Računalniška omrežja: Prve velike podatkovne zbirke

V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.

Zametki informacijskih sistemov so pri nas začeli nastajati okrog leta 1970 na prvih večjih računalnikih IBM 360/40 in takrat največjem računalniku v Jugoslaviji CDC 3300 v Republiškem računskem centru. Oddaljene povezave so bile v tem času omejene na posamezne poskuse. Začele so nastajati prve večje podatkovne zbirke na magnetnih nosilcih. V smeri enotnih informacijskih sistemov so začeli razmišljati in si prizadevati v gospodarstvu, na policiji, v zdravstvu, bančništvu in v strokovnih knjižnicah. Nekateri izmed teh projektov so v naslednjih letih s pomočjo nove, bolj primerne opreme prerastli v večje informacijske sisteme.

Magnetni nosilci in podatkovne zbirke

S prehodom iz strojne na elektronsko obdelavo podatkov, so luknjane nosilce postopno nadomestili različni magnetni nosilci. Strojna oprema je v šestdesetih sprva še sledila uveljavljenim strojnim obdelavam z luknjanimi karticami, tako pri načinu obdelave kot pri organizaciji podatkov na magnetnih nosilcih. Velik napredek na področju informacijskih sistemov so omogočili nosilci z neposrednim dostopom (Direct access storage device). Nastale so nove podatkovne enote, datoteke, in datotečni sistemi, ki so zagotavljali učinkovito rokovanje s podatki v tej obliki.

Podatke so uporabniki lahko začeli organizirati v podatkovne zbirke (Database), kjer ti niso več nastopali le v nizih. Podatke so lahko organizirali v hierarhični ali mrežni obliki (po modelu CODASYL). Magnetni diski so sredi šestdesetih občutno napredovali, strojna oprema računalnikov pa je obenem postajala bolj univerzalna. Delitev na znanstveno in poslovno strojno opremo je bilo vse manj. Delitve po področjih so se skoraj v celoti preselile na raven programske opreme in širših rešitev v okviru informacijskih sistemov.

Znanstveni informacijski sistem in banke podatkov

Ob vedno večjem pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in spremljajočem razmahu znanstvene in strokovne literature se je v tem času občutno povečala tudi potreba po nekakšni znanstveni informacijski infrastrukturi, ki bi olajšala uporabo, pretok in organizacijo znanja. Nov koncept podatkovnih zbirk je k temu lahko bistveno pripomogel, še posebej pa v povezavi z računalniškimi omrežji. V tujini so konec šestdesetih nastale prve banke podatkov, ene izmed najbolj razširjenih zgodnjih omrežnih storitev poleg oddaljenih obdelav podatkov.

Banke podatkov so organizirali na način, ki je uporabnikom prek oddaljenih povezav omogočal paketen ali pa interaktiven dostop do velikih podatkovnih zbirk na osrednjih računalnikih. Kmalu so nastale tudi prve komercialne banke podatkov, daljni predniki današnjega svetovnega spleta. Te so naročnikom prek oddaljenih povezav najprej ponujale le različne znanstvene, tehnične in bibliografske podatke.

Informacijski sistemi v dokumentalistiki

Prve pomembne korake na področju podatkovnih zbirk so pri nas naredili v Iskrinem Zavodu za avtomatizacijo že leta 1970. V Iskri so bili naročeni na več kot 500 tujih strokovnih revij s področja elektrotehnike, elektronike, metalurgije, kemije, in podobnih relevantnih tem za njihove inženirje in raziskovalce. Od tujih bank podatkov so uporabljali ameriško tehniško in angleško strojniško. Posodobitve zanje so prejemali mesečno na magnetnih trakovih. Tesno so pri izmenjavi gradiva sodelovali tudi s Fakuleteto za elektrotehniko in Centralno tehniško knjižnico v Ljubljani.

Da bi vsem uporabnikom njihove obsežne knjižnice omogočili lažji dostop in delo z gradivom so se odločili, da oblikujejo sodoben računalniško podprt informacijski sistem s centralno banko bibliografskih podatkov po zgledu tujih strokovnih knjižnic in uvedejo avtomatsko obdelavo teh podatkov. Za računalnik CDC 3300 so takrat razvili sistem za avtomatizacijo informacijsko-dokumentacijskih centrov (SAIDC), prvi informacijski sistem te vrste v Jugoslaviji.

Sistem za avtomatizacijo INDOK centrov

S programskim paketom SAIDC so v Iskri avtomatizirali izdelavo referatnih biltenov o publikacijah z evidenčnimi, deskriptorskimi, bibliografskimi in naslovnimi kazali. Avtomatizirali so tudi mesečno izdelavo gradiv glede na interesne profile posameznih uporabnikov in izdelavo poljubnih retrospektivnih poizvedbe po banki podatkov. Programe so večinoma izdelali v programskem jeziku Cobol.

SAIDC je v sedemdesetih predstavljal osnovo in zgled za razvoj računalniške dokumentalistike in bibliotekarstva tudi na drugih strokovnih področjih in je vplival na začetni razvoj zelo pomembnega domačega knjižničnega informacijskega sistema, kasneje poznanega kot COBISS.

Informacijski sistemi v knjižničarstvu

Na Višji tehniški šoli v Mariboru so pravtako začeli raziskovati in uvajati lasten sistem za obdelavo podatkov o knjigah in serijskih publikacijah. V svoji knjižnici so imeli 14.000 enot gradiva in 220 enot strokovnih periodičnih publikacij. Z velikimi napori so kataloge izdelovali ročno, vendar ti niso zadoščali za selektivne poizvedbe o literaturi. Zavedali so se, da bi bila potrebna uvedba računalniške obdelave za katalogizacijo in izdajanje bibliografij. Leta 1970 so se odločili preizkusiti kakšne možnosti na tem področju lahko nudi njihov mini računalnik IBM 1130.

Veliko dela so imeli z ustrezno organizacijo priprave podatkov. Kataloški listek so skrajšali in prilagodili za prenos na luknjane kartice. Izdelali so sistem za univerzalno decimalno klasifikacijo (UDK) gradiva. Programe za obdelavo podatkov so izdelali v programskem jeziku Fortran. Raziskava je pokazala, da tudi preprost mini računalnik lahko prispeva k dvigu učinkovitosti v knjižnicah, vendar so kasneje svoje podatkovne zbirke zaradi omejene izvedbe preoblikovali po sistemu SAIDC v Republiškem računskem centru.

Projekt Centralne tehniške knjižnice

Po zgledu Iskrinega SAIDC so leta 1972 oblikovali prve lastne podatkovne zbirke tudi v Centralni tehniški knjižnici. Izdelali so centralni katalog vseh serijskih publikacij, ki so ga nato želeli postopno razširiti še na druge tehniške in specialne knjižnice v državi. Programe za obdelavo bibliografskih podatkov so izdelali v programskem jeziku PL/I za računalnik IBM 360/30 v elektro-distribucijskem podjetju DES Ljubljana. Širitev obdelav na druge knjižnice ni bila uresničena, njihov projekt pa je tako ostal pri poskusu. V drugi poolvici sedemdesetih je tudi Centralna tehniška knjižnica prešla na sistem SAIDC v Republiškem računskem centru.

Informacijski sistemi v gospodarstvu

Elektronske obdelave so konec šestedsetih na računalnikih IBM/360 začela razvijati številna podjetja. Celovit nabor elektronskih obdelav, ki predstavljajo že zametek večjega informacijskega sistema pa so za deset ljubljanskih podjetij začeli prvi leta 1967 razvijati na računalniku IBM 360/20 v Mehanografskem centru. Leta 1970 so kupili še dodaten enak računalnik in so začeli prenašati iz luknjanih kartic na magnetne nosilce tudi večje podatkovne zbirke sodelujočih podjetij.

Podobno so poslovni informacijski sistem v drugi polovici šestdesetih gradili tudi v TAM in približno deset drugih mariborskih podjetjih, ki so skupaj sodelovala v Ekonomskem centru Maribor. Tu so na elektronsko obdelavo postopno prešli že sredi šestdesetih s pomočjo računalnikov IBM 1401 in Bull Gamma 10, leta 1971 pa so kupili večji skupni IBM 360/40, na katerem so za partnerje že lahko organizirali celovit poslovni informacijski sistem. Raziskovalec OECD je leta 1969 kot zgleden primer dobro organiziranega centra poleg mariborskega TAM-a izpostavil tudi ljubljansko Metalko.

Od leta 1971 so celovit informacijski sistem za podjetja razvijali tudi na računalniku IBM 360/40 v Računalniskem centru Intertrade. Na računalnikih IBM 360/40 pa so v tem času z ustrezno periferno opremo lahko uvedli tudi prve oddaljene terminalske povezave. Nova različica njihovega diskovnega operacijskega sistem DOS/360 je takrat namreč že omogočal opravljanje več opravil hkrati. Leta 1971 so tako s centrom v Ljubljani povezali svoj Šolski center IBM v Radovljici. Uporabljali so preprost teleprinterski terminal IBM.

Informacijski sistemi v bančništvu

V Ljubljanski banki so leta 1970 svoj IBM 360/30 zamenjali za večji IBM 360/40. Z njim so tudi oni že poskušali uvesti oddaljeno obdelavo, najverjetneje z uporabo pasivnih zaslonskih terminalov IBM 2260. Ta sistem se takrat v rednem bančnem poslovanju ni zadovoljivo obnesel. Kriva pa ni bila samo strojna oprema temveč tudi takrat še izredno počasne in nezanesljive telefonske povezave.

Tudi v Službi družbenega knjigovodstva so imeli konec šestdesetih že velike probleme z obdelavo vseh podatkov. Njihov elektronski računski stroj UNIVAC 1004 ni več zadoščal, zato so leta 1970 izdelali načrt za modernizacijo celotnega informacijskega sistema po principu porazdeljene obdelave. V ljubljanski centrali so želeli namestiti nov osrednji elektronski računalnik in nekaj mini računalnikov po glavnih podružnicah. Po načrtu naj bi se ti postopno z osrednjim računalnikom v Ljubljani povezali prek oddaljenih povezav.

Primerno opremo za naslednji korak v smeri sodobnih informacijskih sistemov so v Ljubljanski banki in Službi družbenega knjigovodstva dobili šele leta 1972 z novima računalnikoma tretje generacije IBM/370, takrat prvima tovrstnima v državi.

Informacijski sistem organov za notranje zadeve

Za postopen prehod iz strojne na elektronsko obdelavo so se zgodaj odločili tudi v Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Konec šestdesetih so najprej poskusno uporabljali računalnik IBM 360/30 v elektro-distribucijskem podjetju DES Ljubljana, leta 1972 pa so dobili svoj prvi računalnik IBM 360/25, ki so ga do leta 1976 s pridom uporabljale tudi ljubljanske občine.

Podatke svojih kartotek so iz luknjanih kartic prenesli na magnetne nosilce, začeli pa so postavljati tudi temelje za prihodnji informacijski sistem organov za notranje zadeve. Zmogljivost računalnika so hitro presegli. Ugotovili so, da stalno dostopnih množičnih evidenc, v obsegu in na način kot so si ga takrat zamislili, z njim ne morejo vzpostaviti. Svojo strojno opremo so morali v naslednjih letih še večkrat bistveno nadgraditi, da so konec sedemdesetih lahko idejo banke podatkov uresničili.

Informacijski sistem v statistiki

Tudi Zavod za statistiko je želel svoj novi statistični informacijski sistem vzpostaviti kot banko podatkov do katere bi uporabniki lahko neposredno dostopali prek oddaljenih povezav. Vendar pa bi tudi oni najprej potrebovali lasten osrednji računalnik z zmogljivostjo za krmiljenje številnih terminalskih povezav in tvorbo večjih podatkovnih zbirk. Nekaj upanja je leta 1972 prinesel računalnik CDC Cyber 72, za dokončno uresničitev koncepta banke podatkov pa so v zavodu morali počakati vse do leta 1980.

Informacijski sistemi v zdravstvu

V prvi polovici sedemdesetih so z uporabo elektronskih računalnikov začeli tudi ponekod v zdravstvu. S prvimi poskusi, ki so kasneje prerasli v nekakšen zavarovalniški informacijski sistem za vso državo, je v tem času začel ljubljanski zavod za socialno zavarovanje (KZSZ Ljubljana). Od leta 1970 so razvijal obdelave finančnega področja na računalniku IBM 360/30 v Železniškem transportnem podjetju Ljubljana. Obdelave so vključevale predpis, obračun in izterjavo ter knjigovodsko vodenje prispevkov za obrtnike, samostojne poklice in kmete. Mesečno so izdajali položnice za prispevke, izvajali kontrolo vplačil in knjigovodsko knjiženje.

Najpomembnejši korak v smeri večjega enotnega informacijskega sistema so naredili s prvim vsedržavnim projektom Avtomatska obdelava receptov, ki so ga začeli načrtovati že leta 1971. Podobne rešitve so najprej preučevali v tujini. Odločili so se za izvedbo optičnega odčitavanja receptov z optičnim čitalnikom IBM 1287, ki so ga imeli v Računalniškem centru Intertrade v Ljubljani na računalniku IBM 360/40. Izdelali so lastne programe v zbirnem jeziku in za ta namen izdelali prve zbirke podatkov o zdravnikih, zdravstvenih organizacijah, lekarnah, zavarovanih osebah, zalogah in cenah zdravil s šifranti.

Projekt so na računalniku IBM 360/40 izvajali vse do leta 1976. Najprej so ga leta 1974 preizkusili na nekaj izbranih območjih, naslednje leto pa je kljub nasprotovanju farmacevtov, ki so imeli s pravilnim izpolnjevanjem novih receptov veliko dela, že zaživel v celoti.

S to obsežno temo nadaljujemo naslednjič!

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Več o tem

Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Računalniško podprti informacijski sistemi

Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Rast informacijskih sistemov

Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Prvi večji elektronski center

Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Računalniki IBM/360