jpg)
Mikroračunalnik Kopa 1500
V podjetju DEC so s svojimi mikroprocesnimi enotami poskušali prodreti tudi na zanje povsem nov trg poslovnih in osebnih mikroračunalnikov. Tu so morali uporabiti še precej bolj strnjen pristop kot pri seriji MicroPDP-11. Prvi poskus na področju mikroračunalništva predstavlja DEC PDT-11/150 (Programmable Data Terminal). To je bil preprost mikroračunalniški vmesnik, ki je njihove zaslonske terminale VT-100 pretvoril v pametne naprave z zmogljivostmi za urejanje in shranjevanje podatkov. Uporabili so mikroprocesno enoto LSI-11, kot glavne podatkovne nosilce pa dve 8-palčni disketni enoti. Poleg serijskih povezav za priključitev treh zaslonskih terminalov, so dodali še povezavi za modem in tiskalnik. V podjetju Kopa so napravo na začetku osemdesetih prodajali pod nazivom Kopa 1500.
Tudi dotični zaslonski terminal VT-100 je bil leta 1978 ena izmed njihovih prvih mikroprocesorskih naprav. Vendar pa tu kot vgradno upravljalno napravo niso uporabili svoje lastne mikroprocesne enote, temveč 8-bitni mikroprocesor Intel 8080. Terminal je prav po zaslugi mikroprocesorske tehnologije uporabnikom ponudil zelo posrečeno kombinacijo zmogljivosti in je postal najbolj uspešen zaslonski terminal v zgodovini. Vzpostavil je določen standard med zaslonskimi terminali, ki se mu noben izmed proizvajalcev praktično ni več mogel izogniti. V podjetju Kopa so med leti 1978-1982 prodajali terminal DEC VT-100 pod nazivom Kopa 1000.
Mikroračunalnika Kopa 2500 in Kopa 3500
Ob združitvi podjetij Elektrotehna Delta in Iskra Računalniki so terminalsko proizvodnjo iz slovenjgraške Kope prenesli v Gorenje, kjer je nastala nova serija terminalov Paka. V podjetju Kopa so takrat svojo dejavnost s pomočjo sodelavcev na Inštitutu Jožef Stefan preusmerili v proizvodnjo računalnika z mikroprocesno enoto DEC LSI-11/23. Na inštitutu so zanje izdelali tehnične načrte in jim pomagali odpraviti vse težave pri proizvodnji tovrstnih naprav. Njihov prvi mikroprocesorski miniračunalnik izdelan po zgledu DEC MicroPDP-11/23 so poimenovali Kopa 2500. Računalnik je uporabljal 256 KB delovnega pomnilnika (RAM), vanj pa so namestili cenejše, združljive različice 8-palčnih disketnih in diskovnih enot velikosti do 80 MB.
Uporabniki so potrebovali še običajen zaslonski terminal, običajno Gorenjev Paka 3000. Pomnilnik so lahko razširili do 2 MB, namestili pa so lahko še dodatne vhodno-izhodne krmilnike ali omrežni krmilnik. Računalnika sta poganjala običajne operacijske sisteme podjetja DEC in vse programske prevajalnike, ki so bili na voljo za te računalnike. V enem letu so izdelali okrog 30 naprav, skupno pa največ 50. V podjetju so nato leta 1985 že sami vzpostavili proizvodnjo naslednjega računalnika Kopa 3500 z mikroprocesno enoto LSI-11/73. Pomnilnik so tu lahko razširili do 4 MB. Zelo so se trudili tudi z izdelavo ustrezne programske opreme in izgradnjo krajevnih omrežij (LAN) pri strankah.
V podjetju so v tem času pridobili nove proizvodne prostore za širitev dejavnosti in preusmeritev v izdelavo 32-bitnih super-miniračunalnikov združljivih z DEC MicroVAX.
Spodleteli mikroračunalniki DEC
Svoji prvi bolj resni mikroračunalniški seriji DEC Professional in DEC Rainbow so v podjetju predstavili šele leta 1983 kot odgovor na 16-bitni osebni računalnik IBM PC. V prvem primeru so uporabili svojo mikroprocesno enoto LSI-11/23 na eni plošči, 256 KB delovnega pomnilnika (RAM), zmogljiv grafični krmilnik z lastnim pomnilnikom, ter krmilnika za disketno in diskovno enoto. Prek razširitvenih vodil so uporabniki lahko povečali delovni pomnilnik vse do velikosti 2 MB, dodali omrežni krmilnik in podobno. Mikroračunalnik so namestili v podobno namizno ohišje kot tekmeca IBM PC. Mikroračunalniki DEC Professional so poganjali predelavo njihovega operacijskega sistema RSX-11, vendar niso mogli brez prilagajanja izvajati že obstoječe programske opreme.
Strojna oprema mikroračunalnikov DEC Professional je bila namreč precej drugačna od tiste v njihovih klasičnih in mikroprocesorskih miniračunalnikih PDP-11 in MicroPDP-11. Po drugi strani na mikroprocesne enote DEC tudi niso mogli zlahka prenesti popularne programske opreme za operacijski sistem CP/M. Ta obojestranska izključenost je močno omejila uspeh serije DEC Professional. Z njihovim drugim poskusom, večprocesorskim mikroračunalnikom DEC Rainbow 100, so zato ubrali povsem drugačen pristop. Z mikroprocesorjema Zilog Z-80 in Intel 8088 so omogočili tako uporabo operacijskega sistema CP/M kot tudi konkurenčnega MS-DOS. Vendar pa je tudi ta poskus podjetja, da razširi dejavnost na področje mikroračunalništva, presenetljivo spodletel.
16-bitni mikroprocesorji na enem čipu
Do konca sedemdesetih so glavni proizvajalci mikroprocesorjev izdelali prve prave 16-bitne mikroprocesorje na enem integriranem vezju. Najbolj poznani so seveda Intelovi 8086, 8088 in naslednik 80286, ter Zilog Z8000, naslednik popularnega Z80. V podjetju DEC so svoj prvi tovrstni mikroprocesor T-11 predstavili leta 1981. Prvenstveno je bil usmerjen na področje vgradnih naprav, kjer so se s svojimi proizvodi že zelo uspešno uveljavili. Tako kot Intel 8088 je tudi T-11 omogočal uporabo precej cenejših 8-bitnih perifernih enot. Mikroprocesor so v nasprotju z drugimi svojimi mikroprocesnimi enotami prosto prodajali na trgu, sami pa so ga vgrajevali v svoje krmilnike perifernih naprav, v stranske procesorje, grafične terminale in podobno.
Prvi grafični terminal podjetja iz začetka sedemdesetih, GT40, je poganjala še njihova klasična procesna enota PDP-11/10, kasnejše naprave pa so že poganjale nove mikroprocesne enote. Grafični terminal VT240 je deset let kasneje kot vgradno upravljaljno enoto že uporabljal njihov 16-bitni mikroprocesor na enem čipu T-11. 16-bitne naprave pa dejansko predstavljajo le zelo kratek razvojni korak od precej bolj razširjenih 8-bitnih k novim 32-bitnim. Tudi v podjetju DEC so že konec sedemdesetih izdelali svojo klasično 32-bitno serijo super-miniračunalnikov VAX-11, prve 32-bitne mikroprocesne enote podjetja pa so sledile sredi osemdesetih. Proizvajalci so z 32-bitnimi mikroprocesorji v le nekaj letih osvojili trg in ga nato obvladovali vse do konca devetdesetih.
.jpg)
Mikroračunalnik IJS PMP-11
Leta 1984 so na Inštitutu Jožef Stefan kot alternativo številnim precenjenim domačim mikroračunalnikom izdelali svoj 16-bitni mikroračunalnik na eni plošči PMP-11. Podobno kot v mikroračunalniškem delu grafičnega terminala DEC VT-240 so na eno majhno ploščo namestili 16-bitni mikroprocesor DEC T-11, delovni pomnilnik (RAM) velikosti 64 KB in programabilni bralni pomnilnik (EPROM) velikosti 2 KB s preprostim zagonskim programom. Mikroračunalnik so v primerjavi z drugimi domačimi napravami izdelali zelo zgoščeno in inovativno. Uporabili so posebna programabilna logična vezja (PAL), s čimer so bistveno pocenili in poenostavili zasnovo računalnika. Skupno so uporabili le 30 uvoženih integriranih vezij. Tiskano vezje so zanje proizvajali v Iskra Telematika.
Računalnik je imel dve serijski povezavi za priključitev zaslonskega terminala in tiskalnika, ter največ dva 5.25-palčna disketna pogona. Uporabljal pa je operacijski sistem DEC RT-11 uporaben predvsem za tekoče upravljanje procesov in zajemanje podatkov. Po zaslugi združljivosti z miniračunalniki PDP-11 in domačimi različicami Delta je bil najbolj zanimiv za obstoječe uporabnike. V Jugoslaviji je bilo v tem času namreč več kot 500 miniračunalnikov te vrste, samo na inštitutu več kot 20. Naknadno so zanj izdelali še krmilnik za diskovni pogon velikosti do 10 MB in dodali razširitveno vodilo IEEE-488. Načrtovali so tudi dodatno ploščo z mikroprocesorjem Zilog Z80, ki bi omogočila uporabo opreacijskega sistema CP/M.
Mikroračunalnik PMP-11 sta v nekaj mesecih izdelala Marijan Miletič in Branko Jevtič. Sodelovali so še Tomaž Krištofelc, Igor Ozimek, Robert Reinhardt in Marjan Špegel. Za serijsko proizvodnjo niso uspeli pridobiti partnerja, zato so v dveh letih kar sami izdelali nekaj omejenih serij, skupno okrog 50 računalnikov. Mikroračunalniški klubi in inštituti so računalnik lahko dobili za okrog 4000 dolarjev, ostali pa za okrog 5200 dolarjev. Načrtovali so tudi ceneno različico v obliki samogradnega kompleta.
Terminalski vmesnik IJS PMT-100
Slabost mikroračunalnika PMP-11 je bila, da je zahteval uporabo zaslonskega terminala. Vsi terminali na domačem trgu pa so bili nekajkrat dražji od računalnika. Najprej so zato zanj razvili cenen priključek za televizor, nato pa so se lotili izdelave nekakšnega terminalskega vmesnika. Izdelati so želeli terminal združljv z DEC VT-100, a bistveno cenejši od terminala Paka 3000. Pri zasnovi vmesnika so se zgledovali kar pri cenenih hišnih mikroračunalnikih. Mikroračunalnik za upravljanje terminala so izdelali na eni plošči in ga skupaj z napajalnikom vgradili v ohišje tipkovnice. Uporabili so enako tipkovnico Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehnologijo, kot so jo uporabljali terminali Paka. Vmesnik so poimenovali PMT-100.
Za mikroračunalniški del so uporabili mikroprocesor Zilog Z80B in delovni pomnilnik (RAM) velikosti 8 KB. Na dodaten programabilni bralni pomnilnik (EPROM) velikosti 32 KB so namestili programsko opremo, ki so jo izdelali sami v dveh mesecih. Za prikazovalni del so uporabili grafični krmilnik Signetics 2670 z lastnim pomnilnikom velikost 8 KB. Z njim so lahko v celoti oponašali delovanje terminala DEC VT-100. Omogočal je polgrafični prikaz 160 × 96 točk na zaslonu. Dodali so še krmilnik za tipkovnico, na programabilni bralni pomnilnik (EPROM) velikosti 2 KB pa so namestili pravila za prikazovanje znakov, vključno z jugoslovanskimi. Na terminalski vmesnik PMT-100 so nato lahko priključili razmeroma cenen računalniški monitor (CRT).
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Osebni mikroračunalniki
Prejšnji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Hišni mikroračunalniki
Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Procesni mikroračunalniki
Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Miniračunalniki PDP-11
Nekaj virov
Naslovna slika: Mikroračunalnik DEC Professional 350. Doug Carman za Digital Bits. (Rights reserved) digitalni kolaž. (LINK)
[…] Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Mikroračunalniki DEC […]