Domača proizvodnja, 11. del – začetki robotike in razvoj v Gorenju

Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.

Pregled vsebine:

• Razvoj in splošni vidiki robotike
• Stanje robotike v osemdesetih
• Začetki robotike v Jugoslaviji
• Robotika Gorenje v sodelovanju z IJS
• Od prototipa Goro 1 do serije Goro 102
• Programirani logični krmilniki Gorenje PLK
• Prototipa Goro 80 in Goro 103
• Projekt za robotizacijo Slovenije

V tokratni objavi spremljamo pojav robotike, ki se je v Jugoslaviji v omejenem obsegu začela razvijati sredi sedemdesetih na beograjskem Inštitutu Mihajlo Pupin. V Sloveniji je bil glavni razvojni center na Inštitutu Jožef Stefan, ki je za Gorenje leta 1979 začel razvijati prve robote in druge elemente potrebne za program robotike in avtomatizacije. Prvi slovenski robot je do leta 1982 prešel več razvojnih faz od prototipa Goro 1 do prve serije Goro 102. Prvi roboto Goro 102 so namestili in zagnali v obratu Gorenja sredi leta 1984. Razvoj in uvajanje sta potekala zelo počasi. Tega leta je zato pri nas nastala tudi skupina za razvoj robotike, ki je povezala 15 raziskovalnih organizacij in 11 uporabnikov robotov. Z združenimi močmi so poskušali pospešiti razvoj in uporabo robotov, vendar so bili do konca osemdesetih rezultati še vedno precej omejeni in neperspektivni.

Začetki in vidiki robotike

Prvi roboti za uporabo v proizvodnji so bili izdelan že na začetku šestdesetih. Pionir na tem področju je bilo podjetje Unimation, kjer so svoje prve prototipe izdelalo celo na osnovi vakuumskih elektronk. Roboti so bili sprva večinoma hidravlični, v osemdesetih pa so jih začeli nadomeščati električni modeli japonskih proizvajalcev. Robotika je v sedemdesetih postala bistven del tehnološke revolucije v medsebojni povezavi z mikroelektroniko in informacijsko tehnologijo. Tako kot računalništvo je tudi robotika postala značilna za razvite države, število robotov pa neke vrste merilo industrijske razvitosti države. Razvoj robotike je šel v smeri razčlenitve proizvodnih procesov v enostavne, elementarne postopke in uporabo enostavnih manipulatorjev za njihovo izvedbo. Ena izmed značilnosti teh novih robotov je bila tudi programabilnost, ki je omogočila večnamenskost in večjo fleksibilnost v okviru proizvodnega procesa. Prvo vodilo robotike je bila seveda večja produktivnost in nižji stroški, večja ekonomičnost torej, ki prinese večji zaslužek in večjo konkurenčnost na trgih. Roboti so lahko opravljali delo neprekinjeno in bolj zanesljivo, stroški na proizvod so bili tako manjši, izdelki pa so bili tudi bolj kvalitetni z manj odpada.

Obenem so roboti lahko nadomestili zdravju škodljiva in zelo težka dela, za katrera je bilo težko zagotoviti delovno silo. Stroški za uro obratovanja robota so bili že v osemdesetih 2-4 krat manjši od ure delavca, stroški nakupa pa so se običajno amortizirali že v 6-18 mesecih. Roboti so do sredine osemdesetih v določenih dejavnostih že prinesli izrazite prednosti. Robotizacija se je izkazala kot ekonomsko učinkovita predvsem v velikih obratih in v zelo delovno intenzivnih dejavnostih kot je kovinsko-predelovalna industrija, rudarstvo in podobno. Dobički so šli nato v nadaljno uvajanje še več in še novejše tehnologije in v prekvaliciranje delavcev ter zaposlovanje delavcev z višjo izobrazbo na drugih delovnih mestih. Uvajanje robotike je zahtevalo relativno visoke začetne investicije, potrebna pa je bila tudi reorgranizacija dela in načina proizvodnje. Roboti so zelo negativno vplivali na določena delovna mesta. V Zahodni Nemčiji naj bi na račun robotov v letu 1982 na primer ukinili 6000 delovnih mest, po drugi strani pa moderne tehnike ni bilo mogoče uspešno uporabiti brez novih primerno kvalificiranih kadrov. Naslednji problem je bil tako v izobraževanju, ki je zelo težko sledilo eksplozivnemu razvoju tehnologije. (84/110, 84/140, 84/141, 86/106, 85/175, 88/09, Galaksija 78/01)

Stanje robotike v osemdesetih

Tako kot mikroelektroniko in telekomunikacije so tudi uvajanje in razvoj robotike izdatno podpirale praktično vse države v razvitem svetu. Dostopni podatki o številu robotov so zelo raznoliki, trend pa spominja na eksplozivno rast števila računalnikov. Leta 1969 naj bi bilo v uporabi šele 100 robotov. Leta 1982 pa naj bi bilo na Japonskem že 13.000, v ZDA 6250 v Zahodni Nemčiji 3500, na Švedskem, v Veliki Britaniji in v Franciji okrog tisoč, v Italiji 700, v državah Beneluksa 350, v ostalih evropskih državah pa še dodatnih 1200 robotov. Največ robotov na število zaposlenih so imeli na Švedskem, sledile pa so Japonska, Zahodna Nemčija in ZDA. Pionir in največji uporabnik robotov je bila seveda avtomobilska industrija. Dve tretjini vseh robotov v Italiji je bilo nameščenih v Fiatu, četrtina vseh v Zahodni Nemčiji pa v Volkswagnu. Leta 1984 naj bi bilo na svetu že približno 77.000 robotov, od tega na Japonskem 44.000 in v ZDA 13.000, v Evropi pa 6600 v Zahodni Nemčiji in po 2000-3000 v Franciji, Italiji, Veliki Britaniji, Švedski, prav toliko pa še v vseh ostalih evropskih državah. (81/41, 84/110, 84/140, 84/141, 85/107, 85/175)

Začetki robotike v Jugoslaviji in stanje v osemdesetih

Prvi eksperimentalni robot, takoimenovano ‘Beograjsko roko’, so skupno izdelali strokovnjaki iz beograjske in ljubljanske univerze že leta 1966. Strokovnjaki iz Inštituta Mihajlo Pupin in Inštituta Jožef Stefan so nato v drugi polovici sedemdesetih razvijali tudi prve robote namenjene komercialni uporabi. Robot UMS-1 je nastal leta 1976 v sodelovanju s tovarno Teleoptik Zemun. Robot je uporabljal 8-bitni mikroprocesor Intel 8080 in je bil en izmed prvih antropomorfno oblikovanih robotov na svetu. Sledila je še serija podobnih univerzalnih manipulatorjev UMS-2 leta 1980, UMS-3 leta 1981, UMS-4, ki so ga leta 1983 izdelali posebej za podjetje Crvena Zastava in je lahko premikal do 100 kilogramov težke predmete, ter UMS-8 leta 1985. Vodilni strokovnjak pri njihovem razvoju prof.dr. Miomir Vukobratović iz Beograjske univerze je užival velik svetovni ugled na tem področju. Poleg oddelka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko IJS so pionirsko delo na področju avtomatizacije opravili v skupini LAKOS Fakultete za strojništvo, kjer je bil uveden tudi podiplomski študij ‘Avtomatizacija’. Na Fakulteti za elektrotehniko pa je že leta 1978 nastal podiplomski program ‘Industrijska robotika’, ki se je kasneje prelevil v prvi dodiplomski študijski program robotike v Jugoslaviji. Podobni programi so nastali tudi na nekaterih drugih fakultetah po Jugoslaviji, vendar so bili menda preozki in študentje predvsem niso imeli ustrezne opreme. Leta 1979 je bil na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani ustanovljen tudi Laboratorij za robotiko.

V Jugoslaviji naj bi bilo leta 1981 nameščenih 9 robotov, v Sloveniji pa leta 1984 še vedno le 10 robotov in strežnih naprav. Med prvimi so v proizvodnjo uspešno vključili Robot IBR-60 kupljen na Švedskem v Železarni Ravne. V Jugoslaviji je bilo leta 1984 8 domačih prototipov industrijskih robotov. Resno so se z robotiko v prvi polovici osemdesetih poleg IJS in IMP ukvarjali le v Gorenju, zanimanje pa so kazali tudi v Iskra Avtomatika, Unior Zreče, kjer so razvili nekaj manipulatorjev po potrebi, Gostol Nova Gorica, kjer so razvili prototip za delo v livarni, ter podjetju Kladivar, kjer so začeli razvijati prototipe robotov za kovinsko-predelovalno industrijo. Za uspešen razvoj robotike je primanjkovalo finančnih sredstev in primerno izobraženih kadrov, predvsem v domačih podjetjih. Po anketi, ki jo je FE opravila leta 1982 v 30 največjih slovenskih podjetjih, je le 37% anketiranih opravilo študije o možnosti uvajanja robotike, več kot polovica pa jih niti še ni začela razmišljati o uvajanju. V Sloveniji naj bi bilo leta 1984 tri četrtine vse industrijske opreme izrabljene in zastarele. (81/42, 85/46, 84/110, 84/114, 84/141, 85/155, 85/175, 90/02, Zgodovina IMP)

Program robotike v Gorenju in sodelovanje z IJS

Gorenje, eno izmed najbolj naprednih in uspešnih domačih podjetij, si je v drugi polovici sedemdesetih vedno bolj začelo prizadevati za prodor na področje visoke tehnologije. Na eni strani kot uporabnik, na drugi strani pa kot proizvajalec. Ugotovili so namreč, da morajo poiskati nove, kvalitetnejše proizvodne programe, ki bodo ustvarili višjo dodano vrednost in omogočili zaposlovanje kadrov z višjo izobrazbo. Za razvoj na področju računalništva in avtomatizacije proizvodnega procesa so se odločili tudi zato, ker so se zavedali, da bodo morali avtomatizirati svojo lastno proizvodnjo, če želijo konkurirati na zahtevnih zahodnih trgih. Poskušali so slediti zgledu uspešnih podjetij v razvitem svetu. Ob vzdrževanju opreme v tovarni so začeli razvijati proizvodnjo novih naprav in linij z željo, da zagotovijo večjo produktivnost, višjo kvaliteto, obenem pa boljše pogoje za delo in manjše število zaposlenih.

V prizadevanjih za avtomatizacijo tehnološkega procesa so se odločili za proizvodnjo robotov in fleksibilnih strežnih naprav za pomoč v tehnoloških procesih. V Gorenju so obvladali večino osnovnih znanj, potrebnih za razvoj robotov, od tehnologije za velikoserijske proizvodnje, konstruiranja in projektiranja, do krmiljenja s pomočjo mikroračunalnikov in tehnologije izdelave orodij in naprav. Pri razvojnem in raziskovalnem delu so se povezali z Inštitutom Jožef Stefan in Inštitutom Mihajlo Pupin v Beogradu, kjer so že razvijali robotiko, kasneje pa še s Fakulteto za elektrotehniko in Fakulteto za strojništvo, ter z drugimi podjetji, ki so proizvajala posamezne sklope za potrebe avtomatizacije. Program avtomatizacije in robotike so začeli razvijati leta 1979 za lastne potrebe, z željo da bi razvite naprave po uspešnem preizkusu in uvedbi tudi serijsko proizvajali in pomagali uvajati pri drugih zainteresiranih v državi. (80/47, 82/61, 87/18)

Manipulator brizgalec, od prototipa Goro 1 do serije Goro 102

Gorenjev robot brizgalec je prešel več razvojnih faz od prvih prototipov Goro 1 do serije Goro 102, ki so jo v omejenem obsegu začeli leta 1984 uporabljati v lastni proizvodnji. O projektu robota Goro 1 so prvi razgovori predstavnikov Gorenja, IJS in IMP stekli leta 1979. Prototip računalniško krmiljenega robota Goro 1 oziroma Goro 101, kot je bil kasneje znan, so javnosti predstavili na sejmu Sodobna elektronika leta 1980. Goro 1 je bil takoimenovani manipulator, elektronsko oziroma računalniško vodena mehanična roka. Mehanske dele robota so izdelali v Gorenjevi orodjarnici, krmilnik zanj pa na IJS. Goro 1 je bil robot namenjen za površinsko zaščito proizvodov bele tehnike, za brizganje emajla in laka torej. Izdelali so pravzaprav dva prototipa, navdušenje in obeti pa so bili veliki. Pričakovali so izdelavo deset robotov te vrste že v letu 1981, vendar se v poskusni proizvodnji robot ni obnesel kot so pričakovali in so se odločili za večjo rekonstrukcijo prototipa, ki je nato leto dni poskusno obratoval v Gorenjevi lakirnici bele tehnike in prestal vse preizkuse.

Za nadaljni razvoj robota so takrat uspešno pridobili bančni kredit, sklenili pa so tudi dogovor z IJS o nadaljnem dolgoročnem sodelovanju pri programu robotike do leta 1985. Z njimi naj bi sodelovalo najprej 13 raziskovalcev, do leta 1985 pa že najmanj 24. Do jeseni 1982 je bil novi robot primeren za serijsko izdelavo. Dobil je naziv Goro 102, robot za površinsko zaščito. Za lastno proizvodnjo štedilnikov so spet napovedali izdelavo 6 enot do konca leta in še 4 enot za druge zainteresirane. Kot pred tem je izdelava in uvajanje potekalo počasneje od pričakovanega. Prvi robot Goro 102 je bil nameščen v Gorenjevem obratu šele sredi leta 1984. Sredi osemdesetih pa so ga menda namestili tudi v enem izmed novih obratov notranje avto opreme v državi. Za tehnične izboljšave na robotu so nagrado Sklada Borisa Kidriča prejeli Pavle Oblak, Uroš Stanič, Jadran Lenarčič, Saša Divjak, Danijel Šlebinger, Anton Ružič, Alojz Žnidarčič, Viktor Vavpor, Boris Krevzl, Miomir Vakobratović, Dragan Hristić in Miroslav Štrubelj. (80/34, 80/47, 80/48, 80/49, 81/43, 81/44, 81/45, 81/46, 82/61, 82/62, 83/61, 84/140, 84/142, 84/139, 85/176, 87/18, IDPR/03)

Programirani logični krmilniki Gorenje

V Gorenju so hkrati z osvajanjem proizvodnje robotov razvijali tudi posamezne komponente, ki jih pri nas ni bilo mogoče dobiti. Opremili so razvojni laboratorij za preizkušanje manipulativnih sposobnosti robotov in razvoj drugih namenskih fleksibilnih strežnih naprav in opreme potrebne za prilagoditev posameznih delovnih mest z roboti. Ustanovili so tudi posebno skupino za projektiranje in urejanje delovnih mest v okviru načrtovane avtomatizacije proizvodnih procesov. V podjetju so imeli dovolj posluha za strokovno usposabljanje kadrov in so podpirali inovativnost.

Na IJS so poleg krmilnika 101 za robote Goro, začeli s proizvodnjo univerzalnih krmilnikov, ki so jih v Gorenju potrebovali za predvideno proizvodnjo drugih fleksibilnih strežnih naprav in robotov. Leta 1980 so izdelali programirani logični krmilnik PLK1000. To je bila zelo cenena in enostavna rešitev za vodenje procesov, ki je zasedla malo prostora in je bila izdelana po zgledu drugih podobnih sistemov v tujini na osnovi 1-bitnega serijskega procesorja Motorola MV14500B. PLK1000 je na osnovi uporabniškega programa preko vhodov spremljal stanje v procesu in dajal krmilne signale na izhode za vklapljanje oziroma izklapljanje najrazličnejših porabnikov. Običajno je šlo za servo motorje, ki so poganjali različne gibljive dele v proizvodni liniji. Sistem je bil zasnovan modularno in ga je bilo tako mogoče poljubno načrtovati do njegove največje zmogljivosti 512 vhodov in 512 izhodov. PLK1000 je bilo mogoče preko posebne komunikacijske povezave dvosmerno povezati z računalnikom v bolj kompleksne sisteme.

Do leta 1983 so PLK1000 s povezavo zmogljivejšega mikroprocesorja nadgradili v krmilni sistem MSC-1 (Master-Slave Controller). Medtem, ko je PLK1000 omogočal univerzalen programski pristop na nivoju procesa, je zmogljiveši mikroprocesor omogočal še dodatno programiranje velikega števila različnih tehnologij procesa in nudil možnost nadzora, diagnostike in posegov v proces. Krmilnik PLK-1000 je bil menda uporabljen v proizvodnji avtomobilskih plaščev, kombinirani krmilnik MSC-1 pa je bil uporabljen za upravljanje visokoproduktivnih avtomatskih stružnic tovarne Prvomajska iz Zagreba. Kasneje so iz mikroračunalnika in robotskega krmilnika razvili še dvoprocesni sistem KUP2000 in več mikroračunalniških sistemov serije KLAS, ki so bili namenjeni avtomatizaciji večjih industrijskih procesov in sistemov. Te je bilo mogoče opremiti s programskimi paketi Fepro, Assembler ali Pascal in nato enostavno programirati z osebnim računalnikom. S temi procesnimi rešitvami so v Gorenju lahko konec osemdesetih avtomatizirali tudi bolj zahtevne tehnološke proizvodne linije. (82/61, 83/60, 85/177, 85/146, 86/37, 89/08)

Ostali manipulatorji Goro 80, Goro 103 in razvoj druge generacije Goro 201

Že v času razvoja robota Goro 102 je preizkuse prestal še en robot manipulator Goro 80, ki so ga pravtako razvili in izdelali v sodelovanju z IJS in je bil namenjen za uporabo pri ravnanju s težkimi materiali oziroma za posluževanje strojev s težjimi obdelovanci. Proizvodnjo so širili na druge pomožne fleksibilne strežne naprave in dodatno opremo, ki je bila potrebna za izvedbo posameznih delovnih mest z roboti. Robot Goro 102 namreč po namestitvi leta 1984 v proizvodnji zaradi neprimerno urejenega delovnega mesta ni dosegel pričakovanih tehničnih in ekonomskih učinkov. Da bi optimizirali delovno mesto robota so do leta 1987 tako razvili še en nov prototip manipulatorja Goro 103, ki je bil namenjen za streženje stiskalnicam pri preoblikovanju pločevine. Ni znano, če sta bila Goro 80 in Goro 103 kdaj nameščena v reden proizvodni proces. Prenos razvoja v uporabo je namreč še vedno potekal zelo počasi, zato so se v Gorenju leta 1987 odločili, da napore usmerijo predvsem v izdelavo robotov brizgalcev kot je bil Goro 102. Leta 1988 so pridobili sredstva iz zveznega sklada za pospeševanje razvojnih projektov in s podporo IJS in FE začeli z razvojem dveh prototipov druge generacije robotov brizgalcev z nazivom Goro 201. Cilj je bil razvoj robota za površinsko zaščito, ki bi bil popolnoma enakovreden takrat dostopnim tujim napravam. (80/47, 80/50, 82/61, 82/62, 85/146, 87/18, 88/07)

Projekt za robotizacijo 1984-85

Na prvem simpoziju leta 1979 so bili predstavljeni le trije roboti Inštituta Mihajlo Pupin, zemunskega podjetja Teleoptika in trsteniške Prve petoletke. Dve leti kasneje pa je na drugem simpoziju tudi Gorenje že predstavilo svoja prototipa Goro 101 in Goro 80. Prve zamisli za združevanje moči in spodbujanje razvoja robotike v Jugoslaviji so se pojavile že takrat, projekt za robotizacijo pa je začel nastajati leta 1983, najprej v Sloveniji. Leta 1984 je 26 zainteresiranih organizacij po zgledu japonskega razvojnega inštituta za robotiko ustanovilo raziskovalno enoto za robotiko. Med njimi je bilo 15 izvajalcev raziskovalnega programa, ki so se že pred tem nepovezano ukvarjali z avtomatizacijo in robotiko in 11 uporabnikov robotov in robotskih podsklopov v Sloveniji. Združili so sredstva, opremo in kadre, ter nadaljevali že začeti razvoj robotov za varjenje, površinsko zaščito in manipulacijo. Obenem so želeli organizirati izobraževanje in usposabljanje kadrov tako za potrebe raziskav, kot za uvajanje v podjetjih.

Projekt je bil značilno interdisciplinaren, njegov koordinator pa oddelek za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko IJS v sodelovanju z FE in FS. Med proizvajalci sta bila najpomembnejša Gorenje in Iskra Avtomatika. Pri razvoju robotov so sodelovala še druga podjetja kot TAM, Prvi partizan, Strojna in TSN v Mariboru, pa z Vozila Nova Gorica, Iskra Avtoelektrika, SIP Šempeter, Kartonažna tovarna Ljubljana in drugi. Partnerji so se zavezali, da bodo v naslednjih letih za projekte avtomatizacije in robotizacije v svojih podjetjih namenili dogovorjene finančne prispevke. Obstajalo je tudi veliko dvomov v smiselnost projekta, ki ni imel realnega potenciala, da bi lahko dohitel razvoj robotike v svetu. Šlo je bolj za poskus, da se vsi že obstoječi programi povežejo z napori Gorenja in IJS. Projekt za robotizacijo je kmalu postal vsejugoslovanski, robotika pa je mesto poleg informacijskih in drugih visokih tehnologij dobila tudi v planu družbenega razvoja za drugo polovico osemdesetih. (81/43, 84/110, 84/141, 85/175, 88/08, 88/09)

Smer razvoja domače robotike

Razvojna skupina za robotiko je kljub pomanjkanju sredstev in velikem zaostanku na tem področju začela z optimizmom. Ustvarile so se povezave med razvijalci, znenstveniki, proizvajalci, uporabniki, vendar pa to ni prineslo napredka. Primanjkovala so finančna sredstva za kvalitetno razvojno opremo, uvoz je bil omejen, polno pa tudi administrativnih ovir. Manjkalo je tudi več pripravljenosti in poguma za uvajanje novih inovativnih konceptov v domačih podjetjih. 80% vsega znanja in spretnosti pri razvoju in vključitvi robota v proizvodnjo so morala prispevati v podjetjih. Primanjkovalo je tudi resnega izobraževanja v robotiki. Program ‘Industrijska robotika’ na Fakulteti za elektrotehniko se je konec osemdesetih sicer širil in se preoblikoval v prvi dodiplomski študij izključno posvečen robotiki v Jugoslaviji. Predlagana je bila tudi ustanovitev interdisciplinarnega politehničnega inštituta, ki bi izvajal temeljne in aplikativne raziskave na tem področju, opravljal razvoj proizvodov za naročnike iz gospodarstva in skrbel za izobraževanje na vseh nivojih, vendar pa je bilo takrat njegovo ustanavljanje zaradi gospodarske krize vprašljivo.

Pri nas smo tako kljub vsem poskusom v osemdesetih še vedno težko sledili hitrim spremembam na področju robotike in informacijske tehnologije. Najbolj resen program robotike je imelo Gorenje, vendar pa so sredi osemdesetih tudi drugje poskušali z razvojem. Iskra Avtomatika je v sodelovanju z Metalno razvijala portalni robot z numeričnim krmiljenjem(NC), v sodelovanju s Tomos pa robota za varjenje dvocevne konstrukcije mopedov. V Iskra Avtomatika so v sodelovanju z IJS začeli razvijati senzorje za program robotike, vendar je nato zmanjkalo denarja. Tudi laserji Iskra Elektrooptika bi lahko bili uporabni v robotiki. Na Inštitutu za varilstvo so za varilni robot izdelali rešitve za avtomatizacijo pri zvarnih kopelih in pri kontroli varilskih parametrov, niso pa izdelali primernega krmiljenja procesa. Kmalu se je izkazalo, da pri nas robotika tudi ni tako ekonomsko učinkovita, da je človek še vedno cenejši kot robot. Iz izkušenj se je pokazalo, da je pri nas največ prostora za uvajanje v elektronski in elektromehanični industriji. Kar nekaj uspehov so menda dosegli z uvedbo japonskih robotov v Iskrinih obratih. V drugi polovici osemdesetih pa se je uveljavil še ribniški Riko, kjer so s sodelovanjem IJS razvili vsaj dva robota. (85/160, 88/09, 90/03)

.. zbral in sestavil Miha Urh

#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!

Sledi

V naslednji objavi pišemo o razvoju podjetja Iskra Delta in stanju njihovih proizvodnih, razvojnih in izobraževalnih kapacitet. Predstavili bomo proizvodni program podjetja, ki se je po letu 1984 vedno bolj osamosvajal. Na področju 16-bitnih mini računalnikov so razvili celo prvo lastno procesno enoto Delta 800. V Gorenju so pravtako naredili nadaljne korake k postavitvi še bolj domače terminalske proizvodnje z novim Paka 3000. Tudi drugje je bil vse močnejši trend domačega razvoja in proizvodnje. V Iskra Telematika so predstavili novo serijo inovativnih digitalnih elektronskih central Iskra 2000, ki so temeljile na doma izdelanem tenkoplastnem telekomunikacijskem procesorju TK6800. Na IJS pa so razvili ceneni domači 16-bitni mikroračunalnik na osnovi mikroprocesorja DEC T-11. V podjetju Kopa so ponudili še novi mikroračunalnik Kopa 3500, izdelan po zgledu DEC osebnih računalnikov Professional 380.

Viri

80/34 : Delo (09.10.1980, letnik 22, številka 237)(LINK) | 80/47 : Naš čas (28.11.1980, letnik 16, številka 46)(LINK) | 80/48 : Delo (07.10.1980, letnik 22, številka 235)(LINK) | 80/49 : Emajlirec (1980, letnik 30, številka 21)(LINK) | 81/41 : Delo (16.06.1981, letnik 23, številka 137)(LINK) | 81/42 : Delo (20.10.1981, letnik 23, številka 243)(LINK) | 81/43 : Naš čas (26.06.1981, letnik 17, številka 25)(LINK) | 81/44 : Naš čas (29.10.1981, letnik 17, številka 43)(LINK) | 81/45 : Tim (maj 1981, letnik 19, številka 9-10) : (LINK) | 81/46 : Delo (29.09.1981, letnik 23, številka 225)(LINK) | 82/61 : Naš čas (14.10.1982, letnik 18, številka 41)(LINK) | 82/62 : Delo (22.02.1982, letnik 24, številka 43)(LINK) | 83/60 : Naš čas (17.03.1983, letnik 19, številka 11)(LINK) | 83/61 : Delo (12.04.1983, letnik 25, številka 85)(LINK) | 84/46 : Delo (01.06.1984, letnik 26, številka 126)(LINK) | 84/110 : Delo (23.11.1984, letnik 26, številka 274)(LINK) | 84/114 : Delo (06.12.1984, letnik 26, številka 283)(LINK) | 84/139 : Delo (24.03.1984, letnik 26, številka 70)(LINK) | 84/140 : Delo (05.04.1984, letnik 26, številka 80)(LINK) | 84/141 : Delo (30.05.1984, letnik 26, številka 124)(LINK) | 84/142 : Naš čas (05.4.1984, letnik 20, številka 13)(LINK) | 85/106 : Delo (02.08.1985, letnik 27, številka 177)(LINK) | 85/107 : Sobotna priloga (03.08.1985, letnik 27, številka 178)(LINK) | 85/146 : Delo (21.11.1985, letnik 27, številka 271)(LINK) | 85/155 : Delo (16.12.1985, letnik 27, številka 290)(LINK) | 85/160 : Rodna gruda (1985, letnik 32, številka 5)(LINK) | 85/175 : Naša Komuna – delegatsko gradivo (05.11.1985)(LINK) | 85/176 : Delo (06.06.1985, letnik 27, številka 130)(LINK) | 85/177 : Informatica (1985, letnik 9, številka 3)(LINK) | 86/37 : Naš čas (10.07.1986, letnik 22, številka 27)(LINK) | 87/18 : Naš čas (26.11.1987, letnik 23, številka 47/48)(LINK) | 88/07 : Delo (01.09.1988, letnik 30, številka 203)(LINK) | 88/08 : Delo (14.09.1988, letnik 30, številka 214)(LINK) | 88/09 : Delo (25.05.1988, letnik 30, številka 120)(LINK) | 89/08 : Naš čas (09.11.1989, letnik 25, številka 43)(LINK) | 90/02 : Delo (28.03.1990, letnik 32, številka 73)(LINK) | 90/03 : Delo (11.04.1990, letnik 32, številka 85)(LINK) | Galaksija 78/01 : Galaksija (Januar 1978) (LINK) | IDPR/03 : Saša Divjak: Spomini na začetke robotike(LINK) | Zgodovina IMP(LINK)