V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.
V sedemdesetih je na področju računalništva in informatike vedno bolj pomembna postajala povezljivost. Prevladujoča oblika računalniškega omrežja je bila v tem času centralizirano terminalsko omrežje z zmogljivostjo za paketne oddaljene obdelave in poizvedbe. Terminali so bili z osrednjim računalnikom običajno povezani prek asinhronih modemov s serijskim vodilom za prenos podatkov RS-232. Lastnih procesnih in pomnilniških zmogljivosti ti terminali običajno niso imeli, zato je vso obdelavo izvajal osrednji računalnik. Kljub številnim birokratskim in finančnim, tehnološkim in kadrovskim preprekam so se terminalska omrežja kmalu začela uveljavljati tudi pri nas.
Oddaljena obdelava podatkov
S pojavom mikroelektronike in tretje generacije računalnikov so vsi bistveni sestavni deli računalnikov postali že dovolj zmogljivi, da so lahko izvajali več opravil hkrati. To so običajno počeli tako, da so opravila po posebnih postopkih najprej razčlenili in razvrstili v čakalno vrsto, nato pa jih izvajali po optimalnem zaporedju brez nepotrebnih premorov v delovanju.
S tem so dosegli popolno izkoriščenost računalniških kapacitet, omogočili pa so tudi koncept oddaljenih obdelav. Večje število uporabnikov je lahko pakete programov in podatkov poljubno vnašalo v računalnik. To so lahko počeli lokalno prek perifernih naprav računalnika ali prek oddaljenih terminalskih povezav. Računalnik je vnešene posle nato izvajal avtomatično po svojem lastnem zaporedju.
#> Primerek terminala DEC LA-120 si lahko ogledate v muzeju.
Prednosti terminalskih omrežij
Koncept terminalskih omrežij in oddaljene obdelave podatkov (Teleprocessing) so na začetku sedemdesetih sprejeli tudi pri nas. Želeli so zagotoviti boljši izkoristek računalniških kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi v podjetja in organizacije, ki si nakupa lastnega računalnika niso mogla privoščiti. Ob izpolnitvi določenih pogojev je koncept namreč omogočal cenejšo, hitrejšo in bolj praktično obdelavo podatkov.
Podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno. Veliki računalniki so v primerjavi z manjšimi omogočali tudi zahtevnejše obdelave, programiranje v več višjih jezikih in tvorjenje večjih bank podatkov. S tem so odprli možnosti za oblikovanje specifičnih informacijskih sistemov na različnih gospodarsko in družbeno pomembnih področjih. Kupci velikih računalnikov so obenem dobili več za manj denarja, saj je cena naprav rastla počasneje kot njihove zmogljivosti.
Državno terminalsko omrežje
Krepila se je ideja o nekakšnem sklenjenem računalniškem omrežju v državi. To državno omrežje s pretežno zvezdasto razporeditvijo naj bi po tedanjih predstavah vključevalo nekaj istovrstnih ali povsem združljivih velikih računalnikov povezanih s hitrimi povezavami in številne povezane mini računalnike in terminale za dostop do njihovih zmogljivosti in bank podatkov.
V začetku sedemdesetih je bilo večkrat prikazano, da so oddaljene povezave izvedljive. vendar večinoma omejene na naprave istega proizvajalca. Povezave med napravami različnih proizvajalcev so zahtevale prilagoditve, pogosto pa v tem času niti niso bile mogoče.
Telekomunikacijsko omrežje
Za oddaljeno obdelavo podatkov je bilo poleg združljive strojne in programske opreme bistveno tudi dobro razvito telekomunikacijsko omrežje, po možnosti prilagojeno prenosu podatkov. Zaradi izredno slabega telefonskega omrežja, ki je bilo pri nas v sedemdesetih še vedno eno izmed najbolj zastarelih in nerazvitih v Evropi, so se oddaljene obdelave večnoma še izkazale za neekonomične. Posebej tam kjer so zahtevale prenos velikih količin vhodnih ali izhodnih podatkov.
Telefonske povezave v Sloveniji so bile nezanesljive, počasne in drage. Za prenos podatkov je bilo na začetku sedemdesetih pri nas mogoče uporabljati telegrafsko omrežje s hitrostjo do 0,2 Kb/s in telefonsko omrežje s hitrostjo do 2,4 Kb/s. Obstajala pa je še dražja možnost najetih širokopasovnih vodov z največjo možno hitrostjo 48 Kb/s. Na začetku osemdesetih je telefonsko omrežje omogočalo prenosne hitrosti do 9,6 Kb/s.
Pasivni terminali
Povezave na velike računalnike, tako lokalne kot oddaljene, so najprej večinoma potekale kar prek prilagojenih teleprinterskih naprav z enotami za luknjane trakove ali kartice. Teh pasivnih terminalov ni bilo mogoče programirati ali uporabljati za samostojne obdelave podatkov. Komunikacija z računalnikom običajno tudi ni potekala interaktivno, saj bi bil na ta način zelo slabo izkoriščen drag računalniški čas.
Uporabniki so na računalnik lahko posredovali vnaprej pripravljene pakete podatkov in programov (Remote batch processing). Po izvedenih obdelavah je računalnik na terminal posredoval rezultate, ki jih je ta lahko natisnil ali naluknjal. Za takšno oddaljeno uporabo računalnika se pogosto uporablja tudi izraz oddaljen vnos poslov (Remote job entry).
Primeri naprav: IBM 105x, Teletype ASR 33/37, DECwriter LA30/36/120, CDC 712, CDC 733
.jpg)
Terminalski komunikacijski sistem IBM 1050 so v podjetju predstavili leta 1963, zelo razširjena pa je bila njegova uporaba predvsem z računalniki IBM/360. S širokim naborom naprav je omogočal različne načine zajemanja, posredovanja in sprejemanja podatkov. Poleg obvezne komunikacijske krmilne enote so bili uporabnikom na voljo teleprinter IBM 1052, ki so ga običajno uporabljali tudi kot sistemsko konzolo, tiskalnik IBM 1053, bralnik in luknjalnik papirnega traku IBM 1054/55, ter bralnik in luknjalnik kartic, ki sta lahko vključevala tudi tiskalnik IBM 1056/57/58.
Zaslonski terminali
Že v drugi polovici šestdesetih se je s pomočjo novih tehnologij zelo okrepil razvoj zaslonskih terminalov s tipkovnico (Video display unit). Ti so v veliki večini sprva pravtako delovali po podobnem paketnem principu. Uporabniki so lahko prek tipkovnice vnašali podatke v poljubno organizirane obrazce na zaslonu. Ko so bili ti ustrezno izpolnjeni so računalniku lahko kot paket podatkov posredovali vsebino celotnega zaslona. S tem so zmanjšali nepotrebno obremenjevanje osrednjega računalnika.
Povratnih rezultatov na teh napravah ni bilo več potrebno vsakič natisniti ali naluknjati, saj jih je ta enostavno prikazala na zaslonu (Soft copy). S tem so prispevali k zmanjšanju stroškov, pogosto pa so tudi pospešili in olajšali delo. Zaslonski terminali so po zgledu luknjanih kartic na zaslonu običajno prikazovali 80 znakov na vrstico. Uveljavil se je še danes prisoten terminalski standard 80×24 znakov.
Primeri naprav: IBM 2260, IBM 3270, Sperry Rand Uniscope 100, CDC 711, CDC 713
Za oddaljene terminalske povezave so pri nas na začetku sedemdestih uporabljali predvsem teleprinterske in kartično-printerske terminale kot so CDC 712 in CDC 733 (na CDC 6400 in Cyber 72) ter IBM 1050 (na IBM/370), redkeje pa zaslonske terminale kot so CDC 713 (na CDC Cyber 72), IBM 3270 (na IBM/370) in Uniscope 100 (na Univac 90).
Prve oddaljene povezave
Prvi prikaz terminalske povezave v Jugoslaviji so poleti 1971 izvedli v okviru mednarodnega medicinskega seminarja v Plitvicah. Prek terminala so takrat dostopali do medicinske baze podatkov na računalniku v Washingtonu. O ustreznosti svetovnega telekomunikacijskega sistema in možnostih njegove uporabe za tvorjenje računalniških omrežij in pretok podatkov so nato jeseni 1971 precej razpravljali tudi na kongresu mednarodne organizacije za raziskave in razvoj na področju obdelave podatkov (IFIP) v Ljubljani.
IBM je takrat na Gospodarskem razstavišču uspešno prikazal povezavo z Ohiom, angleški ICL pa povezavo z Budimpešto prek najetega telefonskega voda. Vzpostavljena je bila tudi povezava z računalnikom CDC Cyber 72, ki so ga ravno takrat namestili na Univerzi v Bologni.
IBM 2260 je bil leta 1965 en izmed prvih zaslonskih terminalov in je zelo pripomogel k kasnejši popularnosti takšnih terminalov. Služil je lahko za oddaljen vnos in poizvedbo podatkov, ali pa kot sistemska konzola. V samem terminalu je bil le mehanizem tipkovnice in katodni zaslon, vsa ostala elektronika potrebna za delovanje pa je bila v velikih ločenih krmilnikih, ki so upravljali po 24 terminalov. Tipičen IBM 2260 je prikazoval 12 vrst po 40 znakov, kasnejši modeli pa 12 vrst po 80 znakov.
Prvo terminalsko omrežje
Prvo terminalsko mrežo v Jugoslaviji so leta 1971 s povezavo devetih oddaljenih terminalov na takratnem začasnem računalniku CDC 6400 vzpostavili v Republiškem računskem centru (RRC). Naslednje leto spomladi ga je nadomestil večji CDC Cyber 72, ki je omogočil veliko več terminalskih povezav tako prek telefonskih kot tudi satelitskih modemov. Nanj je bilo leta 1975 povezanih že 25 terminalov. Večina v okviru Univerze v Ljubljani, kjer so za ta namen ob odsotnosti lastnega velikega računalnika oblikovali močno terminalsko mrežo.
Terminale so imeli skoraj na vseh fakultetah. Imeli so jih na Fakulteti za gradbeništvo, Ekonomski fakulteti, Pravni fakulteti, Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Fakulteti za elektrotehniko, Medicinski fakulteti, Filozofski fakulteti in na Inštitutu Jožef Stefan. Imeli pa so ga tudi na Visoki tehniški šoli (VTŠ) v Mariboru.
Ostali terminali
Oddaljene terminale, med njimi tudi aktivne, za povezavo z RRC so imeli še v Republiški izobraževalni skupnosti, v Zavodu za statistiko in v Narodni banki Slovenije. V okviru Iskre so jih imeli v njihovem Centru za avtomatsko obdelavo podatkov (CAOP) v Stegnah in v Iskra Avtoelektrika v Novi Gorici. Oddaljene terminale pa so imeli tudi ostali partnerji centra, na primer gradbeno podjetje GP Obnova, Ljubljanske mlekarne in Gozdno gospodarstvo s šestimi terminali v Kočevju, Postojni, na Bledu, v Slovenj Gradcu, v Nazarju in Celju.
V centru so vzpostavili tudi oddaljeno povezavo z zagrebškim Inštitutom gradjevinarstva Hrvatske, občasno pa so vzpostavili povezavo še s Strojno fakulteto v Sarajevu in Seizmološkim inštitutom v Skopju. Vsaj en lokalni terminal so imeli tudi v samem centru.
Prelomni IBM 2260 je leta 1971 nasledil nov IBM 3270. Z nizko ceno in naprednejšimi zmogljivostmi je nemudoma prevladal trg. Sredi sedemdesetih, ko je zamenjava teleprinterskih terminalov z zaslonskimi postala velik trend, so ti terminali predstavljali polovico vseh naprav. Logika je temeljila na tehnologiji SLT. Omogočala je razvoj raznolike programske opreme, ki je zelo povečala uporabnost in ga že uvršča med pametne terminale. Tipičen IBM 3270 je prikazoval 24 vrst po 80 znakov. #> Primerek terminala razstavljamo v muzeju.
Terminalska omrežja IBM/370
Leta 1972 so oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati tudi v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke z osrednjim računalnikom IBM 370/145, pa v celotnem sistemu Službe družbenega knjigovodstva (SDK) v Jugoslaviji, kjer so namestili številne računalnike IBM/370, med njimi tudi računalnik IBM 370/135 v ljubljanski centrali. Oddaljeno obdelavo so z računalnikom IBM 370/145 začeli uvajati tudi v podobno razvejanem sistemu Jugoslovanskih železnic.
Terminalske povezave so omogočili tudi številni drugi novi računalniki IBM/370, ki so jih po letu 1972 namestili po vsej državi. Uporabljali so jih na primer v Meblo, Emoni, Savi, Železarni Ravne, ECM, RSNZ in drugje. V IBM so večino sedemdesetih prisegali na paketne obdelave, njihov IBM 3270 pa je bil tudi en izmed najbolj splošno razširjenih zaslonskih terminalov v tem času. Na računalnikih IBM/370 so uporabljali posebne terminalske krmilnike, ki so lahko istočasno upravljali do 20 povezanih zaslonskih terminalov IBM 3270 in skupni tiskalnik. Obdelave so na teh računalnikih potekale izključno na paketni način.
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Znakovni terminali in interaktiven dostop
Prejšnji članek v seriji Prvi računalniki: Računalnik CDC Cyber 72
Naslednji članek v seriji Prvi računalniki: Računalniki IBM/370
Nekaj virov
IBM1050 Data Communications System, Principles of operation (BITSAVERS) | IBM1050 Data Communications System , Operation reference manual (BITSAVERS) | IBM2260 Display Station & IBM2848 Display Control, Component description (BITSAVERS) | IBM2260 Display Station & IBM2848 Dicplay Control, IBM1053 Printer, Operator manual (BITSAVERS)
[…] Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Terminali in oddaljena obdelava […]