Prvi mikroračunalniki v Sloveniji: Samogradni mikroračunalniki

V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili mikroračunalniški revoluciji. Spremljamo pojav prvih mikroračunalnikov pri nas in razvoj domače mikroračunalniške proizvodnje. Obravnavamo različne razvojne stopnje in vidike mikroračunalništva, njegov vpliv na razvoj osebnega računalništva, splošne povezljivosti in računalniške kulture v družbi.

Koncept samogradnje je v mikroračunalništvu prisoten od samega začetka. S težnjo k ceneni izdelavi in zasebni uporabi je močno vplival na nastanek klasičnih hišnih računalnikov. Pomembno je okrepil tudi splošno računalniško kulturo v družbi. Samograditelji so pogosto oblikovali mikroračunalniške klube. Popularizirali so mikroračunalništvo in izmenjevo idej, znanja, strojne in programske opreme. Ustvarili so nov maloprodajni trg za mikrovezja in druge sestavne dele. Spodbudili pa so tudi razmah specializiranih računalniških občil. Mikroračunalniški klubi so pri nas začeli nastajati na začetku osemdesetih, skupaj z njimi pa tudi samogradna in ljubiteljska mikroračunalniška subkultura z vsemi povezanimi pojavi.

Mikroračunalniška kultura in samogradnja

Z dvigom življenjskega standarda v razvitih državah se je tudi ljubiteljska elektronika precej razmahnila. Močno so se uveljavila področja kot sta radioamaterstvo in modelarstvo. Povsem naravno se je med tovrstnimi ljubitelji elektronike uveljavilo tudi amatersko mikroračunalništvo. S pomočjo mikroprocesorske tehnologije so lastne naprave lahko začeli sestavljati že okrog leta 1974. Ljubiteljski uporabniki so se mikroračunalništva lotili z značilnim navdušenjem in ponosom, ki je hitro postalo nalezljivo in se je še posebej razširilo med mladimi. Naprave so najbolj pogosto sestavljali iz samogradnih kompletov, številni pa so se samogradnje lotili tudi samostojno.

Že mikroračunalniki prve generacije so bili običajno dostopni v obeh oblikah, kot sestavljene naprave in samogradni kompleti. Dober primer so mikroračunalniki MITS Altair 8800, Altair 680 in IMSAI 8080. Kupovali so jih profesionalni in ljubiteljski uporabniki z osnovnimi veščinami za izdelavo elektronskih naprav. Običajno so vsebovali prazno tiskano vezje, mikrovezja in ostale sestavne dele. Kupci so sami ročno namestili in povezali vse elektronske elemente. Naprave so nato pogosto namestili kar v ohišja izdelana iz lesa ali drugih cenenih materialov. Samogradni mikroračunalniki so imeli običajno omejene zmogljivosti. Ta trend je postopno pripeljal do uveljavitve še posebej enostavnega mikroračunalnika na eni plošči (Single-board computer).

Mikroračunalnik na eni plošči

Zasnovo mikroračunalnika na eni plošči so med prvimi bistveno poenostavili in pocenili v podjetju Ohio Scientific z napravo Superboard. Mikroračunalnik so izdelali z minimalno količino mikrovezij. Nekatere so za ta namen izdelali tudi po meri. Mikroračunalniški del so povezali v zaključeno celoto z napajalnim delom in tipkovnico. Podobno je samogradni mikroračunalnik Apple I v tem času zasnoval Steve Wozniak. Prvi je vanj vključil tudi grafični krmilnik. Gre pravzaprav za postopno dovršitev koncepta razvojne plošče (Development board) in predstavlja zelo pomemben korak v smeri cenenih hišnih računalnikov. Tipična razvojna plošča je imela le mikroprocesor, zelo omejen delovni pomnilnik in najbolj nujna podporna vezja.

Pri napravah kot sta Superboard II in Apple I pa so načrtovalci že namenili več poudarka uporabniškim vmesnikom. Vključili so grafični krmilnik, krmilnik za tipkovnico in kasetnik. Razširili so tudi pomnilnik. Razmeroma veliko zanimanje za takšne naprave je spodbudilo nadaljni razvoj, vse bolj v smeri naprav že sestavljenih in pripravljenih za uporabo. Osnoven samogradni komplet Superboard 2 so uporabniki lahko kupili že za okrog 300 dolarjev. Pod nazivom Compukit UK 101 so ga predstavili tudi v Angliji. Leta 1980 so proizvajalci ponudili še bolj izpopolnjene različice samogradnih mikroračunalnikov na eni plošči. Namesto cenenih mikroprocesorjev MOS 6502 značilnih za Superboard in Apple so ti večinoma uporabljali različice Zilog Z80.

Eksplozija zasebnega mikroračunalništva

V Angliji je podjetje Sinclair predstavilo svoj ZX80, prvi mikroračunalnik cenejši od 100 funtov (240 dolarjev), podjetje Acorn pa svoj Atom. Leta 1981 je sledil še bolj uspešen Sinclair ZX81. Uporabniki so ga v samogradni obliki lahko dobili že za 50 funtov. Kljub omejenim zmogljivostim je računalnik postal velika uspešnica. Izdelali so milijon in pol naprav, razbohotila pa se je tudi proizvodnja programske opreme. Poleg teh naprav usmerjenih k pocenitvi, poenostavitvi in zmanjševanju glavnih plošč mikroračunalnika so nastale tudi naprave na večjih ploščah. Med njimi je najbolj vpliven samogradni Feguson Big Board, ki je na eni plošči združeval vse zmogljivosti dražjih poslovnih mikroračunalnikov z operacijskim sistemom CP/M.

Sinclair ZX81 je en izmed zadnjih tovrstnih mikroračunalnikov dostopnih tudi v obliki samogradnih kompletov in že naznanja prihod sestavljenih hišnih mikroračunalnikov bolj prijaznih za povsem običajne zasebne uporabnike. To pa je bil tudi prvi bolj množično dostopen mikroračunalnik pri nas. Leta 1982 so na domači trg prišle prve omejene serije. Cena je bila višja kot v tujini, vendar še vedno manjša od povprečne mesečne plače v Sloveniji. V enem letu je bilo samo v Ljubljani že okrog 200 uporabnikov. Po zgledu ZX81 pa so takrat ljubitelji v Mikroračunalniškem klubu Ljubljana izdelali tudi svoj samogradni mikroračunalnik Abakus.

Samogradni mikroračunalnik Abakus

Prvi mikroračunalniški klub pri nas so ustanovili leta 1980 v Zvezi ljudske tehnike v Ljubljani. Njegov namen je bil druženje uporabnikov in ljubiteljev ter širjenje mikroračunalniške kulture. Domačim ljubiteljem so želeli omogočiti dostop do cenene mikroračunalniške tehnologije, zato so se takoj lotili načrtov za preprost samogradni mikroračunalnik na eni plošči. Razdelili so si odgovornost za posamezne dele računalnika. Najprej so izdelali ožičen prototip, po preizkusu pa so pri lokalnem obrtniku naročili prvih deset tiskanih vezij. Računalnik Abakus so do uporabne oblike privedli spomladi 1982, ko so ga tudi prvič javno predstavili na Sejmu elektronike. V klubu je bilo takrat včlanjenih 80 ljubiteljev.

Samogradni mikroračunalnik Abakus z minimalno konfiguracijo je na eni plošči vseboval mikroprocesor Zilog Z80 in delovni pomnilnik (RAM) velikosti od 2-6 KB. Dodali so zmogljivosti za priklop televizorja in dodatnega kasetnika za zagon programov in shranjevanje podatkov. Na voljo je bil zbirnik in tolmač za programski jezik BASIC. Kot društvo se s serijsko proizvodnjo niso smeli ukvarjati. Pripravili so natančne tehnične načrte za strojno in programsko opremo in ponudili mikroračunalnik v serijsko proizvodnjo več domačim proizvajalcem. Zanj so se nekaj časa zanimali v Iskri, vendar so nato za svoj mikroračunalnik HR84 uporabili bolj sodobno zasnovo po zgledu popularnega Tandy TRS-80 Color.

Uporabniki so računalnik brez ohišja in dodatne opreme lahko sestavili že za 200 dolarjev, z dodatno opremo pa za okrog 500 dolarjev. Bolj zmogljiva in opremljena poslovna mikroračunalnika Partner in osebni Dialog sta dosegala ceno okrog 8000 dolarjev (100 povprečnih plač v Jugoslaviji). Boljši tuji mikroračunalniki kot je Apple II pa celo več kot 10.000 dolarjev, vsaj štirikrat več kot v tujini.

Samogradnja v Jugoslaviji

Pri nas je samogradnja za zasebne uporabnike postala še posebej pomembna zaradi strogih uvoznih omejitev, ki so posameznikom preprečevale uvoz nad 50 nemških mark (30 dolarjev). Zdomci so po letu 1984 lahko v državo pripeljali nekaj več opreme, vendar še vedno ne dovolj glede na potrebe uporabnikov. Slovenska vlada je sicer podala predlog za popolno ukinitev uvoznih omejitev za hišne računalnike, vendar na zvezni vladi ni bil sprejet. Močno se je razmahnilo tihotapljenje strojne opreme. Primernih domačih mikroračunalnikov dolgo časa ni bilo, ko so se končno pojavili pa niso bili konkurenčni pretihotapljenim tujim napravam.

Ob akutnem pomanjkanju so se številni zasebni uporabniki zatekli tudi k domačim samogradnim projektom. Načrte za samogradnjo so strokovnjaki iz oddelka za računalništvo in informatiko na Inštitutu Jožef Stefan začeli objavljati v reviji Informatica že leta 1978, vendar je bil doseg revije omejen na profesionalne uporabnike. Najprej so objavili načrt za samogradni mikroračunalnik Vita s procesorjem Motorola 6800. Gre za mikroračunalnik združljiv z Iskradata 1680 vendar izdelan na eni plošči. Sledili so članki za dodatne vmesnike, leta 1984 pa še načrt za samogradni mikroračunalnik Petra združljiv z IBM PC. Samogradnja se je pri nas zares razmahnila šele s samogradnim mikroračunalnikom Galaksija.

Mikroračunalnika Galeb in Orao

Po zgledu samogradnih Superboard 2 in UK 101 je leta 1981 začel mikroračunalnik razvijati Miroslav Kocijan na Hrvaškem. Izvorni zasnovi Superboard 2 z mikroprocesorjem MOS 6502 in 8 KB delovnega pomnilnika (RAM) je dodal še razširitveno vodilo in serijsko povezavo RS-232. Računalnik z nazivom Galeb sicer ni nameraval ponuditi v obliki samogradnega kompleta, temveč se je za izdelavo večje serije že sestavljenih naprav dogovoril s podjetjem PEL v Varaždinu. Računalnik Galeb so do serijske proizvodnje privedli šele leta 1984, takrat pa je njegova zasnova že zastarela. Izdelali in prodali so le približno 250 naprav.

Nadgradnjo so pod nazivom Orao predstavili še istega leta. Zasnovali so ga s še manj sestavnimi deli za lažjo serijsko proizvodnjo in nižjo končno ceno. Delovni pomnilnik (RAM) so povečali na 32 KB, na bralni pomnilnik (ROM) velikosti 16 KB pa so poleg tolmača za programski jezik BASIC namestili še preprost zagonski program. Izboljšali so grafične in zvočne zmogljivosti. Nov grafični krmilnik je omogočal prikaz črnobele slike z osmimi odtenki in ločljivostjo 16×16 znakov, zvočni krmilnik pa je prek vgrajenega zvočnika lahko ustvarjal zvoke v razponu pet oktav. Mikroračunalnik Orao so želeli ponuditi za manj kot 500 dolarjev, vendar je cena nato narastla na 600 dolarjev.

Podjetje so po prvi poskusni seriji zasuli z okrog 3000 naročili. Orao je v naslednjih letih postal najbolj razširjen mikroračunalnik v hrvaških šolah. Nekaj pa so jih kupili tudi za opremo slovenskih šol. Popularen je bil tudi po zaslugi delne programske združljivosti z mikroračunalniki Apple II, ki so obvladovali področje izobraževalnih ustanov in so se v tem času še posebej uspešno uveljavili na Hrvaškem. Za uvoz računalnikov Apple II, distribucijo združljivih mikroračunalnikov podjetja Ivel in mikroračunalnikov Orao je skrbelo podjetje Velebit.

Samogradni mikroračunalnik Galaksija

Najbolj poznan in uspešen jugoslovanski samogradni mikroračunalnik so predstavili leta 1983 v posebni izdaji revije Galaksija z naslovom Računari u vašoj kuči. Avtor Voja Antonić je uporabnikom na izstradanem domačem trgu želel ponuditi možnost preproste in cenovno ugodne samogradnje. Ljubitelji so prek revije Galaksija lahko dobili vse sestavne dele. Poskrbeli so za uvoz mikrovezij iz Avstrije in distribucijo sestavnih delov. Mehanske tipkovnice so izdelovali na Inštitutu za elektroniko in vakuumsko tehniko v Ljubljani, tiskana vezja in predloge pa v podjejih MIPRO in Elektronika Buje. Objavili so tudi priročnik za uporabo in programiranje računalnika, ter skrbeli za redno objavo programov.

Galaksija je bil izdelan po zgledu drugih cenenih samogradnih mikroračunalnikov na eni plošči. Sestavljen je bil iz mikroprocesorja Zilog Z80A z zmanjšanim taktom 3 Mhz in še osemnajstih podpornih mikrovezji. Uporabniki so lahko uporabili od 2 do 6 KB delovnega pomnilnika (RAM). Prek razširitvenega vodila so ga lahko povečali do velikosti največ 54 KB. Takt mikroprocesorja je bil zmanjšan, saj je tako kot pri računalnih Sinclair ZX81, obenem skrbel za prikaz 32×16 znakov na zaslonu. Navodila za prikazovanje znakov je vseboval na bralnem pomnilniku (ROM) velikosti 2 KB. Omogočal je priključitev črnobelega zaslona ali običajnega televizorja. Hitrost prenosa in zapisovanja podatkov na kasetarju je bila zelo omejena.

Bralne pomnilnike je osebno opremljal avtor Voja Antonić. Na glavni bralni pomnilnik (ROM A) je namestil zagonski program in tolmač za programski jezik Galaksija BASIC. Na dodatni bralni pomnilnik (ROM B) je namestil razširitev za tolmač, zbirnik in razhroščevalnik. V nekaj podjetjih so za uporabnike računalnike tudi sestavljali in nameščali v ohišja. Po zaslugi nizke cene, prilagodljivosti in dostopnosti je Galaksija v nekaj mesecih postal najbolj razširjen domači mikroračunalnik s kultnim statusom. Skupno so izdelali okrog 8000 naprav v samogradni in sestavljeni obliki.

Samogradni mikroračunalnik Moj Mikro Slovenija

V računalniški reviji Moj Mikro so leta 1985 za domače ljubitelje ponudili serijo samogradnih kompletov po zgledu naprave Ferguson Big Board. Poskrbeli so za uvoz mikrovezij in ostalih elementov iz Italije ter njihovo distribucijo. Pripravili so natančna navodila za samogradnjo in programiranje mikroračunalnika, ter opremili bralne pomnilnike (ROM). V reviji so nekaj časa redno objavljali podrobnosti o strojni in programski opremi, ter odgovore na vprašanja uporabnikov. Objavili so še strojne razširitve za nadgranjo delovnega pomnilnika do 256 KB in uporabo mikroprocesorja Intel 8088 z operacijskim sistemom MS-DOS. Nekatere je zmotila odsotnost krmilnika za kasetnik.

Plošča je vsebovala eno izmed različic mikroprocesorja Zilog Z80, 64 KB delovnega pomnilnika (RAM) in dodatno pomnilniško banko za bralne ali delovne pomnilnike z velikostjo 8 KB. Vključeni so bili krmilnik za dve serijski in paralelno povezavo, krmilnik za tipkovnico in časovnik. Grafični krmilnik je lahko prikazoval sliko s 24×80 znaki na računalniškem zaslonu ali televizorju. Krmilnik za disketni pogon pa je omogočil uporabo operacijskega sistema CP/M. Uporabniki so osnoven samogradni komplet brez ohišja, napajalnika in disketnika lahko dobili za okrog 350 dolarjev. Pozimi 1986 so izdelali še eno serijo samogradnih kompletov, točna količina prodanih naprav pa ni znana.

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Več o tem

Naslednji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Hišni mikroračunalniki

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Procesni mikroračunalniki

Povezan članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Zgodnji poslovni mikroračunalniki

Prejšnji članek v seriji Prvi mikroračunalniki: Zreli poslovni mikroračunalniki

Nekaj virov

Informatica (1978, letnik 2, številka 1) (LINK) | Delo (15.05.1982, letnik 24, številka 111) (LINK) | Delo (17.05.1983, letnik 25, številka 112) (LINK) | Delo (21.12.1983, letnik 25, številka 294) (LINK) | Delo (05.06.1984, letnik 26, številka 129) (LINK) | Sobotna priloga (16.06.1984, letnik 26, številka 139) (LINK) | Informatica (1984, letnik 8, številka 4) (LINK) | Moj mikro (Julij/Avgust 1984, stran 14) (LINK) | Moj mikro (September 1984, stran 21) (LINK) | Delo (02.02.1985, letnik 27, številka 27) (LINK) | Moj mikro (April 1985, stran 6) (LINK) | Moj mikro (Julij 1985, stran 12) (LINK) | Moj mikro (Avgust 1985, stran 24) (LINK) | Moj mikro (September 1985, stran 14) (LINK) | Moj mikro (December 1985, stran 16) (LINK) |

Wikipedia: Ohio Scientific | Compukit UK101 | Apple I | Ferguson Big Board | ZX80 | ZX81 | Galeb | Orao | Galaksija

Naslovna slika: Samogradni komplet Altair 680. Iz zbirke National Museum of American History. slika prilagojena. (CC Public domain) (LINK)