Odpiralni čas: četrtek in petek 16:00-20:00, sobota 10:00-16:00. Muzej je zaprt ob nedeljah in vseh praznikih.
Zapuščina napredne informatizacije
Zapuščina napredne informatizacije mesta Ljubljane kot popotnica za prihodnost razvoja digitalizacije na Slovenskem
Računalniški muzej v Ljubljani skupaj s soorganizatorjema Inštitutom za novejšo zgodovino in Inštitutom Jožef Stefan organizira mednarodni strokovni posvet Zapuščina napredne informatizacije. Posvet se bo odvil v ponedeljek, 13. 6. 2022, med 14. in 18. uro z vabljenimi udeleženci s področja informacijske tehnologije, digitalne humanistike, prava, podjetništva in muzejskih znanosti. Enodnevni dogodek bo potekal v živo v Računalniškem muzeju v Ljubljani kot zaprti dogodek za predstavitev strokovnih prispevkov in izmenjavo mnenj med govorci ter izbranimi vabljenimi strokovnjaki. Ključna spoznanja s posveta bomo naknadno objavili v elektronski publikaciji.
Cilj posveta je prispevati k razumevanju softverske dediščine in izzivov pri zagotavljanju kontinuitete ter sooblikovanje smernic za hrambo softverske dediščine v Sloveniji. V ključnih strateških dokumentih javnih politik in muzejskih praksah za področje dediščine smo namreč zaznali izostanek v obravnavi softverske dediščine in se soočili z naslednjimi vprašanji: Katero softversko dediščino bomo v Sloveniji pustili zanamcem?, Kako primerno hranimo programsko opremo?, Kakšni so izzivi pri muzealizaciji?, Na katere pravne izzive lahko naletimo?, itd.
Dogodek sta podprla Mestna občina Ljubljana in Francoski inštitut v Sloveniji.
Povezava do zbornika: https://sistory.github.io/The_Legacy_of_Advanced_Informatization/index-sl.html
Urnik strokovnega posveta 13.6.2022:
Prvi sklop
14:00 – 14:20 prihod in pozdrav – Gaja Zornada (Računalniški muzej)
14:20 – 14:40 dr. Roberto Di Cosmo (UNESCO Software Heritage Foundation),
Uvodno predavanje o softverski dediščini
14:40 – 15:00 mag. Borut Kumperščak (Računalniški muzej, Oddelek za interaktivno preservacijo),
Bitne lopate in drugi artefakti
Povzetek:
Današnje programje je tipično zelo kompleksen sestav izvorne kode, ogrodij in odvisnosti, strojne kode, programskega okolja, strojne opreme, vhodne in izhodne podatkovne množice, ter seveda zalednega podpornega sistema, sistemov za vodenje različic, orodij za kontinuirano inegracijo in uvajanje, orodij za načrtovanje funkcionalnosti in sledenje hroščem, itd. Razvoj praktično nikoli ni dokončan. Hkrati je softver dinamična kategorija, ki obsega sofisticirane inženirske prakse, upravljanje s kolektivnim znanjem, ter odseva poslovne, pravne in družbene prakse okolja in časa, v katerem je nastal.
Iz zbirke Računalniškega muzeja si bomo pogledali primer softvera, pri katerem je ohranjena izvorna koda, a zaenkrat nimamo ohranjenega primernega okolja, na katerem bi jo lahko prevedli in pognali, ter soroden primer, pri katerem so ohranjeni izhodni podatki, poznamo tudi ustrezne vhodne podatke, a sama koda je izgubljena.
15:00 – 15:20 dr. Saša Divjak (profesor Emeritus Fakulteta za računalništvo in informatiko),
Razvoj in zastaranje programov – Izziv in nočna mora programerjev
Povzetek:
Prispevek bo obravnaval probleme, ki jih programerjem in uporabnikom programov predstavlja nenehno pojavljanje novih in novih različic programskih jezikov, programskih knjižnic in razvijalskih orodij ter platform. Poseben problem je tudi vzdrževanje programov, ki sčasoma izgubljajo podporo tako v aparaturni kot v sistemski programski opremi. Predstavitev bo začinjena s konkretnimi primeri. Temeljila bo na pogledih programerja- razvijalca kot tudi na potrebah po nenehnem posodabljanju učenja in poučevanja programskih jezikov in programiranja. Posegala bo v izkušnje z razvojem programov v zgodnjih 70 letih prejšnjega stoletja vse do problematike, s katero se srečamo v sodobnem povezanem svetu in z mobilnimi aplikacijami. Na koncu bo podano še špekulativno razmišljanje o prihodnosti programiranja.
15:20 – 15:40 mag. Silvana Žorž (Digitalna humanistka),
So vrednote v razvoju programja časovno občutljive ali jih lahko shranimo?
Povzetek:
Etični vidiki tehnologije izvirajo iz bolj ali manj eksplicitnih družbenih norm in vrednost kot jih je sprejelo določeno družbeno okolje ali kultura (Stahl, Timmermans & Mittelstadt, 2016, pp. 55-58). Po Friedmanu, vrednote zaobjemajo, kaj oseba ali skupina ljudi obravnavajo kot pomembno v življenju. Čeprav se že desetletja opravljajo raziskave na področju računalniške etike, nimamo konsenza okrog glavnih elementov, ki računalniško etiko definirajo (Stahl et al., 2016).
Z razširjanjem prisotnosti in uporabe računalniške tehnologije se povečuje potreba po razumevanju etičnih vidikov računalništva med računalničarji in drugimi tehničnimi strokovnjaki. Ta prispevek bo z metodo obratnega inženirstva raziskal ali lahko retrospektivno analiziramo računalniško programje z vidika vrednostnih sistemov.
Skozi intervjujev, pregled literature in analizo praktičnih postopkov za vključevanje koncepta vrednost v razvoj programske opreme, bomo poskusili odgovoriti na vprašanje, kako težko je prepoznati in “shraniti” vrednote, da ohranimo zgodovinski kontekst in norme, iz katerih je obravnavani softver izšel.
15:40 – 16:00 dr. Primož Jakopin,
Od BESS do EVA, Arhivski izziv
Povzetek:
Ohranjanje preteklega programja in njegove dediščine je akutna in pomembna problematika in ideja Računalniškega muzeja, da se z njo spoprime, prihaja ob primernem času. Nekaj zgodnjih protagonistov iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je še vedno z nami. Najpomembnejši vidik zapuščine je problemsko razmišljanje, ki je bilo uporabljeno in zaobjeto v programih iz preteklosti, ideje, ki so v veliko primerih ohranile relevantnost za prihodnje delo.
Po omembi prvega slovenskega računalniškega programskega orodja v širši rabi STRUCTRAN, predobdelovalnika kode FORTRAN iz leta 1975, avtor oriše svoj prispevek na področju programja predvsem za mikroračunalnike, od BESS v letih 1982/83, preko INES do STEVE (pozna 1980ta) ter EVA/NEVA v devetdesetih (EVA se še vedno posodablja).
Avtor razpravlja o izvedljivosti rešitve, podobne Wikipediji za predstavitev programja kot spletne muzejske razstave, kjer uporabnikova interakcija ne bi bila omejena le na splošne komentarje, temveč bi uporabniki lahko prispevali poleg primerov uporabe tudi k vsebini določene programske kode.
Drugi sklop
16:20 – 16:40 dr. Andrej Pančur (Inštitut za novejšo zgodovino),
Odprta znanost in softverska dediščina: primer hrambe programske opreme v raziskavah digitalne humanistike
Povzetek:
Odprta znanost ne zajema zgolj odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov, temveč tudi do programske opreme, ki je nastala kot rezultat raziskav. Če se bodo morali v novem okvirnem programu EU za raziskave in inovacije Obzorje Evropa v primeru znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov raziskovalci brez izjem držati načel odprte znanosti, je pri programski opremi v raziskavah to še vedno le priporočilo. Kljub temu pa se v raziskovalni skupnosti zavedanje o pomenu hrambe programske opreme v raziskavah v zadnjih letih vedno bolj utrjuje. Avtor bo predstavil glavne pobude in rešitve na tem področju. Posebno pozornost bo namenil problemu hrambe rezultatov digitalno humanističnih projektov, pri katerih je potrebno poskrbeti za čim bolj celovito digitalno hrambo ne le raziskovalnih podatkov, temveč v okviru delujočih digitalnih izdaj tudi prezentacij, funkcionalnosti in programske kode. To je velik izziv predvsem za manjše digitalno humanistične projekte z omejenim financiranjem, ki ne omogoča dolgoročnega vzdrževanja tehnično zahtevnih digitalnih izdaj. Kot alternativna rešitev se ponujajo rešitve, ki jih v zadnjih letih ponuja hiter razvoj statičnih spletnih strani. Avtor bo tako predstavil nekatere rešitve, ki so jih razvili na Inštitutu za novejšo zgodovino v okviru izvajanja raziskovalne infrastrukture slovenskega zgodovinopisja in raziskovalne infrastrukture za digitalno humanistiko.
16:40 – 17:00 dr. Nataša Milić-Frayling (ustanoviteljica in direktorica Intact Digital Ltd, profesorica Emerita,
University of Nottingham),
Trajnostna raba programja za dolgoročni dostop do digitalne dediščine
Povzetek:
Osnova digitalnih medijev je računalniška. Brez računalniškega programja se digitalno enkodirane vsebine ne da interpretirati, predstaviti in izkusiti. Vendar pa je pomembnost računalniškega programja pogosto spregledana.
V reguliranih okoljih se morajo digitalni podatki hraniti desetletja in programi morajo ohraniti funkcionalnost za rekonstrukcijo preteklih študij in poustvaritev podatkovnih analiz. To predstavlja velik izziv zaradi hitrega zastaranja programske opreme. Podobno zahteva avtentična predstavitev vsebin posebno obravnavo, ker združuje podedovano programje in sodobne tehnologije, da omogoči želeno uporabniško izkušnjo umetniških del.
Prizadevamo si za sistematičen in načelen pristop k dolgotrajni obravnavi programja, da bi zagotovili dostopnost digitalnih vsebin dokler se bodo potrebovale. Razvili smo ogrodje za oceno in preprečevanje rizikov povezanih z inštalacijami zapuščinskega programja in se zavzemamo za razvoj ekonomsko trajnostnih rešitev za opolnomočenje digitalni skupnosti različnih javnost in industrijskih sektorjev.
17:00 – 17:20 Matija Šuklje (Višji pravnik, Liferay),
Pravni izzivi hrambe programske opreme
Povzetek:
Arhiviranje in priobčevanje javnosti računalniških programov je za muzej lahko velik izziv. Še posebej, ker avtorsko pravo ne pokriva dobro programske opreme, še manj pa z muzeastičnega vidika. Kar dodatno zakomplicira tematiko, je dejstvo, da je programska oprema le redko samo koda, ampak je pogosto sestavljena iz različnih komponent, za katere veljajo različne pravice in obveznosti. V tem predavanju se bomo dotaknili teh izzivov ter, upamo, tudi rešitev.
17:20 – 17:40 Boštjan Špetič (Računalniški muzej, Vodja kustodiata),
Večno mlad
Povzetek:
Vodja muzejske zbirke v računalniškem muzeju nas popelje na romantično pot zgodbe o pozabljenem računalniku in računalniškem programu, ki je bil izgubljen, a ponovno najden. Ogledali si bomo praktični primer, ki bo ilustriral širok nabor izzivov pri ohranjanju programja in programske dediščine ter naslovili pomembnost in učinek pravilno izvedene in predstavljene rekonstrukcije.
17:40 – 18:00 Franc J. Zakrajšek (Urbanistični inštitut Republike Slovenije)
Pogled v zgodovino digitalizacije ljubljanskega urbanizma
Povzetek:
Prehod iz analognega v digitalni medij je za urbanistično zasnovo mest in urejanje prostra pomenil velik tehnični in upravni napredek. Izzivi, s katerimi se je zgodnje informatizacijsko delo ukvarjalo, so danes skorajda nepredstavljivi. Kljub marsikaterim velikim naporom pa je Slovenija in predvsem Ljubljana v tem delu digitalizacije stala med prvimi na svetu in popolnoma v koraku s časom. To je del zgodovine, ki se na upravljanju bivanjskega prostora, kulturne dediščine in nenazadnje na prisotnosti napredne digitalne tehnologije pozna še danes.
Biografije
Roberto Di Cosmo
Roberto di Cosmo, Software Heritage, je računalniški znanstvenik in prvi direktor IRILL, pobude za inovacije in raziskave proste programske opreme (La Recherche et l’Innovation sur le Logiciel Libre). Po skoraj skoraj desetletju poučevanja na Ecole Normale Supérieure v Parizu je Roberto leta 1999 postal redni profesor računalništva na Univerzi Paris Diderot. Aktivno se ukvarja z raziskavami na področju teoretičnega računalništva, zlasti funkcionalnega programiranja, vzporednega in porazdeljenega programiranja, semantike programskih jezikov, sistemov tipov, prepisovanja in linearne logike. Zdaj se osredotoča predvsem na nove znanstvene probleme, ki jih je prinesla splošna uveljavitev proste programske opreme, s posebnim poudarkom na statični analizi velikih zbirk programske opreme, ki so bili jedro evropskega raziskovalnega projekta Mancoosi. Z velikim zanimanjem spremlja razvoj naše družbe pod vplivom informacijske tehnologije in je dolgoletni zagovornik proste programske opreme, saj je od leta 1998 prispeval k njeni uveljavitvi s knjižno uspešnico ‘Ugrabitev sveta’. Oktobra 2007 je ustanovil tematsko skupino za prosto programsko opremo pri podjetju Systematic, ki je v zadnjih desetih letih spodbudila nastanek več kot 60 odprtokodnih raziskovalnih in razvojnih projektov. Di Cosmo je bil zgodnji član AFUL, združenja francoske skupnosti uporabnikov Linuxa in proste programske opreme, znan pa je tudi po svoji podpori gibanju za odprtokodno programsko opremo. Njegov najbolj znan prispevek k Linuxu je prva “živa” distribucija Linuxa (2000 do 2002), demolinux, ki je omogočila zagon Linuxa s CD-ROM-a brez namestitve celotne distribucije. Leta 2015 je ustanovil in zdaj vodi Software Heritage, pobudo za vzpostavitev univerzalnega arhiva vse javno dostopne izvorne kode.
Andrej Pančur
Andrej Pančur, vodja Infrastrukturnega programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja, dejaven na področju digitalne humanistike in direktor Inštituta za novejšo zgodovino, Ljubljana. Doktoriral leta 2002 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakulteta Univerze v Ljubljani z disertacijo Monetarna politika v habsburški monarhiji in Slovenci (1848-1914). Magistriral leta 1999 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakulteta Univerze v Ljubljani s temo Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem. Leta 2000 je bil štipendist na Inštitutu za evropsko zgodovino (Institut für Europäische Geschichte) v Mainzu v Nemčiji. Od leta 1996 je zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino. Med leti 2002 do 2015 je bil na inštitutu član raziskovalnega programa za gospodarsko in socialno zgodovino, od leta 2022 je član novega raziskovalnega programa Digitalna humanistika: viri, orodja in metode. Bil je član večih raziskovalnih projektov, mdr. je vodil projekt Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju. Od leta 2011 deluje v Raziskovalni infrastrukturi slovenskega zgodovinopisja, kjer je odgovoren za tehnološki razvoj, raziskovalne podatke, digitalne izdaje ter prenos digitalnih humanističnih tehnik in metod v slovenski raziskovalni prostor.
Primož Jakopin
Primož Jakopin je že v študentskih letih odkril željo po pisanju računalniških programov. Napisal je urejevalnik besedil Ines, po katerem je ljubljansko podjetje Tipro takrat poimenovalo čisto pravo slovensko tipkovnico. V svoji karieri je napisal IBIS (Integralni bolnišnični informacijski sistem), BIOS (BioMedicina Slovenica), urejevalnike BESS (Basic Editor for the Sinclair Spectrum, 1983), TESS (Text Editor for the Sinclair Spectrum, 1983), INES (INformation Editing System, 1983), EVE (EVent Editor, 1986) in STEVE (ST EVent Editor for Atari ST, 1986). Njegovo znanstveno in pedagoško delo je predvsem s področja korpusnega jezikoslovja. Povezano je po eni strani z gradnjo in uporabo besedilnega korpusa Nova beseda, po drugi pa s pripravo in spletno uporabo slovarskih del. Vodil je digitalizacijo Slovarja slovenskega knjižnega jezika ter zbranih del Ivana Cankarja, Cirila Kosmača in Draga Jančarja. Napisal je več računalniških orodij za pripravo in uporabo besedilnih in slovarskih podatkovnih zbirk, znana sta urejevalnik EVA in spletni iskalnik NEVA. Od leta 1993 do 2001 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti kot asistent, po letu 2001 dopolnilno kot docent na področju jezikovnih tehnologij. Predaval je več predmetov s področja jezikovnih tehnologij ter računalniške analize besedil, sodeloval je tudi pri podiplomskem študiju. Od leta 1989 do 1996 je pogodbeno sodeloval z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, od 1996 do 2001 je bil tam dopolnilno zaposlen, od leta 2001 pa s polnim delovnim časom kot vodja Laboratorija za korpus slovenskega jezika.
Matija Šuklje
Pravnik po izobrazbi in heker po duši, Matija Šuklje se najbolje počuti na stičišču obeh svetov. Od poznih 90. naprej se ukvarja s FOSS (Free & Open Source Software) in ima izkušnje na to temo tako v javnem, nevladnem ter gospodarskem sektorju. Dolga leta je vodil največjo globalno mrežo pravnikov, ki se specializirajo z odprto-kodne tematike, katere aktivni član je še vedno. Trenutno je Senior IP Counsel v mednarodnem podjetju Liferay.
Borut Kumperščak
Borut Kumperščak vodi Oddelek za interaktivno perzervacijo Računalniškega muzeja, je ustvarjalec, kreativni inženir in podjetnik na področjih računalniške grafike, interaktivnih izkušenj, virtualne in razširjene resničnosti, zdravstvene in okoljske senzorike, ter strojnega učenja. Trenutno dela v Laboratoriju za podatkovne tehnologije na Fakulteti za računalništvo UL, kjer si prizadeva razširiti uporabo Slovenščine v digitalnih okoljih. Je soustanovitelj in tehnološki direktor podjetja UNIKI, ambasador softverske dediščine pri Software Heritage. Leta 2019 je osvojil 1. Mesto na dogodku BR4IN.IO Brain-Computer User Interface Designers’ Hackatonu, projekt Popcorn vs. Unicorn, Trbovlje in nagrado za projekt Phenakistomixer v okviru letnega Cocktail Robot Awards v15.0 for Cocktail Culture.
Boštjan Špetič
Boštjan Špetič je Vodja muzejske zbirke Računalniškega muzeja, ambasador softverske dediščine pri Software Heritage, podjetnik in mentor startupov, ki trenutno živi v Sloveniji, vendar je tesno povezan z New Yorkom, kjer je živel večino zadnjega desetletja. Boštjan Špetič je soustanovil, zgradil in prodal dva izdelka v okviru istega zagonskega podjetja Zemanta. Prvi je osebni pomočnik, ki je temeljil na semantičnem spletu in je bil prodan neodvisnemu založniško-tehnološkemu podjetju Sovrn, drugi pa prva programatična oglaševalska platforma (DSP), specializirana za nativno oglaševanje, ki je bila prodana podjetju Outbrain. Špetič trenutno dela v skupini za razvoj podjetja Outbrain kot produktni specialist, je mentor več podjetnikom, član upravnega odbora podjetja Rock Content in vodi Računalniški muzej.
Silvana Žorž
Silvana Žorž, magistra digitalne humanistike (KU Leuven) in magistra ekonomije (Master in Business and Administration – IBM, Univerza v Ljubljani). V magistrskem delu je raziskovala odkrivanje diskriminatornih faktorjev pri oblikovanju programske opreme, in sicer pod mentorstvom dr. B. Berendt (KU Leuven, Belgija). Magistrsko delo je opravila s cum laude, svoje delo pa posvetila vrednostnemu sistemu v oblikovalski metodologiji programske opreme. Sodelovala je s številnimi podjetji (Google, Outfit7…) na področju digitalnega marketinga, razvoja digitalnih produktov, raziskovanju trga in potrošniških navad. Trenutno je zaposlena pri digitalni agenciji Red Orbit.
Nataša Milić-Frayling
Nataša Milić-Frayling je ustanoviteljica in direktorica podjetja Intact Digital, ki nudi platformo in storitve za gostovanje podedovanih programskih namestitev z namenom omogočanja dolgotrajne berljivosti in uporabe digitalnih podatkov. Intact Digital posluje z visoko reguliranimi sektorji kot sta farmacevtska industrija in naravoslovna znanost, kjer nudi podporo pri doseganju skladnosti s predpisi za regulacijo podatkovne integritete, rekonstrukciji raziskav in ponovljivosti podatkovne analize, vključno s strojnim učenjem in umetno inteligenco.
Nataša ima 25 let izkušenj v računalniški znanost in inovacijah, vključno s 17 leti izkušenj v Microsoft Research (MSR). Je avtorica preko 100 raziskovalnih objav in je navedena na ducatih odobrenih patentov. Poleg raziskav je Nataša pri MSR vodila raziskovalno partnerski program, kjer je promovirala sodelovanje z inovacijskimi partnerji na stratešikih izzivih, vključno z digitalno perzervacijo in dolgotrajnim dostopom do digitalnih vsebin (EU projekta PLANETS in SCAPE). Je profesorica emerita na Univerzi v Nottinghamu, kjer je 5 let vodila oddelek a podatkovne znanosti, prispevala k univerzitetnim raziskovalnim strategijam na področju podatkovnih znanosti in umetne inteligence.
Nataša se v širšem strokovnem krogu aktivno angažira ob kritičnih vprašanjih, ki se porajajo ob razširjeni rabi digitalne tehnologije od profesionalne etike, zasebnosti in jasnosti zasnove ter digitalne zastarelosti in odgovornega inoviranja. Je članica preservacijskega pod-komiteja v UNESCO Memory of the World Programme in predseduje delovni skupini za raziskave in tehnologijo pri projektu UNESCO PERSIST. Nataša je aktivna članica Association for Computing Machinery (ACM). Bila je svetnica v ACM Europe Council in predsedovala ACM Women Europe Executive komiteju.
Franc J. Zakrajšek
Franc J. Zakrajsek je matematik, višji raziskovalec, računalniški programer in svetovalec, ki od 1970ih let dalje razvoja geografsko informacijske sisteme za urbanizem in sorodna področja. Njegovo delo se osredotoča na inovativne pristope, metode, simulacijske modele in uvaja umetno inteligenco v e-načrtovanje. Do leta 2015 je deloval je kot član slovenske strokovne skupine za digitalizacijo in digitalno perservacijo, ki jo je ustanovila Evropska komisija. Je začetnik Registra slovenske kulturne dediščine. Sodeloval je v več EU projektih, ki so uvajali geoprostorske informacije in 3D modeliranje v področja kulturne dediščine, muzejev, knjižnic in arhivov kot del Europeana-evropske digitalne knjižnice in razvil vseevropski e- kulturni zemljevid eCultureMap. Vodil je številne lokalne in nacionalne projekte in bil poklican za predavatelja pri UNDP, UN-HABITAT in TAIEX. Bil je svetovalec za InterAmerican Development Bank razvojno banko in objavil več kot 500 člankov in prispevkov.
