Domača proizvodnja, 10. del – smer razvoja mikroelektronike

Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.

Pregled vsebine:

• Stanje mikroelektronike
• Druga faza Iskrine tovarne mikroelektronike
• Značaj in vplivi nove tehnološke revolucije
• Dejavniki za neuspeh Iskra Mikroelektronika
• Center za računalniško načrtovanje
• Vrste naročniških vezij v Iskra Mikroelektronika
• Projekt Mikroelektronika 3
• Razvoj Laboratorija za mikroelektroniko FE

V tokratni objavi spremljamo nadaljni razvoj mikroelektronike v državi. Druga faza tovarne Iskra Mikroelektronika je z velikim zamikom leta 1983 vendarle delno zaživela, vendar je bil zaostanek pri uvajanju mikroelektronike v proizvode domačih podjetij izredno velik. Po obetavnem začetku v drugi polovici sedemdesetih je tudi razvoj mikroelektronske tehnologije v državi nekoliko zastal. Sredstva za raziskave in uvoz nove raziskovalne opreme so bila zelo omejena. Delež uporabe integriranih vezij pri domačih podjetjih so v Iskri poskušali povečati z računalniškim načrtovanjem in izobraževanjem. Z neuspehi tovarne pa so se vztrajno krepili dvomi o upravičenosti in racionalnosti razvoja mikroelektronike v državi. V drugi polovici osemdesetih je večjo podporo začel pridobivati Laboratorij za mikroelektroniko. Zagotovili so novo opremo in zagon in tako še okrepili svoje mesto središča razvoja mikroelektronike v državi.

Stanje mikroelektronike

Za ZDA in Japonsko so sredi sedemdesetih tudi evropske države začele vlagati velika sredstva v razvoj in proizvodnjo mikroelektronike. Vodilni v proizvodnji vezij je bil v Evropi nizozemski Philips. V drugi polovici sedemdesetih pa so v razvoj tehnologije in proizvodnje veliko vlagali tudi v Zahodni Nemčiji. Do začetka osemdesetih je tako v proizvodnji vezij zasedel drugo mesto nemški Siemens, z velikim zaostankom pa so jima sledili še njihov AEG-Telefunken in ostali evropski proizvajalci. V sodelovanju z ameriškimi proizvajalci so v zameno za znanje vzpostavili množično proizvodnjo v Franciji, kjer se je predvsem uveljavil Thompson. V Veliki Britaniji je vlada pravtako delno podpirala ameriške in japonske proizvajalce, ki so odprli več obratov na Škotskem, na lestvici prvih desetih evropskih proizvajalcev pa sta bila tudi njihova Ferranti in Plessey. Do leta 1980 so si evropski proizvajalci skupno uspeli odrezati le dobrih deset odstotkov celotne mikroelektronske industrije, leta 1984 pa je celotna proizvodnja Evrope pokrivala le 30 odstotkov lastnih potreb.

Tudi v sosednji Italiji so v tem času vzpostavili množično proizvodnjo in jo začeli močno podpirati. V Avstriji so v začetku osemdesetih začeli graditi dve tovarni mikroelektronike v Beljaku in Gradcu, nove zmogljivosti pa so gradili tudi v Švici, na Madžarskem, Češkem, v Bolgariji in v Sovjetski zvezi, povsod z državno podporo. Tovarna vezij v Gradcu je nastala v sodelovanju avstrijskih kovinskih podjetij in podjetja AMI. Poskusno je začela obratovati leta 1983, z njo pa je sodeloval tudi naš Laboratorij za mikroelektroniko. Tovarna v Beljaku, ki jo je gradila avstrijska podružnica Siemens in se je specializirala za spominske module in mikroprocesorje, pa je začela obratovati v začetku leta 1985. (82/20, 83/56, 84/131, 85/128, 85/167, 87/11, 88/03)

Problemi pri izvedbi druge faze

Realizacija druge faze tovarne mikroelektronike v Stegnah se je zamaknila skoraj za pet let. Tu državne podpore, razen deklarativne, ni bilo. Nekaj sredstev pri izgradnji tovarne je prispevala le Raziskovalna skupnost Slovenije. Sanacijo izgub in plačilo obresti za dolgoročne kredite najete za realizacijo obeh faz tovarne je prevzemala Iskra kot celota oziroma njene organizacije. Za tip tovarne kot je bila Iskrina niti ni bilo pričakovati ekonomičnega poslovanja, planirana je bila namreč kot infrastrukturni projekt in je tako zahtevala podporo svojih odjemalcev. Strošek njenega obratovanja naj bi pokrivali s prodajo inovativnih novih proizvodov in ne s prodajo ali celo izvozom samih vezij. S težkim gospodarskim položajem v državi in izredno nizko ravnijo uvajanja mikroelektronike v nove proizvode so se za tovarno tako obetali negotovi časi.

Dokončanje gradnje v Stegnah se je zavleklo zaradi pomanjkanja sredstev, draga oprema pa je menda več let čakala v skladiščih v ZDA, kjer so že leta 1979 dovolili njen izvoz. Ob izredno visoki amortizaciji in hitremu zastaranju opreme za proizvodnjo mikroelektronike je to predstavljalo zelo velik problem. Tudi njeno vzdrževanje je bilo drago in zapleteno, saj so ga opravljali strokovnjaki iz tujine, za zastarelo opremo pa je bilo tudi kmalu težko dobiti nadomestne dele. Stroški obratovanja tovarne so bili zato še višji in so ustvarjali dodatne izgube. Medtem so proizvodne zmogljivosti za standardna monolitna integrirana vezja CMOS začeli razvijati v EI Niš in zmogljivosti za bipolarna TTL integrirana vezja v RIZ Zagreb, omenja pa se tudi banjaluški Rudi Čajavec. Podjetji EI Niš in RIZ Zagreb sta menda sodelovali z načrtovalci Laboratorija za mikroelektroniko, z raziskovalno-pedagoškim delom na tem področju pa so se ukvarjali tudi na Univerzi v Nišu. (82/21, 82/58, 82/59, 85/168, 85/169, 86/28)

Druga faza v Iskra Mikroelektronika

Druga faza tovarne Iskra Mikroelektronika v Stegnah je bila uradno odprta leta 1983. Procesiranje vezij na silicijevih rezinah so predtem zanje izvajali v podjetju AMI, z realizacijo druge faze pa so v Stegnah lahko začeli s procesiranjem sami. Še vedno je bilo za izdelavo sicer potrebno uvoziti polovico surovin, kar je predstavljalo približno 15 odstotkov vrednosti izdelkov. Po načrtu naj bi tovarna letno izdelal 4-5 milijonov kosov, vendar je bila njena dejanska kapaciteta leta 1985 le 250.000 kosov. Prvo vezje, ki so ga v tovarni začeli redno izdelovati je bila stikalna matrika EMZ-1005b, ki se je uporabljala v popularnih sekretarskih garniturah ISICOM Super, telefonih ETA-80 in še nekaterih drugih proizvodih. Nato so začeli s proizvodnjo mikroračunalnika EMZ-1001. Za usposobitev in preizkus vseh naprav so potrebovali več kot pol leta. Do konca leta 1983 so že načrtovali redno prozvodnji in obratovanje brez izgub, vendar se to ni uresničilo, izgube pa so bile v naslednjih letih samo še večje.

V tovarni je bilo na tej točki zaposlenih približno 200 ljudi. Nameščena oprema je omogočala izdelavo LSI in VLSI monolitnih vezij v 5-mikronski tehnologiji, vendar je bila na tej točki še vedno nepopolna in je zaradi zamika postala zastarela. V načrtu tovarne je bil predviden postopen prehod na 3-mikronsko tehnologijo, v laboratorijski maloserijski proizvodnji pa so predvideli tudi osvojitev 1-mikronske tehnologije na galijevem arzenidu. V Laboratoriju za mikroelektroniko so zanje dotedaj izdelali že okrog 60 naročniških monolitnih vezij, od tega pa jih je bilo približno 10 v različnih fazah proizvodnje. (83/16, 83/26c, 83/57, 83/58, 83/59, 85/168)

Inovacijska dejavnost in drobno gospodarstvo

Z vzponom mikroelektronike in računalništva so se v bolj razvitih zahodnih državah začeli odvijati burni procesi, ki so izrazito spremenili strukturo in razmere v takoimenovani stari industriji. Mnoga uveljavljena velika podjejta in gospodarstva so zašla v razvojne težave, reševanje nastalih problemov pa je zahtevalo večjo ekonomsko fleksibilnost in poudarek na drobnem gospodarstvu, ter velika vlaganja v tehnološko modernizacijo in raziskovalno dejavnost. V manj razvitih državah kot je bila Jugoslavija je bil gospodarski sistem tog in se je počasi odzival na spremembe, sredstev za nujne raziskave in stalno modernizacijo pa že prej ni bilo dovolj. Prepad med razvitim in nerazvitim svetom se je začel še hitreje povečevati. Vsi ti dejavniki se odražajo tudi v postopnem razpadu Iskre in zaprtju njene tovarne mikroelektronike, ki je predstavljala nekakšno upanje za modernizacijo njenih proizvodov in prestop iz industrije utemeljene na intenzivnem delu v industrijo utemeljeno na znanju in inovativnosti.

Velik del te nove vizije za razvoj Iskre, ki je izvirala iz Laboratorija za mikroelektroniko, pa v praksi zaradi vseh težav in premajhne podpore države ni uspel zaživeti. Laboratorij je po drugi strani kot zdravo jedro mikroelektronike v državi v drugi polovici osemdesetih postopno pridobil večjo podporo. Lažje se je vključil v nov trend razvoja, ki je temeljil na drobnem gospodarstvu in tehnoloških inovacijah. Pri nas so sredi osemdesetih šele začela nastajati prva mala tehnološka podjetja z 10-100 zaposlenimi. Tudi drobno gospodarstvo se je pri nas srečevalo z izredno velikimi težavami. Za mala podjetja je bilo poslovno okolje pri nas nestimulativno in celo zavirajoče, medtem pa so njiihovo ustanavljanje po ameriškem vzorcu že več let na različne načine podpirali v drugih evropskih državah. V razvitem svetu so bili med ustanovitelji malih podjetji pogosto tudi univerzitetni profesorji, pri nas pa podpore in možnosti za takšno tržno iniciativnost ni bilo. Zavrt je bil prenos znanja, idej in inovativnosti iz raziskovalnega okolja v prakso. (80/17b, 84/132, 84/133, 85/170, 86/29, 87/12, 87/13, 87/14, 87/15, 85/128, 88/01)

Dejavniki za neuspeh Iskra Mikroelektronika

Raven uvajanja integriranih vezij v nove proizvode je bila kljub večletnemu uvajanju zelo nizka, zato se je Iskra Mikroelektronika morala usmeriti celo v izvoz samih vezij. Tega v načrtu tovarne niso predvideli. Začeli so izdelovati celo standardna vezja iz serije Motorola 6800 in Zilog Z-80. V Laboratoriju za mikroelektroniko so na stran mikroelektronike sicer pridobili nekaj vodilnih v Iskrinih podjetjih, na primer v Telematiki, Avtomatiki in Elektrooptiki, drugih odjemalcev pa takrat praktično ni bilo. Uspeh nekaterih visokotehnoloških proizvodov Iskre na zahodnih trgih je sicer pokazal, da je usmeritev v mikroelektroniko pravilna, vendar pa do bolj splošne modernizacije proizvodov v Iskrinih organizacijah ni prišlo. Nerazvita dopolnilna industrija naprav in materialov je tako na tej točki začela negativno vplivati tudi na zelo uspešno področje načrtovanja in testiranja vezij, ki so ga gojili v Laboratoriju za mikroelektroniko. Po njihovem mnenju bi v Jugoslaviji takrat potrebovali več svetovalnih organizacij in morda nekakšno inovacijsko banko, ki bi financirala uvajanje mikroelektronike.

Zaradi infrastrukturnega značaja tovarne in njene usmeritve v posebna naročniška vezja je bila splošna svetovna kriza mikroelektronike, ki je nastala sredi osemdesetih zaradi prehitrega povečanja proizvodnih kapacitet in nenadnega upada prodaje nekaterih izdelkov, pri njenem neuspehu manj pomembna. Vsekakor pa je na uspešnost in obstanek Iskrine tovarne vplivalo slabo stanje domačega gospodarstva, ki se je s težavo odzivalo na ponavljajoče valove sprememb in gospodarskih kriz tega obdobja. Zaradi slabega poslovanja in neinovativne miselnosti so se mnoge Iskrine organizacije namreč oklepala stare uveljavljene tehnologije in licenc, niso pa našle dovolj volje in sredstev za razvoj novih proizvodov utemeljenih na mikroelektroniki in modernizacijo proizvodnih linij.

Do leta 1985 je bil v državi zaradi devizne krize tudi izredno močno zavrt uvoz nove razvojne opreme. V Iskri so trdili, da zaradi omejitev pri uvozu opreme ne morejo izvesti proizvodnje mikroelektronike, v Laboratoriju za mikroelektroniko pa da jim je onemogočeno normalno znanstveno-raziskovalno delo. V Iskri ob poplačilu vseh dolgov in izgub za nujno potrebne naložbe v nadaljni razvoj mikroelektronike že tako ni ostalo veliko sredstev. Za raziskave in razvoj so v zahodnih državah po drugi strani namenili tudi več kot polovico državne blagajne, 13 odstotkov samo za elektroniko, v Jugoslaviji pa za vse skupaj niti 10 odstotkov. Obenem je šla večina tega denarja na zahodu v gospodarstvo, pri nas pa menda praktično nič. V Iskri se je stanje po letu 1984 vztrajno slabšalo, naraščajoče izgube njene Mikroelektronike pa so vse do leta 1987 še relativno uspešno in zvesto pokrivali. (84/134, 84/135, 85/128, 85/09b, 85/171, 85/170, 85/172, 86/29, 86/30, 86/31, 86/32, 86/33, 87/06b, 87/12, 87/16, 87/17)

$> V muzeju hranimo primerek mikroračunalnika Iskra EMZ-1001.

Center za računalniško načrtovanje

Ker je bil zaostanek pri uvajanju mikroelektronike v proizvode en izmed glavnih krivcev za slabo stanje so v Iskra Mikroelektronika poskušali olajšati, skrajšati in poceniti uvajanje še z novimi prijemi. Potencialnim odjemalcem so leta 1985 omogočili vrsto orodji za računalniško podprto načrtovanje vezij. Ta so bila menda precej enostavna za uporabo, naložba vanje pa relativno nizka. Organizirali so 30-urne seminarje za manjše skupine zainteresiranih, kjer so potencialni odjemalci lahko pridobili potrebno znanje o integriranih vezjih, o možnostih njihove uporabe in so se lahko spoznali z načrtovalskimi orodji. Za cilj so si zadali izobrazbo 150 sistemskih inženirjev iz organizacij uporabnic. V državi je bilo leta 1985 le približno 35 strokovnjakov, ki so bili sposobni načrtovati nove proizvode utemeljene na mikroelektroniki, interesa za osvojitev novih znanj pa menda ni bilo veliko, čeprav bi se z vgrajevanjem mikroelektronike uporabna vrednost, kvaliteta in konkurenčnost proizvodov domačih podjetij povečala. Napore za razširjanje znanja in interesa za mikroelektroniko v državi je s svojimi izkušnjami poskušal koordinirati Laboratorij za mikroelektroniko.

Novi center za računalniško načrtovanje (CAD) integriranih vezij, ki so ga odprli leta 1985, je bil z ustreznimi kadri in proizvodnjo mask v Laboratoriju za mikroelektroniko takrat edini te vrste v Jugoslaviji in je storitve opravljal tudi za druge jugoslovanske in tuje proizvajalce. Opremljen je bil z modernim sistemom, ki je omogočal načrtovanje čistih naročniških vezij in vezij na osnovi standardnih celic in logičnih mrež. Glavna programska oprema je tekla na računalniku DEC VAX-11/780, nekaj manjših programov, med njimi tudi program za izdelavo na podlagi standardnih celic, pa na manjših osebnih računalnikih ali delovnih postajah opremljenih s posebno strojno opremo za izvajanje posameznih postopkov načrtovanja. Programski paket za načrtovanje SIDS so tako kot večina manjših proizvajalcev kupili, v tem primeru od licenčnega partnerja AMI. Priredili so ga za mini računalnike DEC VAX, uporabili pa so tudi nekaj programov iz drugih virov. Program za grafično urejanje geometrije vezja so izdelali sami. Računalniško načrtovanje je v veliki meri odpravilo potencialne napake v načrtovalskih postopkih. (85/76, 85/80, 85/173, 86/07, 86/34, 86/30)

$>Hranimo tudi nekaj drugih domačih vezij, na primer iz serije Zilog Z80 in Motorola 6800(na sliki), ki so jih v drugi polovici osemdesetih po licenci proizvajali v Iskra Mikroelektronika.

Tipi naročniških vezij v Iskra Mikroelektronika

Za vezja po naročilu so se na začetku osemdesetih proizvajalci vedno bolj odločali, da bi svojim izdelkom povečali funkcionalnost, da bi znižali njihovo ceno in zaščitili izdelke pred nezaželjenim kopiranjem. Naročniška vezja običajno ustrezajo samo določenemu proizvodu in se za razliko od standardnih običajno izdelujejo maloserijsko. Vendar je bilo tudi načrtovanje povsem naročniških vezij v Iskra Mikroelektronika rentabilno le pri serijah nad 100.000 kosov letno. Načrtovanje povsem naročniških vezij je bilo najbolj dolgotrajno in najdražje, zahtevalo je namreč izdelavo večjega števila mask. Takšno vezje je bilo unikatno, zasedlo najmanjšo možno površino na siliciju in je povsem ustrezalo funkcionalnosti poizvoda.

Sistem za načrtovanje vezij na osnovi standardnih celic pa je bil po drugi strani lahko rentabilen že pri letnih količinah od 20.000 do 100.000. Namenjen je bil za izdelavo vezij z veliko integracijo, ki so vključevali do 10.000 tranzistorjev. Standardne celice so preizkušeni funkcionalni bloki, ki jih uporabnik lahko vključi in poveže glede na njihove specifikacije in potrebe končnega izdelka. Celice so že v osnovi tako načrtovane, da pri uporabi ni možno kršiti načrtovalskih pravil. Načrtovanje takšnega vezja je bilo zelo enostavno in je zmanjšalo ceno sistema. Dodatno pa je bilo mogoče vključiti tudi poljubne celice načrtane po naročilu in posebne analogne ali spominske celice.

Tretji sistem za načrtovanje na podlagi logičnih mrež je bil najcenejši, najhitrejši in rentabilen tudi za najmanjše serije do 20.000 kosov letno. Pri tej metodi je bilo potrebno za končno konfiguracijo izdelati le eno masko, ki izdela kovinske povezave na vezju in naredi odprtine pri kontaktih. Načrtovanje je bilo zelo podobno metodi s standardnimi celicami, vendar so se logične mreže izdelovale na že pripravljenih rezinah silicija, ki jih je bilo mogoče dokončati tudi v enem tednu. Načrtovalec je v program za osebni računalnik vnesel logični opis vezja, nato pa ga je lahko z logično simulacijo preizkusil. Če željeni vzorec ni ustrezal predvidenim je načrtovalec izvedel popravke, končno geomterijo vezja pa je nato z interaktivnim grafičnim programom sestavil na vnaprej definirani mreži, ki je ustrezala že pripravljenim rezinam. (85/128, 85/172, 86/07, 88/04)

Poskus obuditve s projektom Mikroelektronika 3

Od Iskrine Mikroelektronike, ki bi v okviru podjetja in v državi morala uživati poseben privilegiran položaj, se je vedno bolj pričakovalo, da posluje in opravičuje svoj obstanek na podlagi čisto ekonomičnih, tržnih meril. V drugi polovici osemndesetih so izdelali več načrtov za izboljšanje poslovanje, vendar so se izgube še naprej večale. V razvitem svetu in celo v Vzhodni Evropi so mikroelektronsko industrijo izdatno in vedno bolj spodbujale tako države, kot tudi velike korporacije odjemalke. Iskra Mikroelektronika pa razen od JLA, ni dobila nikakršne finančne podpore od države ali od drugih zainteresiranih deležnikov v državi, kot na primer od PTT, RTV in Železnice. Naložbe v tovarno so znašale več milijard dinarjev, vendar niti druga faza tovarne ni bila dograjena in ni obratovala pri predvideni kapaciteti. Namesto 3-5 milijonov vezij so jih proizvajali le okrog 250.000. Načrtovana izvedba tretje faze tovarne, ki naj bi znašala še dodatnih 6 milijard je z neuspehi postajala vedno bolj vprašljiva. Zaradi nizkih osebnih dohodkov so menda začeli odhajati tudi kvalificirani kadri.

Izdelan je bil projekt Mikroelektronika 3, ki naj bi obudil tovarno k življenju. Z novimi posojili naj bi najprej omogočil polno obratovanje druge faze tovarne v 5-mikronski tehnologiji, poleg tega pa še maloserijsko proizvodnjo vezij v novi 3-mikronski tehnologiji. Projekt naj bi začeli izvajati že leta 1987, končan pa naj bi bil do leta 1989, ko naj bi v tovarni dosegli letno proizvodnjo 15 milijonov vezij. V okviru novega projekta naj bi najprej tudi posodobili center za načrtovanje in izdelavo fotomask v Laboratoriju za mikroelektroniko, nato pa naj bi zgradili povsem nov vsejugoslovanski center. Povečali naj bi tudi razvojno-raziskovalne kapacitet v Laboratoriju za mikroelektroniko, po letu 1990 pa naj bi zgradili povsem nov moderen laboratorij.

V tovarni mikroelektronike se razmere niso spremenile, izgube so postale astronomske, načrtovane modernizacije pa ni bilo. Leta 1988 se je že začelo govoriti o likvidaciji, ki pa se je zdela zelo vprašljiva glede na vložek in negativne posledice za odjemalke z uspešnimi programi. Brez zunanje podpore je Iskra Mikroelektronika leta 1989 propadla. Prisilna poravnava obveznosti je po novih zakonih omogočila ustanovitev novega podjetja skupini mladih strokovnjakov iz Iskre, ki so za to kazali interes. Nadejali so se podpore države, ki naj bi v okviru tehnološkega parka za mikroelektroniko pospeševala uporabo mikroelektronike v izdelkih nekaterih panog. (84/136, 85/173, 85/170, 85/172, 85/174, 86/30, 86/31, 86/34, 88/05, 89/03, 89/05, 89/06, 89/07)

Razvoj Laboratorija za mikroelektroniko

Po drugi strani je bil del projekta Mikroelektronika 3, ki je bil vezan na Laboratorij za mikroelektroniko do konca osemdesetih v večji meri realiziran, laboratorij pa je ohranil svoje osrednje mesto pri razvoju mikroelektronike v državi. V laboratoriju so z inovativnim delom in mednarodno prisotnostjo ter podporo Iskre in JLA do začetka osemdesetih dosegli kritično maso znanja in opreme. Laboratorij je lahko uspešno sodeloval tudi s tujimi partnerji, pri katerih so njihove načrtovalske storitve dosegle do štirikrat višje cene. Svoje znanje so izvažali celo v ZDA in na Japonsko. V začetku osemdesetih je razvoj mikroelektronike tudi v laboratoriju zaradi pomanjkanja sredstev in opreme precej zastal. Leta 1984 so ocenjevali, da je zaostanek najmanj pet let in da razvoja na tem področju ne bo mogoče več dohiteti. Strokovnjaki so se srečevali z mnogimi težavami zaradi pomanjkanja podpore za znanstveno-raziskovalno in inovacijsko dejavnost, ki bi omogočila prenos znanja in idej v prakso. V laboratoriju so si prizadevali za širjenje stikov z drugimi univerzami in nakup nujno potrebne nove opreme.

Situacija v laboratoriju se je postopna začela izboljševati v drugi polovici osemdesetih. V okviru načrta za gospodarsko stabilizacijo je bila takrat predvidena večja podpora raziskovalnim projektom usmerjenim v razvoj sodobnih tehnologij, med njimi mikroelektroniki, robotiki in informatiki. V sklopu posebnega paketa raziskovalne opreme in strokovne literature za domače inštitucije so v laboratoriju do konca osemdesetih dobili najnovejšo opremo za različne stopnje izdelave integriranih vezij. Leta 1988 so dobili komplet opreme za načrtovanje vezij, ki je vključeval naravnalnik mask, elektrostatični risalnik, optični rotator in grafični načrtovalni sistem. Tako so modernizirali in oblikovali predvideni vsejugoslovanski center za načrtovanje, izdelavo in kontrolo fotomask. Oblikovali pa so tudi mešano načrtovalsko skupino doma in v ZDA, ki je začela razvijati proces za izdelavo mešanih analogno-digitalnih CMOS vezij v 1.2-mikronski tehnologiji in je tako peljala laboratorij v korak s časom. (82/60, 84/35b, 84/134, 84/137, 84/138, 85/171, 85/174, 86/34, 86/35, 86/36, 88/06)

.. zbral in sestavil Miha Urh

#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!

Sledi

V naslednji objavi lahko preberete nekaj o začetkih robotike v Jugoslaviji in o programu avtomatizacije in robotike v Gorenju. Pri razvoju procesnih rešitev so se v Gorenju po letu 1979 povezali predvsem z Inštitutom Jožef Stefan. Sodelovanje je kmalu obrodilo prvi prototip robota Goro 1, do leta 1982 pa je na podlagi nadaljnega razvoja nastal prvi uporabni robot Goro 102, ki je bil sredi leta 1984 nameščen v Gorenjevem obratu. V državi se je oblikovala iniciativa, ki je združila sredstva, kadre in opremo več raziskovalnih deležnikov in podjetij. Skupno so poskušali nadaljevati začeti razvoj, vendar željenih rezultatov do konca osemdesetih ni bilo. Nastalo je več prototipov in tudi nekaj uspešnih uporabnih rešitev. V Gorenju so poleg robotskih enot s pomočjo IJS, FE in FS razvijali tudi sestavne elemente za program robotike vključno s programiranimi logičnimi krmilniki in drugimi manjšimi pomožnimi elementi.

Viri

80/17b : Delo (05.03.1980, letnik 22, številka 54)(LINK) | 82/20 : Sobotna priloga (20.02.1982, letnik 24, številka 42)(LINK) | 82/21 : Sobotna priloga (27.02.1982, letnik 24, številka 48)(LINK) | 82/58 : Delo (21.10.1982, letnik 24, številka 246)(LINK) | 82/59 : Javna tribuna (Junij 1982, številka 5)(LINK) | 82/60 : Sobotna priloga (07.08.1982, letnik 24, številka 182)(LINK) | 83/16 : Delo (19.01.1983, letnik 25, številka 14)(LINK) | 83/26c : Delo (23.04.1983, letnik 25, številka 95)(LINK) | 83/56 : Delo (08.11.1983, letnik 25, številka 259)(LINK) | 83/57 : Delo (22.01.1983, letnik 25, številka 17)(LINK) | 83/58 : Delo (15.03.1983, letnik 25, številka 61)(LINK) | 83/59 : Delo (22.11.1983, letnik 25, številka 271)(LINK) | 84/35b : Delo (19.04.1984, letnik 26, številka 92)(LINK) | 84/131 : Delo (16.02.1984, letnik 26, številka 38)(LINK) | 84/132 : Sobotna priloga (02.06.1984, letnik 26, številka 127)(LINK) | 84/133 : Sobotna priloga (09.06.1984, letnik 26, številka 133)(LINK) | 84/134 : Delo (10.05.1984, letnik 26, številka 107)(LINK) | 84/135 : Delo (08.05.1984, letnik 26, številka 105)(LINK) | 84/136 : Sobotna priloga (17.11.1984, letnik 26, številka 269)(LINK) | 84/137 : Delo (11.02.1984, letnik 26, številka 34)(LINK) | 84/138 : Delo (28.11.1984, letnik 26, številka 278)(LINK) | 85/09b : Delo (21.01.1985, letnik 27, številka 16)(LINK) | 85/76 : Delo (15.06.1985, letnik 27, številka 138)(LINK) | 85/80 : Delo (28.06.1985, letnik 27, številka 149)(LINK,LINK) | 85/128 : Sobotna priloga (28.09.1985, letnik 27, številka 226)(LINK) | 85/167 : Sobotna priloga (01.06.1985, letnik 27, številka 126)(LINK) | 85/168 : Informacije MIDEM (1985, letnik 15, številka 4)(LINK) | 85/169 : Delo (13.06.1985, letnik 27, številka 136)(LINK) | 85/170 : Sobotna priloga (25.05.1985, letnik 27, številka 120)(LINK) | 85/171 : Delo (26.02.1985, letnik 27, številka 47)(LINK) | 85/172 : Informacije MIDEM (1985, letnik 15, številka 33)(LINK) | 85/173 : Sobotna priloga (16.03.1985, letnik 27, številka 63)(LINK) | 85/174 : Delo (21.05.1985, letnik 27, številka 116)(LINK) | 86/07 : Informatica (1986, letnik 10, številka 4)(LINK) | 86/28 Sobotna priloga (15.03.1986, letnik 28, številka 62)(LINK) | 86/29 : Sobotna priloga (08.02.1986, letnik 28, številka 32)(LINK) | 86/30 : Delo (13.11.1986, letnik 28, številka 265)(LINK) | 86/31 : Delo (04.03.1986, letnik 28, številka 52)(LINK) | 86/32 : Delo (22.04.1986, letnik 28, številka 94)(LINK) | 86/33 : Delo (06.08.1986, letnik 28, številka 181)(LINK) | 86/34 : Teorija in praksa (1986, letnik 23, številka 1/3)(LINK) | 86/35 : Delo (14.02.1986, letnik 28, številka 37)(LINK) | 86/36 : Delo (17.05.1986, letnik 28, številka 114)(LINK) | 87/06b : Delo (10.07.1987, letnik 29, številka 158)(LINK) | 87/11 : Delo (13.10.1987, letnik 29, številka 238)(LINK) | 87/12 : Delo (10.09.1987, letnik 29, številka 210)(LINK) | 87/13 : Delo (13.10.1987, letnik 29, številka 238)(LINK) | 87/14 : Delo (20.10.1987, letnik 29, številka 244)(LINK) | 87/15 : Delo (27.11.1987, letnik 29, številka 277)(LINK) | 87/16 : Delo (25.04.1987, letnik 29, številka 97)(LINK) | 87/17 : Informacije MIDEM (1987, letnik 17, številka 44)(LINK) | 88/01 : Delo (20.04.1988, letnik 30, številka 93)(LINK) | 88/03 : Delo (20.04.1988, letnik 30, številka 93) (LINK) | 88/04 : Informacije MIDEM (1988, letnik 18, številka 48)(LINK) | 88/05 : Delo (30.06.1988, letnik 30, številka 151)(LINK) | 88/06 : Delo (22.06.1988, letnik 30, številka 144)(LINK) | 89/03 : Javna tribuna (Letnik 29, Maj 1989)(LINK) | 89/05 : Delo (04.04.1989, letnik 31, številka 78)(LINK) | 89/06 : Delo (07.02.1989, letnik 31, številka 30)(LINK) | 89/07 : Sobotna priloga (06.05.1989, letnik 31, številka 103)(LINK)