Začenjamo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja. V njej obravnavamo vse v povezavi z domačo računalniško proizvodnjo in širšimi trendi v računalništvu od druge polovice sedemdesetih do konca osemdesetih.
Pregled vsebine:
- Začetki mikroelektronike pri nas
- LMFE Laboratorij za mikroelektroniko FE
- Projekt Mikroelektronika
- Debeloplastna hibridna tehnika in IJS
- Tankoplastna hibridna tehnika in IEVT
- Monolitna tehnika in sodelovanje z AMI
- Nekaj rezultatov do začetka osemdesetih
- Prva in druga faza Iskra Mikroelektronika v Stegnah
V sedemdesetih je bil čas revolucionarnih tehnoloških sprememb, čas tretje elektronske revolucije, ki so ji tudi v naših znanstveno-raziskovalnih ustanovah in elektrotehničnih podjetjih poskušali slediti. Mikroelektronika je začela prodirati na vsa področja življenja in je v zahodnih državah postopno že pridobivala infrastrukturni značaj. Razvoj nove tehnologije je predvsem v povezavi z računalništvom postal en izmed glavnih gonilnikov in pogojev za razvoj gospodarstva in družbe, zato so ga bolj napredne države začele tudi izdatno financirati in spodbujati. Praktično ni bilo več področja, ki se ga mikroelektronika in elektronsko računalništvo nebi usodno dotaknila. Mikroelektronika je močno vplivala na tehnološke postopke, avtomatizacijo na vseh področjih in sprožila pojav povsem novih izdelkov in tehnologij. Integrirana vezja in drugi elementi mikroelektronike pa so začeli nadomeščati klasične elektronske rešitve tako v profesionalnih kot v potrošniških proizvodih.
Mikroelektronika kot infrastruktura
Kljub temu, da je pri nas splošna računalniška kultura in politika vztrajno zaostajala za trendi in potrebami družbe in gospodarstva, je med stroko prevladovalo optimistično prepričanje, da naša podjetja, raziskovalne ustanove in družba kot celota tokrat lahko dovolj zgodaj osvojijo proizvodnjo in uporabo novih tehnologij in tako uspešno sledijo svetovnemu razvoju. Razvoj domače mikroelektronike je bil tudi v družbenem planu opredeljen kot strateško področje velikega družbenega pomena. V izdatkih za znanstveno-raziskovalno dejavnost smo v Sloveniji sicer prednjačili pred drugimi republikami, vendar še vedno izrazito zaostajali celo za manj razvitimi zahodnimi državami. Pri izdatkih za računalniško opremo in računalništvo na splošno pa je bilo stanje podobno zaostalo.
Na področju mikroelektronike sta Iskra in njen Zavod za avtomatizacijo v sodelovanju z FE in IJS začela z raziskavami bazičnih tehnologij potrebnih za nadaljni razvoj in vzpostavitev celotne proizvodne verige integriranih vezij, od načrtovanja in izdelave, do montaže in testiranja. Po drugi strani se je začela razvijati tudi domača računalniška industrija, ki pa vse do druge polovice osemdesetih ni uspela proizvesti dovolj zadosti kvalitetne in cenovno primerne opreme za zadovoljitev potreb domačega trga. Sprva se je razvijalo predvsem procesno računalništvo na področju telekomunikacij in avtomatizacije v industriji. Industrija poslovnih računalnikov, ki se je pojavila proti koncu desetletja pa je močno trpela zaradi pomanjkanja družbene podpore in nesoglasja glede koncepta med proizvajalci(vse o tem pa v naslednjih objavah). (65/19, 75/21, 75/47, 75/48, MIDEM 85/02)
$> V muzeju hranimo mnogo različnih integriranih in tiskanih računalniških vezij.
Začetki mikroelektronike pri nas
O mikroelektroniki se je pri nas začelo razpravljati v sredini šestdesetih. V Iskri in njenem ZZA Zavodu za avtomatizacijo so okrog leta 1965 poskusno že izdelali nekaj mikroelektronskih elementov, začeli pa so načrtovati tudi izgradnjo laboratorija za mikroelektroniko v okviru zavoda. Leta 1968 je bilo v skupini za mikroelektroniko Zavoda za avtomatizacijo zaposlenih 22 ljudi na razpolago pa so imeli takrat najsodobnejšo opremo za laboratorijski razvoj polprevodnikov in mikroelektronike pri nas. Dobršen del razvojnih projektov iz področja mikroelektronike je financiral Sklad Borisa Kidriča in koordiniral v sodelovanju z inštitucijami kot sta IJS in FE. Preučevali so vse stopnje proizvodnje mikroelektronike od samih polprevodniških surovin do končnih izdelkov vključno z integriranimi vezji. Osvojeni so bili silicijevi nizkofrekvenčni in močnostni tranzistorji, proizvedli pa so tudi že prva tenkoplastna hibridna vezja v Jugoslaviji v sodelovanju z IEVT.
Na drugi strani so se načrtovane investicije za modernizacijo proizvodnih kapacitet v industriji zavlekle. Iskra in druga jugoslovanska elektrotehnična podjetja so se kljub naporom vse težje prilagajala hitremu napredku in so zaostajala na področju uvajanja mikroelektronike v proizvodnjo. Obremenjena so bila z vedno večjimi dolgovi, sredstev za nove investicijske plane pa je tako primanjkovalo. Laboratorij za mikroelektroniko je poleg znanstveno-raziskovalnega in laboratorijskega dela zato v tem času moral prevzemati tudi proizvodnjo nekaterih izdelkov, leta 1969 pa je bil po naraščajočih težavah nazadnje razpuščen in dejavnost prenesena na FE Fakulteto za elektrotehniko. V Iskri so rešitev težav mikroelektronike videli v pridobivanju večje državne podpore po zgledu ZDA in drugih razvitih držav. (65/19, 65/20, 67/30, 69/44, 71/71, MIDEM 85/01)
Začetki LMFE Laboratorija za mikroelektroniko
V Iskri so po razpustitvi Laboratorija za mikroelektroniko želeli drago in dokaj novo razvojno opremo za bipolarno tehnologijo prodati, vendar je skupina strokovnjakov iz FE s pomočjo Sklada Borisa Kidriča dosegla, da je oprema takrat ostala v državi. Na fakulteti je bil ustanovljen nov Laboratorij za mikroelektroniko, v katerega se je kmalu priključila še skupina raziskovalcev iz IJS Inštituta Jožef Stefan in Iskre. Povezali so se tudi z IEVT Inštitutom za elektroniko in vakuumsko tehniko in ustvarili načrt za petletni razvoj tehnologije integriranih vezij in ustreznih kadrov. Na začetku je na integriranih vezjih delalo le 13 raziskovalcev. Laboratorij je dolga leta vodil dr.Lojze Trontelj. Med načrtovalci pa je bil najbolj viden strokovnjak dr.Janez Trontelj, ki je sodeloval pri realizaciji skoraj vseh pomembnih zgodnjih projektov mikroelektronike, ki jih bomo obravnavali v tej in naslednjih objavah.
Pred začetkom projekta Mikroelektronika so na začetku sedemdesetih v laboratoriju za Iskro najprej izdelali integrirano vezje za uporabo v novem elektronskem števcu in merilniku moči. V laboratoriju so bile takrat že izdelane vse maske za monolitna vezja konkretnih funkcionalnih enot te naprave po želji Iskre. (71/71, 73/48, 73/49, 77/62)
Projekt Mikroelektronika
Z zelo dobro izdelanim projektom za razvoj mikroelektronike so sodelavci LMFE, IJS in IEVT do leta 1973 uspeli vzbuditi zanimanje Iskre in Sklada Borisa Kidriča, s čimer so zagotovili redno financiranje petletnega projekta. V tem času se je v Iskri že zbudila zavest, da bo na področju mikroelektronike potrebna čim širša osvojitev bazičnih tehnologij na podlagi domačega znanja. Brez razvoja lastne mikroelektronike je kazalo, da bo prihodnji elektronski industriji namreč usojeno, da postane le še neke vrste montaža. Ker v integriranem vezju kar 90% dela predstavlja intelektualno delo, je razvoj in znanstveno-raziskovalno delo tudi za Iskro postalo prednostna usmeritev.
Leta 1973 so z FE podpisali sporazum o znanstveno-tehničnem sodelovanju po katerem se je Iskra zavezala k še večjemu prispevku sredstev za opremo in delo v LMFE Laboratoriju za mikroelektroniko, fakulteta pa je obljubila nadaljne razvojno delo, izdelavo prototipov in nekaterih končnih izdelkov. Iskra je takrat prispevala tudi izdatna sredstva za nove prostore fakultete in laboratorija, kar je v veliki meri omogočilo njun prihodnji razvoj. To je bil dotedaj največji primer uradnega sodelovanja industrije in znanosti v državi. Sodelovanje je od začetka podpirala tudi JLA, ki se je nadejala tehnoloških koristi. Ob pomanjkanju državne podpore je bilo ravno sodelovanje z JLA v naslednjih letih bistveno za vitalnost projekta.
Za potrebe slovenske industrije je bila prek projekta postopno razvita celotna tehnologija integriranih vezji z najvišjo stopnjo zanesljivosti, ki predstavljala osnovo za ves nadaljni razvoj mikroelektronike in splošno modernizacijo slovenske industrije. Po letu 1974 sta se pedagoška in znanstveno-raziskovalna dejavnost na FE skoraj izenačili. Raziskovalci so se med drugim izrazito posvetili prav mikroelektroniki, računalništvu in računalniško usmerjenim telekomunikacijskim sistemom. Za raziskave opravljene v okviru projekta mikroelektronika je bilo značilno, da so vključevale tudi poskusne proizvodnje v različnih tehnologijah, ki so se tako neposredno prenašale v industrijo. (73/48, 73/50, 75/48, 75/49, 77/62, 78/11b, FE/02, MIDEM 85/01)
Debeloplastna tehnika – Laboratorij za keramiko IJS
V Laboratoriju za keramiko IJS so na primer že leta 1971 začeli razvijati temelje za proizvodnjo debeloplastnih hibridnih vezij. Po začetnih raziskavah so skupaj z Iskro kupili osnovno opremo, ki je omogočila, da so v tovarni uporov v Šentjerneju lahko širili raziskavo materialov in postopkov za izdelavo. Debeloslojna tehnika za nanašanje oziroma tiskanje pasivnih elektronskih elementov kot so uporniki, prevodniki in kondenzatorji na keramično podlago dopolnjuje monolitno tehniko integriranih vezij in jo lahko tudi nadomešča povsod tam, kjer je osnovna zahteva pri izdelavi nizka cena.
Tiskanje past z različnimi lastnostmi se izvaja s tiskalnikom za sitotisk, posušena vezja pa se nato žgejo v peči pri zelo natančno odmerjeni temperaturi. V laboratoriju so začeli razvijati številne prototipe novih izdelkov v tej tehniki, ti pa so nato prehajali v proizvodnjo. Sprva je šlo za manjše poskusne serije. Po novi tehnologiji so na primer najprej razvili potenciometer na keramični podlagi in izdelali serijo 25.000 kosov, leta 1975 pa razvili postopek za hkratno polindustrijsko izdelavo do 150.000 kosov, ki je takrat omogočil začetek redne proizvodnje v tovarni. (75/48, 76/55, 77/60, 77/62, MIDEM 85/04)
Tankoplastna tehnika – IEVT Inštitut za elektroniko in vakuumsko tehniko
V sodelovanju z IEVT se je vzporedno razvijala tudi tankoplastna tehnika hibridnih vezij. Na področju vakuumske tehnologije in materialov ter tankih plasti je bil en izmed najbolj vidnih strokovnjakov pri nas prof.dr.Evgen Kansky. Na podlagi njegovih raziskav so nastale prve laboratorijske in poskusne proizvodnje na IEVT, nato pa še industrijske proizvodnje v Iskri, EI Niš in MIPOT v Italiji.
Pri tankoplastni tehniki se za izdelavo elektronskih elementov uporablja metoda vakuumskega naparevanja in ionskega naprševanja prevodnih plasti na stekleno ali keramično podlago. Tankoplastni hibridi izgledajo zelo podobno kot debeloplastni, z metodo pa se običajno izdeluje različne pasivne elemente. Mogoče je izdelati tudi tankoplastne tranzistorje, vendar imajo ti slabše karakteristike od monolitnih MOSFET tranzistorjev, zelo uspešno pa se uporabljajo pri izdelavi zaslonov s tekočimi kristali. Po drugi strani imajo pasivni elektronski elementi v obeh hibridnih tehnikah večje tolerance, fleksibilnost in učinkovitost od monolitnih.
Prve tankoplastne hibride so na IEVT izdelali že v drugi polovici šestdesetih, pri aplikaciji vakuumskega naparevanja na drugih področjih pa so sodelovali tudi s podjetji Saturnus, Litostroj, Metalna, Železarna Jesenice. (75/48, 76/55, 77/62, 78/11, Vakuumist 81/01)
Monolitna tehnika – Laboratorij za mikroelektroniko + AMI
V nekaj letih je bilo pri nas tako ustvarjeno že prvo kvalitetno zaledje v obliki kadrov in lastnega znanja pridobljenega s temeljitim raziskovalnim delom. To je omogočilo, da so v Laboratoriju za mikroelektronio lahko začeli osvajati tudi tehnologijo monolitnih integriranih vezij, četudi z delno pomočjo uvoza tujega znanja.
V Laboratoriju so izdelali prvo kompleksno monolitno vezje z lastnim znanjem in razvojem že leta 1976, takrat prvo vezje v celoti načrtovano in izdelano v Jugoslaviji. To je bil ROM(Read only memory) pomnilnik velikosti 1 KB, ki je vseboval več kot 2300 integriranih tranzistorjev izdelanih v PMOS tehniki na silicijevi ploščici velikosti 2×3 milimetre. V laboratoriju so takrat razvili tudi lastno tehnologijo za izdelavo tega vezja.
Medtem pa so po zaslugi nekaterih strokovnjakov doma in v tujini kot partnerja v laboratorij pritegnili eno izmed uspešnih ameriških podjetji s področja integriranih vezij AMI(American microsystems inc). Od podjetja so pridobili licenco za načrtovanje monolitnih vezij(MOS) za posebne namene, njihovo sestavljanje in testiranje. Strokovnjaki laboratorija so se v načrtovanju šolali v Silicijevi dolini v ZDA, s podjetjem AMI pa so ustanovili projektno skupino, ki je do leta 1978 ustvarila nekaj zelo originalnih integriranih vezij in rešitev.
Laboratorij za mikroelektroniko je bil na tej točki po eni strani moderno opremljen, po drugi pa se je lahko ponašal z odlično skupino za načrtovanje vezij. Celoten projekt je vključeval že več kot 50 visokokvalificiranih strokovnjakov. S svojim lastnim načrtovalskim delom, od katerega je imelo takrat precejšnjo korist tudi podjetje AMI, so naši inovativni strokovnjaki do začetka osemdesetih omogočili tudi prenos licence za samo izdelavo monolitnih integriranih vezij(MOS) na rezinah silicija in uvoz napredne opreme potrebne za izvedbo njihove serijske proizvodnje v Iskrini tovarni Mikroelektronika v Stegnah(o tem pa več v eni izmed naslednjih objav). (75/47, 75/48, 75/49, 77/61, 77/62, FE/02, MIDEM 85/02)
Rezultati v monolitni tehniki
Petletni projekt Mikroelektronika je bil leta 1978 uspešno zaključen in je prinesel vidne rezultate. Prek Laboratorija za mikroelektroniko je bila pri nas vzpostavljena kompletna tehnologija integriranih vezij, kar je bil takrat edinstven dosežek na področju jugovzhodne Evrope, vsekakor pa tehnološki vrh v Jugoslaviji.
Rezultati na področju monolitne tehnike so bili najbolj nazorni na vezju z zelo visoko sistemsko integracijo EMZ-1001. To je bil zahteven integriran 4-bitni mikroračunalnik izdelan na 5×5 milimetrov veliki silicijevi ploščici. Združeval je vso potrebno računalniško konfiguracijo vključno s pomnilniki in krmilniki za vhodno-izhodne operacije. To naj bi bil leta 1977 en izmed prvih mikroračunalnikov te vrste na svetu(bolj podrobno o tem pa v naslednji objavi).
Izdelali so tudi integrirano vezje z nazivom EMZ-1002 s funkcijo časovnega generatorja. Vezje je bilo uporabljeno vsaj v treh različnih digitalnih urah in časovnikih.
V Iskri pa so se s pomočjo mikroelektronike takrat lotili tudi modernizacije telefonskih naprav. V ta namen so v Laboratoriju zanje izdelali integrirani vezji z nazivom EMZ-1005a in EMZ-1005b, ki sta opravljali funkcijo stikalne matrike. Vezji sta bili konec sedemdesetih uporabljeni v sekretarski tajnici ISICOM Super, ki je s pomočjo mikroračunalnika EMZ-1001 in stikalne matrike EMZ-1005 lahko upravljala s 16 telefoni na 6 telefonskih linijah in je omogočala tudi klice znotraj sistema. Novost so bili takrat tudi enovrstični zaslon, moderna tipkovnica in pomnilnik za hranjenje 178 telefonskih številk. Napravo so zelo uspešno izvažali v tujino.
$> V muzeju hranimo dva primerka naprave ISICOM Super in pripadajočo malo hišno centralo s programskim avtomatom, ki so jo pravtako izdelali na Fakulteti za elektrotehniko.
Za prvi elektronski telefon v Iskrini novi seriji ETA pa so v Laboratoriju izdelali tudi integrirano vezje z nazivom EMZ-1300. Vezje je bilo izdelano v CMOS tehniki in je na elektronski način opravljalo vse običajne analogne funkcije telefona. Poleg govornega dela je vsebovalo tudi tonski pozivnik. Vezje je nemudoma zbudil veliko zanimanja, licenco zanj pa so takrat prodali podjetju AMI. Telefon ETA 80 je bil predstavljen že leta 1978, redna proizvodnja naprav pa se je pri nas začela šele nekje leta 1982. Sledile so nove različice telefona, ki so zaradi napredne elektronike in izredno elegantnega oblikovanja osvojile skoraj vse kontinente, vendar so bile zaradi slabe patentne zaščite na škodo Iskre proizvajane kot ponaredki v stomilijonskih nakladah.
Mikroračunalnik EMZ-1001 in stikalno matriko EMZ-1005 so v tem času vgradili tudi v elektronsko tehtnico podjetja Tehtnica Železniki, v filipper podjetja Mehanotehnika Izola in termostat tovarne ETA Cerkno. (73/50, 77/62, 81/40, FE/02, MIDEM 85/02)
$> V muzeju hranimo primerek mikroračunalnika Iskra EMZ-1001 in nekaj drugih integriranih vezij domače izdelave.
Rezultati v debeloplastni in tankoplastni tehniki
Debeloplastno tehniko hibridnih vezij so v Laboratoriju za keramiko IJS z velikim uspehom in zelo majhnim vložkom do proizvodne faze privedli z omenjenim potenciometrom že v letu 1975. Do leta 1977 je bilo izdelanih 60 prototipov hibridnih debeloplastnih vezij, izvedeni pa so bili prvi koraki za začetek proizvodnje od 2-3 milijona vezij letno s poskusno proizvodnjo vezij za uporabo v telekomunikacijskih napravah. Leta 1978 je tovarna v Šentjerneju pridobila 600m2 prostora ter ustrezno opremo, ki je omogočila izdelavo do 350.000 vezij. V tem času se je že več kot 20 različnih vezij na osnovi prototipov uvajalo v proizvodnjo. S sredstvi za prenos znanja v prakso je tu izdatno priskočila na pomoč tudi Raziskovalna skupnost Slovenije. Na IJS so v tem času razvili tudi novo izolacijsko keramiko za zaščito integriranih vezij pred motnjami.
V tankoplastni hibridni tehniki pa so do leta 1978 izvedli že 70 projektov, od tega pravtako približno 20 takih, ki so bili v tem času že uvedeni ali pa so se uvajali v proizvodnjo. To so dosegli sami, brez kakršnekoli licence, tankoplastna tehnika pa je bila pomembna in primerna tudi za izdelavo obrambnih sistemov, s čimer se je v veliki meri poplačala tudi udeležba JLA pri projektu.
$> Primerek in veliko drugih zanimivih eksponatov pa razstavljajo v vitrini Fakultete za elektrotehniko posvečeni delu LMFE.
En izmed prvih in najbolj uspešnih področij uporabe mikroelektronike pri nas je bil modernizacija elektronske centrale EPABX 300. Zanjo so v Laboratoriju za mikroelektroniko že leta 1974 razvili prvi prototip vključno s programskim avtomatom zgrajenim iz standardnih DTL in TTL vezij. Konec sedemdesetih so za novo izvedbo centrale EPABX 100 v Laboratoriju izdelali tankoplastni hibridni mikroračunalnik na katerem so takrat zelo inovativno združili mikroprocesor Motorola 6800 in njegove periferne enote. S tem so občutno zmanjšali velikost in porabo centrale, povečali pa njeno zanesljivost in prilagodljivost. To naj bi bil takrat en izmed prvih takih izdelkov. (o tem pa več v eni izmed prihodnjih objavah).
Viden dosežek, ki je doživel tudi izreden uspeh na trgu, je bil laserski daljinomer. Zanj so v laboratoriju razvili tehnologijo in integrirana vezja vključno s tankoplastnim hibridnim mikroračunalnikon, ki je na 25×25 milimetrov združeval kar 50.000 tranzistorjev. Laserski daljinomer je omogočil modernizacijo vojaških sistemov v JLA, Iskra Elektrooptika pa se je takrat uvrstila v sam vrh svetovnih dobaviteljev takšnih naprav za vojaško industrijo. Poleg laserskih daljinomerov so za JLA in PTT razvijali različne naprave za žične in brezžične povezave. (77/62, 77/63, 77/64, 78/11b, 79/30, FE/02, MIDEM 85/01, Informatica 85/04)
Prva in druga faza Iskra Mikroelektronika v Stegnah
Ob začetku sodelovanja s podjetjem AMI so leta 1975 v Iskri sklenili tudi sporazum o sodelovanju z ameriškim podjetjem Rockwell. Iskra je za podjetje takrat začela preizkušati in vgrajevati integrirana vezja, s tem pa je vzporedno lahko osvojila ta dva postopka proizvodnje že pred razvojem lastnih kapacitet za izdelavo in približala tehnologijo monolitnih integriranih vezij večjemu številu svojih zaposlenih. Iskra je v Santa Clari odprla lastno podružnico, na šolanje v ZDA pa so poslali tudi svojo skupino strokovnjakov potrebnih za vzpostavitev proizvodnje mikroelektronike. Uvoz same opreme za izdelavo vezij v 5 mikronski CMOS tehniki je bil s strani ameriških organov odobren že konec sedemdesetih, vendar pa do tega takrat ni prišlo, realizacija tega dela proizvodnje pa se je zamaknila v leto 1983(več o tem v eni izmed naslednjih objav).
Projekt mikroelektronika je Iskri do leta 1978 omogočil izvedbo prve in druge faze mikroelektronske industrije. Z združevanjem sredstev vseh njenih oddelkov so zgradili in zagnali novo tovarno za mikroelektroniko v Stegnah, kjer se je lahko začela proizvodnja specialnih monolitnih integriranih vezij po naročilu. Prvo fazo tovarne mikroelektronike predstavlja osvojitev testiranja in montaže integriranih vezij, drugo fazo pa osvojitev njihovega načrtovanja. Procesiranje samih vezij na silicijevih rezinah pa so do izvedbe tretje faze leta 1983 zanje večinoma opravljali v podjetju AMI. Približno dve tretjini teh vezij naj bi potrebovali za proizvode lastnih oddelkov, ostalo pa so želeli prodati drugim domačim podjetjem. Vendar pa je domača industrija na tej točki še precej zaostajala za načrtovanim nivojem uvajanja integriranih vezij v proizvode.
Načrtovalske zmogljivosti so bile v prvi fazi 5 novih vezij na leto, proizvodne pa od milijon do dva milijona kosov letno z možnostjo dodatnega povečanja kapacitete. V letu 1979 so proizvedli že prvih 700.000 kosov specialnih vezij primernih za uporabo v profesionalnih telekomunikacijskih napravah, računalnikih, napravah za avtomatizacijo in nekaterih drugih izdelkih za široko potrošnjo. Leta 1978 so odprli tudi novo tovarno za proizvodnjo računalnikov na Laborah v Kranju. Tovarna računalnikov je v tem kontekstu prevzela zaključno integracijo nekaterih proizvodov mikroelektronike v računalniško opremo. V tovarni so leta 1978 na treh linijah že sestavljali procesne računalnike za Iskrine elektronske telefonske centrale, njihove prve licenčne mini računalnike Iskradata C-18 in lastne mikroračunalnike Iskradata 1680(vse o tem pa v prihodnjih objavah). (75/10, 75/19, 75/26, 77/61, 77/63, 77/64, 78/04, 78/15)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V naslednji objavi bomo strnjeno povzeli začetne etape v razvoju mikroprocesorjev in mikroračunalnikov, ter njihovo prisotnost v našem prostoru. Prvi mikroprocesorji so bili razviti za uporabo v napravah kot so namizni kalkulatorji, video igre, laboratorijske merilne naprave, gospodinjski aparati in podobno. 4-bitni mikroračunalnik Iskra EMZ-1001 namenjen za takšno uporabo so v letih 1975-77 razvili tudi v našem Laboratoriju za mikroelektroniko FE. Do sredine sedemdesetih so zmogljivosti mikroprocesorjev napredovale do te mere, da so ti lahko postali tudi osnova za razvoj nove četrte generacije računalnikov. Ti so pri nas začeli nastajati kmalu za tem in sicer na osnovi 8-bitnih mikroprocesorjev Intel 8008, Intel 8080, Motorola 6800 in sčasoma predvsem Zilog Z-80.
Viri
65/19 : Iskra (1965, letnik 4, številka 23)(LINK) | 65/20 : Iskra (1965, letnik 4, številka 27)(LINK) | 67/30 : Iskra (1965, letnik 4, številka 34)(LINK) | 69/44 : Iskra (1969, letnik 8, številka 37)(LINK) | 71/71 : Iskra (01.05.1971, letnik 10, številka 17-18)(LINK) | 73/48 : Delo (20.11.1973, letnik 15, številka 316)(LINK) | 73/49 : Glas (14.11.1973, letnik 26, številka 88)(LINK) | 73/50 : Glas (21.11.1973, letnik 26, številka 90)(LINK) | 75/10 : Glas (10.06.1975, letnik 28, številka 44)(LINK) | 75/19 : Sobotna priloga (08.02.1975, letnik 17, številka 32)(LINK) | 75/21 : Glas (01.08.1975, letnik 28, številka 57)(LINK) | 75/26 : Delo (05.06.1975, letnik 17, številka 130)(LINK) | 75/47 : Sobotna priloga (11.10.1975, letnik 18, številka 238)(LINK) | 75/48 : Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1975, letnik 23, številka 3)(LINK) | 75/49 : Sobotna priloga (25.10.1975, letnik 18, številka 250)(LINK) | 76/55 : Glas (08.10.1976, letnik 29, številka 79)(LINK) | 77/60 : Delo (06.01.1977, letnik 19, številka 3)(LINK) | 77/61 : Javna tribuna : Tovarna mikroelektronskih vezij(LINK) | 77/62 : Glasilo delovnega kolektiva LIP Bled (15.07.1977, letnik 7, številka 7)(LINK) | 77/63 : Sobotna priloga (07.05.1977, letnik 19, številka 104)(LINK) | 77/64 : Delo (28.10.1977, letnik 19, številka 251)(LINK) | 78/04 : Informatica (1978, letnik 2, številka 4)(LINK) | 78/11b : Delo (19.01.1978, letnik 20, številka 14)(LINK) | 78/15 : Delo (5.11.1978, letnik 20, številka 274)(LINK) | 79/30 : Delo (25.12.1979, letnik 21, številka 299)(LINK) | 81/40 : Gorenjski glas (09.10.1981, letnik 34, številka 78)(LINK) | FE/02 : Zgodovina FE Laboratorij za Mikrorelektroniko(LINK) | MIDEM 85/01 : Informacije MIDEM (1985, letnik 15, številka 1)(LINK) | MIDEM 85/02 : Informacije MIDEM (1985, letnik 15, številka 2)(LINK) | MIDEM 85/04 : Informacije MIDEM (1985, letnik 15, številka 4)(LINK) | Vakuumist 81/01 : Vakuumist (1981, letnik 1, številka 1)(LINK)