Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Pomen mikroračunalništva v družbi
- Stanje med zasebniki in v šolstvu
- Projekt ‘2000 računalnikov v slovenske šole’
- Mikroračunalniški klubi, dogodki in kultura
- Koncept hišnega mikroračunalnika Abakus
- Računalniška učilnica Iskra Delta in Partner 2000
- Mikroračunalnik Iskra Široka potrošnja HR-84
- Obuditev mikroračunalnika Gorenje Dialog
- Prihod osebnih računalnikov IBM PC
V začetku osemdesetih so ceneni hišni mikroračunalniki postali vsesplošno razširjeni in so se leta 1984 zares razširili tudi pri nas. Takrat so povzročili izrazite spremembe v razumevanju vloge računalništva v družbi. Zavedanje in računalniška kultura sta se posebej hitro razširila med zasebniki, posebej mladimi, ki so na tem področju izrazito začeli prevzemati pobudo. V državi je zavedanje dozorevalo kot običajno prepočasi. Odzivi v obliki konkretnih ukrepov so bili preomejeni in niso dohajali bliskovitega razvoja. Po zgledu zahodnih držav se je kmalu pojavila pobuda, da se zagotovi zadostno število novih naprav vsaj za mlade v šolah. Priložnost je spodbudila obstoječe in veliko novih domačih proizvajalcev, da so pripravili ponudbe primernih hišnih mikroračunalnikov. Potegovali so se tako Iskra Delta s prilagojenim Partnerjem, kot tudi Gorenje z osveženim Dialogom, pa Iskra Široka potrošnja s HR-84 po zgledu samogradnega mikroračunalnika Abakus. Na razpis se je prijavil tudi Intertrade s prvima različicama osebnih računalnikov IBM PC, ki so jih ravno takrat začeli prodajati tudi na jugoslovanskem trgu in so ga v naslednjih letih povsem nadvladali.
Mikroračunalništvo kot družbena infrastruktura
Svet je po letu 1977 preplavil val cenenih in lahko uporabnih hišnih mikroračunalnikov izdelanih na osnovi 8-bitnih mikroprocesorjev nato pa še val dražjih in pravtako revolucionarnih osebnih računalnikov po letu 1981. Ko so se tudi pri nas množično pojavili hišni računalniki nekje leta 1982, so v zahodnih državah, tako kot deset let prej mikroelektronika, že pridobili status družbene infrastrukture. Postalo je jasno da so tip transformativne tehnologije, ki ima temeljni vpliv na razvoj vseh področij človekovega delovanja, da torej niso le posebna gospodarska panoga, ki bi se ekonomsko zaključevale sama v sebi, temveč so infrastrukturna panoga, tako kot energetika, promet, mikroelektronika in telekomunikacije. Države so izdatno podpirale njihovo vsesplošno uporabo, še posebej pa v izobraževalnem sistemu.
Računalništvo in mikroelektronika se tudi v družbenih planih Jugoslavije pojavljata že v sedemdesetih kot dejavnosti posebnega pomena. Zares očiten pa je ta poseben družbeni pomen računalništva postal ravno okrog leta 1984, ko je fenomen hišnega računalništva že pustil svoj prvi pečat v našem prostoru. V roku enega leta po njihovem pojavu leta 1982 je bilo menda samo v Ljubljani več kot 200 računalnikov ZX Spectrum, njihova cena pa je takrat dosegala dve povprečni mesečni plači. Mnogi posamezniki, ki so si takrat že lahko privoščili nakup takšnega računalnika, so zaradi omejitev uvoza iskali vse mogoče načine, da bi prišli do novih naprav. Do konca leta 1984 je bilo hišnih računalnikov pri nas že nekaj tisoč, po nekaterih ocenah pa celo 20.000, večina od the protizakonito uvoženih. Z vsesplošnim razmahom računalništva se je takrat tudi pri nas začelo izredno veliko razpravljati o konceptu informacijske družbe in pomenu vsesplošne dostopnosti računalnikov in splošne računalniške pismenosti. Vrstili so se tudi pozivi k ukinitvi prepovedi uvoza in zmanjšanju ali popolni ukinitivi dajatev na računalniško opremo. (78/03, 82/21, 83/03, 83/04, 83/21, 83/28, 83/52, 84/56, 84/62, 84/82)
$> V muzeju razstavljamo večino popularnih tujih hišnih mikroračunalnikov.
Zavedanje v državi in projekt 2000 računalnikov
Zavedanje na nivoju države je seveda dozorevalo tradicionalno bolj počasi, birokratsko in brez prave perspektive. Obsežne razprave glede enotnega programa domače računalniške proizvodnje in srednjeročnega plana gospodarskega razvoja 1981-86 so prinesle določene razjasnitve, vendar še to predvsem na papirju, prave strategije razvoja pa tudi še vedno ni bilo. Podjetja, šole in drugi javni deležniki so bili zaradi počasnega odzivanja v primerjavi z zasebniki v izrazito deprivilegiranem položaju, saj so računalnike iz tujine še vedno lahko pridobivali izključno z dovoljenjem Gospodarske zbornice in seveda po vseh predpisih. Poslovni mikroračunalniki primerni za uporabo v gospodarstvu so bili tudi veliko dražji od cenenih hišnih mikroračunalnikov.
Med javnimi zagovorniki širjenja računalniške kulture sta bila kot že tradicionalno IJS in FE, ter ZOTK Zveza organizacij za tehnično kulturo, uveljavile pa so se tudi nekatere mladinske in študentske organizacije. Leta 1984 se je v veliki meri tudi po njihovi zaslugi pri nas začela intenzivna razprava o pomembnosti razširjanja mikroračunalnikov. Tu predvsem govorimo o cenenih hišnih mikroračunalnikih. Državno podporo računalništvu pa so seveda glasno zagovarjali tudi zastopniki in proizvajalci računalniške opreme, ki so ponujali predvsem dražje mikroračunalnike primerne za podjetja in državne ustanove. Po zgledu iz tujine je tudi pri nas kmalu nastala iniciativa ‘2000 računalnikov v slovenske šole’, ki naj bi mladim v šolah zagotovila dostop do računalniške opreme. (78/03, 83/52, 84/47, 84/48, 84/62, 84/84, 84/89)
Stanje računalništva v šolstvu
Stanje na tem področju je bilo kritično. Celo računalniško usmerjena srednja šola v Ljubljani v tem času ni mogla nuditi otrokom več kot pol ure praktičnega dela z računalnikom na teden. Tretjina šol še vedno ni imela računalnika, tretjina pa je uporablja računalnik v kakšnem izmed bližnjih podjetij. Računalniki, ki so jih šole imele so bili pogosto polno zasedeni in so bili v uporabi tudi ob Sobotah in Nedeljah. Vsi dijaki štiriletnih srednjih šol naj bi po programu sicer imeli 50-140 ur računalništva. 4 srednje šole so bile usmerjene v računalništvo, v glavnem v programiranje, vendar pa je bila tudi tu opremljenost slaba. Natančnih podatkov o opremi v šolah pravzaprav ni bilo.
Na visokošolskem nivoju je bilo podobno. Študenti so imeli tedensko na voljo le 12 minut za praktično delo na računalnik. Govorilo se je o nekaj tisoč računalnikih, ki bi jih bilo potrebno nemudoma kupit za minimalno opremo šol, deset za vsako srednjo šolo in enega na vsako osnovno šolo. Potrebe so bile še nekajkrat večje, vendar pa oprema sama seveda ni zadoščala, saj je bilo potrebno zagotoviti tudi dovolj ozaveščenih in sposobnih strokovnjakov med učitelji, teh pa je pravtako primanjkovalo. Mnogi med njimi se niti še niso zavedali kakšen velik pomen bo imela nova tehnologija za prihodnost mladih in celotne družbe. (82/27, 84/16, 84/23, 84/30, 84/31, 84/48, 84/77, 84/85, 84/88, 84/89)
.jpg)
$> V muzeju hranimo več mikroračunalnikov Commodore 64 in precej ustrezne periferne in programske opreme zanje.
Zavedanje v družbi in mikroračunalniški klubi
Zavedanje in interes za mikroračunalnike je po drugi strani zelo hitro dozorel med zasebniki, ki so ob počasnem ukrepanju države začeli prevzemati pobudo tudi za širjenje računalniške kulture. Množično so začeli ustanavljali mikroračunalniške klube, amaterska samoorganizirana društva, ki so pripravila mnoga srečanja, sejme, tečaje, krožke in podobno. Predvsem množično so se jih udeleževali mladi. V tej smeri so delovali tudi v ZOTKS Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, kjer so v sodelovanju z ljubljanskim Mikroračunalniškim klubom organizirali redne sejme v Cankarjevem domu, pa tekmovanja, posvete o računalništvu in podobno. Tradicionalno sta seveda tudi društvo Informatika in IMFM že od sredine sedemdesetih prirejala tekmovanja v računalništvu, ki so bila med najbolj vplivnimi pri razširjanju računalniške pismenosti. V teh letih je bilo zanimanje za tekmovanja rekordno in je že mejilo na histerijo.
Srečanja in računalniške centre za mlade so začele organizirati tudi šole po državi. Spodbujale so ustanovitev lokalnih mikroračunalniških klubov in se povezovale z lokalnimi podjetji pri nakupu opreme. Presežni trenutek v razvoju tehnologije je leta 1984 vendarle zbudil večjo pripravljenosti za sodelovanje med različnimi deležniki. Razumevanje za pomembnost zagotavljanja dostopnega računalništva za novo generacijo mladih se je izredno povečalo. Na Inštitutu Jožef Stefan so organizirali poletne tečaje računalništva, ki se jih je v letu 1984 udeležilo kar 500 ljubljanskih osnovnošolcev. Nudili so tudi nekaj štipendij za dijake računalniških smeri. Poletne šole računalništva na različne teme od programiranja do podatkovnih baz, računalniških mrež in strojne opreme pa so organizirali tudi na Fakulteti za elektrotehniko. (82/27, 82/52, 83/25, 83/37, 83/49a, 83/49b, 84/32, 84/42, 84/47, 84/51, 84/55, 84/57, 84/58, 84/64, 84/65, 84/80, 84/83, Moj mikro 84/07)
Mikroračunalniška kultura
Izrazito sta se razširila tihotapljenje hišnih računalnikov in piratizacija programske opreme. Leta 1984 so se pojavili prvi prevodi tujih publikacij s področja uporabe hišnih računalnikov, pa tudi prve domače publikacije in revije namenjene ljubiteljem računalništva, na primer Bit in Moj mikro. Prek radijskih postaj so leta 1984 začeli razširjati programsko opremo in igre za hišne računalnike, množična pa je postala tudi prodaja piratskih kaset. Pojavili so se prvi domači programi in igre, amaterji pa so prevzeli celo pobudo pri izdelavi programov za šole. Prvo kaseto desetih domačih programov za računalnik ZX Spectrum so leta 1984 izdali v založbi Radia Študent, sledile pa so še druge. Razvilo se je vsesplošno gibanje, samorasla mikroračunalniška kultura, ki je vključevala vse elemente poznane že iz drugih bolj razvitih držav. Pri nas sta se najbolj uveljavila mikroračunalnika Sinclaire ZX Spectrum, ki je na trg prišel že leta 1982, in Commodore 64, ki je iz ZDA prišel nekoliko kasneje, zanju pa tudi največ programske opreme. (83/28, 83/37, 83/49a, 83/49b, 84/21, 84/41, 84/50, 84/54, 84/57, 84/87, Moj mikro 84/07)
$> V muzeju razstavljamo tudi lepo ohranjen primerek mikroračunalnika Sinclair ZX81.
Koncept hišnega računalnika Abakus
Prvi mikroračunalniški klub je ustanovilo nekaj navdušencev že leta 1980 v Ljubljani. Dve leti kasneje je imel klub 80 članov, v luči cenovne nedostopnosti domačih mikroračunalnikov pa je šest članov kluba leta 1982 izdelalo koncept cenenega samogradnega mikroračunalnika Abakus po zgledu mikroračunalnika Sinclair ZX81. Ta naj bi po načrtu za razliko od drugih domačih računalnikov stal le 6 povprečnih plač, vendar pa so bile njegove predvidene zmogljivosti preskromne za resno delo, pomnilnik trikrat manjši(16 KB) kot pri takrat običajnem ZX Spectrum in tudi vmesnik za povezavo z večjimi računalniki ni bil predviden.
Nizko ceno so zagotovili z zasnovo na enem samem tiskanem vezju in z možnostjo uporabe zelo preproste periferne opreme. Uporaba običajnega televizorja in kasetofona pa je seveda močno vplivala na kvaliteto in hitrost njegovega delovanja. Sestavne dele so nabrali iz različnih virov in prvi prototip izdelali kar na način ožičenja. Nato so izrisali osnutek tiskanega vezja in naročili izdelavo desetih primerkov pri lokalnemu obrtniku. Za računalnik je bil na voljo zbirnik in interpreter za Basic. Kot društvo se v Mikroračunalniškem klubu niso smeli ukvarjati s proizvodnjo, so pa pripravili vso dokumentacijo za izdelavo mikroračunalnika Abakus in njegovo programsko opremo. Za njegovo izdelavo so poskušali pridobiti enega izmed domačih proizvajalcev. V Iskri so jeseni 1984 izdelali serijo bistveno predelane različice tega računalnika pod nazivom HR-84. (82/56, 83/28, 83/49a, 84/48, 84/54)
Nekonkurenčnost mikroračunalnikov domače izdelave
Zastopniška podjetja in proizvajalci so poskušali slediti velikemu povpraševanju. Državno podporo računalništvu so seveda tudi oni glasno podpirali, saj so se na izstradanem domačem trgu nadejali velikih zaslužkov. Posredniki so na trgu ponudili tudi nekaj zelo omejenih prosto dostopnih serij uvoženih hišnih računalnikov, vendar so bile njihove cene nesprejemljivo visoke, modeli računalnikov pa pogosto že zastareli. Po izredni sprostitvi uvoznih omejitev na hišne računalnike so na primer leta 1984 v trgovinah Mladinske knjige prodali nekaj računalnikov Sinclaire ZX81, računalnike ZX Spectrum pa so začeli prodajati tudi v veletrgovnici Astra. Drugje so se prodajali tudi računalniki Commodore in Sharp.
Po letu 1984 pa so se pri nas množično začeli pojavljati novi ceneni hišni računalniki izdelani v Sloveniji in drugje v Jugoslaviji. Izdelovati so jih začela tudi podjetja, ki se nikoli prej niso ukvarjala z računalništvom, pogosto s pomočjo amaterskih navdušencev. Serijo računalnikov ZX Spectrum 16K so po licenci izdelali tudi v Iskri (to temo bomo nadaljevali tudi v naslednji objavi).
Z iniciativo ‘2000 računalnikov v šole’ je leta 1984 domača ponudba in izdelava hišnih računalnikov še posebej zacvetela. Vsi so obljubljali proizvodnjo večjih serij do konca leta in nadgradnjo sistemov do zmogljivosti, ki bi ustrezale v tem času sprejetim normativom za računalniško opremo šol, večina ponudb pa je dejansko obstajala bolj na papirju. S pretihotapljenimi tujimi napravami ti domači proizvodi seveda niso imeli možnosti tekmovati, zato so vsi prvenstveno ciljali ravno na šole in v primeru uspeha tudi druge javne ustanove. (83/28, 84/44, 84/77, 84/81, 84/86, 85/74, 85/75, 84/88, Bit 84/09)
Priložnost za domače proizvajalce
Birokratski postopki so tekli počasi. Potem ko so bili končno sprejeti uradni normativi za opremljanje šol z računalniki, se je do začetka leta 1985 na razpis prijavilo 7 ponudnikov, med njimi Iskra Delta, Iskra Široka potrošnja in Gorenje, pa Intertrade, Mladinska knjiga in Ivasim, ter Infosistem, zagrebški zastopnik za Sperry Rand. Do konca šolskega leta komisija še vedno ni izdala priporočila.
V šolah so se naveličali čakanja in so medtem začeli samoiniciativno kupovati uvožene mikroračunalnike, predvsem Commodore 64 z dodatno opremo. Prišlo je do več skupnih nakupov šol, ki so jih pogosto omogočila tudi lokalna podjetja. Nakup so izvedli v Mariboru, v Podravju, Pomurju, na Goriškem in še kje. Do Junija 1985 je bilo na ta način v srednje šole uvedenih že 400 računalnikov, v osnovne šole pa kar 700 računalnikov. Še vedno je obstajalo več različnih pogledov na to kako in do kakšne mere naj bi se ti računalniki pravzaprav vključili v izobraževanje. Pojavili so se očitki, da mikroračunalnike v šolah uporabljajo bolj za igranje kot pa za izobraževanje. Obstajala pa je tudi bojazen, da bodo računalniki tako kot nekateri drugi dragi učni pripomočki ostali neizkoriščeni. Problem je predstavljalo pomanjkanje ustrezne programske opreme zato so se njenega razvoja pogosto lotevali kar zainteresirani posamezniki. (84/31, 84/48, 84/86, 84/94, 84/114, 84/125, 84/126, 85/74)
Koncept računalniške učilnice Iskra Delta
V Iskra Delta so za pridobitev projekta ‘2000 računalnikov’ izdelali koncept sodobne učilnice s cenejšo prilagojeno različico svojega Partnerja in osrednjim sistemom Delta 800. Po štiri Partnerje za učence so povezali s Partnerjem za učitelja, na katerega je bil priključen še tiskalnik. Za spremljanje pouka so bili na razpolago še štirje televizorji.
Ponujali so različico mikroračunalnika z nazivom Partner 2000. Ta je vseboval tipkovnico, črnobel monitor, disketno enoto, ponujal pa je tudi možnost video izhoda in serijski vmesnik. Operacijski sistem CP/M je vseboval nekaj pomožnih programov, interpreter za Basic, prevajalnik za Pascal, ter zaslonski urejevalnik besedila in preglednic. Omogočili so tudi povezavo s hišnimi računalniki Commodore in Spectrum, ki so jih marsikje v šolah medtem že kupili. V primerjavi s temi so bile cene ponujenih konfiguracij Iskra Delta še vedno zelo visoke, in sicer 3 milijone tedanjih dinarjev. Za primerjavo, je bila cena za 4 računalnike Commodore 64 ali 4 računalnike ZX Spectrum brez dodatne opreme približno 100 tisoč dinarjev. Pri konceptu sodobne učilnice so kot vodilo vzeli privajanje učencev na osnovno delo z računalnikom in učenje programiranja pri pouku računalništva. Z ustrezno programsko opremo pa je Partner 2000 lahko služil tudi kot orodje pri interaktivnem poučevanju drugih predmetov in za simulacijo raznih procesov. Obenem so bili računalniki opremljeni za avtomatizacijo poslovanja v šolah, za šolsko evidenco in podobna pisarniška opravila. (84/115, 84/118, 85/47, 85/74, KP/02, Moj mikro 85/05)
$> V muzeju si lahko od blizu ogledate mikroračunalnik Partner.
Iskra Široka potrošnja HR-84
V Iskrinem oddelku Široka potrošnja so v upanju zaslužka pri projektu ‘2000 računalnikov’ razvili hišni računalnik HR-84. Izdelali so ga na podlagi samogradnega načrta za hišni računalnika Abakus. Uporabili so 8-bitni mikroprocesor Motorola 6809 z zelo skromnimi 16-32 KB pomnilnika RAM in 16 KB pomnilnika ROM. Celoten sistem je bil izdelan na treh tiskanih vezjih, omogočal pa je tudi poljubno razširitev prek odprtega vodila, ter pseudo grafični prikaz na zaslonu ali televizorju. Običajno je bil poleg računalnika in jugoslovanske tipkovnice dodan še en izmed Iskrinih črnobelih televizorjev. Računalnik se je programiral v jeziku Basic in je imel menda priloženih nekaj programov na kasetah. Za začetek proizvodnje računalnikov seveda ni bilo denarja, so pa kljub temu v luči velikega posla za šole obljubljali 500 računalnikov do konca leta. Jeseni 1984 so kot oglaševalski prijem v Iskri sicer izvedli poskusno proizvodnjo in prvih 100 računalnikov podarili šolam in nekaj drugim ustanovam, potem pa je bil projekt kmalu opuščen. (83/28, 83/49a, 84/42, 84/48, 84/54, 84/77, 84/88, Moj mikro 84/06, Bit 84/07)
Obuditev projekta Gorenje Dialog
Tudi v Gorenju so 1984 obudili svoj mikroračunalnik Dialog. Najprej so razstavljali svojo hišno različico iz prejšnjih let. Kot prednost so takrat navajali možnost priključitve na televizor, ki so jih po šolah že imeli. Kmalu so ugotovili, da hišni Dialog ne more konkurirati drugim podobnim hišnim računalnikom na trgu in so napovedano proizvodnjo preklicali.
Posvetili so se izboljšani različici pod nazivom Osebni Dialog 20P. Ta je uporabljal mikroprocesor Zilog Z80A s taktom 4Mhz in običajnih 64 KB pomnilnika RAM ter 32 KB pomnilnika ROM. Za računalnik je bil na voljo tako interpeter FEBASIC, ki so ga že prej razvili v laboratoriju FE, pa tudi prevajalnika za Cobol in Pascal, s čimer se je uvrščal med bolj jezikovno podprte mikroračunalnike pri nas, vendar pa tudi med najdražje. Prvotni FEBASIC so še razširili in predvsem omogočili njegovo izvajanje prek operacijskega sistema CP/M oziroma FEDOS. Za novi Dialog 20P so na FE namreč razvili predelavo operacijskega sistem CP/M 2.2 pod nazivom FEDOS. Sprva je Dialog kot večina takrat dostopnih domačih mikroračunalnikov omogočal le pseudo grafično prikazovanje na črnobelem zaslonu s 24 vrsticami in 80 stolpci.
Poskusno serijo 50 enot so izdelali jeseni 1984, za leto 1985 pa so kot ostali obljubljali 2000 enot. To številko so nato zmanjšali na 300 do Maja in 500 do konca leta 1985. Omogočili so še razširitev pomnilnika do 256 KB in vmesnik za vodilo IEEE 488 ter barvno grafično kartico z ločljivostjo 256×256 in 16 barvami. Iskra Delta pa je nato v sodelovanju z Gorenjem izdelala tudi alternativno različico svoje računalniške učilnice za opremo šol, ki je namesto Partnerjev vsebovala Gorenjeve osebne Dialoge 20P.
Kasneje so izdelali še laboratorijsko oziroma mrežno različico računalnika z nazivom Dialog M, ki je uporabljala nov mikroprocesor Hitachi HD64180, kompatibilno različico Zilog Z80, imenovano tudi Super Z80. Ta je imel vgrajeno enoto za upravljanje pomnilnika in je tako že serijsko omogočal njegovo razširitev do 512 KB. Zanj so na FE izdelali še večuporabniško predelavo operacijskega sistema z nazivom Fenix, pri katerem so se takrat menda zgledovali po priljubljenem Unix-u. Razvili pa so tudi lastno programsko opremo DanteNet, ki je ob uporabi dodatnega omrežnega vmesnika omogočala medsebojno povezavo do 16 računalnikov. (84/48, Bit 84/07, Bit 85/01, SRD/08)
Izbor ponudnikov za opremo šol
Glede projekta ‘2000 računalnikov v slovenske šole je poleti 1985 komisija vendarle odločila, da sta najprimernejši izbiri za opremo šol koncept učilnice Iskra Delta z računalniki Partner in računalniki IBM PC in PC XT iz ponudbe Intertrade, ki so se tik pred tem začeli prodajati tudi na jugoslovanskem trgu. Na tej točki je bilo v osnovnih šolah že okrog 1000 in v srednjih šolah že okrog 700 računalnikov, večinoma cenejših uvoženih računalnikov tipa Commodore 64 in ZX Spectrum, le 10 odstotkov pa dražjih Partnerjev in PC-jev. Prihod IBM PC in PC-združljivih računalnikov pa zaznamuje začetek velikih sprememb na področju računalništva in predstavlja enega izmed glavnih dejavnikov za zaton mikroračunalniške proizvodnje tako v Sloveniji, kot tudi drugje v Jugoslaviji in v manj razvitem svetu(vse o tem pa v eni izmed naslednjih objav). (84/102, 84/107, 84/111, 84/114, 85/47, 85/57, 85/85, 86/11, KP/02)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V naslednji objavi bomo še naprej obravnavali prelomno obdobje, ko so se pri nas pojavili ceneni hišni mikroračunalniki. Številni proizvajalci računalniške opreme pri nas in po svetu so se takrat poskušali vključit v ta zelo donosen posel. Pri nas je podjetje Slovenijales prestavilo svoj ColorGraf, nastalo pa je tudi podjetje Tipro, ki je izdelovalo profesionalne tipkovnice Ines. Na Hrvaškem so se precej razširili mikroračunalniki Apple 2 ter njihovi kloni in izpeljanke podjetja Ivasim, med njimi najbolj uspešna Ivel Ultra in Ivel Z3. Tudi podjetje PEL Varaždin je zgodaj predstavilo svoj ceneni mikroračunalnik Galeb, ki ga je leta 1984 nadomestil novejši Orao. Tako kot Abakus v ljubljanskem Mikroračunalniškem klubu pa so tudi drugje nastajali podobni amaterski samogradni koncepti, na primer mikroračunalnik Lola 8, ki so ga izdelovali v podjetju Ivo Lola Ribar in izredno popularni mikroračunalnik Galaksija, ki ga je leta 1983 zasnoval Voja Antonič. Mikroračunalnike, predvsem cenene različice in klone tujih naprav, pa so sredi osemdesetih začeli izdelovati tudi v mnogih drugih podjetjih.
Viri
78/03 : Informatica (1978, letnik 2, številka 3)(LINK) | 82/21 : Sobotna priloga (27.02.1982, letnik 24, številka 48) (LINK) | 82/27 : Delo (12.04.1982, letnik 24, številka 85)(LINK) | 82/52 : Delo (27.12.1982, letnik 24, številka 300) (LINK) | 82/56 : Delo (15.05.1982, letnik 24, številka 111)(LINK) | 83/03 : Sobotna priloga (15.01.1983, letnik 25, številka 11)(LINK) | 83/04 : Delo (09.02.1983, letnik 25, številka 32)(LINK) | 83/21 : Delo (31.03.1983, letnik 25, številka 75)(LINK) | 83/25 : Delo (18.04.1983, letnik 25, številka 90)(LINK) | 83/28 : Delo (17.05.1983, letnik 25, številka 112)(LINK) | 83/37 : Delo (02.09.1983, letnik 25, številka 203)(LINK) | 83/49a : Delo (21.12.1983, letnik 25, številka 294)(LINK) | 83/49b : Delo (23.12.1983, letnik 25, številka 296)(LINK) | 83/52 : Delo (28.12.1983, letnik 25, številka 300)(LINK) | 84/16 : Naša komuna (letnik 21, številka 16)(LINK) | 84/21 : Delo (12.01.1984, letnik 26, številka 8) in Delo (17.01.1984, letnik 26, številka 12)(LINK,LINK) | 84/23 : Delo (20.01.1984, letnik 26, številka 15)(LINK) | 84/30 : Delo (27.03.1984, letnik 26, številka 72)(LINK) | 84/31 : Delo (05.04.1984, letnik 26, številka 80) in Delo (23.04.1984, letnik 26, številka 95)(LINK,LINK) | 84/32 : Delo (10.04.1984, letnik 26, številka 84)(LINK) | 84/41 : Delo (14.05.1984, letnik 26, številka 110)(LINK) | 84/42 : Delo (19.05.1984, letnik 26, številka 115)(LINK) | 84/44 : Delo (25.05.1984, letnik 26, številka 120) in Delo (29.05.1984, letnik 26, številka 123) (LINK,LINK) | 84/47 : Delo (04.06.1984, letnik 26, številka 128)(LINK) | 84/48 : Delo (05.06.1984, letnik 26, številka 129)(LINK) | 84/50 : Delo (07.06.1984, letnik 26, številka 131)(LINK) | 84/51 : Delo (09.06.1984, letnik 26, številka 133) in Delo (11.06.1984, letnik 26, številka 134)(LINK, LINK) | 84/54 : Sobotna priloga (16.06.1984, letnik 26, številka 139)(LINK) | 84/55 : Delo (20.06.1984, letnik 26, številka 142)(LINK) | 84/56 : Sobotna priloga (23.06.1984, letnik 26, številka 145)(LINK) | 84/57 : Delo (25.06.1984, letnik 26, številka 146)(LINK) | 84/58 : Delo (26.06.1984, letnik 26, številka 147)(LINK) | 84/62 : Delo (05.07.1984, letnik 26, številka 154)(LINK) | 84/64 : Delo (07.07.1984, letnik 26, številka 156)(LINK) | 84/65 : Delo (27.07.1984, letnik 26, številka 173)(LINK) | 84/77 : Delo (20.09.1984, letnik 26, številka 220)(LINK) | 84/80 : Delo (28.09.1984, letnik 26, številka 227)(LINK) | 84/81 : Delo (01.10.1984, letnik 26, številka 229) (LINK) | 84/82 : Delo (02.10.1984, letnik 26, številka 230)(LINK) | 84/83 : Delo (03.10.1984, letnik 26, številka 231)(LINK) | 84/84 : Delo (04.10.1984, letnik 26, številka 232)(LINK,LINK) | 84/85 : Delo (05.10.1984, letnik 26, številka 233)(LINK) | 84/86 : Sobotna priloga (06.10.1984, letnik 26, številka 234) in Sobotna priloga (13.10.1984, letnik 26, številka 240)(LINK,LINK) | 84/87 : Delo (12.10.1984, letnik 26, številka 239)(LINK) | 84/88 : Sobotna priloga (13.10.1984, letnik 26, številka 240)(LINK) | 84/89 : Delo (15.10.1984, letnik 26, številka 241) in Delo (19.10.1984, letnik 26, številka 245)(LINK, LINK) | 84/94 : Delo (24.10.1984, letnik 26, številka 249)(LINK) | 84/102 : Delo (14.11.1984, letnik 26, številka 266)(LINK, LINK) | 84/107 : Delo (20.11.1984, letnik 26, številka 271)(LINK, LINK) | 84/111 : Delo (26.11.1984, letnik 26, številka 276)(LINK) | 84/114 : Delo (06.12.1984, letnik 26, številka 283)(LINK,LINK) | 84/115 : Delo (07.12.1984, letnik 26, številka 284)(LINK) | 84/118 : Delo (14.12.1984, letnik 26, številka 290)(LINK,LINK) | 84/125 : Delo (22.12.1984, letnik 26, številka 297)(LINK) | 84/126 : Delo (29.12.1984, letnik 26, številka 303) (LINK) | 85/47 : Delo (10.04.1985, letnik 27, številka 84)(LINK) | 85/57 : Delo (14.05.1985, letnik 27, številka 110)(LINK, LINK) | 85/74 : Sobotna priloga (08.06.1985, letnik 27, številka 132)(LINK) | 85/75 : Delo (12.06.1985, letnik 27, številka 135)(LINK) | 85/85 : Delo (11.07.1985, letnik 27, številka 159)(LINK) | 86/11 : Delo (13.01.1986, letnik 28, številka 9)(LINK) | KP/02 : Kiberpipa galerija, Partner za šole, 1985(LINK) | SRD/08 : Projekt SloRaDe: Računalniki(LINK) | Moj mikro 84/06 : Iskra HR84 (LINK) | Moj mikro 84/07 : Računalniško opismenjevanje (LINK,LINK,LINK,LINK,LINK) | Bit 84/07 : Za računalniško pismenost, Domači mikroračunalniki (LINK,LINK,LINK,LINK) | Bit 84/09 : Mikroračunalniki v izobraževanju, Kdaj IBM PC (LINK,LINK,LINK,LINK) | Bit 85/01 : FEBASIC za Dialog 20P (LINK,LINK) | Moj mikro 85/05 : Moj partner (LINK)
