Junija nas je Igor nagovoril s sledečimi besedami (v prevodu): “Močno verjamem, da ima tehnologija, še posebej računalništvo, moč obilkovati naš svet in vplivati na način kako živimo, delamo in se povzujemo z drugimi. Predanost Računalniškega muzeja ohranjanju te zgodovine in izobraževanju javnosti o napredkih v računalništvu, se dobro sklada z mojimi lastnimi zanimanji in vrednotami. Čeprav, kot razumem, Računalniški muzej trenutno ne išče novih prostovoljcev, se iskreno navdušujem nad možnostjo doprinosa svojih veščin in strokvnega znanja k poslalnstvu organizacije s sodelovanjem na daljavo.”
Od takrat je Igor dragocen član naše komunikacijske ekipe in je prispeval tako k projektnemu vodenju, kot tudi online javnim predstavitvam muzejskih vsebin in muzejske zbirke za oddaljeno občinstvo. Po mesecih plodnega sodelovanja, ga je pot pripeljala iz domače Srbije ta teden pripeljala tudi v Ljubljano, da smo se lahko prvič srečali v muzeju, v živo. Navdušeno smo mu razkazali Računalniški muzej in več ur preživeli v stimulativnih pogovorih. Med tem pa je spozanal tudi druge člane ekipe, ki jih je prej poznal samo preko elektronskega dopisovanja, ko so prihajali izvajat ure tečajev programiranja za otroke in organizirat meetupe. Igor je celo izsledil nekaj retro poslastic, ki jih je prijazno doniral v muzejsko zbirko. Lepo ga je bilo videti imeti v muzeju in upamo, da se kmalu vrne. V vmesnem času pa bo spet vse po starem in bomo ostali v vsakdanjem, pa čeprav samo digitlanem, stiku v ekipnem virtualnem prostoru. Samo nekaj več obrazev lahko zdaj pripiše vzdevkom in lahko se je nadihal muzejskega zraka. Če bi se tudi vi radi udejstvovali v muzejski ekipi prostovoljcev na daljavo, nam le pišite, z veseljem vas bi spoznali.