Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Podjetje IDC Iskra Delta Computers
- Družina mikroračunalnikov Triglav
- Nova grafična različica mikroračunalnika Partner
- Terminal Gorenje Paka 3100 in 9-inčni Paka 3090
- Terminal Gorenje Paka 5000 in DEC VT-220
- Trend osebnih računalnikov IBM PC
- PC-združljivi računalniki in Partner/AT
- ZOTKS Sokol in Gepard, PC YU, Mikrohit PC, IBM PC/IT
V tokratni objavi spremljamo nadaljne osamosvajanje proizvodnega programa Iskra Delta in pojav IBM PC in PC-združljivih sistemov pri nas po letu 1985. V Iskra Delta so predstavili svoj novi 16/32-bitni modularni mikroračunalnik Trident/Triglav, s katerim so želeli predvsem prodreti na zahodni trg in predstavlja nesporni vrhunec domače proizvodnje. Podjetje je vstopalo v zrelo fazo z vedno širšim programom vse bolj utemeljenim na domačem razvoju in proizvodnji. Krepili so tudi svojo prisotnost v tujini z novim podjetjem Iskra Delta Computers in specializirano enoto v ZDA. Obenem so še bolj poenotili celoten proizvodni program, osvežili mikroračunalnik Partner in serijo terminalov Paka. Vsi mikroračunalniki in terminali podjetja so dobili tudi novo nagrajeno zunanjo podobo, ki so jo vpeljali z družino Triglav. V Gorenju so medtem ponudbo razširili še z novim terminalom Paka 5000, ki je bil združljiv s standardom VT-220. V Iskra Delta pa so leta 1987 predstavili še povsem PC-združljivo različico mikroračunalnika Partner.
IDC Iskra Delta Computers in Trident
Leta 1985 so se v Iskra Delta začeli resno pripravljati na trženje in prodajo svojih izdelkov v tujini. Načrti so bili zelo ambiciozni, glede na to da so dotedaj na zahodnem trgu prodali le nekaj deset Partnerjev. Dogovarjali so se za izvoz 400 Partnerjev v Zahodno Nemčijo, na vzhodne trge pa so ciljali predvsem s svojim novim 16-bitnim mini računalnikom Delta 800, ki je bil združljiv s popularno serijo DEC PDP-11. Za naskok na zahodni trg so v ZDA v okviru Iskrine podružnice organizirali specializirano enoto, ki je podjetju omogočila lažje razvojno delo in prisotnost v središču dogajanja v Silicijevi dolini in v New Yorku. Prodajno-tehnični center so organizirali tudi v Frankfurtu, predvsem pa so leta 1985 v Avstriji registrirali novo podjetje Iskra Delta Computers, kjer so sprva zaposlili 25 ljudi. Postopno so vanj vložili znantna kadrovska in materialna sredstva brez podpore države ali domačih bank. Novo podjetje je predstavljalo predvsem priložnost za širitev razvojne in poslovne dejavnosti, ki je imela v razvitem svetu neprimerljivo večji potencial kot doma. V Avstriji so bile dajatve za uvoz sestavnih delov bistveno nižje, možno pa je bilo tudi obročno odplačevanje kupljene opreme. Z najetimi proizvodnimi zmogljivostmi v tovarni IMP v koroškem Šentjakobu naj bi proizvedli tudi do 1000 novih mikroračunalnikov letno. V Avstriji je bila sicer načrtovana le njihova končna izdelava, vse sestavne dele zanje pa naj bi izdelovali v Kranju.
V podjetju so v tem času začeli z razvojem novega 16/32-bitnega mikroračunalnika, s katerim so prek novega podjetja IDC nameravali prodreti v Zahodno Evropo in celo ZDA. Ta naj bi pridobil status avstrijskega proizvoda in se tako brezcarinsko prodajal na evropskem trgu. S tem bi pridobili dodatne devize, ki so jih nujno potrebovali za nadaljni razvoj in povečevanje proizvodnje. Načrtovali so, da bodo kar polovico prihodka do leta 1990 že ustvarili z izvozom. Na tej osnovi so tudi pridobili kredit za prihodnjo širitev proizvodnih kapacitet v Sloveniji. Trženje novega mikroračunalnika za zahodni trg so skrbno načrtovali in ga Maja 1985 pod nazivom Trident prvič najavili javnosti na dunajskem sejmu IFABO85. Uspešna je bila tudi njegova predstavitev v Londonu. Računalnik pa je leta 1985 odigral celo vidno vlogo v filmu ‘Poletje v školjki’. V Avstriji so začeli načrtovati tudi izobraževalni center za tuje kupce. Organizirali so ga v hotelu Korotan ob Vrbskem jezeru in s tem menda privabili številne tuje interesente, predvsem iz vzhodnih držav. Zaradi omejitev pri izvozu visokotehnološke opreme so nekaj zanimanja za proizvode Iskra Delta v tem času že kazali predstavniki iz Indije, Kitajske, Rusije in nekaterih drugih neuvrščenih držav, s katerimi je imela Jugoslavija solidne odnose. V podjetju so tako na primer uspeli pridobiti zelo odmeven projekt računalniške mreže na Kitajskem(več o tem pa v naslednji objavi). (84/97, 85/56, 85/61, 85/66, 85/74, 85/180, 86/43, 87/04, 87/09, P08/01, KP/05, ID/01, IDC/03)
Družina Trident/Triglav
Nova družina mikroračunalnikov Trident oziroma Triglav je s svojo modularno zgradbo na osnovi vodila VME lahko posegala na zelo različna področja uporabe, od vodenja in avtomatizacije procesov, do napredne poslovne uporabe in grafičnega načrtovanja. Triglav je bil zasnovan kot večuporabniški sistem za največ 8 uporabnikov, s kašnejšimi nadgradnjami pa tudi za 16 uporabnikov. Modularnost računalnika je pomenila izredno prilagodljivost specifičnim potrebam strank in njegovo enostavno spremembo ali nadgradnjo. Obenem je takšen ustroj omogočal lažji nadaljni razvoj računalnika. Vodilo VME(Versa module eurocard) je bilo sicer razvito na začetku osemdesetih za uporabo s 16/32-bitno procesorsko družino Motorola 68000, nato pa se je precej uspešno razširilo ravno po zaslugi delovnih postaj Sun in HP 9000 zelo podobnih Triglavu. Vodilo VME je temeljilo na 32-bitnem modelu, a je ohranjalo povratno združljivost tudi s 16-bitnimi sistemi. Največja hitrost prenosa prek vodila je bila v tem času 40 MB/s, moduli pa so bili standardnizirani na dvojno EU velikost 16×23,4cm.
Poleg originalnih modulov, ki so jih razvili sami v Iskra Delta je bilo v tem času na trgu dostopne že veliko druge VME-združljive strojne opreme. So pa tudi module za Triglav v Iskra Delta v naslednjih letih prosto prodajali na trgu kot OEM proizvode, predvsem v Jugoslaviji. Med njimi so bili tako procesorski in spominski moduli, kot tudi različni grafični, komunikacijski in krmilni moduli za periferne enote. Za vse različice računalnika so bile na voljo poslovne in komunikacijske programske rešitve iz sklopa IDA in prevajalniki za programske jezike Fortran, Cobol, Pascal, Basic, C in nekatere druge. Za razvoj mikroračunalnika Triglav so Margo Rogač, Damijan Hafner, Marko Kovačevič, Dušan Zalar, Milan Male, Marjan Bohnec, Draga Westersbach, Kristl Ogris, Bogdan Kejžar, Aleksander Hadži in Andrej Leskovar leta 1985 prejeli nagrado za izume in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča. (85/66, 85/161, P08/01, ID/01, KP/03, KP/04, IDC/02, IDC/03, IDC/05)
Strojna oprema Triglava
Za Triglav so najprej razvili tri procesorske module ali glave. Vsak procesorski modul je razvijala druga ekipa. Osnovna različica je posegala na področje delovnih postaj in je bila tudi najbolj razširjena. Temeljila je na modulu s 16/32-bitnim mikroprocesorjem Motorola 68010 in na operacijskem sistemu Uniplus. Običajna konfiguracija je vključevala mikroprocesor s taktom 10 Mhz in 256 KB dinamičnega pomnilnika (DRAM). Modul je vseboval še dodatno vezje Motorola 68451 za pomnilniško upravljanje, vezje za pospeševanje aritmetičnih operacije z lebdečimi vejicami in uro z realnim časom. Imel je dve serijski povezavi RS-232 in paralelno povezavo Centronics. Programska oprema na pomnilniku EPROM s kapaciteto 128 KB je vsebovala v zbirniku izdelan monitorski program, ter zagonske in diagnostične rutine. Poleg operacijskega sistema Uniplus, ene izmed komercialnih različic operacijskega sistema Unix, sta bila podprta tudi CP/M-86 za družino Motorola 68000 in UCSD-Pascal, ki je bil relativno razširjen konec sedemdesetih. Možna je bila tudi uporaba specialnega operacijskega sistema OS-9 za področje avtomatizacije in vodenja procesov.
Druga dva procesorska modula sta omogočala, da je računalnik lahko postal združljiv s sistemi IBM in DEC, predvsem z njihovo programsko opremo, saj sestavni deli njihovih računalnikov niso bili utemeljeni na vodilu VME. Različica združljiva z IBM PC je posegala predvsem na področje poslovne uporabe in grafičnega načrtovanja. Temeljila je na modulu s 16/32-bitnim mikroprocesorjem Intel 80/286 in na operacijskem sistemu Xenix. Običajna konfiguracija je vključevala mikroprocesor s taktom 8 Mhz in vgrajenim pomnilniškim upravljanjem, ter 128, 256 ali 512 KB dinamičnega pomnilnika (DRAM). Modul je vseboval še podporno vezje Intel 80/287 za pospeševanje aritmetičnih operacije z lebdečimi vejicami in uro z realnim časom. Imel je dve serijski povezavi RS-232C. Programska oprema na pomnilniku EPROM s kapaciteto 64 KB je vsebovala v zbirniku izdelan monitorski program za mikroprocesorje Intel 80/286, ter zagonske in diagnostične rutine. Poleg operacijskega sistema Xenix, komercialne raličice operacijskega sistema Unix podjetja Microsoft, je bil leta kasneje podprt tudi njihov MS-DOS, ki je omogočal programsko združljivost z IBM PC, ter CP/M-86 za družino Intel 80X86.
Tretja različica združljiva z DEC je posegala na različna področja, najbolj pa na področje vodenja procesov in večuporabniške poslovne uporabe združljive z mini računalniki PDP-11 in njihovimi brati iz serije Delta. Temeljila je na modulu s 16-bitnim mikroprocesorjem DEC J-11(takrat najnovejša različica AC) in operacijskim sistemom Delta/M. Običajna konfiguracija je vključevala mikroprocesor s taktom 15 Mhz in vgrajenim pomnilniškim upravljanjem, ter 128 ali 512 KB dinamičnega pomnilnika(DRAM). Modul je vseboval še vrsto podpornih vezij iz serije Zilog Z8000 in vezje Motorola MC146818. Imel je serijsko povezavo RS-232 in paralelno povezavo Centronics. Programska oprema na zamenljivih pomnilnikih EPROM s kapaciteto 16 KB je vsebovala zagonske rutine za zagon operacijskega sistema iz različnih perifernih enot. Podprt je bil le operacijski sistem Delta/M, predelava operacijskega sistema DEC RSX-11M. Možna pa je bila tudi uporaba posebnega operacijskega sistema DEC RT-11 za področje avtomatizacije in vodenja procesov. Razširitvena vodila na vseh treh procesorskih modulih so omogočala tudi uporabo več procesorjev hkrati.
Grafični modul računalnika Triglav je omogočal prikaz pri ločljivost 640×480 točk, podobno kot terminala Ramtek 6221 ali Tektronic 4107. Podpiral je tudi programska paketa CGL(Color graphic language) in PLOT 10, ki sta bila značilna za te terminale. Modul je vseboval vezja, ki so omogočal mešanje grafične in alfanumerične slike. Grafični krmilnik je bil sestavljen iz 256 KB video pomnilnika in grafičnega procesorskega vezja NEC 7220, ki je lahko risalo točke, vektorje, pravokotnike in kroge, izpolnjevalo polja z različnimi vzorci in prikazovalo 16 barv izbranih iz palete 256 barv. Alfanumerični krmilnik je bil sestavljen iz mikroprocesorja HD6303, ki je omogočal njegovo samostojno delovanje, 16 KB pomnilnika RAM in EPROM za znake in atribute, ter več vezij Signetics, ki so skrbela za krmiljenje CRT zaslona, serijsko komunikacijo z miško in tipkovnico. Na zaslonu je lahko prikazoval 80×30 znakov. Programska oprema na pomnilniku EPROM je omogočala oponašanje terminalov po standardu VT-52 in VT-100.
Razširitve sistemskega pomnilnika so bile za vse različice običajno možne z ločenimi VME spominskimi moduli po 256 KB do največje kapacitete 4 MB. Modul za upravljanje z diskovnimi in disketnimi pogoni je omogočal priklop največ 2 diskovnih in 4 disketnih ali tračnih pogonov. Zanj so v zbirniku izdelali programsko opremo(gonilnike), ki je omogočala njihovo uporabo na vseh podprtih operacijskih sistemih razen na MS-DOS. Minimalna kapaciteta diskovnih enot je bila 40 MB. Komunikacijski modul je omogočal priklop dodatnih 6 terminalov ali drugih perifernih enot prek povezave RS-232, vseboval pa je tudi priključek za lokalno mrežo(LAN) s hitrostjo prenosa do 1 MB/s. Modul je vseboval 8-bitni mikroprocesor Zilog Z80A, ki je skrbel za krmiljenje vseh povezav, 64 KB pomnilnika DRAM in 2 KB pomnilnika EPROM na katerem je bila nameščena upravljalna programska oprema(o kasnejših nadgradnjah VME modulov in različicah računalnika Triglav pa vse v naslednji objavi).
Leta 1987 je bilo mikroračunalnikov Triglav v Sloveniji le nekaj, po uradnem popisu pa naj bi jih bilo konec leta 1988 le 55, od tega vsaj 7 večprocesorskih, nameščeni pa so bili v 33 podjetjih in ustanovah. (84/97, 84/106, 85/161, 86/41, 86/42, IDC/02, IDC/03, IDC/05, KP/03, KP/04, SRD/02, SRD/03, SRD/08, STAT/05, WIKI/71)
Enotna arhitektura in novi grafični Partner/G
Z družino Triglav in njenimi številnimi rešitvami so v podjetju stopili še bližje k pestri in zaokroženi ponudbi vsestranskih računalniških proizvodov vedno bolj utemeljenih tudi na lastni tehnologiji. Računalniško proizvodnjo so še bolj osamosvojili in poenotili, obenem pa z novo družino predstavili resnično kvaliteten in edinstven domač proizvod, ki se je zapisal v zgodovino. Žal družina Triglav predstavlja tudi najvišji vrh pred postopnim tehnološkim in poslovnim zatonom podjetja. Različne rešitve so v tem času poenotili tudi na zunaj z nagrajenim ergonomskim oblikovanjem, ki ga je za družino Triglav izdelal Vid Bradaševec iz koprskega podjetja Studio Mak. V okviru enotne arhitekture so sredi leta 1985 pomladili mikroračunalnik Partner in ga opremili z enostavno grafiko, ter tako na novo zasnovali kot manj zmogljivo enouporabniško delovno postajo in pametni terminal združljiv s standardom VT-100 za povezavo na večje sisteme. Še vedno so bile na voljo tri različice Partnerja, z eno in z dvema disketnima enotama, ter z diskovno in disketno enoto.
Poleg novega grafičnega krmilnika so mu dodali še podporo za lokalno mrežo(LAN) in nove uporabniško prijazne programske pakete. Uporabljal je lahko tudi večje diskovne enote s kapaciteto 20 MB, ostale karakteristike pa so ostale enake. Nova različica mikroračunalnika je bila poznana kot grafični Partner ali Partner/G, kot član družine Triglav pa je bil nato poznan tudi kot ‘model Partner’ z nazivom Partner/T. Prodajali so ga vsaj do leta 1988. Za grafični Partner je nastal nov niz programov za tehnično risanje, izdelavo diapozitivov in prosojnic, izdelavo diagramov in poslovnih grafik, za izdelavo shem in preprostih risb, za vektorsko urejanje slik in podobno. Za razvoj mrežne opreme(LAN) za mikroračunalnik Partner so Branko Beslač, Mladen Kokolj, Mihajl Komunjer, Ivan Pepelnjak, Darko Perhoč, Srečko Seljan, Branko Šosštarič in Zdravko Vuk leta 1985 prejeli nagrado za izume in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča.
Grafični Partner je dobil novo dvonivojsko ohišje po zgledu Triglava, opremili pa so ga z različico terminala Paka 3000, ki je pravtako dobil novo podobo in naziv Paka 3100. Nova različica terminala se je oblikovno tako kot Paka 5000 zgledovala po terminalu VT-220 in je imela zaslon nameščen v manjšem bolj praktičnem ohišju, strojno pa je terminal ostal enak. V Gorenju so razvili še poseben terminal Paka 3100 HA/HS, ki je oponašal terminale Honeywell iz serije VIP7300 in VIP7800. Manjši 9-inčni terminal Paka 3090 pa je bil posebej prilagojen za šaltersko poslovanje(POS) na bančnih okencih, na poštah, v trgovinah in podobno. Uporabljal se je v povezavi z dodatno procesno enoto Delta 400/B, ki je imela temu ustrezno večuporabniško programsko opremo in delovni pomnilnik, disketno in diskovno enoto, omogočala pa je priklop do štirih terminalov Paka 3090 in dveh tiskalnikov. Prav vsi terminali in mikroračunalniki podjetja so v tem času dobili enotno zunajno podobo. (85/61, 85/139, 85/140, 86/02, 86/44, 87/22, 87/23, Mojmikro 86/11, IDC/02, IDC/03, IDC/05)
Gorenje Paka 5000 in DEC VT-220
V Gorenju so leta 1986 začeli razvijati že omenjeni novi teminal Paka 5000, ki je sledil standardu DEC VT-220. V DEC so serijo terminalov VT-220 razvili leta 1983 kot naslednico izredno uspešne serije VT-100. Terminal je tako kot njegovi predhodniki temeljil na 12-inčnem zaslonu, ki je lahko prikazoval sliko z 30 vrsticami in 80 ali 132 stolpci, vendar je uvajal več funkcionalnosti z bolj zmogljivim mikroračunalnikom in bolj praktičnim oblikovanjem, ki je izrazito zmanjšalo njegovo velikost v primerjavi s starejšimi VT-100. Na novo so zasnovali tudi tipkovnico, ki je za razliko od tipkovnic značilnih za VT-100 že zelo spominjala na današnje. V Gorenju so za svoj terminal Paka 5000 razvili novo logično kartico KLT-220, ki pa je imela skoraj identično zgradbo in način delovanja kot kartica KLT-T za terminal Paka 3000(zato si več o sestavi in delovanju preberite v prejšnjem delu). Terminali Paka 5000 so postopno nadomestili terminale Paka 3000 oziroma Paka 3100.
Mikroprocesorski del logične kartice KLT-220 je temeljil na istem 8-bitnem mikroprocesorju Intel 8085 in njegovih perifernih enotah, s čimer je lahko uspešno oponašal funkcije različnih terminalov. Nova programska oprema je v prvi vrsti oponašala delovanje terminalov DEC VT-220, ohranili pa so tudi povratno združljivost s standardom VT-100. Za razvoj terminala Paka 5000 so Konrad Steblovnik, Iztok Gabrovec, Bogo Romih, Vojko Lončarič, Jožef Steblovnik, France Peršak in Vinko Žagavec leta 1987 prejeli nagrado za izume in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča. (86/42, 86/45, 87/24, 89/09, IDC/02, IDC/05, WIKI/72)
IBM PC in splošni trendi
IBM PC je leta 1981 bistveno spremenil smer in značaj nadaljnega razvoja računalništva. Z nadpovprečnimi zmogljivostim, dobro izdelano dokumentacijo, lahko uporabnimi operacijskimi sistemi in razvejano ponudbo programske opreme je uspel zelo hitro prodreti v pisarne in ostala poslovna okolja kot delovna postaja, ter v domove kot zmogljiv osebni računalnik. Predvsem je bil zelo vpliven njegov modularni ustroj, ki je vpeljal vrsto standardov in mu priboril zelo pomembno mesto v zgodovini računalništva. Ikonično je postalo celo njegovo konzervativno in praktično oblikovanje.
Mikroračunalnike so leta 1982 začeli prodajati tudi v treh drugih večjih računalniških podjetjih HP, Xerox in CDC, močno pa se je v tem času začel uveljaljati trend delovnih postaj utemeljenih na operacijskem sistemu Unix, ki mu je sledil tudi Triglav. Za originalnim IBM PC sta v tesnem razmaku nato sledila PC/XT leta 1983, in bistveno izboljšani PC/AT leta 1984, ki je z 16/32-bitnim mikroprocesorjem Intel 80/286 in zgradbo utemeljeno na IBM vodilu ISA(Industry standard architecture) nenadoma pometel s konkurenco. Postavil pa je tudi novo merilo, po katerem so se zgledovali skoraj vsi prihodnji mikroračunalniki, tako na strojnem kot na programskem nivoju. Pred IBM PC/AT so proizvajalci izdelali vrsto različnih mikroračunalnikov. Večina je takrat temeljila na operacijskem sistemu CP/M in CP/M-86, z IBM PC pa so se postopno predvsem uveljavile različice novega enouporabniškega operacijskega sistema DOS in večuporabniškega operacijskega sistema Xenix.
Razvoj IBM PC odseva splošen trend tega obdobja, ki je bil usmerjen k novejšim 32-bitnim mikroprocesorjem. Prehod se je zgodil tako bliskovito, da so 16-bitni model proizvajalci praktično preskočili. Poleg strojnih standardov sta v drugi polovici osemdesetih IBM PC in Apple Macintosh vnesla izrazite spremembe tudi v polje programske opreme. Že nekaj let se je namreč vedno bolj uveljavljal koncept grafičnega uporabniškega vmesnika(GUI). Prvi komercialni vmesnik je na trg prišel leta 1983 z Apple Lisa, leto kasneje pa je sledil še bolj vplivni Macintosh. Po njegovem zgledu je tudi IBM PC kmalu sledil z grafičnim vmesnikom Windows 1.0 podjetja Microsoft. Na ameriškem trgu, kjer so imeli zasebniki večjo kupno moč, so osebni računalniki v tem času tudi v domovih že močno nadomestili hišne računalnike, kar so v veliki meri omogočili prav grafični uporabniški vmesniki. Leta 1986 so se na ta način opremljeni mikroračunalniki IBM PC/AT začeli prodajati tudi v Evropi. Za uspeh IBM PC so bili tako kot pred njim pri Apple II zelo zaslužni dobri programski paketi za poslovno uporabo. Na operacijskem sistemu DOS so se izredno uveljavili paketi Lotus 1,2,3, WordPerfect in dBase.
Pri nas so se leta 1985 šele pojavili prvi IBM PC in PC/XT in so postali izredno hitro popularni. Za njimi so kmalu sledili ceneni PC-združljivi računalniki, večinoma iz bližnjega in daljnega vzhoda. Izreden uspeh IBM PC je namreč po vsem svetu, in tudi pri nas, sprožil nepredstavljiv val PC-združljivih sistemov izdelanih iz cenejših sestavnih delov. Ti so kmalu postali celo večja prodajna uspešnica kot originalni IBM PC. Leta 1986 je Intertrade na domačem trgu že prodajal računalnike IBM PC in PC/XT za dinarje, računalniki IBM PC/AT pa so bili še vedno dosegljivi le za dolarje. Nato so leta 1987 v Mostah odprli veliko tovarno računalnikov in na trgu ponudili tudi računalnike IBM PC/IT(Intertrade) opremljene z domačimi perifernimi enotami. Tipkovnice je menda izdeloval Tipro, tiskalnike TRS, zaslone pa Gorenje. S tovarno računalnikov Intertrade, ukinitvijo računalniškega zakona in delno sprostitvijo trga pa je bil takrat podjetju Iskra Delta vsekakor zadan en izmed zadnjih usodnih udarcev, ki je še pospešil njegov razpad(vse o tem pa še v naslednji objavi). Leta 1988 je bilo pri nas v gospodarstvu in državni upravi popisanih že več kot 3000 mikroračunalnikov IBM PC in približno 2500 PC-združljivih mikroračunalnikov. (86/11, 87/05, 87/10, Informatica 81/03, Informatica 82/04, Informatica 84/01, Informatica 85/01, Bit 84/09, Mojmikro 84/10, STAT/05, WIKI/73, WIKI/74)
PC-združljivi mikroračunalniki in Partner/AT
S procesorskim modulom na osnovi Intel 80/286 je Triglav sicer že posegal na področje IBM PC, zaradi izredno velikih potreb trga po popolnoma PC-združljivih računalnikih pa so v Iskra Delta že leta 1985 začeli z razvojem posebne različice Partnerja združljive s takrat najnovejšim IBM PC/AT. Na trg je Partner/AT prišel šele leta 1987, potem ko je pri nas tuje PC-združljive računalnike ponudilo že nekaj drugih dobaviteljev. Imel je 16/32-bitni mikroprocesor Intel 80/286, ki je lahko deloval pri taktu 6 ali 8 Mhz. Običajna različica je vsebovala 1 MB pomnilnika RAM, ki ga je bilo mogoče še dodatno razširiti. Na voljo sta bili dve različici s trdim diskom kapacitete 20 MB in 40 MB. Za črno-belo grafiko z ločljivostjo 720×348 točk je običajno skrbel EGA grafični krmilnik Hercules, tudi tu pa so bile še možne razširitve. Partner/AT je imel še dve disketni enoti, dve serijski povezavi RS-232 in paralelno povezavo Centronics za tiskalnik. Zaradi nadpovprečne strojne zmogljivost in bogate programske opreme za operacijski sistem DOS je računalnik posegal na področje delovnih postaj višjega razreda za opravljanje bolj zahtevnih nalog kot je bilo na primer grafično načrtovanje(CAD).
Že pred Partner/AT je na domači trg začela dobavljati PC-združljive sisteme ZOTKS Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije. Najprej so dobavljali tri različice združljive z IBM PC/XT imenovane Sokol 1 in 2 ter Sokol T, ki so imele le manjše razlike v konfiguraciji in zmogljivostih. Nato so dobavljali še zmogljivejšo različico združljivo z IBM PC/AT z nazivom Gepard. PC-združljive sisteme so približno v tem času začeli dobavljati tudi drugi. Na primer podjetje Mikrohit, prvo malo podjetje pri nas, ki ga je ustanovilo šest članov Zveze socialistične mladine Slovenije leta 1986. Že jeseni istega leta so najavili svoj prvi PC-združljiv računalnik Mikrohit PC, leto kasneje pa so ustanovili še malo podjetje MikroAda, ki se je začelo ukvarjati s programsko opremo za IBM PC in PC-združljive računalnike. Tudi Konim, Elektrokovina in Slovenijales so tega leta v skupnem sodelovanju predstavili svoj PC YU. V Iskra Delta so vdor cenenih PC-združljivih računalnikov seveda ostro kritizirali in krivili za kaotično stanje na domačem trgu. Trdili so, da dobavitelji teh računalnikov ne skrbijo za vzdrževanje in se ob težavah uporabniki po pomoč zatekajo tudi v Iskra Delta. Vendar je nemogoče zanikati veliko zaslugo, ki sta jo imela ZOTKS in Mikrohit pri izboljšanju stanja na področju računalniške opremljenosti in pismenosti v državi.
Zanimiv je tudi koncept samogradnega PC-združljivega sistema Petra, ki so ga že leta 1984 predstavili v reviji Informatica s serijo prispevkov v katerih so bili podrobno opisani postopki izgradnje, objavljene sheme in osnovni napotki za sistemsko programsko opremo računalnika. (84/106, 85/35, 86/03, 87/02, 87/05, Mojmikro 88/01, Informatica 84/04, Informatica 85/01, Informatica 85/02, IDC/02, IDC/05, WIKI/73)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V zadnji objavi iz serije o domači proizvodnji lahko preberete o stanju v Iskra Delta po letu 1987. Konec leta je bil dokončan razvojno-proizvodni center v Stegnah in s tem na nek način uresničene večdesetletne sanje in napori za vzpostavitev domače računalniške industrije temelječe na lastnih temeljih. V Iskra Delta so širili ponudbo z novimi 32-bitnimi računalniki DEC MicroVAX, pa z novimi večprocesorskimi in velikimi računalniki. Iskra Delta je s svojim konceptom paralelnega večprocesorskega računalnika sodelovala tudi pri mednarodnem projektu Parsys. Nadaljevali so razvoj družine Triglav in razvoj lastne 32-bitne procesne enote Delta 8000 združljive z DEC VAX-11. Preberete lahko tudi nekaj o projektu računalniške mreže za kitajsko policijo, pa o ambicijah podjetja do leta 1990 in začetku njegovega neizbežnega razkroja, ki se je s številnimi težavami in neugodnimi okoliščinami napovedoval že vsaj od leta 1987 naprej.
Viri
84/97 : Delo (06.11.1984, letnik 26, številka 259)(LINK) | 84/106 : Delo (06.11.1984, letnik 26, številka 259) (LINK) | 85/35 : Delo (20.03.1985, letnik 27, številka 66)(LINK) | 85/56 : Delo (09.05.1985, letnik 27, številka 106) (LINK) | 85/61 : Sobotna priloga (18.05.1985, letnik 27, številka 114) (LINK) | 85/66 : Delo (27.05.1985, letnik 27, številka 121) (LINK) | 85/74 : Sobotna priloga (08.06.1985, letnik 27, številka 132)(LINK) | 85/139 : Delo (19.10.1985, letnik 27, številka 244) (LINK) | 85/140 : Delo (23.10.1985, letnik 27, številka 247) (LINK) | 85/161 : Rodna gruda (1985, letnik 32, številka 10) (LINK) | 85/180 : Delo (05.12.1985, letnik 27, številka 281)(LINK) | 86/02 : Gorenjski glas (10.10.1986, letnik 39, številka 77) (LINK) | 86/03 : Dolenjski list (25.12.1986, letnik 37, številka 52) (LINK) | 86/11 : Delo (13.01.1986, letnik 28, številka 9)(LINK) | 86/41 : Delo (12.06.1986, letnik 28, številka 136)(LINK) | 86/42 : Delo (07.10.1986, letnik 28, številka 234)(LINK) | 86/43 : Sobotna priloga (18.10.1986, letnik 28, številka 244)(LINK) | 86/44 : Delo (19.12.1986, letnik 28, številka 294)(LINK) | 86/45 : Naš čas (09.10.1986, letnik 22, številka 40)(LINK) | 87/02 : Delo (03.07.1987, letnik 29, številka 153) (LINK) | 87/04 : Delo (12.02.1987, letnik 29, številka 35)(LINK) | 87/05 : Delo (20.05.1987, letnik 29, številka 115)(LINK) | 87/09 : Sobotna priloga (17.10.1987, letnik 29, številka 242)(LINK) | 87/10 : Delo (26.11.1987, letnik 29, številka 276)(LINK) | 87/22 : Delo (01.04.1987, letnik 29, številka 76)(LINK) | 87/23 : Delo (25.06.1987, letnik 29, številka 146)(LINK) | 87/24 : Delo (11.04.1987, letnik 29, številka 85)(LINK) | 89/09 : Tednik (16.03.1989, letnik 42, številka 10)(LINK) | Informatica 81/03 : Informatica (1981, letnik 5, številka 3)(LINK) | Informatica 82/04 : Informatica (1982, letnik 6, številka 4)(LINK) | Informatica 84/01 : Informatica (1984, letnik 8, številka 1)(LINK) | Informatica 84/04 : Informatica (1984, letnik 8, številka 4) (LINK) | Informatica 85/01 : Informatica (1985, letnik 9, številka 1)(LINK) | Informatica 85/02 : Informatica (1985, letnik 9, številka 2)(LINK) | Bit 84/09 : IBM PC v Sloveniji (LINK,LINK,LINK,LINK,LINK) | Mojmikro 84/10 : Test IBM PC (LINK,LINK) | Mojmikro 86/11 : IDC in enotna arhitektura (LINK) | Mojmikro 88/01 : Partner AT (LINK) | P08/01 : Janez Škrubej: Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo | IDC/02 : Družina Triglav, Modul M68010, Modul I286, Modul J11, Grafični modul, Partner AT | IDC/03 : Publikacija Letna šola 1987, Sistemi Delta 4, Sistemi Delta 6 | IDC/05 : Praksa 1988(LINK) | KP/03 : Kiberpipa galerija, Triglav, 1985 (LINK) | KP/04 : Projekt Triglav na Github | KP/05 : Starring the computer Triglav(LINK) | SRD/02 : Projekt SloRaDe: Pogovor Alojz Hudobivnik(LINK) | SRD/03 : Projekt SloRaDe: Pogovor Dušan Kegl Šalehar(LINK) | ID/01 : Milan Bufon: Iskra Delta od kotlovnice do industrijskega podjetja(LINK) | SRD/08 : Projekt SloRaDe: Računalniki(LINK) | STAT/04 : Zavod RS za Statistiko: Zmogljivosti in uporaba opreme za avtomatsko obdelavo podatkov 1981 (LINK) | STAT/05 : Zavod RS za Statistiko: Zmogljivost in uporaba opreme za avtomatsko obdelavo podatkov 1988 (objavljena 1990)(LINK) | WIKI/71 : VMEbus, Motorola 68010, Intel 80/286, DEC J11 | WIKI/72 : DEC VT-220 | WIKI/73 : IBM PC, IBM PC/XT, IBM PC/AT, The influence of IBM PC, IBM PC-compatible | WIKI/74 : Lotus 1,2,3, WordPerfect, dBase
