Leta 1996 je John Perry Barlow v znak protesta proti zakonu o cenzuriranju telekomunikacij, ki ga je sprejel Al Gore, takratni podpredsednik ZDA, napisal Deklaracijo o neodvisnosti kibernetskega prostora. V njej podpira idejo, da nobena vlada ali druga oblika oblasti ne more predpisovati ali si lastiti #interneta. Danes je jasno, da je moč v rokah #GAFAM-ov (znanih tudi kot tehnološki velikani).

Ta velika podjetja, ki prevladujejo na digitalnem trgu, so razvila metode, s katerimi izkoriščajo osebne podatke v digitalnem svetu z namenom, da se uporabniki naročijo na njihove storitve ali kupijo njihove izdelke. Internetni uporabnik tako postane stranka. Platforme elektronskega trgovanja (kot je Amazon), posredniške platforme (kot je Uber ali Airbnb) in #družbena omrežja (kot so Facebook, Instagram …) so zaradi eksponentnega razvoja in globalne moči platform vseprisotni in nepogrešljivi v vsakdanjiku milijarde uporabnikov, ki jim slepo posredujejo svoje osebne podatke. Te #podatke oziroma novo »črno zlato« lahko nato na račun naših temeljnih pravic izmenjujejo, prodajajo ali celo zmanipulirajo in poneverjajo.

Kar bolj od ustavnih vrednot opredeljuje naš način življenja v kibernetskem prostoru, je torej #koda – to Lawrence Lessig natančno opiše v svojem članku The code is law (Koda je zakon), objavljenem leta 2000.

Skupnosti postajajo odvisne od teh tehnologij, njihovih kod in navsezadnje podjetij, ki jih nadzorujejo. Razvoj #algoritmov, #umetne inteligence in robotike ta fenomen še povečuje.

Kot odziv na to si države prizadevajo braniti svojo #digitalno suverenost, tj. zmožnost ukrepanja v kibernetskem prostoru, da lahko zagovarjajo svoje vrednote in pravice, in ne pravil, ki jih narekujejo gospodarski subjekti.

Porast tokov informacij in spremenjene navade uporabe medijev so omogočile pojav več novih elektronskih formatov za dostopanje do informacij.

Ampak kako lahko v času #lažnih novic in pojavljanja video prevar, imenovanih #globoki ponaredki (ang. deepfakes), zaupamo tovrstni vsebini in skušnjavam, ki nas obdajajo in preobremenjujejo? V prihodnjih volitvah bi te lažne vsebine – kot je bil na primer spremenjen govor Nancy Pelosi, tedanje predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa, iz leta 2020, ki je namigoval, da je bila hudo pijana – lahko spremenile izid volitev.

Upravičeno bi se lahko vprašali: ali lahko še vedno zaupamo temu, kar vidimo ali preberemo na spletu? S čim si bomo lahko v prihodnosti pomagali pri preverjanju dejstev v dobi, v kateri resnica ni več samoumevna? Da bi nas opozorili na te nevarnosti, ustvarjalci uporabljajo ista orodja za ponarejanje in z njimi ustvarjajo ironično lažno novinarstvo, izrabljajo slike in videoposnetke, se poigravajo z našo percepcijo ali pa posameznikom in umetno ustvarjenim glasbenim skupinam vdahnejo (virtualno) življenje.

Danes ima vsak računalnik kamero, tako kot imamo tudi #pametne telefone vedno pri roki. Kamere se s #povezanimi napravami množijo kot gobe po dežju tako v javnosti kot v zasebnem življenju, celo do te mere, da je nemogoče, da nas v vsakdanjem življenju ne bi posnele. Ali pod pretvezo varnosti in družbenega nadzora ne izgubljamo pravice do anonimnosti?

Kamere so le vrh ledene gore v svetu, v katerem izdajamo vse več podatkov o sebi. Z novimi #algoritmi za prepoznavanje obraza, ki nas lahko ne le prepoznajo, ampak tudi razberejo naše čustveno stanje, poleg svoje podobe podajamo tudi bolj osebni del samih sebe.

Digitalni umetniki uporabljajo te tokove ali pa izkoriščajo kode, da nas seznanijo s tveganji, ki jih prinaša to vseprisotno opazovanje.