V laboratoriju Računalniškega muzeja smo se odločili med starimi napravami poiskati Iskrin 4-bitni mikrokontroler oziroma mikroračunalnik (kot so jim takrat radi rekli) EMZ-1001, ki so ga razvili in načrtali na Fakulteti za elektrotehniko med leti 1975-1977.
Razvoj in lastnosti Iskra EMZ-1001
Ob izidu leta 1977 je bilo to eno izmed prvih vezij te vrste na svetu. Skoraj istočasno je izšel podoben a bolj zmogljiv in konkurenčen Motorolin 8-bitni mikrokontroler M6801. Mikrokontroler EMZ-1001 so na Fakulteti za elektrotehniko razvili v okviru sodelovanja z ameriškim podjetjem AMI. Podjetje je kot solastnik vezja konec sedemdesetih tega tudi izdelovalo in prodajalo na tujih trgih pod nazivom AMI S2000, in sicer po veleprodajni ceni približno 5 dolarjev. Uporabljali so ga večinoma proizvajalci bele tehnike.
Mikroprocesorske družine so bile v tem času običajno sestavljene iz glavnih procesorskih in številnih podpornih vezij (pomnilnikov in različnih krmilnikov). Pri mikrokontrolerjih so načrtovalci uporabili drugačen pristop. Vse potrebne zmogljivosti so združili na enem samem vezju. S tem so v določenih primerih lahko bistveno poenostavili elektronska vezja in znižali stroške množične proizvodnje v preprostih napravah, kot so različni gospodinjski aparati, elektronske tehtnice ter drugi laboratorijski in uporabniški merilni aparati, igralni avtomati, elektronske blagajne, naprave za zbiranje podatkov prek senzorjev in podobno.
Ustroj Iskra EMZ-1001 je bil še posebej prilagojen za uporabo v napravah, ki so imele različne tipkovnice za vnos podatkov in segmentirane LED diode za prikaz podatkov. Več o tem v reviji Informatica (LINK)
EMZ-1001 je bil nameščen v standardnem keramičnem ohišju DIP (dual-in-line) s 40 nožicami, tako kot številni mikroprocesorji tega časa. Na 5×5 milimetrov velikem vezju je združeval 13.000 tranzistorjev izdelanih v NMOS tehniki. Njegova procesna enota je delovala pri taktu 900KHz, vključeval pa je še 256 bitov (!) pomnilnika RAM in 1 KB pomnilnika ROM za programsko opremo. Priloženi so bili makro zbirnik, razvojni modul in programski simulator ter urejevalnik besedila.
Na lovu za Iskra EMZ-1001
Na lovu za EMZ-1001 smo raziskali Iskrine telefonske terminale iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih. Takrat so jim običajno rekli sekretarske garniture. To so bile napredne telefonske naprave, ki so se povezovale na manjše zasebne telefonske centrale. Namenjene so bile pisarniškim okoljem, kjer je bilo potrebno upravljati z več zunanjimi in notranjimi telefonskimi linijami. Omogočale so tudi klice v notranjem omrežju in hranjenje telefonskih številk.
Ti telefonski terminali so bili na začetku osemdesetih ena izmed največjih izvoznih uspešnic Iskre.
Odprli in pregledali smo telefonski terminal Isicom Plus, nekoliko novejšo izboljšano različico terminala Isicom Super. Žal brez sreče, v njem namreč ni bilo Iskrinega mikrokontrolerja, ampak bolj zmogljivi uvoženi 8-bitni Hitachi HD6303RP s taktom 1Mhz in 128b pomnilnika RAM. Ta je bil za razliko od EMZ-1001 izdelan v bolj napredni CMOS tehniki in popolnoma združljiv z družino zelo poularnih 8-bitnih mikroprocesorjev in mikrokontrolerjev Motorola M6800.
Nato smo odprli in pregledali še novejši telefonski terminal Isicom Premier, ki smo ga po naključju našli pri obisku bivše občinske zgradbe zraven Kina Šiška. Tudi ta ne vsebuje Iskrinega mikrokontrolerja.
Iskra Isicom Super
Našli pa smo jih pri originalnem telefonskem terminalu Isicom Super iz leta 1979. V muzejski zbirki imamo tri, od tega dva delujoča vključno s pripadajočo zasebno telefonsko centralo (to so v sedemdesetih pravtako razvili doma na Fakulteti za elektrotehniko!) in kovčkom z opremo za njeno programiranje. Kovček vsebuje EPROM programator Iskra PRO-GRM 781A.
Telefonski terminal Isicom Super se je ponašal s takrat sodobnim enovrstičnim zaslonom in tipkovnico. Upravljal je lahko s 6 zunanjimi in 16 notranjimi linijami. Terminal ima poleg Iskrinega mikrokontrolerja EMZ-1001 vgrajeno tudi vezje za krmiljenje tipkovnične matrike EMZ-1005A. Zanj so razvijalci prejeli nagrado Borisa Kidriča za iznajdbe in tehnične izboljšave.
EMZ-1001 je k sreči lepo nameščen v ustreznem podnožju, zato se ga da zelo preprosto in neinvazivno odstraniti iz tiskanega vezja naprave.
Iskra Isicom 80
EMZ-1001 pa smo našli tudi v sistemskem telefonu Iskra Isicom 80, ki uporablja enako ohišje kot kultni telefoni serije ETA-80. Ta je bil namenjen za uporabo v manjših organizacijah. Uporabljal se je z manjšimi zasebnimi centralami, ki so omogočale priklop do 8 sistemskih telefonov Isicom 80, 3 istočasne notranje povezave med njimi, konferenčne klice in podobno.
Mikrokontrolerje Iskra EMZ-1001 so konec sedemdesetih namestili tudi v tehtnico podjetja Tehtnica Železniki, v igralni avtomat podjetja Mehanotehnika Izola in termostat podjetja ETA Cerkno.
V naslednjem delu pa bomo poročali o sodelovanju z raziskovalcem iz Amerike, ki bo naši vezji Iskra EMZ-1001K in EMZ-1005A odprl in poslikal z mikroskopom. Predstavili pa bomo tudi projekt simulacije tega vezja in še nekaj drugih zanimivih gradiv.
..pripravil Marko Štamcar, vodja laboratorija.