V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.
Potreba po uporabnih in dostopnih omrežnih tehnologijah se je v sedemdesetih vztrajno povečevala. Predvsem uporabniki v akademskih in raziskovalnih krogih so začeli iskati načine kako z obstoječo tehnologijo vzpostaviti lastna omrežja in storitve. Nastale so različne uporabniške rešitve za tvorbo računalniških omrežij na njihovi osnovi pa so v osemdesetih zrastla dotedaj največja akademska in mednarodna omrežja Bitnet in EARN okrog velikih računalnikov IBM, ter UUCPnet in EUnet okrog delovnih postaj in supermini računalnikov z operacijskim sistemom Unix. Nastala so tudi prva amaterska uporabniška omrežja namenjena predvsem objavi in posredovanju sporočil, novic in podobno.
Omrežja po načelu shrani in posreduj
Uporabniška omrežja so temeljila na različnih omrežnih protokolih in storitvah primernih za posamezne operacijske sisteme. Pogosti značilnosti teh omrežij sta njihova porazdeljena struktura (Peer to peer) in uporaba načela shrani in posreduj (Store and forward). V omrežjih te vrste podatki od izvora do cilja potujejo po bolj ali manj urejenih poteh med posameznimi bližnje povezanimi računalniki.
Podatki se na posameznem računalniku hranijo in nato ob prvi priložnosti pošljejo naprej naslednjemu v verigi. Vsak računalnik preveri pravilnost podatkov preden jih posreduje naprej naslednjemu. O uspešnem prejemu podatkov obvesti prejšnjega, kjer se izvorni podatki lahko izbrišejo. Pobuda za prenos podatkov v teh omrežjih običajno izhaja iz izvorne in ne iz končne naprave.
Vzpon elektronske komunikacije
Uporabniška omrežja so za prenos podatkov in sporočil na ta način lahko izkoriščala brezplačne lokalne klice (v ZDA) ali pa cenene nočne tarife. Glede na možnosti in potrebe uporabnikov so ti v omrežje lahko uvajali tudi bolj urejene sklope računalnikov (vozlišča), ki so bili med sabo povezani s stalnimi najetimi povezavami. Tako so zagotavljali večjo predvidljivost in zanesljivost vsaj v glavnih delih omrežja.
Uporabniška omrežja so pustila zelo velik pečat v zgodovini računalniških omrežij s prvimi svetovnimi storitvami za elektronsko komunikacijo. Utemeljili so širok nabor storitev od preproste izmenjave sporočil in novic, sporočilnih seznamov, pogovornih skupin do prvih interaktivnih klepetalnic, elektronskih oglasnih desk in podobno. Ena izmed prvih vplivnih storitev za elektronsko komunikacijo je začela nastajati v podjetju IBM že zelo zgodaj v sedemdesetih.
Omrežje IBM VNET
Zaposleni v podjetju so za lastne potrebe oblikovali zasebno uporabniško omrežje IBM VNET. Povezovalo je njihove osrednje računalnike IBM/370 z večuporabniškimi operacijskimi sistemi in je med drugim uporabnikom omogočilo preprosto izmenjavo elektronske pošte. Omrežje je temeljilo na naboru komunikacijskih protokolov Remote Spooling Communications Subsystem (RCSC), ki so po načelu shrani in posreduj prenašala podatke, sporočila in ukaze med povezanimi računalniki.
Zasebno omrežje VNET je leta 1979 povezovalo že skoraj 300 velikih računalnikov IBM v ZDA, Evropi in Aziji. Računalniki so večinoma komunicirali prek kratkotrajnih klicnih povezav s hitrostmi 1,2 Kbit/s ali 2,4 Kbit/s, med ZDA in Evropo pa prek stalne najete povezave z dvojno hitrostjo 19,2 Kbit/s.
Akademsko uporabniško omrežje Bitnet
Omrežje VNET je pomembno, ker je po enakih načelih na začetku osemdesetih nastalo takrat najbolj razvejano in vplivno uporabniško omrežje Bitnet. Bitnet je povezoval vse večje univerze in znanstveno-raziskovalne ustanove v ZDA, Evropi, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Glavna vozlišča omrežja na ravni držav in večjih območji so brez izjeme predstavljali novejši osrednji računalniki IBM. Končni uporabniki omrežja pa so se postopno prek protokolnih pretvornikov lahko povezali nanje tudi z računalniki drugih proizvajalcev.
Omrežje Bitnet je že v prvi polovici osemdesetih vzdrževalo povezave z večino ostalih obstoječih akademskih in raziskovalnih omrežij, na primer ARPAnet, NSFnet, CSnet, pa tudi z omrežjem uporabnikov Unix UUCPnet in zasebnim omrežjem IBM VNET. Dostop do Bitnet je bil strogo omejen na univerzitetne in znanstveno-raziskovalne organizacije, kljub temu da je omrežje dolga leta podpiral in financiral IBM.
Storitve so vključevale elektronsko pošto in interaktivno komunikacijo, prenos podatkov/datotek, dostop do glavnih vozlišč omrežja, kjer so bile na voljo velike procesne zmogljivosti in pomembne podatkovne zbirke. V omrežju so preizkušali tudi zgodnje omrežne večuporabniške igre in nekatere druge inovativne storitve. Zanimanje za Bitnet je bilo veliko med akademskimi uporabniki po vsem svetu.
Evropsko akademsko omrežje EARN
Evropski del omrežja Bitnet je nastal leta 1982 in je bil poznan pod nazivom European Academic and Research Network (EARN). Omrežji Bitnet in EARN sta bili povezani z zmogljivo čezoceansko povezavo, ki jo je IBM financiral do leta 1987. V omrežje EARN so bila takrat povezana vsa pomembna evropska raziskovalna omrežja združena v organizaciji Reseaux Associes pour la Recherche Europeene (RARE). Omrežji Bitnet in EARN sta leta 1991 povezovali že okrog 3000 računalnikov iz univerzitetnih in znanstveno-raziskovalnih okolij.
Tudi v Jugoslaviji so si akademski uporabniki konec osemdesetih prizadevali za vzpostavitev povezave z EARN in Bitnet. Omrežji sta zanje v tem času predstavljali najboljšo možnost za komunikacijo z raziskovalci v tujini in dostop do svežih znanstvenih in tehničnih podatkov. Povezavo z Bitnet so v Jugoslaviji prvič vzpostavili leta 1988 prek osrednjega računalnika IBM na Beograjski univerzi. Ker takrat še ni bilo splošno dostopne mednarodne povezave, so za ta namen najeli namensko telefonsko povezavo z Avstrijo. Storitve omrežja so prek Beograda uporabljali tudi slovenski akademski uporabniki.
Delovne postaje in operacijski sistem Unix
V osemdesetih je v Evropi hitro naraščalo število uporabnikov Unix in izpeljanih operacijskih sistemov. Ti so se močno uveljavili predvsem na novih delovnih postajah in supermini računalnikih, pa tudi na nekaterih osrednjih računalnikih in bolj zmogljivih osebnih računalnikih. Do konca osemdesetih je Unix uporabljalo vsaj 15% vseh računalnikov v Evropi, njegova popularnost pa je strmo naraščala.
Pri oblikovanju še enega pomembnega uporabniškega omrežja so bistveno vlogo igrala združenja uporabnikov Unix, ki so v Evropi začela nastajati že konec sedemdesetih, najprej v Angliji in na Nizozemskem. Leta 1981 je nastalo skupno Evropsko združenje uporabnikov (EUUG).
V Sloveniji je na splošno zaostajala uporaba operacijskega sistema Unix. Bolj so ga na obeh univerzah začeli uporabljati šele konec osemdesetih, predvsem na Mariborski univerzi, kjer so za njegovo uporabo navdušili in usposobili prve generacije domačih uporabnikov. Uveljavil se je tudi na Hrvaškem. Združenje jugoslovanskih uporabnikov tehničnih Unix aplikacij je nastalo leta 1988, kmalu za tem pa še Združenje uporabnikov Unix Jugoslavije (YUUG).
Zelo pomemben je bil računalnik DEC MicroVAX II (Commie) z različico operacijskega sistema Unix, ki so ga namestili na Inštitutu Jožef Stefan leta 1986.
Neformalno omrežje Unix uporabnikov (UUCPnet)
Sistem Unix-to-Unix copy (UUCP) so konec sedemdesetih najprej uporabljali znotraj podjetja Bell, leta 1979 pa je postal del vplivne sedme različice operacijskega sistema Unix. Vključeval je nabor omrežnih protokolov za izmenjavo podatkov, sporočil in novic ter posredovanje zahtev za oddaljeno izvedbo opravil prek telefonskih modemov. Z njihovo pomočjo je v ZDA, kot alternativa takrat še strogo omejenemu omrežju ARPAnet, nastalo neformalno uporabniško omrežje UUCPnet.
Omrežje UUCPnet je delovalo skoraj izključno s pomočjo kratkotrajnih telefonskih povezav med sosednjimi računalniki. Prenosi so potekali po načelu vzajemnega sodelovanja in ob dogovorjenih terminih. S pomočjo imenika povezav so uporabniki za prenos morali vnaprej poiskati najbolj praktično pot, ki je po omrežju vodila od izvorne do ciljne naprave.
Seznam povezav oziroma sosedov, ki je v veliki meri omogočal delovanje širšega omrežja, so redno vzdrževali prostovoljci. Vsak računalnik v omrežju je imel takšen seznam, saj je le z njegovo pomočjo lahko posredoval podatke v omrežje. Prenos od izvornega do ciljnega računalnika je po nezanesljivih poteh lahko potekal tudi več dni.
Evropsko uporabniško omrežje Eunet
Prva sporočila so s pomočjo protokolov UUCP prenesli iz ZDA v Anglijo že leta 1979! Kmalu zatem je stekla prva izmenjava podatkov med računalniki v Angliji, na Nizozemskem, Danskem in Švedskem. Nastalo je tudi podobno uporabniško omrežje FNET v Franciji. Do leta 1982 se je med uporabniki Unix v teh evropskih državah začelo oblikovati pomembno skupno omrežje EUnet.
Za omrežje EUnet so, v nasprotju z neformalnim omrežjem UUCPnet v ZDA, evropski uporabniki oblikovali veliko bolj zanesljivo in hierarhično infrastrukturo stalnih vozlišč na državni in območni ravni. Z naraščanjem števila uporabnikov Unix v Evropi je v osemdesetih relativno hitro rastlo tudi omrežje EUnet. Po svetu je bilo konec osemdesetih s protokoli UUCP skupno povezanih že približno 10.000 računalnikov.
Na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko so prvo povezavo z omrežjem EUnet vzpostavili leta 1988. Za jugoslovanske uporabnike so nato vzdrževali državno vozlišče EUnet, na fakulteti pa so v tem času prvi v državi začeli raziskovati tudi internetne protokole (TCP/IP).
Uporabniško omrežje Users network (Usenet)
Po zgledu UUCPnet so sredi osemdesetih nastala zelo vplivna uporabniška omrežja s pogovornimi ali novičarskimi skupinami (Usenet Newsgroup), ki so omogočala imenjavo novic po vsem svetu. Objave na novičarskih skupinah Usenet so razvrščene po hierarhičnih vsebinskih kategorijah. Principi delovanja novičarskih skupin so danes vsesplošno uveljavljeni na spletu in na družbenih omrežjih. Sveže objavljene novice so se po omrežju običajno prenašale le enkrat ali dvakrat dnevno.
Novičarske skupine Usenet so pri nas postale pomembno komunikacijsko sredstvo konec osemdesetih. Uporabniki so še vedno skoraj izključno prihajali iz akademskih krogov. Pomembna je bila novičarska skupina soc.culture.yugoslavia, ki so jo ustanovili spomladi leta 1991. Po nekaterih ocenah je novice objavljene na tej pogovorni skupini v času osamosvojitvene vojne prebralo vsaj 100.000 ljudi po vsem svetu. Novičarske skupine so lahko obvestila iz domovine učinkovito prenesla slovencem in drugim opazovalcem dogajanja v tujini.
Razvoj in uporaba modemov
Mikroelektronika je v osemdesetih omogočila izrazit napredek na področju omrežnih naprav kot so modemi. Na trgu so se pojavili pametni telefonski modemi, najprej s hitrostmi 1,2 in 2,4 Kbit/s. Lažja dostopnost modemov za zasebne uporabnike je poleg drugih dejavnikov pripomogla k razvoju uporabniških omrežij kot so Usenet, EUnet in prvih amaterskih uporabniških omrežij kot so elektronske oglasne deske BBS.
V Ljubljani je bilo v telefonsko omrežje sredi osemdesetih vključenih že okrog 2000 modemov, večinoma v okviru najpomembnejših podjetij, univerze in nekaterih drugih javnih ustanov. Skoraj izključno so uporabljali modeme prek stalnih najetih telefonskih povezav. Priključitev naprav je bila strogo nadzorovana, postopki za pridobitev dovoljenja pa zapleteni in dolgotrajni. Med zasebnimi uporabniki se je uporaba klicnih modemov razširila šele v devetdesetih.
Amatersko uporabniško omrežje FidoNet
Amaterska uporabniška omrežja Bulletin board system (BBS) utemeljena na konceptu elektronske oglasne deske so začela nastajati že konec sedemdesetih. Omrežja so sestavljali posamezni krajevni strežniki uporabnikov, izmenjava podatkov med njimi pa je potekala po načelu shrani in posreduj, podobno kot pri uporabniških omrežjih UUCPnet in Usenet. Uporabniki so s pomočjo terminalskih mikroračunalniških programov lahko prek klicnih povezav objavljali oziroma prebirali sporočila in novice na posameznih strežnikih omrežja.
Storitev je postopno vključevala tudi bolj napredne storitve kot so elektronska pošta, interaktivne kelpetalnice, igre in podobno. Največje in najbolj napredno svetovno omrežje BBS strežnikov FIDONet je začelo nastajati v osemdesetih. Do zgodnjih devetdesetih je omrežje vključevalo že okrog 40.000 povezanih računalnikov in milijone uporabnikov po vsem svetu.
Prvi strežniki BBS v Sloveniji in omrežje AdriaNet
Prvi jugoslovanski YUMBO BBS je nastal že leta 1986 v Beogradu. Med pomembnejšimi je bil tudi beograjski Sezam BBS, ki je nastal leta 1989 v povezavi računalniško revijo Računari po vzoru BBS BIX ameriške računalniške revije Byte. Leta 1991 je bilo v Jugoslaviji že 70 strežnikov BBS, 27 v Srbiji, 21 na Hrvaškem in 19 v Sloveniji. V Sloveniji je prva oglasna deska MojsteR BBS delovala v Novem Mestu že pred letom 1990.
Med prvimi pa so bile še največja ABM-BBS v Ljubljani, MicroArt v Kopru, pa SCT BBS v Ljubljani, ABM-EDIpro BBS v Velenju, IUS-info BBS in Krpan BBS. Kmalu se je na začetku devetdesetih sedem slovenskih in dva hrvaška strežnika povezalo v neformalno omrežje AdriaNet z glavnim vozliščem ABM-BBS v Ljubljani. Prek ABM-BBS so vzdrževali tudi povezavo z mednarodnim omrežjem FidoNet.
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Mikroračunalniki in prva krajevna omrežja
Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Prva medmrežja in protokolne vojne
[…] Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Uporabniške omrežne tehnologije […]