Prvi mikroračunalniki v Sloveniji: Hišni mikroračunalniki

V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili mikroračunalniški revoluciji. Spremljamo pojav prvih mikroračunalnikov pri nas in razvoj domače mikroračunalniške proizvodnje. Obravnavamo različne razvojne stopnje in vidike mikroračunalništva, njegov vpliv na razvoj osebnega računalništva, splošne povezljivosti in računalniške kulture v družbi.

Po nepričakovanem uspehu prvih bolj dostopnih in potrošniško usmerjenih mikroračunalnikov so priložnosti konec sedemdesetih množično iskali številni uveljavljeni in tudi novi proizvajalci. Postopno je nastal nov tip cenenih hišnih mikroračunalnikov namenjenih povsem običajnim zasebnim uporabnikom. Proizvajalci so tu po zgledu igralnih konzol več poudarka namenili tudi grafiki, zvoku in domači, zabavni programski opremi. Hišni mikroračunalniki za zasebno uporabo so se pri nas v večjem številu pojavili poleti 1984. Državo je takrat zajela vsesplošna mikroračunalniška evforija, kratkotrajno pa je zacvetela tudi nekonkurenčna domača mikroračunalniška proizvodnja.

Zlata doba hišnih mikroračunalnikov

Veliki računalniški proizvajalci več let niso prepoznali priložnosti za množično uporabo mikroračunalnikov. Šele samogradne in druge podobne pobude ljubiteljskih uporabnikov so razkrile resnični potencial nove tehnologije. V mikroračunalništvu so se v drugi polovici sedemdesetih odprle številne nove poslovne priložnosti. Ljubitelji so zagnali prva uspešna podjetja, na primer Apple in Microsoft. Nato pa so v tekmo vstopila tudi prva velika podjetja z že uveljavljenimi distribucijskimi mrežami, na primer Tandy, Commodore in Sinclair. S proizvodnjo strojne in programske opreme so se nenadoma začela ukvarjati celo številna podjetja, ki prej niso imela nikakršnega stika z računalništvom.

Začela se je zlata doba 8-bitnih mikroračunalnikov. Proizvajalci so začeli naprave izrecno prilagajati popolnoma običajnim uporabnikom, brez izkušenj in znanja programiranja. Naprave so po zelo ugodni ceni prodajali kar v trgovskih centrih skupaj z drugo potrošniško elektroniko. Močno pa so si prizadevali, da bi prodrli tudi v izobraževalne ustanove, kjer so se najprej uveljavili precej dražji mikroračunalniki Apple II. Obenem so bili hišni mikroračunalniki seveda še vedno uporabni tudi za bolj napredne uporabnike. Prve tipične in komercialno uspešne primere cenenih hišnih mikroračunalnikov so v ZDA izdelali v podjetjih Atari, Commodore in Tandy, v Evropi pa v angleških podjetjih Sinclair in Acorn.

Igralne konzole in mikroračunalniki

Poleg razvoja v smeri cenenih samogradnih mikroračunalnikov na eni plošči so veliko spodbudo za nastanek klasičnih hišnih mikroračunalnikov prinesle zgodnje igralne konzole. Tu je poleg japonskih proizvajalcev v sedemdesetih pomemben pečat pustilo podjetje Atari. Častno mesto med hišnimi računalniki zaseda Atari 800, prva naprava podjetja v bolj podobna mikroračunalnikom. Vanj so po zgledu svoji igralnih konzol vgradili bolj zmogljiv grafični in zvočni krmilnik. Na področju programske opreme pa so namenili poseben poudarek seveda video igram. Poteza se je izkazala za zelo uspešno in vplivno, značilnosti pa so kmalu zatem postale bistvene za hišne mikroračunalnike.

Zgodnji hišni mikroračunalniki so se od igralnih konzol razlikovali predvsem po programski opremi. Igralne konzole niso imele vgrajenega tolmača za programski jezik BASIC, urejevalnik besedila, ipd. Video igre so proizvajalci pogosto nudili v obliki posebnih kaset z bralnimi pomnilniki (ROM Cartridge). To značilnost so prevzeli nekateri hišni mikroračunalniki. Tako kot igralne konzole pa so tudi omogočali povezavo na običajen televizor prek radiofrekvenčnih modulatorjev. Ta rešitev je bila sicer zelo problematična, vendar pa je bistveno približala hišne mikroračunalnike običajnim zasebnim uporabnikom. Obenem je omogočila tudi zelo praktičen in ugoden način za izkoriščanje grafičnih in zvočnih zmogljivosti.

Tipični hišni mikroračunalniki

Leta 1980 so s podobnima cenenima napravama kot Atari sledili v podjetjih Commodore in Tandy. Poleg podjetja Apple je v tem času rekordne dobičke beležilo ravno podjetje Tandy. Svojo novo serijo cenenih hišnih mikroračunalnikov TRS-80 Color Computer so zasnovali okrog mikroprocesorja Motorola 6809. Pripadajoč grafični krmilnik Motorola 6847 je skrbel za prikaz devetbarvne slike z ločljivostjo 256 x 192 točk. Dodali so nekaj zvočnih zmogljivosti in kvaliteten krmilnik za kasetnik. Računalnik je poganjal tolmač z različico programskega jezika Color BASIC. V Angliji so združljiv računalnik začeli izdelovati pod nazivom Dragon 32/64. Združljive različice pa so bile precej razširjene tudi drugje.

Skoraj istočasno so v podjetju Commodore predstavili svoj mikroračunalnik VIC-20. Postal je izredna prodajna uspešnica, prvi računalnik v nakladi večji od milijon naprav. Zasnovali so ga okrog mikroprocesorja MOS 6502. Njihov lasten grafični krmilnik Commodore 1701 je skrbel za prikaz šestnajstbarvne slike z ločljivostjo 176 x 184 točk. Leta 1982 ga je nasledil še bolj izpopolnjen in uspešen Commodore 64, ki se je ponašal z večjim delovnim pomnilnikom (RAM) in občutno izboljšanimi grafičnimi in zvočnimi zmogljivostmi. Angleški Sinclair pa je nadaljeval s svojim značilnim pristopom in je leta 1982 na trgu ponudil naslednika svojih uspešnih ZX80 in ZX81.

Novi ZX Spectrum je bil podobno kot predhodnika zasnovan zelo zgoščeno in je uporabljal značilno ceneno tipkovnico. Po zgledu dražjih ameriških tekmecev pa so računalnik tudi tu opremili z večjimi grafičnimi zmogljivostmi. Postopno so ob močni konkurenci povečali še omejen delovni pomnilnik (RAM). Med tovrstnimi cenenimi napravami je bil precej vpliven še BBC Micro angleškega podjetja Acorn.

Hišni mikroračunalniki pri nas

Računalniki Commodore VIC-20 in Sinclair ZX Spectrum so se pri nas pojavili v drugi polovici leta 1983. Časnike so do konca leta že napolnili oglasi tovrstnih novih in rabljenih naprav. Spomladi leta 1984 so k nam prišli še novi Commodore 64, ki so kmalu postali najbolj razširjenimi mikroračunalniki v domačih šolah. Takrat so se pri nas razširile tudi igralne konzole Atari in drugi tipi mikroračunalnikov. Poleti 1984 je bilo hišnih računalnikov pri nas že od 10 do 20 tisoč. Pri množičnosti pojava pa še vedno govorimo o večletnem zaostanku za razvitimi. Večino teh naprav so protizakonito uvozili, saj so bile na trgu dostopne le manjše serije.

V Iskri so s podjetjem Sinclair leta 1984 sklenili pogodobo za izdelavo večje serije mikroračunalnikov ZX Spectrum s 16 KB delovnega pomnilnika (RAM). Iskra je uvažala dele računalnika in jih sestavljala v svoji tovarni. V Angliji je bila cena trikrat manjša, zaradi takrat že skromnih zmogljivosti pa zanj tudi pri nas ni bilo zanimanja. Domači uporabniki so na črnem trgu lahko za polovično ceno dobili napravo z 48 KB pomnilnika. V Iskri so izdelali okrog 2000 računalnikov, večino pa so prodali šolam.

Domače naprave se s tujimi niso mogle primerjati v bistvenih značilnostih: ceni, zgoščenosti strojne opreme in naboru programske opreme. Tujim so se po ceni približale le samogradne naprave kot sta srbski Galaksija in domači Abakus, ki ni uspel. Hrvaški Orao je bil med bolj konkurenčnimi in zgoščenimi. Nekaj računalnikov združljivih s Tandy TRS-80 Color pa so leta 1984 pod nazivom ColorGraf izdelali v podjetju Slovenijales. Najbolj originalen in domač je bil verjetno Gorenjev hišni Dialog, nato pa je sledil še Iskrin HR84. Vsi trije so bili po ceni primerljivi z veliko bolj zmogljivimi računalniki IBM PC in Apple Macintosh.

Mikroračunalnik Iskra HR-84

V Iskri so leta 1983 po načrtih za samogradni Abakus Mikroračunalniškega kluba Ljubljana začeli razvijati serijski mikroračunalnik HR-83. Kmalu so spoznali, da je medtem njegova zasnova že preveč zastarela, zato so se lotili posodobitve. Novi HR84 je bil po zaslugi mikroprocesorja Motorola 6809 delno združljiv z računalniki Tandy TRS-80 Color in Dragon 32/64. Na glavno ploščo so poleg mikroprocesorja namestili še krmilnika za tipkovnico in kasetnik, bralni pomnilnik (EPROM) in zvočni izhod. Posebej so naredili vmesnik s 16 KB delovnega pomnilnika (RAM) in vmesnik z grafičnim krmilnikom Motorola 6845, ki je skrbel le za prikaz 24 x 40 črnobelih znakov na zaslonu, vključno s polgrafičnimi in jugoslovanskimi.

Na bralni pomnilnik (EPROM) so namestili zagonski program in tolmač za programski jezik BASIC. Oboje so zanje izdelali na Visoki tehniški šoli v Mariboru. V zagonski program so dodali zmogljivosti za strojno programiranje in neposreden dostop do pomnilnika ter obratni zbirnik. Priložili so še nekaj programov na kasetah. Prek razširitvenih vodil so uporabniki lahko namestili dodatne vmesnike za tiskalnik, disketni ali diskovni pogon in razširitev pomnilnika. Poleg mikroračunalniškega dela je vseboval jugoslovansko tipkovnico in Iskrin črnobel televizor. Poskusno serijo prvih 100 računalnikov so jeseni 1984 podarili šolam in nekaj drugim ustanovam. Obljubili so 500 računalnikov do konca leta, vendar je bil projekt zaradi nerentabilnosti kmalu za tem opuščen.

Domače računalniške izdaje

Popularni mikroračunalniški tisk so jeseni 1983 s posebno izdajo Računari u vašoj kuči začeli v srbski tehnični reviji Galaksija. Poleti 1984 sta v Sloveniji začeli izhajati še mikroračunalniški reviji Bit (priloga Dela) in Moj Mikro. Slednja pa je kmalu dobila še srbohrvaško izdajo in je postala ena izmed najbolj branih tovrstnih revij v Jugoslaviji. Srbski ljubiteljski uporabniki mikroračunalnikov so prvi uresničili tudi zamisel, da bi programsko opremo za hišne mikroračunalnike kot sta samogradni Galaksija in popularni ZX Spectrum predvajali kar prek radijskih valov. Oddaje programske opreme na beograjskem Ventilator 202 so postale legendarne. Podobno tradicijo so poleti 1984 začeli še na ljubljanskem Radio Študent.

V založbi Radia Študent in Zveze organizacij za tehnično kulturo so tega leta izdali tudi prve kasete z domačo programsko opremo za mikroračunalnik ZX Spectrum. Ljubiteljski uporabniki so prispevali dve igri in osem izobraževalnih programov. Prva domača knjižna uspešnica je bila Lični kompjuteri, zašto čekati budučnost? Borislava Mitroviča in Branislava Ivanoviča. Pri nas sta kmalu zatem izšli prvi slovenski ABC računalništva Ivana Grliča in Uvod v programiranje in Basic Jureta Špilerja. Domače izdaje so hitro razprodali. Do konca leta so z založbo RTV Ljubljana pripravili še drugo kaseto domače programske opreme in priredbo za računalnike Commodore 64.

Najbolj poznana domača igra iz tega obdobja je verjetno Kontrabant Žige Turka in Matjaža Kmeta. Leta 1985 so se založniške dejavnosti lotili tudi v reviji Moj Mikro s knjigo Mirko tipka na radirko urednikov Žige Turka in Cirila Kraševca. V njej so objavili zbirko domače programske opreme za računalnik ZX Spectrum, ki so jo v uredništvo večinoma poslali domači ljubiteljski uporabniki. Vrstile so se tudi poslovenjene izdaje tuje mikroračunalniške literature.

Hišni mikroračunalniki v šolah

Posebej pomembno področje uporabe so za hišne računalnike predstavljale izobraževalne ustanove. V tujini so mikroračunalniki hitro pridobili infrastrukturni status. Države so si prizdevale, da bi dostop postal vsesplošen, predvsem pa med mladimi v šolah. Pomena mikroračunalništva in dolžnosti, da mladini omogočijo razvoj te dejavnosti, so se dobro zavedali tudi v domačih izobraževalnih ustanovah. Tradicionalno so računalništvo z različnimi dejavnostmi spodbujali na Inštitutu Jožef Stefan in na Fakulteta za elektrotehniko. Po zgledu iz tujine so tudi pri nas leta 1984 sprožili iniciativo za opremo osnovnih in srednjih šol s hišnimi mikroračunalniki. Ocenili so, da potrebujejo šole vsaj 2000 naprav.

Velike koristi od posla so si obetali predvsem domači proizvajalci. Po zaslugi pobude se je tega leta pojavilo nekaj novih domačih naprav. V večini primerov pa je šlo bolj za obljube. Šole so se ob počasnem odločanju odgovornih in nekonkurenčni oziroma neobstoječi domači ponudbi opremljale predvsem z najbolj ugodnimi tujimi hišnimi mikroračunalniki Commodore 64 in Sinclair ZX Spectrum. Pogosto so jim pri tem finančno pomagala tudi lokalna podjetja. Naposled so na ministrstvu sprejeli vodila za opremljanje šol, kjer so kot primerne izbrali računalnike Iskra Delta Partner in IBM PC zastopnika Intertrade. V tej odločitvi se lepo kaže premik v smeri osebnih računalnikov po letu 1984.

Stanje na trgu se je v tem času izredno hitro spreminjalo. Ameriški in angleški proizvajalci so najprej naleteli na izredno konkurenco japonskih proizvajalcev. Po agresivnem zniževanju cen pa se je prenasičen trg, predvsem trg z video igrami, med leti 1983-85 začel sesuvati. Zadnji udarec je zadal še pojav osebnih mikroračunalnikov, predvsem bolj zmogljivih 16-bitnih različic kot sta IBM PC AT in Apple Macintosh. Klasični 8-bitni hišni mikroračunalniki so tako v trenutku, ko so se pri nas šele dobro razširili, že doživaljali presenetljivo hiter zaton.

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Več o tem

Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Osebni mikroračunalniki

Prejšnji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Samogradni mikroračunalniki

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Zgodnji poslovni mikroračunalniki

Nekaj virov