Nadaljujemo z novo serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Druga generacija mikroračunalnikov
- Licenčni ZX Spectrum 16K v Iskri
- Ivasim.. KAG A2-100, Ivel Ultra, Ivel Z-3
- Pel Varaždin.. Galeb in Orao
- Ivo Lola Ribar.. Lola 8 in Lola 8a
- Samogradni mikroračunalnik Galaksija
- IEVT in Tipro Ines, Slovenijales ColorGraf
- Prvi 16-bitni mikroračunalnik IJS PMP-11
Številni proizvajalci računalniške opreme pri nas in po svetu so se v prvi polovici osemdesetih poskušali vključit v zelo donosen mikroračunalniški posel. V tokratni objavi obravnavamo še nekaj slovenskih in drugih jugoslovanskih primerov. Predvsem na Hrvaškem so se precej razširili mikroračunalniki Apple 2 ter njihovi kloni in izpeljanke podjetja Ivasim. Tudi podjetje PEL Varaždin je zgodaj predstavilo svoj ceneni mikroračunalnik Galeb združljiv z Apple II, ki ga je leta 1984 nadomestil izboljšani Orao. Tako kot Abakus v ljubljanskem Mikroračunalniškem klubu pa so tudi drugje nastajali podobni amaterski samogradni koncepti, na primer mikroračunalnik Lola 8, ki so ga izdelovali v podjetju Ivo Lola Ribar in izredno popularni mikroračunalnik Galaksija, ki ga je leta 1983 zasnoval Voja Antonič. Kot alternativo številnim precenjenim domačim mikroračunalnikom pa so na IJS izdelali še prvi domači 16-bitni mikroračunalnik PMP-11.
Druga generacija mikroračunalnikov
Dohodki podjetij, ki so se ukvarjala z izdelavo mikroračunalnikov in njihovih perifernih enot, so po letu 1980 močno naraščali. Začele so se prave vojne za prevlado med proizvajalci, kar je vplivalo na hiter razvoj zmogljivosti in izrazit padec cen mikroračunalnikov. Zaradi skokovitega porasta prodaje so tudi proizvajalci integriranih vezij začeli povečevati proizvodne kapacitete. V ZDA so sprva prevladovala podjetja Apple, Tandy in Commodore, po prihodu IBM PC, ki so se zelo hitro uveljavili, pa je v ospredje prodrl že leta 1982 IBM.
Ameriški mikroračunalniki so prevladovali tudi na kontinentalni Evropi. Evropski proizvajalci so namreč podobno kot Iskra Delta s Partnerjem relativno pozno vstopili na trg z lastnimi proizvodi. Izjema je britanski proizvajalec Sinclaire Research, ki je leta 1980 izdelal ceneni mikroračunalnik ZX-80 in tako s hitrim prodorom na evropski trg prehitel tujo konkurenco. Ameriško podjetje Commodore je tega leta predstavilo svoj novi sistem VIC-20. To je bil en izmed prvih mikroračunalnikov, ki ni več ciljal le na računalniške navdušence, temveč na širši krog običajnih uporabnikov, ki pred tem večinoma niso imeli stika z računalniki. VIC-20, v Evropi poznan tudi kot VC-20, je po zaslugi velikega ameriškega trga postal prvi mikroračunalnik z naklado več kot milijon enot. V Evropi je sledil Sinclaire z izboljšanim ZX-81, ki je pravtako nemudoma postal velika uspešnica. V nekaj letih je bilo prodanih kar milijon in pol enot.
Leta 1982 je Sinclaire naposled predstavil ZX Spectrum, čigar uspeh je temeljil tako na nizki ceni kot tudi na zmogljivostih, ki so se lahko kosale s takratnim tekmecem Commodore VIC-20. V nekaj letih je bilo prodanih okrog 8 milijonov računalnikov ZX Spectrum. V ZDA je Commodore nekaj mesecev za tem predstavil revolucionarni Commodore 64, ki je leta 1983 prišel tudi na evropski trg in v naslednjih treh letih z inovativno kombinacijo tržnih in tehnoloških lastnosti povsem nadvladal mikroračunalniški trg. Izredno cenena masovna proizvodnja in prodaja po običajnih maloprodajnih trgovinah je v veliki meri pripomogla k njegovi vsesplošni razširjenosti, vendar pa tudi njegove dobro načrtovane strojne zmogljivosti, ki so spodbudile hiter in zelo razvejan razvoj programske opreme. Commodore 64 je bil manj uspešen le na Japonskem, kjer je prevladoval NEC in v Angliji, kjer sta bila bolj uspešna angleška ZX Spectrum in BBC Micro. (WIKI/68)
$> V muzeju hranimo več mikroračunalnikov Commodore 64 in precej ustrezne periferne in programske opreme zanje.
Pojav hišnih mikroračunalnikov pri nas
Z drugo generacijo mikroračunalnikov se je resnično začel trend hišnih računalnikov, ki so takrat masovno prodrli v domove običajnih ljudi. Postalo je jasno, da bo nova tehnologija korenito spremenila razmere na tem področju. Če je bila prva generacija domačih mikroračunalnikov iz druge polovice sedemdesetih let še premalo zmogljiva in predraga, da bi dosegla široko potrošnjo, pa se je druga generacija zelo dostopnih sistemov iz začetka osemdesetih zelo uveljavila tudi pri nas.
Kot smo že omenili v prejšnjem članku, so se pri nas leta 1982 najprej pojavili prvi mikroračunalniki ZX-80 po ceni manjši od povprečne plače, še bolj uspešni pa so bili novi ZX Spectrum. Prvi so se pojavili nekje leta 1982, leta 1984 pa naj bi jih bilo po neuradnih ocenah samo v Ljubljani nekaj tisoč, morda celo 20.000. ZX Spectrum je bil tudi en izmed redkih računalnikov pod omejitvijo 40.000 dinarjev in jih je bilo tako po delni sprostitvi uvoza mogoče zakonito uvoziti.
Računalniki Commodore 64 so se po drugi strani pri nas pojavili šele konec leta 1983, vendar so zelo hitro pridobili na priljubljenosti. V Jugoslavijo jih je dobavljalo zastopniško podjetje Konim, njihovo servisiranje in šolanje kadrov, pa je prevzel mariborski Birostroj. Sodeč po oglasih v časnikih so se med prvimi pri nas po letu 1982 pojavili tudi mikroračunalniki Apple 2, ki jih je dobavljalo hrvaško podjetje Velebit. Cene vseh mikroračunalnikov na domačem trgu pa so bile občutno precenjene. (82/21, 83/03, 83/21, Moj mikro 84/06, Bit 84/10-11)
$> V muzeju hranimo več mikroračunalnikov Sinclair ZX Spectrum in precej ustrezne periferne in programske opreme zanje.
Iskra ZX Spectrum 16K
V Iskri so leta 1984 sklenili celo konsignacijsko pogodobo za izdelavo nekaj tisoč mikroračunalnikov ZX Spectrum 16K. Iskra je uvažala dele računalnika in jih sestavljala v svoji tovarni. V Angliji je enak model v tem času stal kar trikrat manj, zaradi takrat že skromnih zmogljivosti pa zanj tudi pri nas ni bilo veliko zanimanja. Mnogo bolj priljubljeni so bili v tem času že novi modeli ZX Spectrum 48K, razlika v ceni pa je bila zanemarljiva. Na črnem trgu je bilo mogoče dobiti originalni model z 48 KB pomnilnika za malo več kot polovico Iskrinega modela s 16 KB. Izdelali so približno 2000 enot, večino teh pa so nameravali prodati slovenskim šolam. Tudi ta Iskrina poteza je izpadla predvsem kot še en poskus odličnega zaslužka na izstradanem domačem trgu, sodelovanje pa je zelo hitro zamrlo. Kot večina ponudb iz leta 1984, je namreč temeljila predvsem na potencialni pridobitvi poslov pri opremljanju šol in drugih javnih ustanov. (84/44, 84/48, 84/77, 84/78, 84/81, 84/82, Bit 84/09)
Apple II plus in Ivasim KAG A2-100
V podjetju Ivasim so v začetku osemdesetih najprej računalniku Apple II plus dodali zaslon domače izdelave za uporabo v hrvaških šolah in ga poimenovali KAG A2-100. Apple 2 plus je bil zelo uspešen model tega podjetja, ki je na trg prišel leta 1979 in je temeljil na mikroprocesorju MOS Technology 6502 s taktom 1 Mhz. Računalnik uporabljen v Ivasim KAG A2-100 je imel 48 KB delovnega pomnilnika in 12 KB pomnilnika ROM z osnovnim interpreterjem za Basic. Računalnik je imel vgrajen zbirnik, podpiral pa je višje programske jezike Fortran IV, različico CIS Cobol za mikroračunalnike, LISP in UCSD-Pascal. Namesto originalnega Apple zaslona je KAG A2-100 vključeval barvni zaslon domače izdelave podjetja RIZ Zagreb, podpiral pa je pravo barvno grafiko z ločljivostjo 280×192 točk. Apple 2 so že leta 1982 kupili tudi v Štorski Železarni, leta 1984 pa so vsaj 50 računalnikov Apple 2 plus kupili v slovenskih šolah. Leta 1988 naj bi bilo v naših podjetjih in ustanovah vsaj 140 različnih modelov mikroračunalnika Apple 2. (84/96, 86/22, WIKI/69, STAT-05)
$> V muzeju hranimo tudi mikroračunalnika Apple IIc in Apple IIe.
Ivasim Ivel Ultra, Ivel Z-3 in terminal Ivel V-10
Najbolj popularen mikroračunalnik podjetja Ivasim je bil njihov Ivel Ultra izdelan nekje okrog leta 1984. Zasnoval ga je Branimir Makanec. Izdelan je bil pravtako na osnovi Apple 2 in je ponujal inovativno možnost uporabe dodatnega modula z mikroprocesorjem Zilog Z-80 in operacijskim sistemom CP/M. S širokim naborom obstoječe poslovne programske opreme za CP/M so tako omogočili lažjo uporabo računalnika v poslovnem okolju. Ivel Ultra je uporabljal 64 KB delovnega pomnilnika in je imel posebno jugoslovansko tipkovnico. Običajen operacijski sistem je bil takratni Apple DOS 3.3, ki je nadomestil osnovni BASIC interpreter in omogočil delo z datotečnim sistemom.
Sledil je še en podoben mikroračunalnik izdelan na osnovi Apple 2 z nazivom Ivel Z-3. Ta je imel tako kot Partner zaslon in disketna pogona vgrajena v skupno ohišje. Uporabljal je razširjenih 128 KB pomnilnika in kar tri mikroprocesorje, dva MOS Technology 6502 in dodatni Zilog Z-80. Ivel Z3 je imel vgrajen krmilnik za trdi disk in izboljšano tipkovnico, ki je podpirala tudi uporabo cirilice. Tudi ta mikroračunalnik so tržili kot sistem primeren za uporabo v šolah. Po istem principu so takrat izdelali tudi vrsto terminalov Ivel V-10 kompatibilnih s sistemi IBM, DEC, Univac in Siemens. Za trženje mikroračunalnikov Ivel je skrbelo podjetje Velebit Zagreb. (84/96, WIKI/69)
Pel Varaždin in mikroračunalnika Galeb in Orao
V podjetju Velebit pa so tržili tudi z Apple 2 kompatibilna mikroračunalnika, ki so ju izdelali v podjetju PEL Varaždin. Tu so že okrog leta 1981 predstavili prototip mikroračunalnika Galeb. Izdelal ga je Miroslav Kocijan na osnovi izredno cenenih samogradnih mikroračunalnikov Compukit UK 101 in Ohio Scientific Superboard 1 in 2 zgrajenih na osnovi MOS Technology 6502. Ti so vključevali le 9 KB delovnega pomnilnika in 16 KB pomnilnika ROM z vgrajenim BASIC interpreterjem. Za razliko od Compukit UK 101 so pri Galebu dodali še razširitveno vodilo in povezavo za tiskalnik. Okrog 250 računalnikov Galeb so izdelali šele leta 1984, potem pa so ga nadomestili z izboljšanim mikroračunalnikom Orao.
Orao je imel skoraj enake karakteristike, vendar je bil izdelan iz manj sestavnih delov za lažjo serijsko proizvodnjo. Sprva so načrtovali uporabo novejšega mikroprocesorja Motorola 6809, a bi to računalnik preveč podražilo. Imel je torej enak mikroprocesor MOS Technology 6502, večji 32 KB delovni pomnilnik z možnostjo povečanja ter 16 KB pomnilnika ROM, ki je imel vgrajen BASIC interpreter in zagonski program. Izboljšali so tudi grafične in zvočne zmogljivosti. Omogočal je prikaz prave črno-bele grafike z ločljivostjo 256×128 točk, zvočni generator pa je imel razpon pet oktav. Leta 1984 je bil Orao že v poskusni proizvodnji, s slovenskimi šolami pa so se menda takrat dogovarjali za dobavo 800 računalnikov. Do konca leta 1984 so imeli že 3000 naročil, v naslednjih letih pa je Orao postal standardni računalnik v hrvaških šolah. Kot ostali hišni računalniki domače proizvodnje med zasebniki ni bil posebej razširjen zaradi pomanjkljive programske opreme. (84/48, 84/96, WIKI/70)
$> V muzeju hranimo lep primerek mikroračunalnika Orao.
Ivo Lola Ribar in mikroračunalnik Lola 8 in Lola 8a
Domači mikroračunalniki so bili ne le cenovno nedosegljivi temveč tudi relativno neuporabni za zasebnike zaradi programske opreme usmerjene v poslovno uporabo. Domače računalništvo so zato še vedno lahko poganjala predvsem podjetja in javne ustanove. Ti so bili zaradi uvoznih omejitev seveda pogosto prisiljeni kupovati njihovo drago opremo. Med domačimi mikroračunalniki so se zato v tem času tržno bolje odrezali tisti, ki so podpirali operacijski sistem CP/M in jih je bilo mogoče uporabiti kot terminale za povezavo na večje računalnike. Kot odgovor na nedostopne domače mikroračunalnike so pri nas in drugje začeli nastajati različni samogradni koncepti. Med prvimi cenenimi samogradnimi koncepti je bil tudi mikroračunalnik Lola, ki je imel podobno zgradbo kot ljubljanski Abakus.
V podjetju Ivo Lola Ribar, kjer so sicer izdelovali CNC naprave, so že leta 1982 začeli z izdelavo tega mikroračunalnika. Za ohišje in tipkovnico so uporabili kar elemente iz njihove obstoječe proizvodnje. Zanimanje za Lola 8 so sicer kazali v šolah in v JLA, vendar se je nazadnje večinoma uporabljal kot procesni računalnik za vgradnjo v CNC naprave podjetja. Uporabljal je mikroprocesor Intel 8085A s taktom 5Mhz in se je ponašal z nadpovprečno kvalitetnim 3-kanalnim zvokom z razponom 8 oktav. Prikazoval je lahko črno-belo pseudo grafiko z ločljivostjo 75×80. Tako kot Galeb in Orao je imel dodatno razširitveno vodilo. V naslednjih letih so izdelali izboljšano različico Lola 8a z večjim pomnilnikom ROM na katerem je bil razširjen nabor sistemske programske opreme, možnostjo črno-bele grafike z ločljivostjo 320×200 točk in štirikrat hitrejšo povezavo za kasetofon. (84/48, Moj mikro 84/06, Bit 84/07, Moj mikro 87/05, WIKI/70)
Galaksija
Leta 1983 je nastal najbolj znan in priljubljen samogradni koncept mikroračunalnika v Jugoslaviji z imenom Galaksija. Objavljen je bil v Januarski številki posebne izdaje mesečnika Galaksija z naslovom ‘Računari u vašoj kuči’. Zasnoval ga je Voja Antonič z glavnim vodilom enostavne izdelave in cenovne dostopnosti. Izdelan je bil iz minimalne količine delov večinoma dostopnih na domačem trgu. V časniku Galaksija so poskrbeli tudi za distribucijo uvoženih elementov, objavili so priročnik za programiranje in skrbeli za redno objavo programov. Računalnik je bil tako dostopen kot samogradni set za ljubitelje, v sodelovanju s podjetjem Elektronika Inženjering iz Zemuna pa tudi kot že sestavljen komplet. Zaradi nizke cene, prilagodljivosti in dostopnosti je Galaksija v pol leta postal najbolj razširjen mikroračunalnik domače izdelave.
Galaksija je bil izdelan na enem tiskanem vezju z mikroprocesorjem, 18 standardnimi integriranimi vezji in še nekaj dodatnimi elementi. Uporabljal je mikroprocesor Zilog Z80A s taktom 3Mhz in le 2-6 KB pomnilnika RAM in 4-8 KB pomnilnika ROM. Podpiral je priključitev črnobelega zaslona oziroma televizorja s 64×48 točkami za grafični prkaz pa je podobno kot v računalnikih ZX81 skrbel kar glavni mikroprocesor, kar je zelo vplivalo na njegovo zmogljivost. Tudi hitrost prenosa podatkov iz kasetofona je bila zelo omejena. Programska oprema je vključevala zbirnik in zelo poenostavljen BASIC. Ljubitelji so lahko skoraj vse sestavne dele vključno z mehansko tipkovnico in predprogramiranim pomnilnikom ROM dobili na domačem trgu. Sredi leta 1984 je bilo prodanih že 6000 kompletov. (84/48, Moj mikro 84/07, Bit 84/07, Računari 84/01)
$> V knjižnici muzeja hranimo obsežno zbirko revij Galaksija.
IEVT in Tipro Ines
Kvalitetno tipkovnico mikroračunalnika Galaksija s 54 tipkami so izdelovali v ljubljanskem Inštitutu za elektroniko in vakuumsko tehniko. Na IEVT so v osemdesetih iz razvojne dejavnosti na področju hermetičnih kontaktnikov nastale prve profesionalne tipke, ki so se ponašale z visoko zanesljivostjo in vzdržljivostjo. Kmalu se je pokazala tudi potreba po izdelavi cenejših in bolj enostavnih tipk za splošno uporabo. Takšne tipke so najprej izdelali za bujski Digitron, do leta 1986 pa je skupina zaposlenih ob pomoči občine ustanovila novo podjetje Tipro, ki je prevzelo proizvodnjo tipk in tipkovnic. V podjetje je odšlo 16 zaposlenih iz inštituta, vključno s strokovnim vodjem razvoja, IEVT pa je podjetju prispeval tudi potrebno opremo.
Še isto leto so začeli izdelovati prvo serijsko tipkovnico Ines. Prve prototipe tipkovnice so na IEVT sicer izdelali že konec leta 1984. V ohišju je imela prostor za tiskano vezje mikroračunalnika ZX Spectrum 48K z vmesnikom, mikrotračno enoto in napajalnikom. Na zadnji strani je imela vse priključke in razširitveno vodilo ob strani. Druge domače tipkovnice za računalnike Sinclair, ki so bile v tem času na voljo, pa se tipkovnici Ines po kvaliteti niso približale. Podjetje Tipro se je v nadaljevanju usmerilo v razvoj in izdelavo specifičnih vrst tipkovnic prilagojenih različnim uporabnikom, okoljem in aplikacijam, od zelo kvalitetnih do povsem običajnih. (Moj mikro 84/11, Moj mikro 85/03)
$> V muzeju si lahko ogledate tudi ta lepo ohranjen primerek tipkovnice Ines.
Slovenijales ColorGraf
Tudi v podjetju Slovenijales so v sodelovanju z obrtno zadrugo Galeb iz Izole leta 1984 napovedali izdelavo serije računalnikov strojno in programsko združljivih z računalniki Tandy TRS 80 in Dragon 32. ColorGraph je tako kot HR-84 uporabljali 8-bitni mikroprocesor Motorola 6809, vendar večji 64 KB pomnilnik RAM ter 16 KB pomnilnik ROM. Od drugih slovenskih hišnih računalnikov se je razklikoval po tem, da je že serijsko omogočal tudi pravo 9-barvno grafiko z ločljivostjo 256×192, vendar pa je bil med dražjimi domačimi mikroračunalniki na trgu. Omogočili so priključitev tiskalnika, kasetnika, disketnika, modema in igralnih pripomočkov. Za računalnik je bil na voljo operacijski sistem OS-9, interpreter za Basic in z doplačilom prevajalnik za Pascal in makro zbirnik.
Na testu je računalnik določene programe izvajala tudi dvajsetkrat hitreje od računalnika HR-84, uvrstil pa se je nekje med ZX Spectrum in Commodore 64. Tako ColorGraph kot HR-84 sta bila leta 1984 po ceni primerljiva z IBM PC in Apple Macintosh, ki pa sta imela neprimerljivo večje zmogljivosti, bolj kvalitetno izdelavo in veliko bolj kvaliteten nabor programske opreme. (84/48, Moj mikro 84/06, Bit 84/07)
16-bitni mikroračunalnik IJS PMP-11
Leta 1984 so na Inštitut Jožef Stefan kot alternativo številnim precenjenim domačim mikroračunalnikom izdelali še prvi domači 16-bitni mikroračunalnik PMP-11. Mesto prvega 16-bitnika sicer zavzema Iskradata 100 iz leta 1982, vendar pa njegov razvoj ni bil zaključen in ni dočakal serijske izdelave. PMP-11 je bil izdelan pod vodstvom Marijana Miletiča, najprej poskusno in nato v nekaj omejenih serijah. Uporabljen je bil tretji v seriji 16-bitnih mikroprocesorjev DEC z nazivom T-11. To je bil prvi mikroprocesor DEC izdelan na enem vezju in je za razliko od J-11 ciljal na bolj cenene aplikacije, ki niso potrebovale nekaterih dodatnih funkcij. Uporabljali so ga na primer v krmilnikih za periferne enote, stranskih procesorjih, laboratorijskih merilnih napravah in podobno. Imel je 8-bitno zunanje vodilo, kar je omogočalo tudi uporabo cenejših perifernih enot. T-11 je bil izdelan v 5-mikronski NMOS tehnologiji in je združeval 17.000 tranzistorjev. Pri razvoju računalnika so ga v IJS izbrali predvsem zaradi njegove povratne združljivosti z arhitekturo DEC PDP-11, ki je bila pri nas po zaslugi Iskra Delta zelo razširjena. V Jugoslaviji je bilo v tem času več kot 500 računalnikov tega tipa, samo na IJS več kot 20.
PMP-11 je uporabljal 64 KB pomnilnika RAM in 2 KB pomnilnika ROM. Inovativno je bil izdelan na enem samem majhnem tiskanem vezju z mikroprocesorjem in 30 uvoženimi standardnimi integriranimi vezji v tehnologiji PAL. Integrirana vezja PAL so posebna programabilna logična vezja, za katera so se v ekipi IJS odločili da bi še dodatno pocenili izvedbo računalnika. Tiskano vezje za računalnik je po načrtu IJS izdelal Iskrina Telematika. Računalnik je imel vgrajena dva mala disketna pogona in dve standardni serijski povezavi RS-232 za priklop tiskalnika ali video terminala. Možno je bilo uporabiti tudi diskovne pogone kapacitete 5-10 MB in direktni video izhod za TV, ter razširitveno vodilo s standardom IEEE-488. PMP-11 je običajno uporabljal delno prilagojen operacijski sistem RT-11/5, obljubljali pa so tudi različico združljivo z operacijskim sistemom CP/M. Zaradi združljivosti s PDP-11 je bilo na voljo obilo, sicer ne najnovejše, programske opreme za najrazličnejše namene.
Na testu se je PMP-11 izkazal za konkurenčnega mini računalniku DEC PDP-11/34. V IJS niso uspeli pridobiti partnerja, ki bi prevzel proizvodnjo računalnika in so tako v naslednjih letih izdelali le nekaj lastnih serij(okrog 50 računalnikov). Izdelali pa so še dodaten terminalski vmesnik PMT-100, ki je namesto dragih terminalov omogočil uporabo mnogo cenejših CRT zaslonov. (Informatica 84/04, Informatica 86/3, Moj mikro 85/02, Bit 84/10-11)
Delna sprostitev uvoznih omejitev
Konec leta 1984 je na zveznem nivoju vendarle prišlo do uradne pobude slovenske vlade za prost uvoz hišnih računalnikov. Predlagali so tudi konec omejitev na uvoz komponent in ukinitev dajatev za konsignacijske prodaje računalnikov. En izmed razlogov je bil, da poceni, uporabnih in dovolj kvalitetnih računalnikov domača industrija še vedno ni bila sposobna ponuditi. Iz zvezne vlade je kmalu prišla povratna informacija, da naj bi dejansko nameravali postopno sprostiti omejitve uvoza hišnih računalnikov, kar je med ljudmi zbudilo veliko upanja. Kot prvi ukrep pa je nato prišla le delna sprostitev omejitev za zdomske delavce, ki so zdaj ob plačilu carine lahko enkrat uvozili en domači računalnik do vrednosti 40.000 dinarjev. V to območje so sicer prišli redki mikroračuanlniki, med njimi menda prav računalniki ZX Spectrum 48K. Vrednost dovoljenega uvoza so kasneje še zvišali, do tako pričakovane popolne ukinitve omejitev pa naposled vendarle ni prišlo in so se omejitve boleče vlekle še več let. (84/40, 84/47, 84/56, 84/95, 84/103)
.. zbral in sestavil Miha Urh
#> Objave predstavljajo le izsek iz celotne zgodbe o razvoju računalništva pri nas. Naši viri so omejeni, možnosti, da pride do napačne interpretacije pa izredno velike, zato vse bralce pozivamo, da na kustodiat@racunalniski-muzej.si posredujete morebitne popravke in pojasnila, predvsem pa sledi, vire in osebna pričevanja, ki bi nam lahko pomagala pri sestavljanju bolj celovite in pravilne slike. Hvala za razumevanje in sodelovanje!
Sledi
V naslednji objavi bomo obravnavali razvoj mikroelektronike v osemdesetih. Druga faza tovarne Iskra Mikroelektronika je z velikim zamikom leta 1983 vendarle zaživela, vendar je bila raven uvajanja mikroelektronike v domače proizvode zelo nizka. Po obetavnem začetku v drugi polovici sedemdesetih je tudi razvoj mikroelektronske tehnologije v državi nekoliko zastal. Uvoz nove raziskovalne opreme je bil na vseh področjih zelo omejen, sredstev in podpore za raziskave pa tudi ni bilo. Tudi oprema v tovarni je bila precej zastarela že ob namestitvi, sredstev in pogojev za realizacijo načrtovanega razvoja 3-mikronske tehnologije pa ni bilo. V drugi polovici osemdesetih je večjo podporo začel pridobivati Laboratorij za mikroelektroniko, Iskrina tovarna pa je na drugi strani vedno bolj tonila. Sprva so v Iskri še pokrivali izgube in dolgove, ob pomanjkanju podpore pa so jo leta 1989 zaprli.
Viri
82/21 : Sobotna priloga (27.02.1982, letnik 24, številka 48)(LINK) | 83/03 : Sobotna priloga (15.01.1983, letnik 25, številka 11)(LINK) | 83/21 : Delo (31.03.1983, letnik 25, številka 75)(LINK) | 84/40 : Sobotna priloga (12.05.1984, letnik 26, številka 109)(LINK) | 84/44 : “Delo (25.05.1984, letnik 26, številka 120)(LINK) | 84/47 : Delo (04.06.1984, letnik 26, številka 128)(LINK) | 84/48 : Delo (05.06.1984, letnik 26, številka 129)(LINK) | 84/56 : Sobotna priloga (23.06.1984, letnik 26, številka 145)(LINK) | 84/77 : Delo (20.09.1984, letnik 26, številka 220)(LINK) | 84/78 : Delo (21.09.1984, letnik 26, številka 221)(LINK) | 84/81 : Delo (01.10.1984, letnik 26, številka 229)(LINK) | 84/82 : Delo (02.10.1984, letnik 26, številka 230)(LINK,LINK) | 84/95 : Delo (26.10.1984, letnik 26, številka 251)(LINK) | 84/96 : Sobotna priloga (27.10.1984, letnik 26, številka 252(LINK) | 84/103 : Delo (15.11.1984, letnik 26, številka 267)(LINK) | 86/22 : Štorski železar (november 1986, letnik 26, številka 11 (LINK) | STAT-05 : Zavod RS za Statistiko: Zmogljivost in uporaba opreme za avtomatsko obdelavo podatkov 1988 (objavljena 1990)(LINK) | Informatica 84/04 : Informatica (1984, letnik 8, številka 4)(LINK) | Informatica 86/03 : Informatica (1986, letnik 10, številka 3)(LINK) | Bit 84/10-11 : Oglas in PMP-11, prvi 16-bitnik(LINK,LINK,LINK) | Moj mikro 84/06 : Slovenijales Colorgraf(LINK,LINK), Predlog sprostitve uvoza(LINK,LINK), Primerjava mikroračunalnikov(LINK,LINK) | Moj mikro 84/07 : Galaksija (LINK,LINK) | Moj mikro 84/11 : Domače tipkovnice (LINK,LINK) | Moj mikro 85/02 : Prvi domači šestnajstbitnik(LINK,LINK) | Moj mikro 85/03 : Tipkovnica Ines(LINK) | Moj mikro 87/05 : Lola 8a(LINK,LINK) | Bit 84/07 : Domači mikro(LINK,LINK,LINK) | Bit 84/09 : Iskra Spectrum 16K(LINK) | Bit 84/10-11 : Interbiro 84(LINK,LINK,LINK) | Računari 84/01 : Računar Galaksija strani 50-65(LINK) | WIKI/68 : ZX80, ZX81, ZX Spectrum, Commodore VIC-20, Commodore 64 | WIKI/69 : Apple II, Apple II plus, Ivel Ultra, Ivel Z3, Ivasim prospekti | WIKI/70 : Galeb, Orao, Orao 64, Lola 8
