Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Mikroprocesorji kot procesni sistemi
- IJS Mikro M in DARTA 80
- Avtomatska meteorološka postaja in drugi projekti
- Mikroračunalniški analizator podatkov
- Prvi koraki v smeri računalniške proizvodnje v Iskri
- Sodelovanje z IJS in FE
- Elektronski telefonski centrali EPABX 300 in 16
- Začetek modernizacije telefonskih central
V tokratni objavi spremljamo razvoj procesnega računalništva, ki se je začel v prvi polovici sedemdesetih v okviru sodelovanja Iskre z FE in IJS, najprej predvsem v telekomunikacijah, kjer je Iskra dosegla nekaj vidnih uspehov in naredila prve pomembne korake v smeri lastne računalniške proizvodnje. V sodelovanju z FE so razvili prototip hišne telefonske centrale, ki je temeljil na domačem procesnem računalniku. V sodelovanju z IJS pa so postopno osvojili proizvodnjo procesnih računalnikov ITT za uporabo v licenčnih telefonskih centralah Metacont 10c. Na področju avtomatizacije je posebej pomembno delo IJS, kjer so po letu 1976 razvili prve modularne mikroračunalniške sisteme utemeljene na 8-bitnih mikroprocesorjih in z njimi realizirali vrsto projektov.
Mikroprocesorji kot procesni sistemi
Napredek moderne elektronike je omogočil eksploziven razvoj avtomatizacije na vseh področjih, zlasti pa mikroelektronika s svojo usmeritvijo k miniaturizaciji, kjer so integrirana vezja prinesla izredno gostoto elementov, možnost izdelave v velikih serijah, majhno porabo elektrike in manjše pregrevanje, obenem pa izredno veliko zanesljivost in odpornost, tudi v težkih pogojih kot se pojavljajo v proizvodnih procesih. Mikroprocesorji so bili v začetku sedemdesetih izvorno razviti ravno za uporabo pri vodenju preprostih procesov, kot je na primer upravljanje procesa pralnega stroja, električne pečice, ali pa upravljanje izgorevanja v avtomobilskem motorju.
Kot procesni računalniki v industriji so se v tem času še vedno najbolj pogosto uporabljali mini računalniki tretje generacije, z izrednim napredkom mikorelektronike pa je v drugi polovici sedemdesetih že začelo postajati jasno, da jih bodo marsikje kmalu nadomestili vedno bolj zmogljivi in bolj ekonomični mikroračunalniki. Glavna prepreka za večji prodor mikroračunalnikov v prvi polovici sedemdesetih je bila primerjalno slaba programska podpora. Na tem področju so mini računalniki nudili uporabnikom več možnosti, večjo fleksibilnost in lažje rešitve. (75/35, 75/46, 76/23, 77/74)
Motivacija za uvajanje avtomatizacije
S posodabljanjem proizvodnje, uvajanjem novih tehnoloških postopkov in sodobnih pripomočkov se je tudi pri nas po zgledu bolj razvitih držav poskušal rešiti problem nizke produktivnosti in nekonkurenčnosti domače industrije. Avtomatizacija proizvodnje s procesnimi računalniki je v tem pogledu predstavljala relativno preprosto in učinkovito rešitev, ki jo je bilo mogoče realizirati hitro in z majhnimi finančnimi vložki. Po drugi strani je razvoj novih tehnoloških postopkov zahteval dolgotrajno znanstveno-raziskovalno delo.
Procesno računalništvo se je tako kot drugje najprej uveljavilo v metalurgiji, v kovinsko predelovalni in kemično predelovalni industriji, pa v gradbeništvu in elektrotehniki, ter pri vodenju in upravljanju sistemov, kot so elektroenergetski in telekomunikacijski sistemi. Uveljavilo se je tudi v dejavnostih, kjer je bila potrebna velika natančnost in sposobnost upravljanja z merilnimi napravami, na primer v medicini, hidrometeorologiji, v proizvodnji mikroelektronike in podobno.
Z realizacijo avtomatizacije v industriji in razvojem lastnih račualniško vodenih rešitev so se sredi sedemdesetih ukvarjali na več mestih, pobudo pa so predvsem začeli prevzemati na IJS, na njihovem oddelku za avtomate in biokibernetiko, pa tudi na oddelku za jedrsko elektroniko in oddelku za računalništvo in informatiko. Tu so v drugi polovici sedemdesetih začeli prvi v državi razvijati procesne rešitve za različne projekte v industriji na podlagi povsem novih mikroračunalniških sistemov, ki so jih večinoma razvili sami iz takrat zelo težko dostopnih tujih mikroprocesorjev. (75/46, 75/47, 76/23, 77/74)
Avtomatska meteorološka postaja in Mikro M
Prvi tak projekt na IJS je bil verjetno razvoj avtomatske meteorološke postaje v sodelovanju s Hidrometeorološkim zavodom SRS. Ta je bila zasnovana tako, da je s pomočjo modernih senzorjev in merilnih mehanizmov, ter vgrajenega mikroprocesorskega računalnika, lahko avtomatsko zbirala podatke iz okolja, jih osnovno statistično obdelala in posredovala centrali v obliki primerni za nadaljno obdelavo na večjem računalniku. Na IJS so za ta namen sestavili lasten mikroračunalniški sistem Mikro M, ki je v naslednjih letih služil tudi za izvedbo vrste drugih projektov avtomatizacije malih in srednje velikih procesov. Zaradi modularne zgradbe je bilo sistem Mikro M z malo truda možno prilagoditi potrebam procesa.
Izveden je bil na standardnem vezju velikosti 10x16cm, uporabili pa so 8-bitni mikroprocesor Intel 8080 z 64Kb pomnilnika. Razvili so vrsto perifernih modulov in preprost operacijski sistem s programi za upravljanje teh modulov. Nabor je vključeval različne analogne module in analogno-digitalne pretvornike, pa programabilne ojačevalnik in zbiralnike signalov. Digitalni moduli so služili predvsem za izvedbo komunikacije z zunanjimi napravami, na primer tiskalnikom, kasetnikom ali mrežno orpemo. Za izvedbo avtomatske meteorološke centrale so v IJS uvozili samo poseben senzor za vlago in zelo občutljiv upor za merjenje temprature.
Prototip je bil izdelan do leta 1976 in nameščen v meteorološkem stolpu ob Jedrski elektrarni Krško, kjer je služil za zgodnje obveščanje o onesnaženosti zraka. Podobno postajo so na Meteorološkem zavodu namestili za svoje potrebe v Ljubljani. Želja meteorologov je bila, da bi v državi vzpostavili mrežo takšnih avtomatskih postaj, v Ljubljani pa centralni računalniški sistem, kjer bi se zbirali in obdelovali podatki. Tak sistem so začeli razvijati na začetku osemdesetih. (76/34, 76/38, 76/56, 76/58, 77/39, 77/73)
Drugi projekti z Mikro M
Sistem Mikro M je uspešno prestal test v prvem prototipu postaje, zato so ga naslednje leto vgradili tudi kot dopolnilo k reaktorski inštrumentaciji v elektrarni. Uspešno pa se je izkazal tudi v sodelovanju z industrijo pri izdelavi prototipne avtomatizacije zahtevnejšega odbelovalnega stroja v lesni industriji. Glede na zanesljivost in prilagodljivost je bila njegova uporaba možna pri avtomatizaciji različnih industrijskih procesov pa tudi pri raziskovalnem delu in avtomatizaciji različnih tehniških meritev v laboratorijih.
Sami so ga na IJS uporabljali tudi kot razvojni sistem, na katerem so razvijali in preizkušali programsko opremo in prilagojene elektronske module za specifične procesne rešitve v industriji. Na oddelku za jedrsko elektroniko so mu na primer dodali teleprinter in terminal, digitalno kaseto, hitri čitalnik in luknjalnik traku. Razvili so tudi konzolo, ki je omogočala neposreden dostop do registrov procesorja in modularni vmesnik za testiranje. Poleg zbirnika za Intel 8080 so imeli tudi prečni zbirnik za mikroračunalnik SC/MP. Sistem so sredi sedemdesetih redno uporabljali inženirji iz vseh oddelkov, na IJS pa so menda redno hodili tudi inženirji iz industrije, da bi spoznali zmogljivosti in se naučili praktične uporabe mikroračunalnikov pri vodenju proizvodnje.
Na oddelku za avtomatiko in biokibernetiko so sodelovali s podjetji Gradis, IMP, Salonit Anhovo in Krka. Sistem za krmiljenje betonarne v podjetju Gradis naj bi bil leta 1978 sploh prvi primer uporabe mikroračunalnika pri vodenju industrijskega procesa v Jugolaviji. Omogočal je mešanje betona po želenem receptu, z manjšimi spremembami pa je bilo sistem možno uporabiti tudi pri drugih sorodnih industrijskih procesih, ki zahtevajo natančno doziranje in mešanje. S pomočjo tipk na komandni plošči je operater vnašal potrebne podatke in ukaze v računalnik, s pomočjo indikatorjev pa sledil krmilnim signalom, ki jih je računalnik pošiljal po sistemu. Na voljo je imel 10 stalnih receptov, ki so se nahajali v začasnem spominu in jih je lahko poljubno menjal, vse uporabljene količine pa je računalnik tudi izpisoval na papirnem traku, kar je bilo pomembno pri kontroli kakovosti betona.
V sodelovanju z IMP so izvedli projekt avtomatizacije dvigal z mikroračunalnikom. Razvili so vso potrebno elektroniko in programsko opremo za dvigala, ki je omogočala identifikacijo nadstropij, krmiljenje motorja dvigala in nato še izvedbo krmiljenja za štiri dvigala hkrati.
Nato so izvedli tudi projekt za izravnavo konic v odjemu električne energije v več idustrijskih obratih po državi. Izdelali so sistem, ki je omogočal tesno zasledovanje porabe in avtomatsko zbiranje statističnih podatkov, prek katerih je sistem lahko predvidel konice v obdobju 15 minut, sprejemal odločitve za izklop določenih naprav, ki so to v danem obdobju dopuščale in tako izvajal neposredno optimizacijo porabe v obratu. Sestavljen je bil iz nadzornega pulta s terminalom, zbirne postaje z mikroračunalnikom in stikalne omarice za priključitev porabnikov, ki jih je sistem upravljal. (77/74, 78/37, 79/21)
Mikroračunalniški analizator podatkov
Na IJS so v tem času izdelali še eno zanimivo mikroračunalniško rešitev za iskrino Tovarno elektronskih merilnih inštrumentov v Horjulu. To je bil poseben univerzalni mikroračunalniški analizator podatkov za uporabo v merilnih napravah. V tem primeru pa so uporabili kar kalkulatorski mikroprocesor Intel 8008, ki so mu dodali še EPROM pomnilnik in dodatno logično vezje, s čimer so omogočili izvajanje predprogramiranih funkcij po zgledu dražjih programabilnih znanstvenih kalkulatorjev. Naprava je omogočala tako aritmetične operacije, kot tudi pogojne in zankaste operacije, omogočala pa je tudi izvajanje vhodno-izhodnih operacij, kot je odčitavanje signalov iz merilnih senzorjev in izpis številčnih podatkov prek prikazovalnika oziroma izpis s tiskalnikom. Programska oprema, ki so jo razvili, je omogočala uporabo sistema tudi pri analizi podatkov v drugih merilnih napravah.
Izdelano rešitev so zaradi originalnosti takrat lahko celo patentirali, avtorja Jurij Tasič(strojna oprema) in Saša Divjak(programska oprema) pa sta za projekt dobila nagrado Sklada Borisa Kidriča. V naslednjih letih je bil na podlagi te rešitve razvit modularen mikroračunalniški sistem podoben Mikro M, ki so ga imenovali DARTA 80. Z njim je bil realiziran celo projekt za nadzor oziroma analizo učinkovitosti celotnega elektroenegetskega omrežja v Sloveniji. (75/10, 76/39, 77/70, 78/36)
Procesno računalništvo v telekomunikacijah
Zelo pomembno področje uporabe procesnih računalnikov so bile telekomunikacije. Predstavili bomo primer osvojitve izdelave procesnih računalnikov za elektronske telefonske centrale. V tem primeru sicer ne gre za domačo mikroračunalniško rešitev, vendar predstavlja prvi korak pri vzpostavitvi prihodnje domače proizvodnje v Iskri.
Pri nas je bila telekomunikacijska mreža na začetku sedemdesetih še zelo skromna, začela pa se je postopna modernizacija z najnovejšimi principi. Telefonska naročniška stiska in splošna preobremenjenost omrežja v celotni Jugoslaviji se je vedno bolj zaostrovala, kar je PTT prisililo v iskanje novih in bolj učinkovitih rešitev. Kljub dolgotrajnosti in problematičnosti uvedbe so se leta 1970 tako vendarle odločili, da bodo v sodelovanju postavili prvo elektronsko centralo. Odločili so se za moderne centrale Metacont 10C, ki jih je v sodelovanju z belgijskim proizvajalcem BTM izdelovala Iskra. Centrale so bile zgrajene na osnovi procesnih mini računalnikov tretje generacije ITT-1600 oziroma večjega ITT-3200.
Prednost elektronskih sistemov pred klasičnimi relejskimi je bila izrazita, ne le v zmogljivosti pri količini možnih priključkov, temveč tudi pri zanesljivosti delovanja. Že same elektronske komponente so imele v primerjavi z elektromehanskimi veliko večjo zanesljivost, po drugi strani pa so bile nove centrale sestavljene iz dveh enakih računalnikov, ki sta si v normalnem obratovanju delila promet, v primeru okvare ali vzdrževanja pa je en izmed njiju lahko prevzel celoten promet. Nova tehnologija je prinesla tudi izrazito poenostavitev večine vezij, zapletene funkcije pa so se z uporabo procesnih računalnikov prenesle na programsko opremo. Programska oprema je omogočala celotno upravljanje s telefonskimi signali in krmiljenje vseh ostalih delovnih organov centrale, nudila pa je tudi dodatne administrativne funkcije, ki v elektromehanskih centralah niti niso bile možne.
Dodatna oprema je omogočala komunikacijo vzdrževalcev s sistemom in posredovanje v primeru izpada enega izmed procesorjev, pa tudi zbiranje statističnih podatkov, na podlagi katerih je PTT lahko načrtovala nadaljne širjenje omrežja. En izmed predvidenih načrtov PTT je bil vzpostavitev centralnega vzdrževalnega centra, kjer bi se daljinsko zbirali in analizirali podatki vseh central, ter distribuirali popravki v primeru okvar. Prva elektronska centrala je bila zgrajena do leta 1973 v Mostah. (70/43, 74/07a, 75/47, Informatica 77/03)
Prve programerske ekipe v Iskri
Poudarek na programski opremi je prinesel popolnoma drugačen koncept razvoja in vzdrževanja central, ki je zahteval uvedbo usposobljene programerske ekipe v Iskri. Ker so centrale sestavljali po licenci in bolj zahtevne dele sprva še uvažali, je bilo programiranje in testiranje tudi najbolj zahteven del proizvodnje. To je za Iskro v tem času predstavljalo velik problem zaradi takrat še relativno slabe usposobljenosti vzdrževalcev in operaterjev. Obstoječi kadri se še niso učili računalniške tehnike in niso imeli stika z novo tehnologijo, razen redki mlajši. Za delo z novimi centralami so potrebovali dosti več znanja kot prej.
Tudi za izdelavo in prilagajanje programske opreme je bilo potrebno oblikovati povsem novo ekipo kvalitetnih kadrov, ki je morala do potankosti poznati ustroj in delovanje sistema in je zato morala spremljati vse faze proizvodnje. Najširiši nivo strokovnosti je bil potreben pri preizkušanju novih sistemov. Vsi programi za računalnik so bili takrat sestavljeni v zbirnem jeziku, ker še ni bilo na voljo učinkovitih prevajalnikov za višje jezike, celotna programska oprema pa je menda zasedala le 110Kb. Sprva so centrale povzročale nekaj težav, vendar se je z vsako novo nameščeno centralo programska oprema izboljševala in s tem tudi njihovo delovanje. Uporabniki so postopno pridobili zaupanje v novo tehnologijo. Do leta 1975, se je centrali v Mostah pridružilo še novih 13, do leta 1978 pa naj bi jih bilo že okrog 50. (74/07b, SRD/06, Informatica 77/03)
Iskra + IJS – Procesna računalnika ITT-1600 in ITT-3200
Za izvedbo prve centrale v Mostah je Iskra sklenila sodelovanje z Oddelkom za računalništvo in informatiko IJS. Tam je že obstajala strokovna računalniška ekipa z obsežnimi izkušnjami, priključilo pa se ji je še 5 iskrinih sodelavcev. Projekt je vključeval tehnično in programsko osvojitev in skupno izdelavo dveh prototipov računalnikov ITT-1600 in večjega ITT-3200, ki so se uporabljali v krmiljenju novih elektronskih central.
Prvi prototip je bil zgrajen iz 6.000, drugi pa iz 20.000 mikromodulov. Računalnika so skoraj v celoti izdelali doma in sestavili v elektronski delavnici IJS, izdelali pa so tudi testno napravo in razvili diagnostične postopke za iskanje napak na mikroelektronskih modulih vgrajenih v teh prototipih. Razvoj diagnostičnega računalniškega programa na IJS je podprl tudi Sklad Borisa Kidriča. Narejen je bil poseben diagnostični vmesnik in računalniški program za računalnik CDC 1700, s katerim se je izvajalo avtomatično preizkušanje. Program za odkrivanje napak na vezju je po natančno predpisanem vzorcu na konektorju s 128 kontakti preverjal odgovore na približno 300 različnih kombinacij logičnih vrednosti. Drug program je preverjal delovanja vezij pri najslabših možnih pogojih.
Skupina iz Iskre, ki je sodelovala pri razvoju prototipov, je na podlagi pridobljenega znanja in izkušenj v konstrukciji računalniških sistemov nato lahko organizirala proizvodnjo v tovarni. Postavili pa so tudi samostojen računski center za testiranje in programiranje izdelanih naprav po postopkih razvitih na IJS. V centru so s pomočjo programske opreme lahko tudi simulirali delovanje centrale in programirali njeno krmiljenje. (74/07a, 74/07b, 75/10, 75/26, 75/35, SRD/06, Informatica 77/03)
Prvi koraki k vzpostavitvi domače računalniške industrije
Z osvojitvijo proizvodnje računalniško krmiljenih elektronskih telefonskih central sistema Metaconta 10C se je Iskra tako postopno že začela uveljavljati kot proizvajalec računalnikov. Kljub temu, da so še vedno uvažali vse bistvene dele teh računalnikov, torej integrirana vezja, spominske bloke in vhodno-izhodne naprave, pa je bil to pomemben napredek, saj te vrste procesnih računalnikov ni bilo več potrebno uvažati in torej zanje trošiti težko dostopnih deviz.
V tovarni na Laborah so do leta 1975 obvladali proizvodnjo vseh tiskanih vezij in sestavljanje enot z modernimi elektronskimi elementi ter funkcionalno preizkušanje izdelkov in polizdelkov s pomočjo moderne računalniške tehnike. Proizvodnjo procesnih računalnikov in druge krmilne tehnike so postopno širili na različne industrijske panoge, načrtovali pa so tudi že izdelavo manjših računalnikov za poslovne namene. Načrtovali so tudi postopno lastno izdelavo vseh vrst integriranih vezij za uporabo v računalništvu.
Najpomembnejši del oziroma predpogoj pri vzpostavitvi domače proizvodnje pa je bila vsekakor izobraževalna in znanstveno-raziskovalna dejavnost, ki se je izvajala predvsem na IJS in FE. Prek nje so bili postopno ustvarjeni prvi nujno potrebni kadri in osvojene nekatere ključne tehnologije za realizacijo. Na Univerzi v Ljubljani je bilo v sodelovanju z Iskro in ob podpori Sklada Borisa Kidriča izvedenih veliko raziskovalnih projektov, predvsem pa iz strateško pomembnih področij, kot so mikroelektronika, računalništvo, telekomunikacije, avtomatizacija, elektronska optika in podobno. V Iskri pa so se zanašali na strokovnjake obeh inštitucij tudi pri samem oblikovanju strategije oziroma koncepta za izvedbo računalniške industrije. (75/10, 75/21, 75/35, 77/23, 79/30)
Prve elektronske telefonske centrale EPABX 300
Razvoj manjših elektronskih telefonskih central pa je Iskra gradila tudi na osnovi domačih raziskav v sodelovanju z Laboratorijem za mikroelektroniko FE. Že leta 1974 je bil na FE razvit prvi prototip hišne elektronske centrale domače izdelave. Centrala, ki je omogočala do 300 priključkov in 40 istočasnih kanalov, je bila primerna za manjša do srednje velika podjetja. Njen upravljalni del je bil manjši elektronski procesni računalnik, ki so ga v Laboratoriju za mikroelektroniko FE sami sprojektirali, izdelali in testirali v sorazmerno kratkem času dveh do treh let. Ekipo projekta so sestavljali Jernej Virant, Marjan Kožar, Ljubo Pipan, Veselko Guštin, Beno Pehani, Franc Koder, Andrej Dobnikar, Jože Grm in Brane Mušič.
Pravzaprav je izraz elektronski računalnik v tem primeru pogojen. Gre namreč za tako imenovani programski avtomat sestavljen iz standardnih TTL in DTL integriranih vezij. To je manj učinkovita vendar bolj cenena in dostopna bipolarna tehnologija, ki se je pogosto uporabljala za izdelavo računalniških logičnih vezij. Še posebej pogosto v sovjetskem bloku in drugih manj razvitih državah, kjer so bile rešitve na osnovi monolitnih integriranih vezij težje dostopne in drage še v osemdesetih. EPABX 300 pa vsekakor predstavlja velik uspeh in korak v pravo smer. Zasnova nove elektronske centrale je namreč omogočala prenos povsem doma razvite tehnologije v modularno izdelavo central z večjo kapaciteto in v druge procesne rešitve s področja avtomatizacije. (74/44, 75/47, 78/11, 81/18, Informatica 85/04)
EPABX 16, nadgradnja in začetek modernizacje
Tudi vse kasnejše naročniške centrale so bile plod domačega razvojnega dela. Za EPABX 300 je najprej prišla mala elektronska centrala EPABX 16, ki se je uporabljala v sekretarskih napravah ISICOM Super. V tem času sta bili EPABX 16 in 300 najbolj uporabljani manjši naročniški centrali. Izdelali so namreč kar 1750 enot. Na začetku sedemdesetih, ko so prototip izdelali na FE, je bila uporabljena rešitev smiselna, leta 1978, ko so v Iskri centrali šele začeli redno izdelovati, pa sta bili že nekoliko zastareli glede na druge dostopne tehnologije. V sodelovanju z FE so zato na podlagi prototipa začeli razvijati boljše rešitve.
Za novi izvedbi central EPABX 100 in 32 so v Laboratoriju za mikroelektroniko FE izdelali tankoplastni hibridni mikroračunalnik na katerem so takrat zelo inovativno združili mikroprocesor Motorola 6800 in njegove periferne enote. S tem so občutno zmanjšali velikost in porabo centrale, povečali pa njeno zanesljivost in prilagodljivost. Uporabljen mikroračunalnik naj bi bil takrat en izmed prvih takih izdelkov. Na podlagi EPABX 100 in 32 so v prvi polovici osemdesetih razvijali tudi serijo večjih digitalnih elektronskih central z zmogljivostjo oziroma možnostjo modularne nadgraditve do 2000 priključkov pod nazivom Iskra 2000(o tem pa več v eni izmed prihodnjih objav).
Obenem so leta 1979 dodelali in nadgradili centralo EPABX 300 po stari TTL tehnologiji. Z novo rešitvijo so omogočili vzporedno krmiljenje 128 navideznih procesorjev programskega avtomata, s čimer je centrala lahko istočasno izvršila 128 navodil. Uvedli pa so tudi nov zbirni jezik, ki je omogočal boljše in lažje programiranje. (75/47, 81/18, Informatica 85/04)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V naslednji objavi bomo predstavili začetke poslovnega računalništva v Iskri med leti 1977-81. Začeli so z licenčno proizvodnjo mini računalnikov Iskradata C-18 in izdelali prvi mikroračunalniku Iskradata 1680, ki so ga do leta 1980 pravtako programsko opremili za poslovno uporabo. Leta 1979 so začeli z razvojem nove serije mikroračunalnikov za distribuirano obdelavo Iskradata 80. V Iskri so vodilni položaj v računalniški proizvodnji sprva jemali kot samoumeven, po letu 1979 pa so ga tudi po lastni krivdi začeli zelo hitro izgubljati. Razvoj lastne procesne enote je v Iskri namreč potekal prepočasi in premalo ambiciozno, za skupni računalniški program z drugimi proizvajalci pa se tudi niso uspeli konkretno dogovoriti.
Viri
70/43 : Delo (23.06.1970, letnik 12, številka 168)(LINK) | 74/07a : IJS Novice 1974, št.1(LINK) | 74/07b : IJS Novice 1974, št.2(LINK) | 74/44 : Delo (22.10.1974, letnik 16, številka 247)(LINK) | 75/10 : Glas (10.06.1975, letnik 28, številka 44)(LINK) | 75/21 : Glas (01.08.1975, letnik 28, številka 57)(LINK) | 75/26 : Delo (05.06.1975, letnik 17, številka 130)(LINK) | 75/35 : Sobotna priloga (27.12.1975, letnik 18, številka 301)(LINK) | 75/46 : Sobotna priloga (08.03.1975, letnik 17, številka 56)(LINK) | 75/47 : Sobotna priloga (11.10.1975, letnik 18, številka 238)(LINK) | 76/23 : Delo (03.04.1976, letnik 18, številka 79)(LINK) | 76/34 : Delo (03.09.1976, letnik 18, številka 206)(LINK) | 76/38 : Delo (29.09.1976, letnik 18, številka 228)(LINK) | 76/39 : Delo (09.10.1976, letnik 18, številka 237)(LINK) | 76/56 : Delo (23.01.1976, letnik 18, številka 18)(LINK) | 76/58 : IJS Novice (26.02.1976)(LINK) | 77/23 : Delo (24.05.1977, letnik 19, številka 118)(LINK) | 77/39 : Delo (07.10.1977, letnik 19, številka 233)(LINK) | 77/70 : IJS Novice (15.03.1977)(LINK) | 77/73 : IJS Novice (17.10.1977)(LINK) | 77/74 : IJS Novice (22.12.1977)(LINK) | 78/11 : Delo (19.01.1978, letnik 20, številka 14)(LINK) | 78/36 : IJS Novice (05.05.1978)(LINK) | 78/37 : IJS Novice (14.07.1978)(LINK) | 79/21 : Delo (05.10.1979, letnik 21, številka 233)(LINK) | 79/30 : Delo (25.12.1979, letnik 21, številka 299)(LINK) | 81/18 : Sobotna priloga (14.02.1981, letnik 23, številka 36)(LINK) | SRD/06 : Projekt SloRaDe: Pogovor Štefan Urankar(LINK) | Informatica 77/03 : Informatica (1977, letnik 1, številka 3)(LINK) | Informatica 85/04 : Informatica (1985, letnik 9, številka 4)(LINK)