Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Proizvodne in izobraževalne kapacitete Iskra Delta
- Razvoj domačih strojnih in programskih rešitev
- 16-bitni mini računalnik Delta 800
- Projekt za izdelavo lastne procesne enote D800
- Terminala Gorenje Paka 3000 in Paka 1000
- Digitalne elektronske centrale Iskra 2000
- Mikroračunalnik Kopa 3500 in DEC PRO-380
- Terminalski vmesnik IJS PMT-100
V tokratni objavi spremljamo razvoj podjetja Iskra Delta in napredek na področju domačega proizvodnega programa. Ta se je vedno bolj osamosvajal na različnih področjih, od mini računalnika Delta 800, ki je vseboval že precej domačih modulov in drugih sestavnih delov, ter spremljajočim projektom za izdelavo prve domače centralne procesne enote združljive s serijo DEC PDP-11 po metodi bit-slice, pa do nadaljnega razvoja terminalskih rešitev v Gorenju z novim Paka 3000, za katerega so izdelali lastno logično kartico. Tudi drugje so izdelali nove inovativne rešitve na podlagi domačega znanja in razvoja. Na področju elektronskih telefonskih central so v Iskra Telematika storili pomemben korak naprej z novo serijo digitalnih central Iskra 2000 utemeljenih na telekomunikacijskih procesorjih TK6800. Na oddelku Kopa so medtem predstavili svoj novi mikroračunalnik Kopa 3500, ki je bil izdelan po zgledu DEC Professional 380. Na IJS pa so nadaljevali z iskanjem dodatnih cenenih rešitev za svoj 16-bitni mikroračunalnik PMP-11. Izdelali so terminalski vmesnik PMT-100, ki je omogočil priključitev običajnih CRT zaslonov.
Razvoj podjetja Iskra Delta
Iskra Delta je po letu 1982 izredno hitro rastla. Podjetje je imelo leta 1984 že čez 1000 zaposlenih. Načrtovali so izdelavo 1000 mikroračunalnikov in 100 mini računalnikov letno, več pa proizvodne kapacitete v tem času še niso omogočale. Kolektiv Iskra Delta je imel namreč svoje poslovne in proizvodne prostore še vedno raztresene na 10 lokacijah po Ljubljani. Precej proizvodnje je bilo organizirane kar v nekakšnih barakah. Industrijske obrate so imeli v sodelovanju z Gorenjem tudi v Titovem Velenju in na Ptuju, v sodelovanju z IMP pa v Šentjakobu v Avstriji. Poskušali so vzpostaviti učinkovito proizvodno in razvojno infrastrukturo, ter zdrave kadrovske in organizacijske temelje za nadaljni razvoj. Podjetje obljubljene državne pomoči za uresničitev enotnega računalniškega programa ni dobilo. Že dalj časa so načrtovali izgradnjo tovarne v industrijski coni Moste, vendar denarja sprva ni bilo, saj so leta 1984 vlagali v izgradnjo izobraževalnega centra v Novi Gorici.
V javnosti so se pojavljali dvomi o upravičenosti te investicije, saj podjetje v tem času ni imelo urejenih niti primernih proizvodnih kapacitet. Vsekakor je bil razvoj potreben na obeh področjih, vendar ni bil možen na obeh hkrati. V Novi Gorici so takrat pridobili zelo ugodno lokacijo in so se zato odločili, da najprej investirajo v ta projekt. Šolski center v preurejenem hotelu Argonavti v Novi Gorici je bil odprt že jeseni leta 1985. Ponašal se je z 12.000m2 uporabnih površin, najsodobnejše opremo in 220 posteljami za udeležence. Center je združil vse redne izobraževalne oblike in odprl možnost za nadaljni razvoj te pomembne dejavnosti. V Septembru so že organizirali mednarodni posvet o računalniški tehnologiji Informatica 85, z rednimi dejavnostmi pa so začeli Oktobra. Poleg usposabljanja in izpopolnjevanja lastnih kadrov, so v centru po zgledu Intertrade IBM zastopništva organizirali izobraževanje za vodilne kadre v podjetjih, kjer so uporabljali njihovo računalniško opremo. Načrtovali so tudi sodelovanja s predavatelji iz tujine in občasne krajše računalniške seminarje in srečanja.
Leta 1985 so nato pridobili dodatno podporo Iskre in Ljubljanske banke za izvedbo projekta v Mostah. Prva faza tovarne naj bi bila zaključena leta 1986, zaposlenih pa naj bi bilo 600 delavcev. V pritličju 3600m2 velike hale so nameravali urediti vhodno kontrolo elementov in več fazno proizvodnjo z izhodno kontrolo izdelkov, ter center za popravilo modulov, v zgornjem delu objekta pa razvojno enoto, kjer bi potekal razvoj programske opreme po posameznih področjih. Za aplikativni razvoj so v drugi fazi načrtovali še gradnjo dodatnega poslopja, kjer bi uredili tudi prostore za vzdrževalno službo. Načrtovali so tudi postavitev visokega regalnega skladišča. Vse kaže da so si nazadnje glede projekta premislili in so v Mostah organizirali le skladišče, kjer so Iskra Delta in druge Iskrine organizacije večinoma skladiščile zaloge zastarelega blaga. V tem času so se namreč odločili za še bolj velikopotezen projekt nove razvojno-proizvodne tovarne v Stegnah. Ta je bila zaključena šele dobri dve leti kasneje konec leta 1987, s čimer je podjetje vstopilo v zrelo fazo z možnostmi za pravo serijsko proizvodnjo in razvoj obenem pa zaradi preinvestiranja zašlo tudi v resne likvidnostne težave (vse o tem pa v zadnji objavi te serije). (84/36, 84/97, 85/02, 85/117, IDC/03, IDC/05, Informatica 88/02)
$> V muzeju razstavljamo zelo lepo ohranjen primerek računalnika Delta 4850 oziroma DEC VAX-11/750.
Odločno v smeri domačega razvoja
Iskra Delta je prek zastopništva za DEC seveda še vedno uvažala njihove računalnike, ki so jim običajno dodajali domače terminale in programsko opremo, v nekaterih primerih pa tudi nekatere druge domače sestavne dele. V podjetju so imeli še vedno veliko rešitev DEC po principu OEM proizvajalca in so kupovali celotne plošče, vse bolj pa so lastno proizvodnjo načrtovali tako, da postopno nebi potrebovali kupovati praktično nič več. Tudi licenc za proizvodnjo niso potrebovali, nekatere sklope pa so kupovali tudi na jugoslovanskem trgu.
Po letu 1984 so vztrajno širili nabor računalniških delov in enot z lastnimi rešitvami in tudi z večjim deležem lastne tehnologije. Visoke cene svojih proizvodov so opravičevali z vlaganjem v lasten razvoj. Doma so začeli organizirati proizvodnjo raznih pomnilniških modulov, krmilnikov, multiplekserjev, usmernikov in podobno. Precej prihodkov pa so vlagali tudi v nadaljni razvoj programske opreme in njeno prenosljivost med različnimi sistemi. Leta 1984 so predstavili nov integriran paket programske opreme IDA za poslovne obdelave. Na področju procesne obdelave pa so izdelali paket programske opreme SCADA.
Jedro mikroračunalniškega programa je bil še vedno Partner, ki naj bi imel v tem času le še 25% uvoženih delov, začeli pa so že z razvojem 16/32-bitnega Triglava(vse o tem pa preberite v naslednji objavi!). Na področju 16-bitnih mini računalnikov so že konec leta 1983 najavili novi Delta 800, ki je s spremljajočim projektom za izdelavo lastne centralne procesne enote predstavljal pomemben korak v smeri osamosvojitev tega segmenta proizvodnje. V segmentu terminalske proizvodnje pa so v Gorenju naredili še korak naprej od terminala Paka 2000, ki je bil že tako v veliki meri zasnovan na domačih sestavnih delih. Tudi drugje se je v tem času zgodil premik k napravam utemeljenim na večjem deležu domačega znanja in razvoja, ter večjem deležu domačih sestavnih delov. (84/97, 87/05, 87/09, Informatica 88/02)
Mini računalnik Delta 800
Za Delta 800 so v Iskra Delta do leta 1984 razvili že številne lastne sestavne dele, računalnik pa so takrat imenovali domač računalnik. Procesna enota Delta 800 je temeljila na predelavi dveh plošč procesorja DEC PDP-11/34a. Z doma razvitimi moduli za upravljanje pomnilnika so omogočili razširitev pomnilnika do 4Mb z Unibus pomnilniškimi moduli. Tudi te pomnilniške module s kapaciteto 256 KB so razvili doma. Računalnik je uporabljal še 2 KB predpomnilnika. Razvili so še lastne ROM module, na katerih so bili običajno štirje DEC predprogramirani ROM pomnilniki z zagonsko programsko opremo in ROM pomnilnik s programsko opremo za konzolni emulator in diagnostičnimi rutinami za preverjanje delovanja centralnega procesorja in pomnilnika. Pri Delta 800 so omogočili tudi posebno razširitev CIS (Commercial instruction set) zelo uporabno pri programiranju s poslovnim programskim jezikom Cobol. Računalniki Delta 800 so lahko uporabljali do 4 diskovne in tračne enote. Doma so bili razviti še številni vmesniki, na primer vmesnik za tračne enote in različni komunikacijski vmesniki za terminal in tiskalnik prek povezave RS-232. Delta 800 je deloval na prilagojenem operacijskem sistemu Delta/M. Okrog leta 1986 so izdelali še novejšo predelavo procesne enote PDP-11/34a z višjo integracijo, s čimer so elemente obeh plošč združili na eni sami plošči.
Delta 800 je v naslednjih letih predstavljal jedro lastne proizvodnje mini računalnikov. Licenco za dve plošči računalnika so že leta 1984 uspešno prodali podjetju Spectra Logic Corporation v ZDA. Poleti 1984 je bila Delta 800 prvič uporabljena pri izvedbi svetovnega prvenstva v kegljanju, leta 1987 pa v kombinaciji z 20 mikroračunalniki Partner na zelo odmevni zimski univerziadi na Češkoslovaškem. Računalniki Delta 800 so bili tudi del ponudbe za opremo šol leta 1985. Proizvodnjo mini računalnikov Delta 800 in modulov zanje so nato leta 1987 v skladu z dogovorom prevzeli v podjetju Dugi Rat Split. Računalnike enake Delta 800 pa so najkasneje leta 1986 pod nazivom Iris 32 proizvajali tudi v Inštitutu IRIS podjetja Energoinvest Sarajevo. Do leta 1988 je bilo po uradni statistiki nameščenih le 30 računalnikov Delta 800 v 22 domačih podjetjih oziroma ustanovah. Namestili so ga v Univit Ljubljana, pa v Nafta Lendava in v eni izmed dislociranih enot Kompas v Sloveniji, za katere so obenem kupili tudi več kot 40 Partnerjev. (83/53, 84/35, 84/47, 84/84, 84/97, 84/143, 84/144, 85/43, 85/85, 86/38, 86/39, 86/41, 87/04, 87/09, 87/19, 87/20, 87/21, IDC/02, SRD/08, STAT/05)
$> V muzeju hranimo tudi procesni enoti DEC PDP-11/34 in PDP-11/44.
Projekt za izdelavo lastne procesne enote D800
Prvič pa so se za Delta 800 v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko lotili celo eksperimentalne izdelave lastne procesne enote Delta 16/bit-slice, ki je bila izdelana tako, da je oponašala procesno enoto PDP-11/34a in je bila torej popolnoma združljiva s serijo mini računalnikov DEC PDP-11. Šlo je za izdelavo procesne enote po metodi bit-slice s pomočjo serije AMD Am2900 vezij. Po tej metodi so bile izdelane tudi številne druge cenejše izvedbe procesnih enot, na primer pri mini računalnikih DEC VAX-11/730 in DEC KS-10 iz serije PDP-10, pa tudi pri mini računalniku Data General Nova 4. Po enaki metodi so bili izdelani tudi dodatni procesorji za izračune z lebdečo vejico miniračunalnikov DEC PDP-11/23, PDP-11/34 in PDP-11/44. Pri nas so vezja AMD Am2900 uporabili že v sedemdesetih na Fakulteti za elektrotehniko pri izdelavi domačega programskega avtomata za telefonske centrale EPABX300. Leta 1982 pa so po enaki metodi v nemškem podjetju Robotron izdelali procesno enoto K1630, ki je pravtako oponašala mini računalnik DEC PDP-11/34. Pravgotovo so naši strokovnjaki dobili idejo za takšno izdelavo procesne pri enem izmed naštetih primerov.
Obstaja pa še nekaj nepotrjenih namigov o kasnejšem projektu za izdelavo nove alternativne procesne enote za računalnik Delta 800, pri katerem je bila predlagana uporaba mikroprocesorja DEC J-11, tako kot v mini računalnikih DEC PDP-11/74 in PDP-11/84, zadnjih PDP-jih z vodilom Unibus iz prve polovice osemdesetih. V tem primer bi s pomočjo mikroprogramiranja dosegli, da bi mikroprocesor J-11 oponašal delovanje procesne enote DEC PDP-11/34a. DEC J-11 je četrti v seriji mikroprocesorjev z arhitekturo PDP-11 in predstavlja obenem konec razvoja te izredno uspešne serije 16-bitnih mini računalnikov. Izdelan je bil na dveh vezjih montiranih na skupnem keramičnem substratu. Vseboval je kar 40.000 tranzistorjev v 4-mikronski CMOS tehnologiji, deloval pa je običajno pri taktu okrog 15 Mhz. Po primerjavah opravljenih že v osemdesetih je bila zmogljivost mikroprocesorja DEC J-11 5 do 10-krat večja od procesne enote PDP-11/34. Nova procesna enota Delta 800 bi bila tako verjetno precej bolj zmogljiva od prve različice iz leta 1984. Vendar pa tako kot eksperimentalna procesna enota izdelana po metodi bit-slice, tudi ta druga izdelana na osnovi DEC J-11 ni nikoli prešla v proizvodnjo.
Projekt lastne procesne enote D800, ki je predstavljal prvi poskus prehoda k pravi domači proizvodnji te vrste računalnikov, se je izkazal za manj uspešnega kot so pričakovali in je bil kasneje na ta račun deležen kritik. V Iskra Delta so medtem začeli tudi z razvojem nove domače procesne enote združljive z 32-bitnimi računalniki DEC VAX-11. Razvoj nove procesne enote z nazivom Delta 8000, ki so jo precej oglaševali zadnja leta obstoja podjetja, pa pravtako ni bil nikoli dokončan in je bil tudi precej kontroverzen(vse o tem pa v eni izmed naslednjih objav).(Informatica 84/2, IDC/02, SRD/08, WIKI/71, WIKI/72)
Gorenje Paka 3000 in Paka 1000
V Gorenju so naredili kot rečeno korak naprej pri razvoju domače terminalske serije in so razvili še lastno logično kartico terminala KLT-T in lastno prikazovalno elektroniko, ki je imela podobne karakteristike kot Deltina za terminal Paka 2000. Ostali deli so bili večinoma enaki kot pri Paka 2000. Do konca leta 1984 je tako nastal nov terminal Paka 3000, izdelali pa so tudi prvih 50 enot. Za razvoj logične kartice so Konrad Steblovnik, Iztok Gabrovec, Vojko Lončarič, Andrej Križnik, Boris Krofl in Milena Jan prejeli nagrado za iznajde in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča. Mikroračunalniški del kartice KLT-T je bil izdelan na osnovi 8-bitnega mikroprocesorja Intel 8085, ki je lahko uspešno oponašal funkcije terminala. Uporabljal je lahko 2-6 KB delovnega pomnilnika RAM, ki je služil tudi za shranjevanje nastavitev terminala. Izbrisljivi programski pomnilnik EPROM je imel običajno kapaciteto 32 KB in je vseboval monitorski program. Običajna programska oprema je oponašala delovanje terminala DEC VT-100, monitorski program pa je omogočal tudi izdelavo programske opreme za emulacijo različnih terminalov drugih proizvajalcev. Prikazovalni del kartice KLT-T je bil sestavlje iz dveh vezij podjetja Signetics in je bil pravtako predvsem prilagojen za delovanje po standardu VT-100. Znakovne in grafične vsebine je lahko prikazoval na zaslonu s 24×132 polji. Ena izmed zanimivih lastnosti terminala Paka 3000 je bila tudi podpora za uporabo svetlobnega peresa lastne izdelave. S peresom je bilo mogoče določati položaj na zaslonu.
Terminal je v naslednjih letih pod nazivom Paka 3100 dobil bolj sodobno in osveženo zunanjo podobo, razvili pa so tudi več posebnih različic terminala s čimer so poskušali zajeti širši spekter terminalskih rešitev(vse o tem pa v naslednji objavi). Zelo kratek čas leta 1985 so bili na trgu tudi terminali Paka 1000. Ti so bili prilagojeni za emulacijo starejšega terminala DEC VT-52, vendar zanje očitno ni bilo dovolj zanimanja. Tipkovnica terminalov Paka 2000 in Paka 3000 z nazivom Cherry je bila izdelana po zgledu tipkovnic VT-100 z nekaj razlikami. Vsebovala je slovenske znake in eno dodatno indikatorsko diodo. Glavna sestavna dela tipkovnice sta bila mikroračunalnik Intel 8035 z 2 KB pomnilnika EPROM na katerem je bila nameščena upravljalna programska oprema, ter vmesnik za komunikacijo z logično kartico terminala. S spremembo programske opreme je bilo mogoče spremeniti tudi določene lastnosti tipkovnice, večinoma pa je ta skrbela samo za to, da je tipkovnica ob pritisku tipke po serijski povezavi poslala ustrezno kodo logični kartici. Tipke zanjo so izdelali na IEVT.(SRD/08, 84/84, 85/34, 85/146, 85/152, 85/178, Informatica 85/01, IDC/02)
$> Terminal Paka 3000 in večino ostalih terminalov iz domače proizvodnje si lahko v živo ogledate v muzeju.
Digitalne telefonske centrale Iskra 2000
V Iskrini Telematiki so novo serijo telefonskih central Iskra 2000 začeli razvijati leta 1981, temeljila pa je na domačem razvoju in raziskavah elektronskih programsko vodenih central, ki so jih začeli že sredi sedemdesetih s centralo EPABX300. Pri razvoju nove serije Iskra 2000 so sodelovali strokovnjaki iz IJS in FE, pa tudi vrsta strokovnjakov iz drugih Iskrinih organizacij. Tudi drugje po svetu so v tem času šele razvijali digitalne centrale vendar ob veliko večjih finančnih in kadrovskih vložkih. Iskra 2000 tako predstavlja enega izmed uspehov domače proizvodnje na tem področju, ki je šel v korak s časom. Zasnovo centrale so gradili modularno z osnovnimi komutacijskimi enotami za 128 priključkov in enotami za 30 prenosnikov, ki so se lahko dopolnjevale v večje večprocesorske centrale s skupno zmogljivostjo do 2000 priključkov. Prvo uporabno osnovno enoto so izdelali že leta 1981 in jo uporabili v hišnih centralah EPABX100. Vsaka enota centrale je imela svoj procesni mikroračunalnik inovativno izdelan na osnovi hibridnega vezja, ki je združeval mikroprocesor Motorola 6800 in njegove periferne enote. Enote so bile lahko prilagojene za različne naloge v centrali. V večjem sistemu Iskra 2000 so se te enote medsebojno povezovale preko skupinskega stikala v sistem z distribuiranim krmiljenjem.
Za naročniški del centrale so v sodelovanju z Iskra Mikroelektronika pripravili tudi 4 lastna integrirana vezja z visoko stopnjo integracije. Vzdrževalne funkcije je omogočala še posebna administrativna enota. Razvili so obširen paket programske opreme večinoma napisane v zbirnem jeziku, ki je omogočala tako tekoče delovanje, kot tudi nadzor in vzdrževanje centrale. Centrala se je tako lahko vključila v širok spekter zasebnih poslovnih in večjih javnih sistemov. Najnovejši elektronski sistem je fizični obseg in težo centrale zmanjšal za skoraj dve tretjini, digitalni sistem pa je omogočal večjo kvaliteto prenosa pogovora, nove napredne storitve v okviru integriranih telefonskih storitev(ISDN) in večjo prepustnost za dodatne informacije. Zmanjšal se je strošek vzdrževanja central, povečala pa se je njihova zanesljivost in življenjska doba. Prvo poskusno centralo Iskra 2000 so v Iskri namestili leta 1983. Ker je osnovna tehnologija centrale v tem času že zastarevala so po letu 1985 začeli z modernizacijo obstoječih rešitev. Uvedli so polprevodniški pomnilnik in višjo integracijo v vezjih telekomunikacijskega mikroračunalnika, pripravljati pa so začeli tudi nov telekomunikacijski mikroračunalnik izdelan na osnovi 16-bitnega mikroprocesorja Motorola 68000 in ustrezno programsko opremo.(80/51, 81/18, 81/35, 81/47, 81/48, 81/49, 82/21, 83/22, 83/62, 83/63, 84/145, 84/146, SRD/06, Informatica 81/02, Informatica 85/04)
$> V muzeju hranimo tudi eno izmed elektronskih hišnih central EPABX-16, ki je bila izdelana konec sedemdesetih na osnovi raziskav Fakultet za elektrotehniko.
Kopa 3500 in DEC PRO-380
Na oddelku Kopa so po relativnem uspehu njihovega prvega mikroračunalnika Kopa 2500 izdelanega po zgledu serije DEC Professional 325, leta 1985 predstavili nov zmogljivejši mikroračunalnik Kopa 3500, ki je bil izdelan po zgledu DEC Professional 380. Kot en izmed uspešnih oddelkov slovenjgraške Tovarne meril z le 30 zaposlenimi so tega leta dobili nove proizvodne prostore, kjer so lahko širili svojo prozvodnjo. DEC Professional 380 je temeljil na eni izmed različic mikroprocesorja DEC J-11 poznanega tudi pod nazivom LSI-11/73. Poleg krmilnika za disketni pogon je vključeval tudi krmilnik za vinčesterski diskovni pogon, grafični krmilnik in mrežni krmilnik. Periferne naprave uporabljene v seriji DEC Professional pa se razlikujejo od naprav, ki so jih običajno uporabljali mini računalniki PDP-11, zato je razlika med računalnikoma PDP-11/73 in Professional 380 precejšnja, kljub temu da imata zelo podobno centralno procesno enoto. Računalniki DEC Professional so uporabljali prilagojen operacijski sistem DEC RT-11, zanje pa je bilo potrebno prilagoditi tudi vso programsko opremo, ki je običajno tekla na računalnikih DEC PDP-11. Na oddelku Kopa so se trudili, da bi za mikroračunalnika Kopa 2500 in Kopa 3500 razvili dovolj primerne programske opreme in so v tem času povečali programersko ekipo. Do leta 1988 je bilo pri nas nameščenih vsaj 6 mikroračunalnikov Kopa 3500.(84/147, 85/151, 86/40, 88/10, STAT/05)
$> V muzeju razstavljamo mikroračunalnik Kopa 2500, predhodnik mikroračunalnika Kopa 3500, razstavljamo pa tudi mikroračunalnik IJS PMP-11.
Terminalski vmesnik IJS PMT-100
Na IJS so medtem nadaljevali z razvojem inovativnih rešitev za svoj mikroračunalnik PMP-11. Njegova slabost je bila, da je za delovanje potreboval terminal. To je ceno celotnega sistema občutno podražilo, saj so bili vsi terminali dostopni na trgu nekajkrat dražji od računalnika. V IJS so zato poleg priključka za televizor začeli razvijati lasten cenovno ugoden terminalski vmesnik PMT-100. Zgledovali so se po zgradbi hišnih računalnikov, funkcionalno pa so želeli izdelati napravo po standardu VT-100, ki bi bila obenem bistveno cenejša. Ta cilj so tudi dosegli. Strojno opremo terminala je razvil en človek v 4 mesecih, programsko opremo pa le v 2 mesecih. Logično vezje s pripadajočim napajalnikom in tipkami proizvodnje IEVT so izdelali na enem samem tiskanem vezju in ga vgradili v ohišje tipkovnice serije Paka. Na to terminalsko enoto oziroma vmesnik se je nato lahko priključil cenen računalniški CRT monitor.
Za prikazovalni del so uporabili tri standardna integrirana vezja iz serije Signetics 2670 in 8 KB video pomnilnika. Ta vezja so imela vse potrebno za emulacijo terminala VT-100 in pseudo grafični prikaz pri ločljivosti 160×96 točk. Dve vezji sta krmilili CRT zaslon, eno pa tipkovnico. Kot znakovni generator je bil dodan še pomnilnik EPROM z definicijami 512 različnih znakov, vključno z jugoslovanskimi. Uporaba vezij Signetics je menda zahtevala precej truda pri izvedbi programerske plati projekta. Za mikroračunalniški del vmesnika so uporabili mikroprocesor Zilog Z80B z 8 KB pomnilnika RAM in 32 KB pomnilnika EPROM na katerem je bila potrebna programska oprema pretežno napisana v progamskem jeziku C. To je sicer povečalo velikost prevedenega programa, vendar pa je obenem omogočalo veliko lažje vzdrževanje in hitrejšo izvedbo.(Informatica 86/3)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V naslednji objavi lahko spremljate nadaljne osamosvajanje proizvodnega programa Iskra Delta in pojav IBM PC in PC-združljivih sistemov. V Iskra Delta so predstavili svoj novi 16/32-bitni modularni mikroračunalnik Trident/Triglav, s katerim so želeli prodreti na zahodni trg. Obenem so še bolj poenotili celoten proizvodni program in osvežili mikroračunalnik Partner z novo grafično različico. Tako Partner kot terminal Paka 3000 in njegove različice so dobili novo nagrajeno zunanjo podobo, ki so jo vpeljali z družino Triglav. V Gorenju so medtem razvili nov terminal Paka 5000 združljiv s terminali DEC VT-220. V Iskra Delta pa so v sodelovanju z Intertrade predstavili še povsem PC-združljivo različico mikroračunalnika Partner/AT. Nadaljne nadgradnje in različice je do leta 1988 doživela tudi družina Triglav. Podjetje je vstopalo v zrelo fazo z vedno širšim programom vse bolj utemeljenim na domačem razvoju in proizvodnji.
Viri
80/51 : Glas (29.07.1980, letnik 33, številka 57)(LINK) | 81/18 : Sobotna priloga (14.02.1981, letnik 23, številka 36)(LINK) | 81/35 : Delo (04.12.1981, letnik 23, številka 280)(LINK) | 81/47 : Glas (09.10.1981, letnik 34, številka 78)(LINK) | 81/48 : Glas (24.11.1981, letnik 34, številka 91)(LINK) | 81/49 : Delo (08.12.1981, letnik 23, številka 283)(LINK) | 82/21 : Sobotna priloga (27.02.1982, letnik 24, številka 48)(LINK) | 83/22 : Delo (04.04.1983, letnik 25, številka 78)(LINK) | 83/53 : Delo (30.12.1983, letnik 25, številka 302)(LINK) | 83/62 : Glas (22.04.1983, letnik 36, številka 31)(LINK) | 83/63 : Glas (04.10.1983, letnik 36, številka 76)(LINK) | 84/35 : Delo (19.04.1984, letnik 26, številka 92)(LINK) | 84/36 : Delo (21.04.1984, letnik 26, številka 94)(LINK) | 84/47 : Delo (04.06.1984, letnik 26, številka 128)(LINK) | 84/83 : Delo (03.10.1984, letnik 26, številka 231)(LINK) | 84/84 : Delo (04.10.1984, letnik 26, številka 232)(LINK) | 84/97 : Delo (06.11.1984, letnik 26, številka 259)(LINK) | 84/143 : Delo (09.08.1984, letnik 26, številka 184)(LINK) | 84/144 : Glas (28.09.1984, letnik 37, številka 75)(LINK) | 84/145 : Glas (31.07.1984, letnik 37, številka 58)(LINK) | 84/146 : Glas (31.08.1984, letnik 37, številka 67)(LINK) | 84/147 : Delo (31.10.1984, letnik 26, številka 255)(LINK) | 85/02 : Naša skupnost 1985, letnik 26, številka 5(LINK) | 85/34 : Delo (18.03.1985, letnik 27, številka 64)(LINK) | 85/43 : Delo (05.04.1985, letnik 27, številka 80)(LINK) | 85/85 : Delo (11.07.1985, letnik 27, številka 159)(LINK) | 85/117 : Delo (23.08.1985, letnik 27, številka 195)(LINK) | 85/146 : Delo (21.11.1985, letnik 27, številka 271)(LINK) | 85/151 : Delo (02.12.1985, letnik 27, številka 278)(LINK) | 85/152 : Delo (07.12.1985, letnik 27, številka 283)(LINK) | 85/178 : Delo (12.04.1985, letnik 27, številka 86)(LINK) | 86/38 : Delo (30.10.1986, letnik 28, številka 254)(LINK) | 86/39 : Delo (20.09.1986, letnik 28, številka 220)(LINK) | 86/40 : Delo (14.10.1986, letnik 28, številka 240)(LINK) | 86/41 : Sobotna priloga (18.10.1986, letnik 28, številka 244)(LINK) | 87/20 : Delo (31.03.1987, letnik 29, številka 75)(LINK) | 87/21 : Vestnik (1987, letnik 39, številka 13)(LINK) | 87/04 : Delo (12.02.1987, letnik 29, številka 35)(LINK) | 87/05 : Delo (20.05.1987, letnik 29, številka 115)(LINK) | 87/09 : Sobotna priloga (17.10.1987, letnik 29, številka 242)(LINK) | 87/19 : Delo (04.02.1987, letnik 29, številka 28)(LINK) | 87/20 : Delo (31.03.1987, letnik 29, številka 75)(LINK) | 87/21 : Vestnik (1987, letnik 39, številka 13)(LINK) | 88/10 : Delo (14.10.1988, letnik 30, številka 240)(LINK) | STAT/05 : Zavod RS za Statistiko: Zmogljivost in uporaba opreme za avtomatsko obdelavo podatkov 1988 (objavljena 1990)(LINK) | Informatica 81/02 : Informatica (1981, letnik 5, številka 2)(LINK) | Informatica 84/2 : Informatica (1984, letnik 8, številka 2)(LINK) | Informatica 85/01 : Informatica (1985, letnik 9, številka 1)(LINK) | Informatica 85/04 : Informatica (1985, letnik 9, številka 4)(LINK) | Informatica 86/3 : Informatica (1986, letnik 10, številka 3)(LINK) | Informatica 88/02 : Informatica (1988, letnik 12, številka 2)(LINK) | SRD/06 : Projekt SloRaDe: Pogovor Štefan Urankar(LINK) | SRD/08 : Projekt SloRaDe: Računalniki(LINK) | IDC/02 : Delta 800 brošura, Delta 16/bit-slice | IDC/02 : Servisna navodila za logično kartico KLT-T, IDC terminali brošura, Tehnično navodilo za Paka 3000, Tehnično navodilo za Paka 3100, Servisna navodila za tipkovnico Cherry | IDC/03 : Sistemi Delta 4, Sistemi Delta 7 | IDC/05 : Praksa 1988(LINK) |WIKI/71 : AMD AM2900, DEC VAX-11/730, PDP-11/34a, KD11-EA CPU, M9312 module, M9312 technical manual | WIKI/72 : PDP-11 architecture, DEC J-11, J11 Jaws, Performance of PDP-11, PDP-11/84