V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili mikroračunalniški revoluciji. Spremljamo pojav prvih mikroračunalnikov pri nas in razvoj domače mikroračunalniške proizvodnje. Obravnavamo različne razvojne stopnje in vidike mikroračunalništva, njegov vpliv na razvoj osebnega računalništva, splošne povezljivosti in računalniške kulture v družbi.
Pojem osebni računalnik pogosto uporabljamo za vse vrste mikroračunalnikov, od hišnih do poslovnih in znanstvenih. V ožjem pomenu pa pojem označuje 16-bitne mikroračunalnike značilne za prvo polovico osemdesetih in prve mikroračunalnike z grafičnim uporabniškim vmesnikom, ki so postali bolj dostopni nekje sredi osemdesetih. Osebni mikroračunalniki so temeljito spremenili stanje na področju računalništva tudi pri nas. Uporabo so razširili na precej večji krog področji in uporabnikov. Prvi osebni mikroračunalniki IBM PC so k nam prišli leta 1985, kmalu za tem pa še ceneni PC-združljivi mikroračunalniki. Svojo prvo PC-združljivo napravo Partner/AT so v podjetju Iskra Delta predstavili leta 1987.
Miniračunalniki in osebno računalništvo
Trend osebnega računalništva v smislu naprav, ki omogočajo izključno in neposredno uporabo enega uporabnika, lahko zasledujemo vse do prvih miniračunalnikov. Seveda pa tu še ne govorimo o zasebni uporabi. Cena miniračunalnikov je bila res vsaj desetkrat nižja od tipičnih velikih računalnikov, vendar se je še vedno gibala nekje med deset in stotisoč dolarji. Miniračunalniki so zato kot osebni računalniki lahko služili kvečjemu zelo omejenemu krogu akademskih in znanstveno-raziskovalnih uporabnikov. Razvoj osebnega računalništva se je nato sredi sedemdesetih navezal na novo precej cenejšo vrsto mikroračunalnikov. Vzporedno pa je še vedno potekal tudi z izpopolnitvijo posebne vrste namiznih miniračunalnikov.
Razvoj namiznih miniračunalnikov je v sedemdesetih tekel v dve glavni smeri. Po eni strani so izdelali vrsto manj zmogljivih namiznih miniračunalnikov, ki so služili predvsem kot aktivni terminali z omejenimi zmogljivostmi za zajemanje in pripravo podatkov. Najbolj pogosto so posegali na področje poslovne in pisarniške uporabe. Te naprave pa so bile dovolj majhne, da jih lahko uvrstimo celo med prve prenosne računalnike. V drugi polovici sedemdesetih so tu proizvajalci začeli procesne enote že nadomeščati z 8-bitnimi mikroprocesorji. Po drugi strani so izdelali tudi bolj zmogljive namizne miniračunalnike, predhodnike grafičnih osebnih mikroračunalnikov in bolj zmogljivih znanstvenih mikroračunalnikov (Workstation). Tu so naprednim zmogljivostim lahko zares zadostili šele 32-bitni mikroprocesorji.
Najbolj značilne namizne miniračunalnike so v sedemdesetih razvijali v podjetjih HP in IBM. Namizne miniračunalnike HP 9830 in 9845 so konec sedemdesetih nasledili mikroračunalniki HP 85 in 86, namizne miniračunalnike IBM 5100, 5110 in 5120 pa mikroračunalnik IBM System/23 Datamaster, neposredni predhodnik revolucionarnega IBM PC. Posebno mesto med bolj zmogljivimi namiznimi miniračunalniki, ki so utemeljili koncept grafičnega uporabniškega vmesnika (GUI) in hitrega krajevnega omrežja (LAN), zasedata Xerox Alto in njegov naslednik iz začetka osemdesetih Xerox Star.
Osebni mikroračunalniki
Osebno računalništvo danes povezujemo s posebno vrsto namiznih mikroračunalnikov (Desktop computer). Ta vrsta mikroračunalnikov je nastala v osemdesetih s postopnim zbliževanjem zmogljivosti cenejših poslovnih in dražjih grafičnih in znanstvenih mikroračunalnikov. Na mikroračunalniški trg so takrat končno resno vstopili tudi najbolj uspešni računalniški proizvajalci (IBM, DEC in HP) in izdelali prve 16-bitne mikroračunalnike. Posebno prelomnico tu predstavlja mikroračunalnik IBM Personal Computer (PC), ki je v prvi polovici osemdesetih vzpostavil povsem nova merila v poslovnem mikroračunalništvu. Osebno računalništvo se zato v nadaljevanju še posebej tesno povezuje prav s PC-združljivimi mikroračunalniki.
Po prvih poskusih z namiznimi miniračunalniki so v IBM že konec sedemdesetih začeli razmišljati o izdelavi lastnih 16-bitnih mikroprocesnih enot enakovrednih njihovim procesnim enotam IBM/370. Hitre spremembe na področju mikroračunalništva pa so nato zahtevale povsem nov pristop. V podjetju so preusmerili zasnovo svojega prvega resnega poslovnega mikroračunalnika iz takšne utemeljene na originalnih delih k takšni utemeljeni na standardnih delih drugih proizvajalcev. Razvojna ekipa je s tem pristopom lahko v zelo kratkem času izdelala napravo primerno za uporabo in prodajo. Prve mikroračunalnike IBM PC in PC XT so utemeljii na 16-bitnih mikroprocesorjih Intel 8088. Naslednike PC AT so leta 1984 utemeljili že na bistveno bolj zmogljivih mikroprocesorjih Intel 286.
Grafični mikroračunalniki
V tem času pa so proizvajalci izdelali tudi posebno novo vrsto grafičnih mikroračunalnikov. Ti so po pravilu temeljili na drugačnih 16-bitnih mikroprocesorjih Motorola 68000, ki so se odlikovali tudi z nekaj 32-bitnimi značilnostmi. Poganjali so revolucionarne nove grafične uporabniške vmesnike. Od bolj zmogljivih znanstvenih mikroračunalnikov se te naprave razlikujejo predvsem po uporabniško prijazni programski in strojni opremi. Namenjene so bile namreč predvsem pisarniškim in poslovnim uporabnikom, cenejše pa tudi zasebnim uporabnikom.
Tradicionalno so uporabniki računalniku posredovali ukaze v paketih. Prvi korak v smeri neposredne uporabe predstavljajo vmesniki z ukazno vrstico in menijski vmesniki. Tak koncept neposredne uporabe so v sedemdesetih utemeljili miniračunalniki in veliki računalniki s časovnim dodeljevanjem. Bistven preskok v neposredni uporabi pa so nato prinesli osebni mikroračunalniki. S pomočjo bolj zmogljivih 16- in 32-bitnih mikroprocesorjev so v osemdesetih utemeljili in postopno dovršili uporabo grafičnih vmesnikov. Z novimi vnosnimi napravami kot so računalniške miške je uporabnik prvič upravljal in komuniciral z računalnikom neposredno v praktičnem grafičnem okolju. Grafične uporabniške vmesnike so uredili s pomočjo slikovnih pripomočkov kot so namizje, okna in ikone.
Koncept izvira iz laboratorija Xerox PARC, kjer so ga že na začetku sedemdesetih razvili za svoj neobičajni namizni miniračunalnik Alto. Dostop do tovrstnih zmogljivosti so proizvajalci v osemdesetih postopno razširili na običajne zasebne uporabnike. Prvi so koncept povzeli v podjetju Apple za osebna mikroračunalnika Lisa in Macintosh. Sredi osemdesetih so različni proizvajalci izdelali še več tovrstnih mikroračunalnikov s tekmujočimi grafičnimi uporabniškimi vmesniki. Najbolj poznani so Mac OS za Apple Macintosh, GEM podjetja Digital Research za Atari 520ST, Workbench za Amiga 1000 in Windows podjetja Microsoft za PC-združljive računalnike. Slednji je med uporabnike sicer prišel zadnji, a je požel tudi daleč največ uspeha.
Mikroračunalniki IBM PC pri nas
Osebni mikroračunalnik IBM PC je na trg prišel jeseni 1981. V nasprotju z utečeno prakso podjetja so ga po zgledu drugih mikroračunalnikov prodajali kar v tehničnih trgovinah. Leta 1983 so skupno prodali že več kot 750 tisoč mikroračunalnikov PC in PC XT, vsaj polovico tudi običajnim zasebnim uporabnikom. V razvitih državah je cena računalnika PC XT dosegala razmeroma zmerno raven povprečne delavske plače. K nam so mikroračunalniki PC in PC XT prišli spomladi 1985. Sprva so bili za domače kupce dostopni le za dolarje. Kljub zaščiti domače proizvodnje pa so v tem času pridobili tudi uradno podporo za opremo osnovnih in srednjih šol.
Do konca leta so v zastopništvu IBM Intertrade mikroračunalnike PC in PC XT začeli sestavljati sami. Domači kupci so jih tako lahko prvič dobili tudi za dinarje. Domače različice s skupnim nazivom IBM IT (Intertrade) so opremili s periferno opremo domačih proizvajalcev. Dodali so tipkovnice ljubljanskega Tipra, monitorje velenjskega Gorenja in tiskalnike zagrebškega TRS. V podjetju so začeli razvijati tudi poslovenjeno programsko opremo za avtomatizacijo pisarniških opravil, finančnega knjigovodstva, projektiranja in podobno. V Mostah so zgradili znatne proizvodne zmogljivosti. Leta 1987 so sami sestavili in prodali že več kot tisoč mikroračunalnikov, proizvodnjo pa so nato s podporo IBM povečali na več tisoč letno.
PC-združljivi mikroračunalniki
Po zgledu takrat še daleč najbolj uspešnega mikroračunalnik Apple II, so tudi v IBM svoj prvi osebni mikroračunalnik zasnovali na odprtem konceptu. Ne le, da so za osnovno in dodatno strojno opremo računalnika uporabili sestavne dele drugih proizvajalcev, tudi k razvoju operacijskega sistema in osnovne programske opreme so povabili druge proizvajalce. Računalniku so priložili podrobne specifikacije vseh značilnosti in standardov, ki so bistveni za njegov ustroj. Poleg načrtov logičnih in tehničnih vezij, sistemskih vodil in podobno so dodali tudi dokumentacijo osnovne programske opreme s komentarji. Uporabnikom, še posebej pa zainteresiranim proizvajalcem so tako bistveno olajšali samostojen razvoj povsem združljive strojne in programske opreme.
Odprta zasnova mikroračunalnika je dodobra pretresla trg in povzročila pravo revolucijo. Poteza je spodbudila bliskovit nastanek celotne proizvodne verige združljive strojne in programske opreme, od cenejše do dražje. Spodbudila pa je tudi proizvodnjo celotnih PC-združljivih osebnih mikroračunalnikov, običajno precej cenejših od originalnih naprav. Ti kloni so slednje kmalu zasenčili tako po številčnosti kot po zmogljivostih. Najbolj je tu zaslovelo podjetje Compaq. Cenene PC-združljive mikroračunalnike pa so posebej množično proizvajali na bližnjem in daljnem vzhodu. Njihove skupne značilnosti so bile poleg 16-bitnih mikroprocesorjev Intel še sistemska vodila ISA (Industry standard architecture) in operacijski sistem MS-DOS.
PC-združljivi mikroračunalniki pri nas
PC-združljive mikroračunalnike so pri nas začeli prodajati nekje jeseni 1986. Prvi so domače različice predstavili v Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije. Pod skupnim nazivom Sokol so najprej prodajali cenene različice mikroračunalnikov IBM PC in PC XT. Leta 1987 so pod nazivi Gepard in Delfin predstavili še 16- in 32-bitni različici mikroračunalnikov PC AT. V Ljubljani so medtem ustanovili prvo malo podjetje pri nas Mikrohit. Tudi njihovi PC-združlljivi mikroračunalniki Mikrohit PC so bili uspešni na domačem trgu. Ustanovili so še podjetje Mikroada, ki je prevzelo razvoj domače programske opreme zanje. PC-združljiv mikroračunalnik PC YU pa so predstavila tudi podjetja Eletrokovina, Konim in Slovenijales.
V podjetju Iskra Delta so PC-združljiv mikroračunalnik začeli načrtovati že leta 1985, predstavili pa so ga skoraj dve leti kasneje, ko so domači trg že preplavile cenene naprave ZOTKS, Mikrohit in drugih. Svojo PC-združljivo različico Partner/AT so izdelali po zgledu IBM PC AT z mikroprocesorjem Intel 286, delovnim pomnilnikom (RAM) velikosti 1 MB in operacijskim sistemom MS-DOS. Tržili so ga kot poslovni mikroračunalnik primeren za bolj zahtevna opravila kot je računalniško podprto načrtovanje (CAD), vodenje proizvodnje in avtomatizacija pisarniškega poslovanja. Njegova cena je dosegala večkratnik najdražjih tujih mikroračunalnikov, povsem neprimerljiva pa je bila s cenenimi PC-združljivimi napravami. Število izdelanih in prodanih ni znano.
Po zaslugi vmesnika z mikroprocesorjem Intel 286 je bil delno PC-združljiv tudi njihov znanstveni mikroračunalnik Triglav. Nekje leta 1987 so njegovo združljivost še povečali in tako omogočili tudi uporabo operacijskega sistema MS-DOS. Triglav pa je bil seveda še precej dražji od mikroračunalnika Partner/AT in je bil usmerjen predvsem na tuje trge. Industrija PC-združljivih mikroračunalnikov je že tako nekonkurenčni domači računalniški proizvodnji zadala močan udarec.
Grafični mikroračunalniki pri nas
Grafični osebni mikroračunalniki Apple Macintosh kljub svojim naprednim zmogljivostim v tekmi s PC-združljivimi napravami niso uspeli. Osebni mikroračunalniki IBM PC so za kupce predstavljali varno izbiro, izkušnje pa so kazale, da se ti na različnih področjih dobro obnesejo tudi v praksi. Precej cenejši in podobno zmogljivi grafični mikroračunalniki Amiga 1000 in Atari 520ST so bili nekoliko bolj uspešni. Na splošno je največjo pomanjkljivost grafičnih mikroračunalnikov predstavljala razmeroma slaba programska oprema. Ob predstavitvi novega IBM PS2 in grafičnega uporabniškega vmesnika Windows 2.0 so tekmeci leta 1987 izgubili še to prednost. Microsoftov grafični uporabniški vmesnik se je uspešno izkazal tudi v praksi.
V Evropi so mikroračunalniki Macintosh leta 1986 predstavljali le 5% vseh novih naprav, mikroračunalniki IBM PC pa skupaj s PC-združljivimi kar okrog 65%. Mikroračunalniki Apple Lisa in Macintosh so bili pri nas redki. Cena za najmanjši Macintosh z 128 KB delovnega pomnilnika (RAM) je bila še enkrat višja od cene že tako nadpovprečno dragih mikroračunalnikov Apple II. Mediji so v tem času začeli precej poročati o njihovih revolucionarnih grafičnih zmogljivostih. Osebni in grafični mikroračunalniki so postali zares velika atrakcija, razlike med njimi pa so zbledele. Klasične velike in miniračunalnike s terminalskimi omrežji so marsikje hitro začela nadomeščati omrežja osebnih mikroračunalnikov.
Lažje so se v tem času pri nas uveljavili precej cenejši in podobno zmogljivi Atari 520ST. Znano je, da so jih leta 1985 v Narodni in univerzitetni knjižnici kupili kar okrog 20, več deset pa še v drugih knjižnicah. Njihovo uporabo je Računalniški center Univerze v Ljubljani priporočal tudi drugim članicam univerze. Zanj so v centru izdelali tudi praktičen programski paket STEVE za avtomatizacijo pisarniških opravil.
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Znanstveni mikroračunalniki
Prejšnji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Mikroračunalniki DEC
Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Zgodnji poslovni mikroračunalniki
Nekaj virov
Naslovna slika: Mikroračunalnik IBM PC. Iz zbirke National Museum of American History. slika prilagojena. (CC Public domain) (LINK)
[…] Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Osebni mikroračunalniki […]
[…] Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Osebni mikroračunalniki […]