V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.
Do začetka osemdesetih so terminalska omrežja pomembnejših družbenih informacijskih sistemov dozorela v zametek nekakšnega državnega računalniškega omrežja. Vključevala so že do 100 terminalskih povezav. Povezave med njimi so bile praktično neobstoječe in še vedno večinoma omejene na paketni dostop. Po drugi strani so bile uporabnikom prek oddaljenih povezav na voljo že številne domače in tuje podatkovne zbirke. Pojavile so se tudi prve storitve z neposrednim dostopom. Jedro državnega računalniškega omrežja so tvorili informacijski sistemi Republiškega računskega centra in obeh univerz, Zavoda za statistiko, Službe družbenega knjigovodstva, Ljubljanske banke, Republiškega sekretariata za notranje zadeve in Zdravstvenega informacijskega centra.
Tipične informacijske storitve
Informacijski sistemi so v sedemdesetih temeljili predvsem na dveh osnovnih storitvenih skupinah. Poleg najbolj enostavnih uporabniških storitev za oddaljeno obdelavo podatkov so se kmalu uveljavile tudi storitve za oblikovanje in dostop do podatkovnih zbirk. Sprva je šlo v obeh primerih za paketne storitve, za paketni vnos poslov, paketni sprejem podatkov in paketne poizvedbe.
Paketne storitve so nato kmalu izpodrinile interaktivne storitve z neposrednim dostopom do osrednjih računalnikov. Z interaktivnim dostopom so prej združene storitve vedno bolj členile v različne terminalske storitev. Uveljavile so se storitve za delo z datotekami, podatkovnimi zbirkami, za prenos podatkov in oddaljeno izvajanje ukazov. S tem je nastala možnost za bolj raznoliko in tekoče delo prek oddaljenih povezav, kot ga poznamo danes.
Strokovni informacijski centri
V Republiškem računskem centru so Decembra 1976 z namestitvjo dodatnega računalnika tretje generacije CDC Cyber 172 ustvarili tesno povezan večprocesorski sistem, ki je bil takrat en izmed največjih v tem delu Evrope. Možnosti za delo z velikimi podatkovnimi zbirkami in interaktivno delo so se v centru bistveno povečale. Z novim operacijskim sistemom in diskovnimi enotami so neposreden dostop omogočili tudi na starejšem CDC Cyber 72.
Storitve oddaljene obdelave podatkov so konec sedemdesetih nudili že 28 uporabnikom iz gospodarstva in javne uprave. S pomočjo različnih terminalov in Sistema za avtomatizacijo informacijsko-dokumentacijskih centrov (SAIDC) so v centru do konca sedemdesetih nastale številne domače zbirke. Šlo je predvsem za zbirke bibliografskih podatkov o knjigah, periodičnih publikacijah in raziskovalnih nalogah v strokovnih knjižnicah. V centru pa so nudili tudi vedno več tujih podatkovnih zbirk.
Narodna in univerzitetna knjižnica
Pilotni projekt uvajanja avtomatske obdelave podatkov v knjižnicah so leta 1978 izvedli v Narodni univerzitetni knjižnici. S programom SAIDC so v centru izdelali prvo poskusno podatkovno zbirko za bodoči centralni katalog knjig. Ugotovili so nekaj pomanjkljivosti programskega paketa, vendar zaradi finančne stiske primernih alternativ takrat ni bilo. Naslednje leto so za Raziskovalno skupnost Slovenije izdelali še podatkovno zbirko vseh raziskovalnih nalog z deskriptorji in anotacijo.
Obe zbirki so hranili v centru. Biltene so izdelovali s prilagojenim SAIDC 2. Mesečna gradiva po interesnih profilih uporabnikov in retrospektivne poizvedbe so izdelovali po novem programskem paketu DORS. Tega so pripravili programerji v centru, da bi ob uporabi primernega terminala omogočili tudi neposreden dostop in interaktivno delo.
V Narodni in univerzitetni knjižnici so se začetnih poskusov avtomatizacije lotili zelo resno. Že za sam začetni vnos in preverjanje podatkov so usposobili nekaj knjižničarjev s primernim strokovnim znanjem. Najprej so podatke vnašali na luknjane kartice, leta 1979 pa so uspeli pridobiti prvi pametni zaslonski terminal CONRAC z disketnikom. Ta je zelo olajšal vnašanje podatkov, omogočil pa je tudi interaktiven dostop do računalnika v centru.
Centralna tehniška knjižnica
Enak terminal CONRAC so takrat dobili tudi v Centralni tehniški knjižnici. Vse podatkovne zbirke, ki so jih v prvi polovici sedemdesetih izdelali na računalniku IBM 360/30 v elektrodistribucijskem podjetju DES Ljubljana, so tudi oni prenesli v Republiški računski center. Poleg svojih strokovnih zbirk so na magnetnih trakovih v centru hranili tudi nekaj znanih tujih zbirk s področij fizike, strojništva, tehnike, elektronike, gradbeništva in podobno. Mesečne posodobitve so v tem času še vedno prejemali po pošti na magnetnih trakovih.
Centralna tehniška knjižnica, ki je od Iskre že leta 1973 prevzela skrb za ameriško banko tehniških podatkov COMPENDEX, je po programu SAIDC v centru iz nje leta 1977 izdajala že približno 400 mesečnih gradiv glede na interesne profile uporabnikov. Za retrospektivne poizvede po zbirkah v tem času še niso uspeli pridobiti namenskih diskovnih enot. Leta 1978 so začeli uporabljati še nemško banko podatkov RSWB s področja graditeljstva.
Druge domače podatkovne zbirke
Eno izmed najpomembnejših domačih podatkovnih zbirk je v centru oblikoval še Inštitut za biomedicinsko informatiko (IBMI). Leta 1976 so izdelali lastne programe in prek terminala v centru začeli pripravljati zbirko najnujnejših podatkov o znanstvenem in strokovnem gradivu s področja biomedicine v Sloveniji. Leta 1979 so na inštitutu vzpostavili tudi prvo oddaljeno povezavo z informacijskim centrom nemškega inštituta DIMDI za dostop do njihove banke podatkov. To je bila prva neposredna povezava za dostop do tujih bank podatkov v Jugoslaviji.
S pomočjo fakultetnih terminalov in programa SAIDC so v centru do konca sedemdesetih oblikovali podatkovne zbirke o novih knjigah tudi na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in v Centralni ekonomski knjižnici.
Statistična banka podatkov
Pripavo podatkovnih zbirk je nov računalnik CDC Cyber 172 v centru olajšal tudi Zavodu za statistiko. Zavod je nato leta 1979 končno dobil še svoj lasten računalnik Fujitsu Facom M-180 II AD. Z vnaprej pripravljenimi podatkovnimi zbirkami so tako lahko v manj kot letu dni že prikazali delovanje računalniško podprte banke podatkov.
Računalnik je omogočil načrtovano povezavo katastra z registrom prebivalstva in drugimi registri. Še bolj pomembno je, da so uporabniki prvič lahko dobili neposreden, tekoč dostop do banke podatkov. To je bila prva storitev te vrste pri nas. Omogočil je tudi povezavo z Davčno upravo, Republiškim sekretariatom za notranje zadeve, Narodno banko, Gospodarsko zbornico in drugimi organi. Vendar pa nov sistem zaradi previsokih cen terminalov in dragih oddaljenih povezav še ni zaživel, kot so pričakovali.
Terminalsko povezavo je imel dolgo časa le Zavod za družbeno planiranje. Že leta 1982 sta zaživeli tudi povezavi z Gospodarsko zbornico in Narodno banko. Zaradi pomanjkanja opreme pri uporabnikih so morali nato omogočiti kar neposredno uporabo nove banke podatkov v svojih prostorih. Na osrednji računalnik Fujitsu Facom M-180 II AD so za ta namen priključili nekaj namenskih lokalnih terminalov.
Informacijski sistem organov za notranje zadeve
V Republiškem sekretariatu za notranje zadeve so dobili leta 1979 dodaten računalnik IBM 3031, ki je bil štirikrat močnejši od starejšega IBM 370/145. Oba skupaj sta omogočila, da je informacijski sistem končno zaživel. Centralno banko podatkov in terminalsko mrežo so v začetku osemdesetih tako lahko še izrazito razširili.
Njihova mreža je kmalu vključevala že okrog 90 terminalov, ki so bili nameščeni po posameznih službah in upravah za notranje zadeve, na Upravi za ljudsko obrambo, v Skupščini mesta Ljubljana in v stavbi Republiškega izvršnega sveta. Vzpostavili so še neposredno povezavo z varnostnimi organi Hrvaške in v računalniško mrežo povezali razvejan sistem teleprinterjev (Teleks), ki so jih imeli po državi za hitro obveščanje.
Leta 1984 so zamenjali še stari IBM 370/145 z novim IBM 4381/M02, ki je imel 8MB pomnilnika, kupili pa so tudi 4 mini računalniki IBM 8100 za izvedbo porazdeljene obdelave podatkov po glavnih upravah. Namestili so jih v UNZ Ljubljana, Maribor, Kranj in Koper, vendar se ti takrat niso obnesli po pričakovanjih.
Informacijski sistem Službe družbenega knjigovodstva
Zaradi težav z vedno večjim številom nalogov in dvojnega ročnega in avtomatskega dela ter zahtev sindikata po ukinitvi nočnega dela, so morali konec sedemdesetih tudi v Službi družbenega knjigovodstva še enkrat radikalno modernizirati informacijski sistem. Nov načrt iz leta 1977 je tako stremel k uvedbi istočasnega zajemanja in sortiranja podatkov že v začetni fazi.
Za prehod na interaktivno delo so do leta 1981 opremili vse štiri največje podružnice z mini računalniki IBM System 1 in zaslonskimi terminali IBM 3101. Manjše podružnice so dobile mini računalnike Borroughs B 1830. Obenem so podružnice Maribor, Kranj in Celje dobile nove računalnike IBM 4331, v Ljubljani pa poleg IBM 370/135 še dodatni IBM 370/138. Na računalniško obdelavo je leta 1981 prešla še zadnja podružnica v Postojni. Usposobiti so morali številne kadre, ki so tečaje obiskovali od 2 do 12 tednov.
Informacijski sistem Ljubljanske banke
Nov računalnik IBM 3031 in sistem za porazdeljeno obdelavo v bančništvu IBM 3600 so zaradi težav s pridobitvijo dovoljenja dobili v Ljubljanski banki šele sredi leta 1979. Pred tem so stara računalnika IBM 360/40 in IBM 370/145 iz začetka sedemdesetih zamenjali z dvoprocesorskim IBM 370/158 MP. To je bil takrat en izmed največjih računalnikov v regiji. Konec sedemdesetih so zgradili čisto nov računalniški center zunaj Ljubljane, kjer sta nato oba računalnika delovala do leta 1987.
Posamezne podružnice banke po Slovenije so dobile vsaj po en bančni terminalski sistem IBM 3600, večje pa tudi po deset in več. Sredi sedemdesetih so jih začeli menjati za novejše iz serije IBM 4700. Ti terminalski sistemi so ponujali vrsto specializiranih vhodno-izhodnih naprav za uporabo v bančništvu kot so elektronske blagajne, bančni avtomati in šalterski terminali. V Ljubljanski banki so imeli sredi osemdeseth na oba računalnika skupno priključenih že okrog 200 terminalov.
Regionalna zdravstvena skupnost Ljubljana
Obdelave regionalnih zdravstvenih skupnosti so konec sedemdesetih želeli prenesti v Republiški računski center, vendar so informatiki v zdravstvu nazadnje uspeli prepričati odgovorne z argumenti, da za razvoj celovitega zdravstvenega informacijskega sistema potrebujejo lasten osrednji računalnik. Leta 1980 so dobili nov IBM 3031, ki je omogočil vzpostavitev okrog 100 terminalskih povezav v zdravstvu in izdelavo večjih zbirk zdravstvenih podatkov.
Namestitev računalnika je zahtevala natančne organizacijske in kadrovske priprave od strokovnih usposabljanj do prenosa in prilagajanja programske opreme za vključitev Kliničnega centra in Zdravstvenega doma Ljubljana. Pripravili so obdelave za fakturiranje, zdravstveno statistiko, plače in podobno. Lastne terminale so dobili v finančnem sektorju, v sektorju za planiranja in ekonomiko, v prijavni službi, v vseh 13 občinskih in mestni zdravstveni skupnosti Ljubljane.
Obenem je bil na vladi sprejet tudi uradni predlog projekta za oblikovanje zdravstvenega informacijskega sistema. Strokovne skupine so v izbranih zdravstvenih organizacijah najprej dokumentirale in analizirale obstoječe rešitve, nato pa pripravile načrt za oblikovanje ustreznega enovitega pristopa k novemu računalniško podprtemu informacijskemu sistemu.
Zdravstveni informacijski center
Nova zdravstvena banka podatkov, do katere so lahko dostopali različni deležniki v zdravstvu, je najprej vključevala zavarovance, izvajalce storitev, dobavitelje pripomočkov in zdravila. Leta 1982 so nato v RZS Ljubljana ustanovili samostojno enoto Zdravstveni informacijski center (ZIC) in uredili odnose z zunanjimi naročniki kot so Klinični center, Zdravstveni dom Ljubljana in Lekarne Ljubljana.
Za Klinični center so takrat uvedli tudi uporabo naprednega programskega paketa IBM Patient care system za upravljanje sprejemov, premestitev in odpustov pacientov ter namestili terminale na vseh lokacijah za sprejem pacientov. Računalnik IBM 3031 je v tem času omogočal že vse od avtomatske obdelave receptov in drugih elementov lekarniškega informacijskega sistema, do obdelav s področja finačnega poslovanja mestne in občinskih zdravstvenih skupnosti, ter celoten nabor obdelav za zunanje naročnike.
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Rast informacijskih sistemov
Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Prva omrežja s paketnim preklapljanjem
Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Računalnik CDC Cyber 172
Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Druga generacija računalnikov IBM/370
[…] Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Državno računalniško omrežje […]
[…] Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Državno računalniško omrežje […]