Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.
Pregled vsebine:
- Hibridna integrirana vezja in IBM SLT
- Računalniki IBM/360
- IBM 360/30
- DES, Emona, Metalka, KBH, ŽTP in Železarna Jesenice
- IBM 360/20 in 360/25
- Mehanografski center, Litostroj, Saturnus, Slovenija Vino
- Gorenje, Zavod za napredek gospodarstva Celje
- Mura, Peko, AERO, Meblo
V tokratni objavi spremljamo eksplozivno rast računalništva pri nas v letih 1968 in 1969. Pišemo o revolucionarni seriji računalnikov IBM 360 in o prvih računalnikih te vrste pri nas ter o novem računalniku Zveznega zavoda za statistiko v Beogradu. Val elektronskih računalnikov je zajel celotno državo od večjih mest do bolj obrobnih regij. Mnogi izmed teh računalnikov so bili prvi računalniki na svojih območjih in so vsak po svoje prispevali k lokalnemu gospodarstvu.
Monolitna in hibridna integrirana vezja
Tudi v prvi polovici šestdesetih let so se intenzivno razvijale nove računalniške tehnologije, med njimi tehnologija integriranih vezij, ki je proti koncu desetletja postopno dozorela in postala osnova za tretjo in vse nadaljne generacije računalniških sistemov.
Z izrazom integrirano vezje se predvsem označuje vrsto monolitnih integriranih vezji v obliki čipov. Ti čipi so miniaturizirana elektronska vezja sestavljena iz množice aktivnih in pasivnih elektronskih elementov izdelanih na skupnem kosu polprevodniškega materiala. Obstaja pa še druga vrsta hibridnih integriranih vezij(HIC), ki za razliko od monolitnih vezij niso izdelana v obliki čipov, na enem kosu polprevodniškega materiala, temveč s povezovanjem več diskretnih/samostojnih komponent na skupnem izolirnem substratu, običajno keramičnem.
Komponente so na teh hibdirnih vezjih povezane s kovinskimi prevodnimi potmi, ki jih je mogoče bodisi tiskati na substrat z debeloplastno metodo, bodisi naparevati v vakuumu s tankoplastno metodo. Hibridna vezja so v zaključni fazi običajno obdana z epoksidno zaščitno plastjo. V primerjavi z monolitnimi, so hibridna vezja sicer veliko večja in njihov prenos počasnejši, vendar pa so neprimerljivo cenejša, lažja za načrtovanje in izdelavo, v nekaterih primerih pa tudi bolj primerna od monolitnih. Medtem ko se je pravi preboj monolitnih integriranih vezij in tretje generacije računalnikov zgodil šele med leti 1969-71 pa so se hibridna integrirana vezja bolj množično začela uporabljati že po letu 1964 z novo IBM tehnologijo SLT logičnih modulov. (WIKI/23)
IBM hibridna vezja SLT
Nekaj podjetij(predvsem podjetji DEC s svojimi mini računalniki in CDC s svojimi superračunalniki) je v začetku šestdesetih z raznovrstnimi tehnološkimi izboljšavami in inovativnimi rešitvami začelo spodjedati absolutno prvenstvo IBM, zato so se tu odločili za razvoj povsem nove generacije sistemov, ki bi temeljila na integriranih vezjih. Ker bi uporaba čipov v obliki polno integriranih monolitnih vezij za novo serijo lahko pomenila zamik produkcije še za dodatnih pet let, so se v IBM leta 1962 usmerili v razvoj hibridnih integriranih vezij v obliki modulov SLT(Solid Logic Technology).
Pri njihovi izdelavi so za osnovo uporabljali pasivni keramični substrat, za tisk pa hibridno debeloplastno metodo. Posamezna SLT vezja so bila izdelana v obliki približno centimeter velikih modulov. Vsak modul je vseboval na keramičnih rezinah izdelana vezja s kombinacijo upornikov in površinsko nameščenih silikonskih diskretnih diod in tranzistorjev v steklenih ohišjih. Po dvajset takšnih modulov je bilo združenih v nekakšne kartice, ki so se prek rež vključevale v sistem. Tehnologija SLT je bila za tisti čas revolucionarna, predstavlja pa tudi prvi primer serijske uporabe debeloplastne metode tiskanja vezij. Precej tvegana poteza pri načrtovanju nove družine računalnikov se je takrat vendarle obrestovala in do leta 1964 je bil ustvarjen en izmed najbolj uspešnih in vplivnih sistemov v zgodovini, sistem IBM/360. (W/05, WIKI/24)
$> V muzeju hranimo primerke tiskanih vezij zgrajenih na osnovi SLT modulov in novejših MST modulov.
IBM 360
Serija računalniških sistemov IBM 360 na principu SLT tehnologije je v primerjavi s tedaj običajno arhitekturo diskretnih tranzsitorjev predstavljala velik napredek v miniaturizaciji(približno 20:1) in zanesljivosti. Ponujala je linijo strojno in programsko kompatibilnih sistemov različnih velikosti in zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji potencialen prehod od manj zmogljivih sistemov k bolj zmogljivim. Arhitekturna združljivost različnih modelov je omogočala tudi prenos programske opreme.
Računalniki IBM/360 se zelo pogosto označujejo kot računalniki tretje generacije, vendar pa njihovi SLT moduli še vedno uporabljajo diskretne tranzistorje in diode in njihova vezja niso polno integrirana monolitna vezja, zato takšna klasifikacija vsekakor ni brez problemov. Družina IBM/360 pa brez dvoma prinaša izrazite izboljšave in inovacije v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnološke, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. (WIKI/25, W/10ga)
Periferija in OS
Ena izmed teh je bil na primer zelo inkluziven nabor standardnih vhodno-izhodnih naprav, kot so kasetnik, disk za shranjevanje podatkov, različni magnetni in optični čitalniki, čitalnik luknjanih kartic, printer, CRT zaslon in terminal, ki so omogočali enostavnejšo nadgradnjo in prilagoditev obstoječih sistemov. Kot še posebej vplivna novost se je izkazala enota za devet-tračni magnetni trak.
Druga tehnološka izboljšava je bila pripadajoča programska oprema in operacijski sistem OS/360 z osnovno podporo za programiranje. Operacijski sistem je sprva lahko poganjal le en program, kasneje pa že več hkrati (multiprograming). Programska orodja so omogočala urejanje in dostop do datotek, programiranje v simboličnem strojnem jeziku Assembler in prevajalnike za jezike FORTRAN, COBOL in PL/I. DOS/360 je nudil tudi osnovna telekomunikacijska orodja za uporabo z različnimi terminali in povezovanje sistemov v večja vozlišča. Zelo pomembna funkcija teh sistemov so bili tudi emulatorji, s katerimi je bilo možno izvajati programe napisane za starejše IBM sisteme druge generacije. (WIKI/26)
$> V muzeju hranimo tudi tipičen luknjalnik IBM 029, ki se je uporabljal z računalniki serije IBM/360.
DES Ljubljana.. prvi IBM 360/30
Leta 1966 je DES Ljubljana med prvimi našimi podjetji podpisalo pogodbo za nakup sistema 360/30. Ta je bil dobavljan konec leta 1967, po tem ko je bil sistem razstavljen na ljubljanskem sejmu Sodobna elektronika. Slovesna otvoritev računskega centra v DES je bila spomladi 1968. Udeležili so se ga predstavniki elektrogospodarstva, gostje iz Avstrije in Ljubljanske univerze, računalnik pa so opisovali kot največji elektronski sistem v Jugoslaviji in prvi večji sistem iz te serije. Z računskim centrom v DES je od samega začetka sodelovalo več podjetij in organizacij med njimi IJS, Kemijski inštitut Boris Kidrič, Ljubljanska univerza, RSNZ in drugi. Center je bil sicer ustanovljen z namenom, da bi racionalizirali in mehanizirali poslovanje na področju obračuna in fakturiranja električne energije, knjigovodstva, statistike ter za delo na znanstveno-raziskovalnem in razvojnem področju. (66/08)
IBM 360/30 in 360/40
Modela 360/30 in 360/40, predstavljena v prvi seriji leta 1965, sta v okviru prodaje IBM predstavljala več kot polovico vseh prodanih enot. Uporabljala sta poln nabor inštrukcij in emulator za programe serije IBM 1401. Možne so bile različne konfiguracije spomina od 8-64K pri manjšem 360/30 in 16-256K pri večjem 360/40. Ta je bil v praksi do štirikrat bolj zmogljiv od prvega. Uporabljala sta magnetne diskovne enote sestavljene iz več vrtljivih plošč premera 36cm z do 7Mb kapacitete in pa značilne nove vhodno-izhodne konzolne sisteme, ki so služili kot tipkovnica in printer hkrati in so omogočali interaktivno delo na računalniku. (WIKI/27, W/10gb)
Emona, Metalka, KBH, ŽTP Ljubljana, Železarna Jesenice
Kmalu za DES so isti sistem IBM 360/30 nabavili še v štirih organizacijah v Ljubljani in sicer v Emoni, Metalki, ŽTP Železniškem transportnem podjetju in KBH Kreditni banki in hranilnici. Edini tak sistem v drugih delih Slovenije je takrat dobila Železarna Jesenice.
V Železarni so imeli na tej točki že več kot 10 let izkušenj z računalniško obdelavo podatkov. Organizirali so seminarje in tečaje za svoje uslužbence in poskušali pritegniti tudi druge organizacije k sodelovanju. Priključili sta se obe drugi slovenski železarni Ravne in Štore. Nasplošno je področje proizvodnje in predelave kovin vključno s strojegradnjo in proizvodnjo prometnih sredstev eno izmed prvih in najbolj računalniško podprtih področji pri nas.
Na novem računalniku v Emoni sta obdelovala podatke tudi takrat eden izmed prvih supermarketov v Jugoslaviji, Prehrana v Ljubljani in pa agrokombinat Sadje Zelenjava v Ljubljani. Oba sta kasneje postala del Emone.
Ob obisku strokovnjaka OECD v Sloveniji leta 1969 je bil kot zgleden primer posebej izpostavljen računski center v Metalki. Njihov računalnik je obdelal okrog 1000 faktur dnevno s čimer so zabeležili vse elemente prodaje. Tu so zelo zgodaj začeli tudi s pametnim vodenjem skladišč ob pomoči elektronskega računalnika, v sedemdesetih pa je podjetje postalo eno izmed najbolj računalniško podprtih v državi. Najkasnje leta 1971 je Metalka postala tudi zastopnik za nove MDS (Mohawk data sciences) konzolne/terminalne sisteme za interaktivno delo in vnašanje podatkov prek tipkovnice neposredno na magnetne medije. Ti so bili predvsem znani po svojih klonih IBM, CDC, Univac in Burroughs terminalov.
Tudi v KBH je hitro naraščanje obsega poslovanja banke zahtevalo spremembo tehnike dela z uvedbo elektronske računalniške obdelave, zato so leta 1968 kupili sistem 360/30. S tem je odpadlo veliko administrativnega dela, poslovanje je bilo hitrejše in bolj varno, vendar pa je s stalnim naraščanjem transakcij in opravil KBH kmalu potrebovala nov večji sistem. Po zgledu zagrebške banke so v KBH načrtovali uvedbo večjega centralnega sistema z oddaljeno povezanimi računalniki in terminali v vseh bančnih poslovalnicah. V KBH je konec šestdesetih nekaj časa obdeloval podatke tudi RSNZ.
V ŽTP pa je v začetku 1970 začel s testiranjem aplikativnih programov in formiranjem podatkovnih datotek KZSZ Komunalni zavod za socialno zavarovanje Ljubljana. Njihov računalnik IBM 360/30 so uporabljali še sodelavci iz ZPIZ Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Ljubljansko železniško podjetje je bilo poleg zagrebškega prvo opremljeno z računalnikom. Leto kasneje so ga kupili tudi v Beogradu, Sarajevu in Skopju, do leta 1973 pa so načrtovali, da bi se vsa povezana podjetja priključila v obdelavo podatkov s čimer bi povečali učinkovitost in ekonomičnost transporta. (66/01, 66/02, 66/07, 66/08, 67/06, 67/09, 67/10, 68/11, 69/10, 69/11, 69/25, 70/26, 71/01e, MNZ/01, SDMI/03)
IBM 360/20 in 360/25
V drugih delih Slovenije so se v tem času zelo uveljavili predvsem najmanjši sistemi iz serije 360 in sicer 360/20 in 360/25. Samo v letih 1968 do 1970 je bilo nabavljenih kar 18 takih sistemov, kasneje pa še 10 v letih 1971/72. 360/20 je bil manjši sistem, ki se je začel prodajati leta 1966. Imel je omejen nabor inštrukcij in zato ni bil popolnoma združljiv z drugimi sistemi serije, ponujal pa je možnost spominske konfiguracije od 4-32K.
Namenjen je bil predvsem tistim organizacijam, ki so želele novejši elektronski sistem za rutinsko knjigovodsko obdelavo po starem sistemu luknjanih kartic. Prilagojen je bil za branje vnaprej sortiranih kartic s podatki, njihovo sekvenčno procesiranje in izdelovanje poročil, zato je bil tudi večinoma programiran v prilagojenem jeziku RPG(Report program generator), ki se je prvotno začel uporabljati na sistemu IBM 1401 in je v šestdesetih postal med glavnimi programskimi jezik za poslovno uporabo. (WIKI/28, W/10gc)
Po regijah – Ljubljana
Vsi sistemi IBM/360 so bili zelo popularni, še posebej pa najmanjši 360/20, zato so bili dobavni roki zanje več kot eno leto. Februarja 1968 so model 360/20 prvi (verjetno celo prvi v Jugoslaviji) dobili v Mehanografskem centru na Streliški v Ljubljani, nato pa še v Litostroju, Slovenija Vino in Saturnus.
V Mehanografskem centru na Streliški se je združilo deset ljubljanskih podjetij in skupno prispevalo sredstva za nakup računalnika. Najprej se je v Rogov računski center na Trubarjevi priključilo stanovanjsko podjetje Dom, ki je kot prvo v Sloveniji začelo z obdelavo podatkov v vsaj devetih stanovanjskih naseljih v Ljubljani. Poskusno so projekt začeli že 1967 za naselje v Prulah, takrat še na klasičnih strojih IBM v Rogu. Leta 1968 pa so že uvajali sistem po katerem bi na novem elektronskem računalniku vodili pobiranje stanarin in vseh stroškov Snage na enem mestu, sistem ki se je drugje po državi začel uvajati šele v sedemdesetih, pa še to zelo počasi.
Pred dobavo računalnika je ekipa v centru že programirali programe in jih testirali celo v tujini na računalnikih razstavljenih na sejmih in podobno. Medtem so se že šolali v Intertrade IBM šoli v Radovljici in so lahko ko je bil računalnik Februarja nameščen takoj začeli z delom. Center se je ob nakupu elektronskega računalnika preselil v nove prostore na Streliški ulici, poleg podjetij Rog in Dom pa so se priključila še druga ljubljanska podjetja Lesnina, Slovenijales, Tops, Kartonažna tovarna, Elma, Intertransport, Zavod SRS za zdravstveno varstvo in Saturnus, ki je leto kasneje dobil svoj lasten računalnik IBM 360. Prenos vseh programov iz računskih strojev je sicer trajal kar leto in pol. Kmalu po tem ko so vse obdelave že v celoti prešle na računalnik pa so kupili še dodaten računalnik IBM 360/20 z večjim pomnilnikom in dvema diskovnima enotama. Postopno so se prenehale uporabljati tudi luknjane kartice in je zajemanje podatkov v centru potekalo direktno na magnetne medije.
Tudi v Litostroju so se pogovarjali z drugimi interesenti o skupnem nakupu, z EMO v Celju in VŠOD Visoko šolo za organizacijo dela v Kranju, vendar so se v EMO takrat rajši odločili za nakup svojega računalnika in predhodno uvajanje v podjetju Saturnus. Tu so ravno takrat namreč že dobili svoj lasten računalnik 360/20 in so EMO lahko odstopili nočno izmeno. Tudi v Slovenija Vino so leta 1968 dobili IBM 360/25, na katerem je do leta 1972 občasno obdeloval podatke RSNZ. (66/08, 68/09, 66/09. 69/15, 69/28, 70/01, MNZ/01)
Po regijah – drugje po Sloveniji 1968
Drugje po Sloveniji sta bila prva 1968 v velenjskem Gorenju in v Zavodu za napredek gospodarstva v Celju. Ta je obdeloval podatke še za lokalni podjetji Toper in Polzelo. V Zavodu, ki se je podobno kot ECM v Mariboru ukvarjal z ekonomskimi analizami in projektiranjem gospodarskih programov za razvoj in boljše poslovanje podjetij, so računalnik namestili z željo da bi lahko nudili hitreješe in bolj celovite analize. V Gorenju, ki se je zelo hitro razvijal, pa se je računalništvo v naslednjih nekaj letih uveljavilo do te mere, da so imeli leta 1975 že tri elektronske računalnike.
Naslednje leto so računalnike 360/20 in 25 namestili še v murskosoboški Muri, tržiškem Peku in novogoriškem Meblu. V Celju je sistem dobil še Aero. Leta 1970 sledijo še podjetja LTH Škofja Loka, EMO Celje, Brest Cerknica, Fructal Ajdovščina, Kmetijski kombinat Žalec, Iskra Elektromehanika v Kranju in Lisca Sevnica. Mnogi-celo večina-izmed teh so prvi računalniki na svojih območjih in so dali vsak po svoje prispevek lokalnemu gospodarstvu. Marsikje so se v obdelavo namreč priključile še druge organizacije, vendar pa ti manjši 360/20 in 25 sistemi niso dopuščali dosti več kot 3 ali 4 zunanje deležnike. Z leti so mnoge izmed teh enot postajale neke vrste regionalni centri v katere so se lahko vključevala ne le podjetja, temveč tudi lokalne uprave in zavodi, zdravstveni domovi, ipd. (68/20, 69/19, 69/20, 69/23, 70/01, 70/03, 70/09)
Po regijah – drugje po Sloveniji 1969
V Muri je bila nabava računalnika del širše modernizacije in povečanja proizvodnje, ki je ustvarila pogoje za takrat visok standard zaposlenih. Mura je obdelovala podatke za svoje tri delovne organizacije in še tri zunanje naročnike. Po zaslugi natančnega in ažurnega načrtovanja z novim računalnikom so menda precej prihranili pri nabavi surovin. Tudi v Peko Tržič so računalnik kupili v okviru večjih razvojnih investicij. Do leta 1971 so imeli v računalniški obdelavi že sedem poslovalnic in celotno področje prodaje in so računalnik v celoti izkoristili za svoje potrebe.
1969 je kot prvo na goriškem začelo z obdelavo podatkov podjetje Meblo. Na uvedbo so se premišljeno pripravili in izučili skupino strokovnjakov za upravljanje s sistemom. V njihov center se je v naslednjih letih vključilo več organizacij od Skupščine občine Nova Gorica do podjetij kot so Salonit Anhovo, Vozila Gorica in Primorje Ajdovščina. Novogoriška občina je na tem sistemu kot prva v državi izvedla pilotni projekt uvajanja obdelave podatkov in razvoja ustreznih programov, ki so jih leto kasneje začele uporabljati še primorske, nato pa vse ostale slovenske občine.
Tudi v AERO Celje so nabavili sistem 360/20 in hitro spoznali pomembnost nove pridobitve. Medtem ko se je poslovna in razvojna politika pred uvedbo uravnavala po občutku, jim je računalnik omogočil hitrejše poslovne odločitve utemeljene na oprijemljivih izsledkih računalniških analiz. Nakup elektronskega računalnika in usposabljanje uslužbencev so ocenili kot eno najcenejših investicij. (69/06, 69/25, 69/26, 70/12, 70/13, 70/14, 70/27, 71/24, 71/39, 71/42, 71/49, RII/01)
$> V muzeju hranimo tudi nekaj sestavnih delov kontrolne enote IBM 2821(desno zadaj), ki se je v seriji IBM/360 uporabljala za upravljanje perifernih enot.
Zvezni statistični urad, Beograd.. IBM 360/50
Konec leta 1969 je v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu začel obratovati tudi večji sistem 360/50, takrat največji računalnik v Jugoslaviji. Ta je nadomestil že 8 let star računalnik IBM 705, jugoslovanska statistika in znanost pa sta tako spet pridobili enega izmed najnovejših elektronskih sistemov.
Posebna značilnost novega računalnika je bila možnost uporabe LCS(Large capacity storage) modulov, ki so bili zasnovani na principu magnetnih jeder in sicer do velikosti 8Mb. Ti za razliko od magnetnih plošč diskovnih enot niso imeli premikajočih delov in so tako omogočali hitrejše in bolj zanesljivo branje in zapisovanje. Računalnik je spadal v srednji razred, vendar je bil občutno bolj zmogljiv od ostalih nižjih modelov 360, imel pa je tudi nekaj drugih naprednih funkcij, ki jih ti niso imeli. Celoten sistem je tehtal kar 2-3 tone, že sama LCS enota pa eno tono. Pobudnik nakupa je bil spet en izmed slovenskih statistikov Ante Novak, ki je bil direktor Zveznega zavoda za statisitko od 1953-1963. (69/12, IDPR/01, WIKI/29, W/10gd)
.. zbral in sestavil Miha Urh
Sledi
V naslednji objavi nadaljujemo z obravnavo prvih računalnikov IBM/360 pri nas v letih od 1970 do 1972, pišemo pa tudi o računalnikih IBM 1130 in drugih mini in birojskih računalnikih, ki so se pri nas uveljavili po letu 1969. Leta 1969 naj bi bilo v Jugoslaviji od 100 do 120 elektronskih računalnikov. Računalništvo je pri nas v tem času še vedno precej pestila kadrovska podhranjenost, zato so bili računalniki marsikje površno in slabo izkoriščeni.
Viri
66/01 : Informativni fužinar (1966, letnik 3, številka 6) (LINK) | 66/02 : Informativni fužinar (1966, letnik 3, številka 10) (LINK) | 66/07 : Jeseniški Železar 1966 044 (LINK) | 66/08 : Jeseniški Železar 1966 037 (LINK) | 66/09 : Delo (16.10.1966, letnik 7, številka 282) (LINK) | 67/06 : Delo (01.08.1967, letnik 9, številka 206) (LINK) | 67/09 : Jeseniški Železar 1967 052 1968 002 (LINK) | 67/10 : Jeseniški Železar 1967 047 048 (LINK) | 68/09 : Delo (24.02.1968, letnik 10, številka 53) (LINK) | 68/11 : Delo (18.04.1968, letnik 10, številka 107) (LINK) | 68/20 : Delo (11.03.1968, letnik 10, številka 69) (LINK) | 69/06 : Delo (18.01.1969, letnik 11, številka 16) (LINK) | 69/10 : Delo (15.10.1969, letnik 11, številka 283) (LINK) | 69/11 : Delo (25.10.1969, letnik 11, številka 293) (LINK) | 69/12 : Delo (21.11.1969, letnik 11, številka 319) (LINK) | 69/15 : Emajlirec (1969, letnik 13, številka 11) (LINK) | 69/19 : Glas (22.02.1969, letnik 22, številka 15) (LINK) | 69/20 : Hmeljar (1969, letnik 23, številka 8) (LINK) | 69/23 : Brestov obzornik 1969 št.12 (LINK) | 69/25 : Delo (10.12.1969, letnik 11, številka 335) (LINK) | 69/26 : Delo (14.09.1969, letnik 11, številka 252) (LINK) | 69/28 : Delo (07.11.1969, letnik 11, številka 305) (LINK) | 69/29 : Delo (16.10.1969, letnik 11, številka 284) (LINK) | 70/01 : MERX Vestnik (November 1970, Leto 6, Številka 7) in Merx vestnik (1970, letnik 6, številka 6) (LINK,LINK) | 70/09 : Delo (21.06.1970, letnih 12, številka 166) (LINK) | 70/12 : Delo (17.12.1970, letnik 12, številka 341) (LINK) | 70/13 : Delo (24.04.1970, letnik 12, številka 112) (LINK) | 70/14 : Delo (25.06.1970, letnik 12, številka 170) (LINK) | 70/26 : Delo (28.08.1970, letnik 12, številka 233) (LINK) | 70/27 : Delo (13.11.1970, letnik 12, številka 310) (LINK) | 71/39 : Delo (19.06.1971, letnik 13, številka 164) (LINK) | 71/24 : Čevljar (1971, letnik 11, številka 9) in Čevljar (1971, letnik 11, številka 11) (LINK,LINK) | 71/42 : Delo (02.09.1971, letnik 13, številka 238) (LINK) | 71/49 : Delo (05.11.1971, letnik 13, številka 301) (LINK) | IDPR/01 : Zbornik 24. mednarodne multikonference INFORMACIJSKA DRUZBA (LINK) | MNZ/01 : Roman Batis-Od mehanografske obdelave podatkov do Schengna (LINK) | SDMI/03 : Štefan Adamič, Leo Ciglenečki, Ema Dornik, Ivan Eržen, Jože Gašperšič, Marjan Premik, Franc Košir, Brane Leskošek, Tomaž Marčun, Andrej Orel, Mojca Paulin, Vesna Prijatelj, Živa Rant, Drago Rudel, Marjan Sušelj, Špela Urh, Gaj Vidmar, Smiljana Vončina Slavec, Marija Zevnik – Slovensko društvo za medicinsko informatiko 2.del (LINK) | RII/01 : Estera Cerar, Raša Urbas in Urška Stankovič Elesini – Razvoj informacijske infrastrukture v letih 1960-1991 z primeri iz slovenske tekstilne industrije (LINK) | W/05 : The Computer museum reports (LINK) | W/10ga : IBM 360 Functional characteristics, OS/360 (LINK,LINK,LINK) | W/10gb : IBM 360/30 Functional characteristics, IBM 360/40 Functional characteristics (LINK,LINK) | W/10gc : IBM 360/20 Functional characteristics, IBM 360/25 Functional characteristics (LINK,LINK) | W/10gd : IBM 360/50 Functional characteristics (LINK) | WIKI/23 : Integrated circuit, Hybrid integrated circuits, Thick-film technology | WIKI/24 : Solid logic technology | WIKI/25 : IBM System/360, Transistorized computers | WIKI/26 : IBM System/360, IBM 2250, OS/360 and its successors | WIKI/27 : IBM 360/30, IBM 360/40 | WIKI/28 : IBM 360/20, IBM 360/25 | WIKI/29 : IBM 360/50, IBM 2361 LCS