Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Pojav prvih mikroprocesorjev
- 4-bitni mikroprocesorji in njihova uporaba
- Mikroračunalnik Iskra EMZ-1001
- 8-bitni mikroprocesorji in njihova uporaba
- Intel 8008, Intel 8080, Motorola 6800
- MOS 6502, Zilog Z-80, Intel 8085
- Prvi žepni kalkulatorji in HP-35
- Procesni mikroračunalniki in hišni računalniki
V tokratni objavi bomo strnjeno povzeli začetne etape v razvoju mikroprocesorjev in mikroračunalnikov, ter njihovo prisotnost v našem prostoru. Mikroprocesorji so nastali z razvojem tehnologije monolitnih integriranih vezij na začetku sedemdesetih. Z napredujočo miniaturizacijo vezij je namreč postopno nastala možnost združevanja vseh enot centralne procesen enote računalnika na enem samem vezju. Prvi mikroprocesorji so bili razviti za uporabo v napravah kot so namizni kalkulatorji, video igre, laboratorijske merilne naprave, gospodinjski aparati in podobno. 4-bitnik Iskra EMZ-1001 so v letih 1975-77 razvili tudi v našem Laboratoriju za mikroelektroniko FE. Do sredine sedemdesetih so zmogljivosti mikroprocesorjev napredovale do te mere, da so ti lahko postali osnova za razvoj nove četrte generacije računalnikov. Pri nas so prvi mikroračunalniki začeli nastajati kmalu za tem.
Od mikrovezij do mikroprocesorja
Velik napredek v mikroelektroniki se je v šestdesetih zgodil predvsem v ZDA in na Japonskem. Večino stroškov za razvoj je tam prispevala država, njena proizvodnja pa se je v letih od 1962 do 1965 več kot podeseterila. Leta 1964 je bilo že 26 proizvajalcev integriranih vezij. Do leta 1968 pa je ameriški kapital nadziral tudi 90% vse proizvodnje mikroelektronike v Evropi in podoben delež vse proizvodnje elektronskih računalnikov.
Najbolj uspešna ameriška podjetja Fairchild, Motorola in Texas instruments so sredi šestdesetih na teden lahko izdelala že po 50.000 integriranih vezij po ceni približno 3-7 takratnih dolarjev. V Texas instruments so v tem času že izdelovali integrirana vezja z nekaj deset elementi, uporabljali pa so predvsem bipolarno tehnologijo za izdelavo serije standardnih logičnih vezij TTL(Transistor-transistor logic). Glavni kupec mikroelektronike so bile sprva vladne organizacije, na primer vojska, mornarica in letalstvo, tehnologija pa je v drugi polovici šestdesetih z novo serijo TTL vezij Texas instruments SN7400 postopno prodrla tudi v industrijo in zavzela več kot polovico vse proizvodnje integriranih logičnih vezij.
Pojavili so se tudi prvi komercialni računalniki tretje generacije zgrajeni na osnovi TTL logičnih vezij, okrog leta 1968 pa so nastala prva konkurenčna vezja srednje sistemske integracije(MSI) z več kot sto elementi. Leta 1968 so vladne organizacije v ZDA predstavljale le še dobrih 35% tržnega deleža. Po velikih vlaganjih v proizvodnjo integriranih vezij je takrat Japonska postala največja proizvajalka, konec šestdesetih pa so tam zaželi z intenzivnim razvojem unipolarne CMOS tehnologije. Konec šestdesetih je bilo ustanovljeno podjetje Intel in leta 1970 na trgu ponudilo monolitno spominsko vezje Intel 1103, prvo vsesplošno razširjeno integrirano spominsko vezje, ki so se ga takrat množično začela posluževati računalniška podjetja. (65/21, 68/29, WIKI/61)
Skaliranje in nove tehnologije izdelave
Razvoj postopkov za izdelavo vezij in njihovo miniaturizacijo so izredno hitro napredovali. Vezja so tako v tem času že dosegla stopnjo visoke sistemske integracije(LSI) in so vključevala okrog 2000 tranzistorjev, dovolj da so bili lahko razviti tudi prvi mikroprocesorji, ki so na enem vezju združevali vse centralne procesne enote računalnika. Prva mikroprocesorja so skoraj istočasno razvili leta 1971 v podjetjih Texas instruments in Intel, oba za uporabo v takrat aktualnih novih proizvodih, namiznih kalkulatorjih. Tega leta so MOSFET tranzistorji v integriranih vezjih predstavljali že 95% vseh tranzistorjev.
Po znanem Mooreovem zakonu se je število komponent vsebovanih na integriranih vezjih standardne velikosti podvojevalo približno vsake dve leti. Integrirana vezja so sredi sedemdesetih zelo hitro prešla v vezja z zelo visoko sistemsko integracijo(VLSI), ki so vsebovala že okrog 10.000 MOSFET tranzistorjev in drugih elementov. Najprej sta se razvili tehnologiji PMOS in NMOS, ki sta bili lažje izvedljivi a manj učinkoviti, konec sedemdesetih pa je predvsem po zaslugi vzhodnih proizvajalcev trg nadvladala tehnologija CMOS, katere razvoj je sicer zaheval razrešitev vrste problemov. CMOS vezja so bila še veliko bolj varčna in so tako omogočala tudi večjo gostoto elementov. (75/19, 76/23, WIKI/61)
Elektronska revolucija in premik v računalništvu
Integrirana vezja so poleg miniaturizacije prinesla tudi izrazito spremembo v konceptu in načinu načrtovanja elektronskih naprav in sistemov. Z združevanjem elementov so bili ti zdaj vsebovani na enem samem elementu, masovna proizvodnja pa se je tako prenesla iz izdelave posameznih elektronskih elementov na izdelavo celotnih vezij, ki so bila povrhu tega še izredno cenena za izdelavo. Strošek proizvodnje elektronskega vezja se je tako prenesel na investicijo v drago opremo za izdelavo vezij, v razvoj vedno boljših tehnologij njihove izdelave in v zapletene postopke njihovega načrtovanja, ki je vključeval izdelavo vrste tako imenovanih mask, prek katerih so se sekvenčno izvajali različni postopki za izdelavo ustrezno oblikovanih plasti na kristalu silicija.
Zgodil pa se je tudi izrazit premik v smeri procesne uporabe računalnikov, za kar so bili sprva zaslužni predvsem mini računalniki. Zaradi premajhne zmogljivosti in hitrosti je uporaba mikroračunalnikov namreč sprva naraščala zelo počasi, zahtevala pa je tudi obilo tehnične usposobljenosti in izkušenj ob pomanjkljivi programski opremi. Z rastjo zmogljivosti mikroprocesorjev in razvojem programske opreme se je do sredine sedemdesetih njihova uporaba postopno povečala. V drugi polovici sedemdesetih je praktično na vseh področjih bolj ekonomična in smiselna začela postajati uporaba mikroprocesorjev in postalo je jasno, da bodo ti kmalu izpodrinili mini računalnike na vseh področjih, ne le pri vodenju in uravnavanju procesov.
Po svetu naj bi bilo v drugi polovici sedemdesetih nameščenih že več sto tisoč računalnikov, obenem pa menda v uporabi že več kot milijon mikroprocesorjev, večina pri upravljanju raznovrstnih procesov v industriji in v različnih napravah. (75/19, 76/23, 77/63)
4-bitni mikroprocesorji
Mikroprocesor združuje vse dele centralne procesne enote računalnika na enem samem ali pa na manjšem številu integriranih vezjih. Po pojavu prvih mikroprocesorjev je šel razvoj v sedemdesetih v dve smeri. Po eni strani v smeri vedno bolj zmogljivih univerzalnih mikroprocesorjev s standardnim naborom spremljajočih spominskih in kontrolnih vezij, po drugi strani pa v smeri čim cenejših sistemov, ki so vsebovali vse osrednje funkcije na enem samem vezju. Za slednje se pogosto uporablja tudi naziv mikroračunalnik.
Po izrednem uspehu prvega komercialnega spominskega vezja Intel 1103 konec leta 1970, je leta 1972 na trg prišel tudi prvi 4-bitni mikroprocesor Intel 4004, ki je vseboval 2300 tranzistorjev izdelanih v 10 mikronski PMOS tehnoloigiji in je zmogel 0,01 MIPS pri taktu 740Khz. Ta je bil sprva predviden kot procesni del serije integriranih vezij za uporabo v namiznih kalkulatorjih Unicom 141B, vendar takrat ni izpolnil pričakovanj naročnika. Zmogljivosti 4-bitnikov so bile precej omejene, vendar so se ti kljub temu zaradi nižje cene uporabljali vse do osemdesetih v proizvodih, ki niso zahtevali velike procesne moči. Na začetku je bila uporaba mikroprocesorjev tako omejena na bolj preproste naprave, na primer preproste video igre, kalkulatorje, mikrovalovne pečice in drugo gospodinjsko opremo, profesionalne šivalne stroje, alarmne, prezračevalne, ogrevalne naprave in podobno. (75/19, 76/23, 76/38, 76/39, 76/40, 76/51, WIKI/61, WIKI/64)
Mikroračunalnik Iskra EMZ-1001
Za takšne namene pa je bil tudi v Laboratoriju za mikroelektroniko FE razvit mikroračunalnik Iskra EMZ-1001. Nastal je v okviru projekta Mikroelektronika med leti 1975-77 in je na enem samem čipu združeval vse potrebne funkcije. Njegova aplikacija je bila pravtako možna predvsem v gospodinjskih aparatih, elektronskih tehtnicah, merilnih aparatih, elektronskih igrah in igralnih avtomatih, blagajnah, registratorjih dogodkov, enotah za zbiranje vzorčnih podatkov, programatorjih in podobno. Njegova uporaba pa je bila zares ekonomična le v masovnih proizvodnjah.
EMZ-1001 je bil izdelan na enem samem vezju v NMOS tehniki in je združeval kar 13.000 tranzistorjev. Procesna enota je delovala pri taktu 900KHz. Vključeval je 256b pomnilnika RAM in 8Kb pomnilnika ROM, na katerem je bila zapisana programska oprema. Mikroračunalnik ni imel prekinitvenih mehanizmov ali mehanizmov DMA za neposreden dostop perifernih naprav do spomina. Aritmetika predvidoma tudi ni bila pomemben aspekt sistema, važnejše pa je bilo pomnenje in odločanje na osnovi posameznih dogodkov. Njegova arhitektura naj bi bila usmerjena zlasti v povezavo s tipkovnicami za vnos podatkov in s segmentiranimi led diodami za prikaz podatkov. Zasnova mikroprocesorja na enem samem vezju je bila izbrana zato, da bi čimbolj znižali stroške razvoja prototipov novih naprav, da bi omogočili čim lažje eksperimentiranje in testiranje. EMZ-1001 je imel priložen makro zbirnik, razvojni modul in programski simulator, ter urejevalnik besedila. Zapakiran je bil v keramično ohišje s 40 nožicami v dveh vrstah.
V podjetju AMI, ki je bil solastnik vezja, so konec sedemdesetih mikroračunalnik izdelovali in prodajali pod nazivom AMI S2000 po veleprodajni ceni 5 dolarjev. Zaradi primerjalno slabe programske podpore in visoke cene njegova uporaba ni bila razširjena. V tem času so bili na trgu dostopni že veliko bolj napredni, zmogljivi in programsko opremljeni mikroprocesorji. Na domačem trgu se je EMZ-1001 začel prodajati po letu 1979, ko so njegovo končno montažo in preizkušanje začeli izvajati tudi v Iskrini novi tovarni v Stegnah, vendar med našimi podjetji takrat ni bilo veliko takšnih, ki bi ga lahko uporabili v svojih izdelkih.
Najbolj pogosto je bil uporabljen v hišni telefonski centrali Iskra ISICOM Super, ki so jo predstavili leta 1979. Uporabili pa so ga tudi v precizni tehtnici podjetja Tehtnica Železniki, v igralnem avtomatu podjetja Mehanotehnika Izola in termostatu tovarne ETA Cerkno. V ZDA je bil mikroračunalnik AMI S2000 večinoma uporabljen v beli tehniki. (77/63, 77/64, Informativa 79/01, Informatica 80/04, Informatica 82/04, WIKI/64, Janez Trontelj)
$> V muzeju hranimo primerek mikroračunalnika Iskra EMZ-1001.
8-bitni mikroprocesorji.. Intel 8008, Intel 8080
Rast mikroprocesorskega področja je v drugi polovici sedemdesetih dosegla nepredstavljivo raven. Do leta 1976 se je namreč pojavilo že 20 ponudnikov in na voljo je bilo kar 55 različnih mikroprocesorjev, leto kasneje pa že 125 mikroprocesorjev. Tu je šlo v veliki meri za povsem nova področja uporabe. Njihova zmogljivost je na tej točki že dosegala raven prvih mini računalnikov DEC PDP-11 iz začetka sedemdesetih. 8-bitniki so se tako začeli uporabljati na področju računalništva, pri terminalih in nekaterih drugih perifernih napravah, razvil pa se je tudi povsem nov tip mikroračunalnik imenovan tudi hišni računalnik. Nekateri 8-bitniki so bili že proizvedeni v novejši NMOS tehnologiji.
Prvi 8-bitnik je bil Intel 8008 leta 1972, vseboval pa je 3500 tranzistorjev izdelanih v 10 mikronski PMOS tehnologiji. Pogosto se je uporabljal v kalkulatorjih, pri nas pa sta ga sredi sedemdesetih uporabila Jurij Tasič in Saša Divjak pri izdelavi univerzalnega analizatorja za merilne naprave. Tudi nekateri računalniki PDP-11, ki niso imeli običajne operaterske konzole z gumbi in lučkami, so imeli poseben serijski konzolni vmesnik, ki je vse funkcije operaterske konzole prenesel na povezavo s terminalom in je za krmiljenje uporabljal mikroprocesorje Intel 8008.
Sredi sedemdesetih so bili najbolj popularni Intel 8080, prvi resnično uspešen mikroprocesor, Motorola 6800, prvi mikroprocesor z le eno napajalno povezavo, MOS 6502, takrat najcenejši v konkurenci in Zilog Z-80, leta 1976 prvi izdelan v 4 mikronski tehnologiji in najmočnejši dotedaj. Njihova zgradba se je izredno hitro razvijala na podlagi izkušenj pridobljenih iz predhodnih načrtov. Večjo zmogljivost so dosegali tako s spremembami v sistemski arhitekturi kot z novimi boljšimi tehnologijami izdelave.
Intel 8080 je leta 1974 vseboval že 4500 tranzistorjev izdelanih v 6 mikronski NMOS tehnologiji, zmogel pa je 0,29 MIPS pri frekvenci 2Mhz oziroma v kasnejši izvedbi 0,43 MIPS pri frekvenci 3Mhz. Na njegovi podlagi je bil leta 1975 izdelan en izmed prvih hišnih mikroračunalnikov MITS Altair 8800. Tudi Intel 8080 so prvi pri nas uporabili na IJS in sicer najprej leta 1976 za izdelavo avtomatske meteorološke postaje, nato pa so na njegovi podlagi izdelali modularni mikroračunalniški sistem Mikro M, ki se je uporabljal za izvedbo avtomatizacijskih projektov v industriji. Intel 8080 je uporabljala tudi legendardna serija DEC zaslonskih terminalov VT-100, ki so jih pod imenom Kopa 1000 sestavljali v našem podjetju Kopa iz Slovenj Gradcain pod imenom Paka 1000 v terminalski proizvodnji Gorenja. (76/51, 77/70, 77/74, Informatica 77/01, WIKI/61, WIKI/62)
Motorola 6800 in MOS 6502
Leta 1974 je na trg prišel tudi Motorola 6800, ki je vseboval 4100 tranzistorjev izdelanih v 6 mikronski NMOS tehnologiji. Ta je med prvimi potreboval le eno napajalno povezavo, proizvajalo pa ga je tudi podjetje AMI s katerim sta sodelovala Laboratorij za mikroelektroniko FE in Iskra. Na njegovi podlagi so v Iskri tako leta 1976 začeli razvijati svoj prvi serijski mikroračunalnik Iskradata 1680. Na IJS so na podlagi Motorola 6800 leta 1977 izdelali koncept modularnega mikroračunalnika imenovan Vita, natančni načrti za njegovo izdelavo pa so bili takrat objavljeni tudi v reviji Informatica. Če nebi bili mikroprocesorji in druga integrirana vezja tako težko dostopni bi se tudi v našem prostoru morda lahko začel uveljavljati trend amaterske samogradnje, ki je imela takšno pomembno mesto pri razvoju hišnih mikroračunalnikov v ZDA. Motorola 6800 je bil namreč uporabljen pri podobnih samogradnih projektih v ZDA leta 1975, na primer pri mikroračunalniku Sphere, SWTPC 6800, pa MITS Altair 680 in Tektronix 4051.
Leta 1975 je na trg prišel tudi zelo popularen in cenen mikroprocesor MOS 6502. Ta je vseboval 3500 tranzistorjev izdelanih v 6 mikronski NMOS tehnologiji in je zmogel kar 0,43 MIPS pri frekvenci 1Mhz. Uporabljen je bil pri izdelavi prvih hišnih mikroračunalnikov Apple I in II, Atari 400 in 800, ter Commodore 64 in 128. Commodore je podjetje MOS Technology kmalu zatem tudi prevzel. Za uporabo v hišnih računalnikih so bila v tem času na voljo že številna dodatna, kontrolna vezja: serijski in paralelni kontrolerji za vhodno-izhodne povezave, DMA kontrolerji za neposredni dostop do spomina, pa mrežni kontrolerji in kontrolerji za naprave kot je bil disketni pogon, diskovni pogon in podobno. Do leta 1977 je kapaciteta standardnih dinamičnih RAM pomnilnikov zrastla že do kapacitete 16Kb, in kapaciteta standardnih ROM pomnilnikov do kapacitete 4Kb. (Informatica 77/01, Informatica 78/01, Informatica 78/04, WIKI/61, WIKI/62)
Zilog Z-80 in Intel 8085
Leta 1976 je na trg prišel prvi serijski mikroprocesor izdelan v 4 mikronski NMOS tehnologiji Zilog Z-80. Ta je vseboval kar 8500 tranzistorjev, načrtan pa je bil tako, da je omogočal povratno združljivost z mikroprocesorji družine Intel 8080 in programsko opremo razvito zanje. Z-80 je bil en izmed najmočnejših in najbolj uspešnih mikroprocesorjev tega časa in se je v začetku osemdesetih res množično uporabljal tudi pri nas. Najprej je bil že leta 1979 uporabljen v seriji mikroračunalnikov Iskradata 80, v Laboratoriju za mikroračunalnike na FE pa so ga v začetku osemdesetih uporabili pri izdelavi načrta za Gorenjev mikroračunalnik Dialog. Ta se je sicer z nekoliko spremenjeno zasnovo začel proizvajati šele leta 1984. Z-80 je bil leta 1981 nato uporabljen še v novih mikroračunalnikih podjetja Delta imenovanih Delta 323/M.
Po združitvi podjetij Iskra in Delta je bil nato v terminalih Paka 2000 uporabljen z Z-80 kompatibilni Mostek M3880, na podlagi novejšega Z-80A pa izdelan znameniti Iskra Delta Partner. V mikroračunalniškem klubu Abacus so istega leta na njegovi podlagi predstavili zelo cenen koncept mikroračunalnika Abacus, ki je bil nato tudi uporabljen pri izdelavi mikroračunalnikov HR-84 v Iskri. Novejšo različico Z-80A so leta 1986 uporabili tudi na IJS za izdelavo terminala PMP-100. Z-80 je bil sicer uporabljen v hišnih mikroračunalnikih TRS in Sinclaire ZX-80 in ZX-Spectrum. Slednji so bili pri nas izredno popularni, serijo 2000 mikroračunalnikov ZX-80 pa je leta 1984 po licenci izdelala tudi Iskra. Z-80 je bil uporabljen v zelo razširjenih prenosnih oziroma žepnih mikroračunalnikih Sharp in grafičnih kalkulatorjih Texas instruments.
Leta 1976 je na trg prišel še 8-bitni mikroprocesor Intel 8085, ki je vseboval 6500 tranzistrojev izdelanih že v 3 mikronski NMOS tehnologiji. Ta je bil v sredini osemdesetih uporabljen v terminalih Paka 3000, Paka 3100 in Paka 5000. Po letu 1978 pa so se na trgu pojavili že prvi 16-bitniki(o tem pa več v eni izmed prihodnjih objav). (Informatica 77/01, WIKI/61, WIKI/62)
Prvi žepni kalkulatorji in HP-35
Na našem trgu so se sredi sedemdesetih najprej množično pojavili prvi kalkulatorji izdelani večinoma na osnovi poljubnih integriranih vezij, nekateri pa na osnovi prvih 4-bitnih in 8-bitnih mikroprocesorjev. Prvi žepni kalkulatorji so se sicer pojavili že leta 1971, med njimi tega leta tudi kalkulator DB-800 jugoslovanskega podjetja Digitron. Tudi v Iskri so takrat imeli idejo, da bi začeli proizvajati podobne kalkulatorje.
Revolucija na področju elektronskih kalkulatorjev pa se je začela leta 1972 s prvim žepnim znanstvenim kalkulator HP-35. Ta še ni bil izdelan na osnovi mikroprocesorja, je pa njegovo integrirano vezje poleg vseh osnovnih aritmetičnih operacij omogočalo tudi trigonometrične, logaritmske in eksponentne funkcij z natančnostjo na deset decimalnih mest. HP-35 je bil dvajsetkrat držaji od takrat običajnega logaritmskega računala in je imel menda celo nekaj programskih napak, ki so jih kasneje odpravili, vendar pa je bilo kljub temu v treh letih prodanih več kot 350.000 enot, kar je vsekakor edinstven fenomen. Znanstveni kalkulatorji HP so sicer znani po izredno uporabni in zaokroženi dokumentaciji, ki vključuje mnogo raznovrstnih algoritmov.
K razvoju HP-35 je bistveno prispeval tudi slovenski inženir dr.France Rode, ki je skrbel za njegovo celotno programsko opremo. V podjetju Hewlet Packard je že v šestdesetih načrtoval digitalne merilne inštrumente. Pod njegovim vodstvom je takrat nastal HP-5360A, prvi inštrument z vgrajenim računalniškim procesorjem. Nato se je ukvarjal z razvojem novih izdelkov, med njimi pa je bil tudi znameniti HP-35 in še več drugih kalkulatorjev, kot poslovni kalkulator HP-80 leta 1973, ki je kot prvi omogočal izvedbo že cele vrste zahtevnih finančnih operacij in prvi programabilni znanstveni kalkulator HP-65 leta 1974, ki je omogočal programiranje prek magnetnih kartic in velja za klasiko med programabilnimi kalkulatorji. V tem času se je kalkulatorski trg resnično razmahnil. Cene so padle in začela se je množična prodaja, takrat tudi pri nas. (72/46, 76/51, 77/70, WIKI/64, WIKI/65)
Mikroračunalniki in hišni računalniki
Približno v tem času pa so tudi pri nas že začeli nastajati prvi mikroračunalniki. To so bili procesni sistemi, ki so jih v drugi polovici sedemdesetih začeli razvijati na IJS, FE in v Iskri. V ZDA in drugih bolj razvitih državah so takšne mikroračunalnike izdelovali že več let. Pogosto so se uporabljali pri vodenju različnih strojev in mehanizmov v industriji. Programirali so se v zbirnem jeziku in so bili zgrajeni modularno, da se je njihov ustroj lahko ustrezno prilagajal procesom pri katerih so se uporabljali.
Prvi takšni mikroračunalniki so bili zgrajeni na osnovi različnih 8-bitnih mikroprocesorjev, ki pa pri nas niso bili tako splošno dostopni kot drugje v razvitem svetu. Na IJS so s temi mikroračunalniki lastne izdelave v letih 1976-80 realizirali vrsto projektov avtomatizacije v industriji, v Iskri pa so začeli z razvojem serijskega mikroračunalnika Iskradata 1680, ki se je do 1980 pravtako uporabljal kot procesni sistem.
V ZDA je sredi sedemdesetih nastal trend samogradnje takšnih sistemov, ki so jih vedno bolj množično začeli uporabljati tudi amaterski ljubitelji elektronike. Do leta 1977 se je tako postopno razvil poseben tip veliko bolj dostopnih in običajnemu uporabniku prijaznih mikroračunalnikov. Njihova programska oprema je bila vedno bolj raznolika in usmerjena k lažji uporabi v polju zabavne elektronike. Izoblikoval se je poseben tip cenenega potrošniškega mikroračunalnika, ki se običajno imenuje tudi hišni računalnik. Ti se v marsičem razlikujejo od procesnih in poslovnih mikroračunalnikov, ki so se uporabljali v podjetjih in ustanovah.
Na jugoslovanski trg so hišni mikroračunalniki z zelo cenenimi in uporabnimi modeli zares prodrli šele v začetku osemdesetih. Pojavili so se nekje leta 1982, izredno pa so se razširili v naslednjih letih z mikroračunalniki podjetij Commodore in Sinclaire in so takrat tudi pri nas ustvarili povsem nov tip domačih uporabnikov, ki pred tem ni obstajal. Takrat se je tudi pri nas oblikovala mikroračunalniška kultura močno pogojena s svojevrstno jugoslovansko politično klimo. Do leta 1984 naj bi bilo po nekaterih ocenah v Sloveniji že več tisoč hišnih računalnikov, skoraj izključno v lasti zasebnih uporabnikov in protizakonito uvoženih. Podjetja pa so imela po drugi strani še vedno zvezane roke zaradi striktnih uvoznih omejitev in so bila v veliki meri odvisna od dobre volje komisije za računalništvo in zelo nezanesljive domače proizvodnje poslovnih mini in mikroračunalnikov. (76/23, WIKI/61, WIKI/62)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V naslednji objavi lahko preberete vse o prvih procesnih mikroračunalniških sistemih, ki so jih sredi sedemdesetih razvili na IJS. To so bili prvi modularni mikroračunalniški sistemi pri nas utemeljeni na 8-bitnih mikroprocesorjih Intel 8008 in Intel 8080. Z njimi so v IJS realizirali vrsto projektov avtomatizacije v proizvodnji. Razvoj domačih procesnih rešitev na področju telekomunikacij pa se je v tem času v sodelovanju z FE in IJS začel tudi v Iskri, ki je s tem naredila prve pomembne korake v smeri lastne računalniške proizvodnje. V sodelovanju z FE so že leta 1974 razvili tudi prvi prototip lastne hišne elektronske telefonske centrale, ki je predstavljal temelj za nadaljni razvoj na tem področju.
Viri
65/21 : Iskra (1965, letnik 4, številka 34)(LINK) | 68/29 : Sobotna priloga (01.06.1968, letnik 10, številka 149)(LINK) | 72/46 : Iskra (18.11.1972, letnik 11, številka 43)(LINK) | 75/19 : Sobotna priloga (08.02.1975, letnik 17, številka 32)(LINK) | 76/23 : Delo (03.04.1976, letnik 18, številka 79)(LINK) | 76/38 : Delo (29.09.1976, letnik 18, številka 228)(LINK) | 76/39 : Delo (09.10.1976, letnik 18, številka 237)(LINK) | 76/40 : Delo (14.10.1976, letnik 18, številka 241)(LINK) | 76/51 : Sobotna priloga (21.02.1976, letnik 18, številka 43)(LINK) | 77/63 : Sobotna priloga (07.05.1977, letnik 19, številka 104)(LINK) | 77/64 : Delo (28.10.1977, letnik 19, številka 251)(LINK) | 77/70 : IJS Novice (15.03.1977)(LINK) | 77/74 : IJS Novice (22.12.1977)(LINK) | Informatica 77/01 : Informatica (1977, letnik 1, številka 1) (LINK) | Informatica 78/01 : Informatica (1978, letnik 2, številka 1)(LINK) | Informatica 78/04 : Informatica (1978, letnik 2, številka 4)(LINK) | Informatica 79/01 : Informatica (1979, letnik 3, številka 1)(LINK) | Informatica 80/04 : Informatica (1980, letnik 4, številka 4)(LINK) | Informatica 82/04 : Informatica (1982, letnik 6, številka 4)(LINK) | WIKI/61 : Microprocessor, Microprocessor chronology | WIKI/62 : Microcomputer, 8-bit microprocessors, Intel 8080, Motorola 6800, Zilog Z80, MOS 6502, Home computer | WIKI/64 : 4-bit computing, Intel 4004, Intel 4040, Iskra EMZ-1001 | WIKI/65 : Busicom, Digitron, HP-35, HP-65