Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Iskrin koncept domače proizvodnje
- Prvi mikroračuanalnik Iskradata 1680
- Uporaba in razvoj Iskradata 1680
- Licenčni mini računalniki Iskradata C-18
- Proizvodne, razvojne in storitvene kapacitete
- Sistem za distribuirano obdelavo Iskradata 80
- Domače rešitve za Iskradata C-19
V Iskri so o poslovnem računalništvu začeli razmišljati nekje v prvi polovici sedemdesetih, program računalništva ki je poleg procesnih vključeval tudi poslovne računalnike pa so začeli uvajati leta 1977. To so bili sprva licenčni mini računalniki CDC imenovani Iskradata C-18, do leta 1980 pa jim je uspelo za poslovno uporabo programsko opremiti tudi njihov lasten mikroračunalnik Iskradata 1680. Leta 1979 so v sodelovanju z nemškim podjetjem ADPS začeli vzporedno razvijati novo mikroračunalniško družino pisarniških sistemov za distribuirano obdelavo Iskradata 80, nato pa še združljiv razvojni mikroračunalniški sistem Iskradata 100. V Iskri so vodilni položaj v računalniški proizvodnji sprva jemali kot samoumeven, po letu 1979 pa so ga tudi po lastni krivdi začeli zelo hitro izgubljati. Razvoj lastne procesne enote je v Iskri potekal prepočasi in premalo ambiciozno, za skupni računalniški program z drugimi proizvajalci pa se tudi niso uspeli konkretno dogovoriti.
Iskrin koncept domačega računalništva
Strategijo razvoja poslovnega računalništva so v Iskri razvijali že nekje od leta 1974 s pomočjo IJS in Univerze v Ljubljani. Iskra je gradila koncept domače proizvodnje na temelju obvladovanja procesne enote računalnika. Smatrali so, da brez te o domači industriji ni mogoče govoriti. Procesna enota je odrejala celotno zasnovo računalnika in pogojevala uporabo programske opreme, ki pa je že takrat predstavljala v računalniškem sistemu več kot polovico njegove vrednosti. Razvoj lastne procesne enote in originalne programske opreme zanjo so smatrali kot najbolj poslovno upravičen in donosen, to pa je bilo žal tudi glavno merilo pri načrtovanju razvoja. Periferna oprema je bila po drugi strani v tem času večinoma že standardizirana in enako primerna za uporabo na različnih procesorjih in programski opremi, zato je v Iskrinem konceptu predstavljala manj pomemben element. Od ameriškega partnerja, podjetja AMI, so najprej kupili licenco za uporabo procesorja Motorola 6800 in programske opreme zanj, obenem pa začeli snovati načrte za razvoj lastnega procesorja. Na podlagi predhodnega razvoja mikroelektronike so bili v podjetju do leta 1978 s pomočjo načrtovalskih zmogljivosti Laboratorija za mikroelektroniko FE že sami sposobni razviti mikroprocesorje v monolitni in hibridni tehniki, vendar pa razvoj procesorje za njihov program računalništva na tej osnovi ni potekal dovolj hitro in je bil omejen na telekomunikacijske procesorje. (78/27, 78/29, 78/33, 79/09, 79/31)
Iskradata 1680
V Iskri so se dejanski usmerjeni napori za izdelavo lastnega računalniškega sistema, ki bi se serijsko izdeloval in prodajal, začeli leta 1976. Na podlagi licence za 8-bitni mikroprocesor Motorola 6800 so v sodelovanju z FE, IJS in VTŠ Maribor začeli razvijati računalniški sistem, ki bi se lahko uporabljal kot procesni, poslovni in razvojni sistem. Cilj je bil namreč, da bi se računalnik lahko uporabljal tudi za razvoj lastnih programskih rešitev in ne le za uporabo vnaprej pripravljenih programov. Leta 1977 je bil že izdelan prvi prototip. O razvoju posameznih delov računalnika so v reviji Informatica podrobno pisali sodelujoči. Objavljene so bile tudi osnovne shematike za izdelavo računalnika. V naslednjih letih je bilo v različnih konfiguracijah izdelanih in prodanih okrog 200 računalnikov pod imenom Iskradata 1680. To je bil prvi računalnik, ki je bil v celoti razvit in izdelan v Sloveniji, angleška revija Computer Science pa ga je razglasila celo za edini mikroračunalnik dotedaj izdelan v socialističnih državah.
Zgrajen je bil modularno in izdelan na eni plošči tiskanega vezja, ki je vsebovala 64KB delovnega pomnilnika (in 16KB hitrega dinamičnega pomnilnika), ter 16 vhodno-izhodnih linij za kartice in druge naprave. Priloženi so bili moduli za serijsko in paralelno povezavo, modem, analogno-digitalni in digitalno-analogni pretvornik, časovnik, pa nadzorna plošča in modul za upravljanje. Proizvajali so tudi standardne tiskane plošče na katerih so lahko uporabniki sami razvijali lastne module, kar je bilo še posebej ugodno pri uporabi za krmiljenje in upravljanje poljubnih procesov. Sistem je vključeval še zaslon, tipkovnico in disketne enote.
Računalnik Iskradata 1680 je sicer uporabljal operacijski sistem IDOS(Iskrin diskovni operacijski sistem), ki je bil predelava razvojnega operacijskega sistema ameriškega podjetja AMI. Na pomnilniku ROM je hranil osnovne programe potrebne za delovanje. Opremili so ga z urejevalnikom besedila, programi za upravljanje z datotekami, zbirnikom(Assembler) in makro zbirnikom(Disassembler), nato pa še s poslovno orientiranim interpreterjem za programski jezik Basic z matematičnimi rutinami. Leta 1978 se je kot procesni sistem že začel proizvajati v Iskrini novi tovarni računalnikov na Laborah. (77/67a, 78/01, 78/02, 78/03, 78/04, 78/16, 79/08, 80/01a, 80/02, SRD/08, SRD/04, SRD/06)
Uporaba in razvoj Iskradata 1680
Kot procesni računalnik se je Iskradata 1680 uporabljal za vodenje procesov in avtomatizirano delo v laboratorijih na univerzah v Ljubljani, Mariboru in v Zagrebu, v več laboratorijih Iskrinih tovarn, pa v Nuklearni elektrarni Krško, vgrajeni pa so bili tudi v nov računalniško vodeni sistem semaforjev v Ljubljani. Uporabljen je bil tudi za vodenje industrijskih procesov, programska oprema pa je bila običajno prilagojena oziroma izdelana v sodelovanju z uporabnikom. V podjetju Plama je bil na primer uporabljen za vodenje galvanske linije. Nadziral je premikanje izdelkov po liniji in njihovo spuščanje v izbrano kemikalijo. Skupaj z alfanumeričnimi prikazovalniki in Iskrino telekomunikacijsko opremo so bili vključeni tudi v sklop Datasaab sistemov za kontrolo zračnega prometa, ki so se uporabljali tako v Jugoslaviji kot drugje v tujini. Leta 1980 je bil računalnik uporabljen tudi v Planici.
Ekipi, ki je delala na računalniku je do leta 1980 postopno uspelo zadovoljivo razviti tudi programsko osnovo računalnika, da se je ta lahko začel prodajati in uporabljati kot poslovni in razvojni sistem. Za ta razvojni dosežek so Marko Rogač, Žarko Mirosavljev, Božidar Ropret, Andrej Uratnik, Dušan Kodak in Anton P. Železnikar takrat prejeli tudi nagrado Sklada Borisa Kidriča. Razvili so dve različici za poslovno uporabo. Prvi je bil klasičen sistem za zajemanje in urejanje podatkov, ter njihovo končno pripravo za obdelavo na večjem računalniku. Tu je programska oprema omogočala uporabo v finančnem knjigovodstvu, fakturiranju, pri osebnih dohodkih, spremljanju zalog in pripravi podatkov za kupce in dobvitelje. Drugi poslovni sistem je bil prilagojen za nadzor skladišč po načinu ‘George’.
Kot razvojni oziroma laboratorijski sistem je bil prilagojen za pisanje in preizkušanje lastnih programov in je bil tako najbolj primeren za delo v strokovnem okolju. Za ta namen je imel posebno nadzorno ploščo prilagojeno lažjemu programerskemu delu. Na FE so računalnik kot razvojni sistem uporabljali vse do začetka devetdesetih, ker so zanj menda razvili veliko orodij.
Kot šolski sistem z nazivom UMRS-1 je bil sestavljen po minimalni konfiguraciji, ki jo je bilo delno mogoče tudi nadgraditi, uporaben pa je bil kot razvojni sistem za pisanje, preizkušanje in izvajanje zelo kratkih in nezahtevnih programov. Prednost te različice je bila predvsem nizka cena. Leta 1979 naj bi bilo nameščenih že 50 računalnikov Iskradata 1680, večinoma v različnih procesnih konfiguracijah, do konca leta 1980 pa skupno 64 računalnikov. (78/14, 70/09, UNI/02, SRD/04, SRD/06)
$> V muzeju hranimo nekaj različnih primerkov zgodnjih mikroprocesorjev in podpornih vezij.
Iskra + Philips
Medtem ko so razvijali mikroračunalnik Iskradata 1680, so leta 1976 v Iskri podpisali tudi sporazum o kooperacijski proizvodnji malih in srednjih računalnikov in periferne opreme s podjetjem Philips. Proizvodnja je stekla še istega leta v Kranju, v Ljubljani pa se je organizirala močna strokovna služba za nudenje porogramske opreme in servisa. Vanjo je bila vključena ekipa Iskra Commerce, ki je že dotlej opravljala to dejavnost v okviru sodelovanja s CDC. Iskra je takrat prevzela tudi obveznost vzdrževanja že prodane Philipsove opreme v Jugoslaviji. Domačim kupcem so bili v naslednjih letih tako za dinarje na voljo tudi Philipsovi računalniki z vso potrebno opremo, vendar pa o tem delu Iskrine proizvodnje ni konkretnih informacij. (76/25b, 78/28)
Iskra + CDC.. Iskradata C-18
Leta 1977 pa je Iskra podpisala tudi novo desetletno pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju s podjetjem CDC, kar je pomenilo da so iz Iskrinih tovarn kmalu prišli tudi prvi mini domači računalniki tega proizvajalca imenovani Iskradata C-18. Licenco za izdelavo centralne enote so menda pridobili kar v zameno za nekaj svojih originalnih idej in izdelkov. V Iskri so proizvajali centralne enote računalnika, periferne in pomožne enote iz serije Cyber 18 pa je priskrbel CDC. Iskradata C-18 je bil 16-bitni mini računalnik tretje generacije izdelan po arhitekturi CDC 1700 oziroma Cyber 18, kot so se imenovale novejše različice tega računalnika. Ti računalniki so pri nas presenetljivo uspešno konkurirali veliko bolj priljubljenim in programsko opremljenim mini računalnikom DEC PDP-11.
V svetu so se običajno uporabljali kot procesni računalnik. Pri nas pa so sistem reklamirali tudi kot poslovni sistem primeren za širok krog uporabnikov, najbolj pa za šole, univerze in druge podobne srednje velike organizacije, kjer je bil lahko povezan v lokalne mreže ali uporabljen kot samostojen terminal za povezavo na večji centralni računalnik. Iskradata 18 je ponujal konfiguracije z do 256KB glavnega pomnilnika in možnost mikroprogramiranja procesorja. Sistem je bil grajen modularno, zato je bil prilagodljiv in ga je bilo mogoče nadgrajevati. Možno je bilo vključiti diskovne enote do skupne kapacitete 400MB, krmilne naprave so omogočale priklop največ štirih tračnih enot, linijskega in več matričnih tiskalnikov, ter do 16 zaslonskih terminalov s tipkovnico.
Iskradata C-18 je uporabljal CDC-jev interaktivni operacijski sistem in je podpiral programske jezike Fortran, Basic, Pascal in RPG II, pogosto pa se je programiral kar v simboličnem strojnem jeziku. Na voljo so bili različni paketi programov za uporabo pri obdelavi in beleženju naročil, pri analizi prodaje in kontroli zalog, obdelavi kosovnic, delovnih nalogov in planiranju potreb po materialih. Vseboval je glavno knjigo in programe za nadzor nad kupci in dobavitelji. Po uradni statistiki so bili pri nas leta 1978 v uporabi že vsaj 4 računalniki Iskradata C-18, konec leta 1981 pa vsaj 24. V Iskri sicer navajajo, da naj bi do konca leta 1980 namestili in opremili najmanj 40 sistemov. (77/23, 78/02, 78/13, 78/16, 79/08, 80/28, STAT/03, STAT/04)
Iskra proizvodne kapacitete
Leta 1977 je bil ustanovljen oddelek Iskra Računalniki, v katerem so združili delo več kot 250 ljudi, približno 100 v Kranju v proizvodnji in približno 150 v prodajno-servisnih organizacijah po Jugoslaviji. Z zagonom novega obrata za proizvodnjo računalnikov na Laborah v Kranju leta 1978 se je v večji količini na treh linijah lahko začela proizvodnja procesnih računalnikov za Iskrine telefonske centrale, licenčnih mini računalnikov Iskradata C-18 in lastnih mikroračunalnikov Iskradata 1680. Leta 1978 je bilo v novi tovarni izdelanih že prvih 84 računalnikov, Iskra pa naj bi v tem času skupno skrbela že za 248 računalnikov različnih tipov, bodisi poslovnih ali procesnih. Med njimi so bili tudi vsi računalniki Philips in CDC v Jugoslaviji, za katere je Iskra prevzela skrbništvo.
Po konceptu so si prizadevala za celovito obvladovanje področja računalništva in za zmanjševanje odvisnosti od tujine. Zaradi uvoznih omejitev in posledičnega velikega povpraševanja se je Iskri in ostalim proizvajalcem ponujal predvsem domači trg, vendar so bile njihove ambicije velike tudi na tujih trgih, saj bi jim ta lahko nudil dostop do prepotrebnih deviz. Z dograditvijo tovarne v Stegnah so do konca sedemdesetih lahko združili tudi osem po Ljubljani razkropljenih lokacij Iskrine Avtomatike s tem pa vse zmogljivosti za projektiranje in izdelavo sodobnih računalniških krmiljenih sistemov za daljinsko upravljanje in avtomatizacijo v industrijskih in drugih procesih. V novem obratu so začeli razvijati računalniško krmiljene semaforje, sisteme za klic v sili, sisteme za varovanje objektov in protipožarno zaščito, sistem za avtomatično tehtanje in podobno. (78/15, 78/17, 78/33, 79/07, 79/17, 79/30)
Neelektronski del računalniške industrije
Računalništvo je v tem času kot proizvodna industrija poleg obratov za proizvodnjo elektronskih komponent in sestavljanje računalnikov, vse bolj vključevala tudi druge pomembne vidike, kot so bili razvoj programske opreme, razvoj kompleksnih informacijskih sistemov in kibernetičnih konceptov na področju dela. Programski, informacijski in komunikacijski elementi računalnika so namreč šele zares omogočali njegovo uporabo in vključitev v širše informacijske sisteme. Vse večja odgovornost za proizvajalce je tako postajal razvoj specifične programske opreme, pa tudi samo uvajanje, vzdrževanje in nadgrajevanje teh sistemov.
V okviru razvojnih ekip proizvajalcev je postajalo izredno pomembno redno izobraževanje in sledenje bliskovitemu tehnološkemu razvoju, katerega nosilec je bil običajno nek drug vodilni svetovni proizvajalec. Celoten sklop vseh teh proizvodnih in storitvenih elementov je vse bolj oblikoval računalništvo kot neko posebno in samostojno industrijsko panogo, ki je začela v povezavi z mikroelektroniko izrazito krojiti tudi usodo večine ostalih industrijskih panog.
V tem kontekstu je imela Iskra do konca sedemdesetih prek svojih specializiranih področnih enot v Beogradu, Skopju, Zagrebu in Ljubljani vzpostavljen servis in stalne stike z uporabniki svojih računalnikov. Cilj je bil široko zasnovana in stalna skrb za potrebe uporabnikov. Razvijali in uvajali so nove računalniške programske pakete, prilagojene specifičnim potrebam posameznih panog, skrbeli za tehnično vzdrževanje računalnikov in opreme, na tečajih in seminarjih pa so usposabljali računalniške kadre. Redno naj bi jih oskrbovali tudi z dodatno računalniško opremo, literaturo in podobno. Iskrina mreža je imela leta 1980 v Jugoslaviji skupno že 89 podružnic, prodajalnih in servisnih centrov. (78/03, 79/08, 79/09, 80/02, 80/05, 81/04)
Iskra in univerzi
Na VTŠ Maribor sta se konec sedemdesetih let v okviru Inštituta za strojništvo formirala dva centra z različnima usmeritvama. En izmed njiju, center CETES, je bil usmerjen v razvoj računalniškega projektiranja in konstruiranja in je delal v povezavi z Iskro in z njihovim sistemom Iskradata C18, ki so ga v centru namestili leta 1979. Razvijali so lasten grafični zaslon, oziorma CAD sistem za konstruiranje z računalnikom in prototip kvalitetnega ravninskega risalnika za uporabo pri projektiranju. Kasneje so pri projektiranju računalniške opreme začeli sodelovati tudi z Gorenjem.
V Laboratoriju za projektiranje informacijskih sistemov VTŠ, ki je večinoma sodeloval z Delto, pa so razvijali tudi programsko oprema za uporabo Iskradata 1680 v tehniški praksi. Tudi na VEKŠ Maribor so leta 1979 odprli nov računski center opremljen z računalnikom Iskradata C-18, ukvarjali pa so se predvsem z razvojem računalniških mrež.
Iskra je po letu 1973 z Univerzo v Ljubljani tesno sodelovala pri znanstveno-raziskovalnem delu na področju mikroelektronike, telekomunikacij in računalništva. Prizadevali so si za vzgojo prepotrebnih strokovnjakov na teh področjih. V tem času pa je na univerzi začela pridobivati podporo tudi Elektrotehnina Delta s svojim programom DEC mini računalnikov. To je bil tudi en izmed virov trenj med podjetjema. Ko so se konec sedemdesetih na univerzi odločili za nakup DEC System 10, so mnogi to že razumeli kot nezaupnico Iskri, ki je bila vse do konca sedemdesetih predvidena za nosilko združenega jugoslovanskega računalniškega programa. (79/03, 79/13, 79/14, 79/30, 80/04, 80/11, 80/22, 80/33a, 80/33b, 80/34, 80/45, 81/05, 81/06, 81/17, 81/28)
Iskradata 80/50-90
Leta 1979 so se v Iskri odločili, da bodo začeli v sodelovanju z nemškim podjetjem ADPS iz Stuttgarta razvijati in izdelovati novo družino računalniških sistemov za distribuirano obdelavo podatkov Iskradata 80. Menda so takrat iz nemške podružnice Iskre poslali strokovnjaka z namenom, da v Kranju organizira proizvodnjo novega računalnika. Proizvodnjo Iskradata 1680 so želeli ustaviti, vendar se je kolektiv v kranjskem oddelku Iskra Računalniki temu uprl, ker so bili na svoj mikroračunalnik zelo ponosni in so smatrali, da je nesmiselno podvajati razvoj. Vodstvo Iskre se je kljub temu odločilo za razvoj Iskradata 80, ki je potekal vzporedno v Nemčiji z mešano nemško-slovensko razvojno ekipo. Za razvoj Iskradata 80 je bilo takrat menda namenjeno veliko sredstev.
Novi Iskradata 80 je bil modularen sistem zgrajen na osnovi mikroprocesorja Zilog Z80. Zasnovan je bil kot sistem za avtomatizacijo pisarniškega dela s poudarkom na preprosti uporabi, ki ni zahtevala posebnega znanja. Obstajale so številne delovne različice računalnika: 80-50 Pisalnik, 80-60 Samostojno delovno mesto, 80-70 Komunikacijsko delovno mesto in 80-75 Sinhroni terminal. Centralna sistema 80-80 Samostojni matični sistem in 80-90 Komunikacijski matični sistem pa sta imela razširljiv pomnilnik in do 4 diskovne enote z velikostjo od 40MB do 300MB. Nanju naj bi se prek komunikacijskega modula lahko priključilo do 16 delovnih enot.
Leta 1980 so najprej predstavili model 80-50 Pisalnik, ki so ga programsko opremili za pripravo dokumentacije, pisem, urejanje in oblikovanje besedil in podobno. Imel je dva disketna pogona za shranjevanje besedil na diskete kapacitete 256KB. Vključeval je še tiskalnik in zaslon. Nadomestil naj bi običajne pisalne stroje in tako pomagal pri povečanju produktivnosti v pisarni. Sistemi Iskradata 80 so menda lahko uporabljali operacijski sistem iDOS ali pa takrat popularni CP/M, programirali pa so se običajno s programskima jezikoma Basic in Pascal. Vmesnik je omogočal priključitev vrste perifernih naprav. Za računalnik pa so naredili tudi zelo zanimiv in edinstven oblikovni koncept. (80/01b, 80/35, 81/02, 81/03, SRD/06, SRD/08)
$> V muzeju si lahko ogledate ta lepo ohranjen primerek pisarniškega mikroračunalnika Iskradata 80.
Iskradata C-19
V Iskri so naredili tudi nekaj nadgradenj za licenčni računalnik Iskradata C-18 in s tem podaljšali njegovo prodajno dobo. V skladu s potrebami tržišča so z lastnimi inovativnimi rešitvami povečali zmogljivost računalnika in tako omogočili priklop večjega števila terminalov in delovnih postaj.
Nadgradnja sistema je predvsem temeljila na razširitvi sistemskega pomnilnika iz 64 KB na 92 KB in uporabniškega pomnilnika iz 256 KB na 512 KB, ter uvedbi novega operacijskega sistema ITOS 2.1. Povečali so tudi odzivni čas uporabniškega terminala in hitrost delovanja perifernih naprav z razširitvijo podatkovnih kanalov. Za ta namen so razvili novo vezje in originalno rešitev takrat prispevali tudi v tehnološo bazo podjetja CDC. Prilagodili so tudi krmilnik za diskovne enote s čimer so omogočili uporabo večjih diskovnih enot s kapaciteto do 180 MB. Za ITOS 2.1 sta bila na voljo nova križna zbirnika za prevajanje programov za procesorje Motorola 6800 in Motorola 68000, ter nov prevajalnik za Fortran. Izdelali so kompletno proizvodno dokumentacijo in ga po takrat običajni praksi na podlagi izdelanih rešitev smatrali za njihov lasten računalnik. (SRD/06, 81/03)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V drugi polovici sedemdesetih se je na domačem trgu pojavil tudi nov igralec, ki je dodobra premešal karte in vnesel tudi precej nejevolje. V podjetju Elektrotehna so po letu 1974 dobavili, opremili in servisirali več računalnikov DEC PDP za vodenje procesov v proizvodnji in delo v laboratorijih inštitutov. Leta 1977 so postopno začeli DEC računalnike sestavljati sami po principu OEM(Originalni proizvajalec opreme), zastopniški oddelek pa je v naslednjih letih prerastel v dokaj samostojno sestrsko podjetje Delta. V Delti so pod svojim imenom na domačem trgu ponudili računalnike DEC PDP-11/34, PDP-11/70 in PDP-11/44, nato pa še prve računalnike nove DEC serije VAX-11/780 in VAX-11/750. V sodelovanju s podjetjem Kopa iz Slovenj Gradca so pod njihovim imenom začeli sestavljati DEC zaslonske terminale VT-52 in VT-100, leta 1981 pa so izdelali svoj prvi lasten mikroračunalnik Delta 323/M.
Viri
76/25b : Delo (23.04.1976, letnik 18, številka 96)(LINK) | 77/23 : Delo (24.05.1977, letnik 19, številka 118)(LINK) | 77/67a : Informatica (1977, letnik 1, številka 3)(LINK) | 78/01 : Informatica (1978, letnik 2, številka 1)(LINK) | 78/02 : Informatica (1978, letnik 2, številka 2)(LINK) | 78/03 : Informatica (1978, letnik 2, številka 3)(LINK) | 78/04 : Informatica (1978, letnik 2, številka 4)(LINK) | 78/13 : Delo (30.09.1978, letnik 20, številka 227)(LINK) | 78/14 : Delo (27.10.1978, letnik 20, številka 250)(LINK) | 78/15 : Delo (5.11.1978, letnik 20, številka 274)(LINK) | 78/16 : Glas (03.10.1978, letnik 31, številka 76)(LINK) | 78/17 : Glas (06.10.1978, letnik 31, številka 77)(LINK) | 78/27 : Sobotna priloga (11.11.1978, letnik 20, številka 262)(LINK) | 78/28 : Delo (16.02.1978, letnik 20, številka 38)(LINK) | 78/29 : Sobotna priloga (28.10.1978, letnik 20, številka 251)(LINK) | 78/33 : Glas (06.10.1978, letnik 31, številka 77)(LINK) | 79/03 : Delo (14.03.1979, letnik 21, številka 61)(LINK) | 79/07 : Tednik (05.04.1979, letnik 32, številka 13)(LINK) | 79/08 : Tednik (02.10.1979, letnik 32, številka 78)(LINK) | 79/09 : Tednik (31.07.1979, letnik 32, številka 58,59)(LINK) | 79/13 : Delo (04.01.1979, letnik 21, številka 02)(LINK) | 79/14 : Delo (18.04.1979, letnik 21, številka 91)(LINK) | 79/17 : Delo (07.07.1979, letnik 21, številka 156)(LINK) | 79/30 : Delo (25.12.1979, letnik 21, številka 299)(LINK) | 79/31 : Delo (29.12.1979, letnik 21, številka 303)(LINK) | 80/01a : Informatica (1980, letnik 4, številka 1)(LINK) | 80/01b : Delo (03.05.1980, letnik 22, številka 103)(LINK) | 80/02 : Delo (24.03.1980, letnik 22, številka 69)(LINK) | 80/04 : Delo (02.10.1980, letnik 22, številka 231)(LINK) | 80/05 : Glas (14.11.1980, letnik 33, številka 88)(LINK) | 80/11 : Katedra (20.06.1980, letnik 19, številka 6)(LINK) | 80/22 : Delo (24.05.1980, letnik 22, številka 121)(LINK) | 80/28 : Delo (15.07.1980, letnik 22, številka 164)(LINK) | 80/33a : Delo (30.09.1980, letnik 22, številka 229)(LINK) | 80/33b : Delo (17.10.1980, letnik 22, številka 244)(LINK) | 80/34 : Delo (17.10.1980, letnik 22, številka 244)(LINK) | 80/35 : Delo (11.10.1980, letnik 22, številka 239)(LINK) | 80/45 : Dolenjski list (25.12.1980, letnik 31, številka 52)(LINK) | 81/02 : Informatica (1981, letnik 5, številka 1)(LINK) | 81/03 : Informatica (1981, letnik 5, številka 2)(LINK) | 81/04 : Delo (09.02.1981, letnik 23, številka 31)(LINK) | 81/05 : Primorski dnevnik (10.10.1981, letnik 37, številka 11062)(LINK) | 81/06 : Glas (03.06.1981, letnik 34, številka 50)(LINK) | 81/17 : Delo (24.01.1981, letnik 23, številka 18)(LINK) | 81/28 : Delo (09.05.1981, letnik 23, številka 105)(LINK) | STAT/03 : Zavod RS za Statistiko: Zmogljivosti in uporaba opreme za avtomatsko obdelavo podatkov 1978 (LINK) | STAT/04 : Zavod RS za Statistiko: Zmogljivosti in uporaba opreme za avtomatsko obdelavo podatkov 1981 (LINK) | SRD/04 : Projekt SloRaDe: Pogovor Dušan Kodek(LINK) | SRD/06 : Projekt SloRaDe: Pogovor Štefan Urankar(LINK) | SRD/08 : Projekt SloRaDe: Računalniki(LINK) | UNI/02 : Nagrade za iznajdbe in tehnične izboljšave(LINK)